27.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 189/59

(1)

Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takega območja bo Unija sprejela ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) lahko taki ukrepi zajemajo ukrepe, katerih cilj je med drugim zagotoviti vzajemno priznavanje in izvrševanje sodb med državami članicami, učinkovit dostop do sodnega varstva in odpravo ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti pravil o civilnem postopku, ki se uporabljajo v državah članicah.

(3)

Komisija je 24. oktobra 2006 z zeleno knjigo o izboljšanju učinkovitosti izvrševanja sodnih odločb v Evropski uniji – zaplemba bančnih računov – začela posvetovanje o potrebi po enotnem evropskem postopku za zamrznitev bančnih računov in morebitnih značilnostih takega postopka.

(4)

Evropski svet je v stockholmskem programu iz decembra 2009 (3), v katerem so določene prednostne naloge na področju svobode, varnosti in pravice za obdobje 2010–2014, Komisijo pozval, da preuči potrebo po in izvedljivost sprejetja določenih začasnih ukrepov, tudi zaščitnih, na ravni Unije, s katerimi bi na primer preprečili izginotje sredstev pred izvršitvijo zahtevka, ter predloži ustrezne predloge za izboljšanje učinkovitosti izvrševanja sodnih odločb v Uniji v zvezi z bančnimi računi in premoženjem dolžnikov.

(5)

Nacionalni postopki za pridobitev zaščitnih ukrepov, kot so nalogi za zamrznitev računov, obstajajo v vseh državah članicah, vendar se pogoji za odobritev takih ukrepov in učinkovitost njihovega izvajanja precej razlikujejo. Poleg tega se lahko v primerih s čezmejnimi posledicami zatekanje k nacionalnim zaščitnim ukrepom izkaže za oteženo, v primerih, kadar upnik poskuša zamrzniti več računov v različnih državah članicah. Zato se zdi potrebno in ustrezno sprejeti zavezujoč pravni instrument Unije, ki se neposredno uporablja in s katerim se določi nov postopek Unije, ki v čezmejnih primerih omogoča učinkovito in hitro zamrznitev sredstev na bančnih računih.

(6)

Postopek, uveden s to uredbo, bi moral biti za upnika dodatno in neobvezno sredstvo, ki mu dopušča, da uporabi kateri koli drug postopek za pridobitev enakovrednega ukrepa v skladu z nacionalnim pravom.

(7)

Upniku bi moralo biti omogočeno, da pridobi zaščitni ukrep v obliki evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov (v nadaljnjem besedilu: nalog za zamrznitev ali nalog), ki bi preprečil prenos ali dvig sredstev, ki jih ima dolžnik na bančnem računu v državi članici, če obstaja tveganje, da bo brez takega ukrepa naknadna izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Zamrznitev sredstev na dolžnikovem računu bi morala imeti za posledico preprečitev, da sredstev ne bi uporabljal niti dolžnik sam niti osebe, ki jih je dolžnik pooblastil za opravljanje plačil prek tega računa, na primer prek trajnika, z direktno obremenitvijo ali z uporabo kreditne kartice.

(8)

Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vse civilne in gospodarske zadeve, razen nekaterih natančno določenih zadev. Ta uredba se zlasti ne bi smela uporabljati za zahtevke zoper dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti. To bi moralo pomeniti, da nalog za zamrznitev zoper dolžnika ne more biti izdan po tem, ko so bili v zvezi z njim uvedeni postopki zaradi insolventnosti, kot so opredeljeni v Uredbi Sveta (ES) št. 1346/2000 (4). Po drugi strani bi izključitev morala omogočiti, da se nalog za zamrznitev uporabi za zagotovitev izterjave škodljivih plačil takega dolžnika tretjim osebam.

(9)

Ta uredba bi se morala uporabljati za račune pri kreditnih institucijah, katerih dejavnost je sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti ter odobravanje kreditov za svoj račun.

Zato se ne bi smela uporabljati za finančne institucije, ki ne sprejemajo takih depozitov, na primer institucije, ki zagotavljajo finančna sredstva za izvoz in naložbene projekte ali projekte v državah v razvoju, ali institucije, ki zagotavljajo storitve na finančnem trgu. Ta uredba se prav tako ne bi smela uporabljati za račune centralnih bank ali račune, odprte pri centralnih bankah, kadar te delujejo kot monetarni organ, ali račune, ki jih ni mogoče zamrzniti z nacionalnimi nalogi, ki so enakovredni nalogu za zamrznitev ali so drugače izvzeti iz zasega v skladu s pravom države članice, v kateri je zadevni račun.

(10)

Ta uredba bi se morala uporabljati zgolj za čezmejne primere in v njej bi moralo biti določeno, kaj je v tem kontekstu čezmejni primer. Za namene te uredbe bi moralo veljati, da gre za čezmejni primer takrat, kadar je sodišče, ki obravnava vlogo za izdajo naloga za zamrznitev, v eni državi članici, bančni račun, ki je predmet naloga, pa v drugi državi članici. Da gre za čezmejni primer, bi moralo veljati tudi, kadar ima upnik stalno prebivališče v eni državi članici, sodišče in bančni račun, ki ga je treba zamrzniti, pa sta v drugi državi članici.

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za zamrznitev računov, ki so v državi članici sodišča, ki obravnava vlogo za izdajo naloga za zamrznitev, če ima tudi upnik stalno prebivališče v navedeni državi članici, čeprav upnik istočasno vloži vlogo za izdajo naloga za zamrznitev, ki se nanaša na račun oziroma račune, ki so v drugi državi članici. V takem primeru bi moral upnik podati ločeni vlogi, eno za izdajo naloga za zamrznitev in drugo za nacionalni ukrep.

(11)

Postopek v zvezi z nalogom za zamrznitev bi moral biti na voljo upniku, ki želi zagotoviti izvršitev poznejše odločbe o glavni stvari pred začetkom postopka v glavni stvari in v kateri koli fazi takega postopka. Na voljo bi moral biti tudi upniku, ki je že pridobil sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, ki določa, da mora dolžnik poravnati upnikov zahtevek.

(12)

Nalog za zamrznitev bi moral biti na voljo za namen zavarovanja zahtevkov, ki so že zapadli v plačilo. Na voljo bi moral biti tudi za zahtevke, ki še niso zapadli v plačilo, kolikor izhajajo iz transakcije ali dogodka, do katerega je že prišlo, in je njihov znesek mogoče določiti, vključno z zahtevki v zvezi z deliktom ali kvazideliktom in tožbenimi zahtevki za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temeljijo na dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek.

Upniku bi moralo biti omogočeno, da zahteva, da se nalog za zamrznitev izda za višino glavnice zahtevka ali za nižji znesek. To je lahko denimo v njegovem interesu, če je za del svojega zahtevka že prejel kako drugo varščino.

(13)

Da bi zagotovili tesno povezavo med postopki za izdajo naloga za zamrznitev in postopki v glavni stvari, bi morala mednarodno pristojnost za izdajo naloga imeti sodišča države članice, katere sodišča so pristojna za odločanje o glavni stvari. Za namene te uredbe bi moral pojem postopek v glavni stvari zajemati vse postopke, katerih cilj je pridobitev izvršljivega naslova za zadevni zahtevek, vključno s skrajšanimi postopki v zvezi s plačilnimi nalogi in postopki, kakršen je francoski „procédure de référé“ (postopek za izdajo začasne odredbe). Če je dolžnik potrošnik s stalnim prebivališčem v državi članici, bi morala pristojnost za izdajo naloga imeti zgolj sodišča te države članice.

(14)

Pri pogojih za izdajo naloga za zamrznitev bi bilo treba doseči ustrezno ravnotežje med interesom upnika, da pridobi nalog, in interesom dolžnika, da prepreči zlorabo naloga.

Kadar upnik vloži vlogo za izdajo naloga za zamrznitev pred pridobitvijo sodne odločbe, bi zato sodišče, pri katerem je vloga vložena, na podlagi dokazov, ki jih predloži upnik, moralo ugotoviti, da bo upnik verjetno uspel z zahtevkom v glavni stvari zoper dolžnika.

Poleg tega bi moral upnik v vseh primerih, vključno kadar je že pridobil sodno odločbo, sodišču dokazati v zadostni meri, da njegov zahtevek nujno potrebuje sodno varstvo in da bo izvršitev obstoječe ali prihodnje sodne odločbe brez naloga lahko ovirana ali precej otežena, ker obstaja dejansko tveganje, da bi lahko dolžnik, še preden bi upnik uspel doseči izvršitev obstoječe ali prihodnje sodne odločbe, porabil, prikril ali uničil svoja sredstva oziroma jih prodal pod ceno ali v neobičajnem obsegu ali na neobičajen način.

Sodišče bi moralo presoditi dokaze, ki jih predloži upnik in potrjujejo obstoj takega tveganja. Ti bi se lahko denimo nanašali na dolžnikovo ravnanje v zvezi z upnikovim zahtevkom ali na njegovo ravnanje v prejšnjem sporu med strankama, na prejšnje dolžnikove kredite, na naravo dolžnikovih sredstev in na vsako nedavno dolžnikovo dejanje v povezavi z njegovim premoženjem. Sodišče lahko pri presoji dokazov zavzame stališče, da dvigi sredstev z računov in izdatki dolžnika za normalno poslovanje ali redni družinski izdatki sami po sebi niso neobičajni. Zgolj neplačilo zahtevka, ugovor zahtevku ali dejstvo, da ima dolžnik več kot enega upnika, sami po sebi ne bi smeli biti zadosten dokaz, ki upravičuje izdajo naloga. Podobno tudi zgolj dejstvo, da je finančno stanje dolžnika slabo ali se poslabšuje, samo po sebi ne bi smelo biti zadosten razlog za izdajo naloga. Vendar lahko sodišče te dejavnike upošteva pri splošni presoji obstoja tveganja.

(15)

Za zagotovitev, da bi imel nalog za zamrznitev učinek presenečenja ter za zagotovitev, da bi bil koristen instrument za upnika, ki skuša izterjati dolgove od dolžnika v čezmejnih primerih, dolžnik ne bi smel biti niti obveščen o upnikovi vlogi niti zaslišan pred izdajo naloga ali uradno obveščen o nalogu pred njegovo izvedbo. Kadar sodišče na podlagi dokazov in informacij, ki jih predloži upnik oziroma njegova morebitna priča ali priče, ugotovi, da zamrznitev zadevnega računa oziroma računov ni upravičena, naloga ne bi smelo izdati.

(16)

V primerih, ko upnik vloži vlogo za nalog za zamrznitev pred začetkom postopka v glavni stvari pred sodiščem, bi ga morala ta uredba zavezovati, da tovrsten postopek začne v določenem roku in da sodišču, pri katerem je vložil vlogo za izdajo naloga, zagotovi dokaze o takem začetku postopka. Če upnik ne bi spoštoval te obveznosti, bi moralo sodišče nalog na lastno pobudo razveljaviti ali pa bi nalog moral samodejno prenehati veljati.

(17)

Glede na to, da ni predhodnega zaslišanja dolžnika, bi morali biti v tej uredbi določeni posebni zaščitni ukrepi, da se prepreči zloraba naloga in se zavarujejo dolžnikove pravice.

(18)

Eden takih ključnih zaščitnih ukrepov bi morala biti možnost, da se od upnika zahteva varščina, s katero se zagotovi, da bo dolžniku pozneje mogoče nadomestiti morebitno škodo, ki jo utrpi zaradi naloga za zamrznitev. Glede na to, kaj določa nacionalno pravo, bi se lahko taka varščina zagotovila v obliki varnostnega pologa ali drugačnega jamstva, kot je bančna garancija ali hipoteka. Sodišče bi moralo imeti diskrecijsko pravico pri določanju zneska varščine, ki zadošča za preprečitev zlorabe naloga in za zagotovitev nadomestila škode dolžniku, in sodišču bi, če ni konkretnega dokaza o višini morebitne škode, moralo biti prepuščeno, da znesek, za katerega se izda nalog, šteje kot smernico za določitev zneska varščine.

V primerih, ko upnik še ni pridobil sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine, ki od dolžnika zahteva poplačilo upnikovega zahtevka, bi morala biti zagotovitev varščine pravilo, sodišče pa bi lahko to zahtevo odpravilo ali zahtevalo zagotovitev nižjega zneska varščine le izjemoma, če meni, da glede na okoliščine zadeve taka varščina ni ustrezna, ni potrebna ali je nesorazmerna. Take okoliščine bi lahko na primer bile, če ima upnik posebej močne argumente, nima pa zadostnih sredstev za zagotovitev varščine, če se zahtevek nanaša na preživnino ali izplačilo plač ali če je višina zahtevka taka, da dolžnik zaradi naloga verjetno ne bi utrpel nikakršne škode, na primer pri manjšem poslovnem dolgu.

V primerih, kadar je upnik že pridobil sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, bi morala biti zagotovitev varščine prepuščena presoji sodišča. Varščina bi bila lahko denimo – razen v navedenih izjemnih okoliščinah – ustrezna, kadar sodna odločba, katere izvršitev se želi zagotoviti z nalogom za zamrznitev, zaradi še nerešene pritožbe še ni izvršljiva ali je le začasno izvršljiva.

(19)

Drug pomemben dejavnik pri zagotavljanju ustreznega ravnotežja med interesi upnika in dolžnika bi moralo biti pravilo o odgovornosti upnika za vsakršno škodo, ki jo dolžnik utrpi zaradi naloga za zamrznitev. V tej uredbi bi morala biti zato kot minimalni standard določena odgovornost upnika za škodo, ki jo dolžnik utrpi zaradi naloga za zamrznitev po krivdi upnika. V zvezi s tem dokazno breme nosi dolžnik. Kar zadeva razloge za odgovornost, navedene v tej uredbi, bi moralo biti določeno harmonizirano pravilo za določitev izpodbojne domneve o krivdi upnika.

Države članice bi morale poleg tega imeti možnost, da v nacionalnem pravu ohranijo ali vanj uvedejo razloge za odgovornost, ki so drugačni od tistih, navedenih v tej uredbi. Pri takih drugih razlogih za odgovornost bi morale države članice imeti tudi možnost, da ohranijo ali uvedejo druge vrste odgovornosti, denimo objektivno odgovornost.

Ta uredba bi morala vsebovati tudi kolizijsko pravilo, ki bi določalo, da bi moralo biti pravo, ki se uporablja za odgovornost upnika, pravo države članice izvršitve. Kadar je več držav članic izvršitve, bi moralo biti pravo, ki se uporablja, pravo države članice izvršitve, v kateri ima dolžnik običajno prebivališče. V zadevi, pri kateri dolžnik nima običajnega prebivališča v nobeni od držav članic izvršitve, bi moralo biti pravo, ki se uporablja, pravo države članice izvršitve, s katero je primer najtesneje povezan. Pri določanju najtesnejše povezave bi bila lahko eden od dejavnikov, ki jih upošteva sodišče, višina zamrznjenega zneska v posameznih državah članicah izvršitve.

(20)

Da bi premostili obstoječe praktične težave pri pridobivanju informacij o tem, kje je v čezmejnem okviru bančni račun dolžnikov, bi moral biti v tej uredbi določen mehanizem, ki upniku omogoča, da zahteva, da informacije, potrebne za identifikacijo dolžnikovega računa, pridobi sodišče pred izdajo naloga za zamrznitev od imenovanega informacijskega organa države članice, za katero upnik domneva, da ima dolžnik v njej račun. Glede na posebno naravo takega posredovanja javnih organov in takega dostopa do osebnih podatkov bi moral biti dostop do informacij o računih praviloma zagotovljen le v primerih, ko je upnik že pridobil izvršljivo odločbo, sodno poravnavo ali javno listino. Vendar bi moralo biti upniku izjemoma omogočeno, da poda zahtevo za informacije o računih, čeprav njegova sodna odločba, sodna poravnava ali javna listina še ni izvršljiva. Taka zahteva bi morala biti mogoča, kadar je ob upoštevanju zadevnih okoliščin znesek, ki ga je treba zamrzniti, precejšen, sodišče pa je na podlagi dokazov, ki jih je predložil upnik, prepričano, da so tovrstne informacije o računih nujno potrebne, saj obstaja tveganje, da bi bila brez njih poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika verjetno ogrožena in bi se lahko zato upnikovo finančno stanje bistveno poslabšalo.

Da bi omogočile delovanje tega mehanizma, bi morale države članice v svojem nacionalnem pravu predvideti enega ali več uspešnih in učinkovitih ter stroškovno in časovno sorazmernih načinov pridobitve tovrstnih informacij. Mehanizem bi se uporabil le, če so izpolnjeni vsi pogoji in zahteve za izdajo naloga za zamrznitev ter če je upnik v svoji zahtevi ustrezno utemeljil, zakaj je mogoče sklepati, da ima dolžnik enega ali več računov v določeni državi članici, na primer zato, ker v tej državi članici dela ali opravlja poklicno dejavnost ali ima v njej premoženje.

(21)

Informacij v zvezi z identifikacijo bančnega računa oziroma računov dolžnika, pridobljenih na podlagi zahteve, zaradi zagotavljanja varstva osebnih podatkov dolžnika ne bi smeli posredovati upniku. Posredovani bi morali biti le sodišču, ki jih je zahtevalo, in izjemoma banki upnika, če banka ali drug subjekt, odgovoren za izvršitev naloga v državi članici izvršitve, na podlagi informacij iz naloga ne more identificirati dolžnikovega računa, na primer če so pri isti banki odprti računi več oseb z enakim imenom in enakim naslovom. Kadar je v takem primeru v nalogu navedeno, da je bila številka oziroma so bile številke računa oziroma računov, ki jih je treba zamrzniti, pridobljena oziroma pridobljene na podlagi zahteve za informacije, bi morala banka te informacije zahtevati od informacijskega organa države članice izvršitve in bi morala imeti možnost tako zahtevo podati na neuraden in enostaven način.

(22)

V tej uredbi bi morala biti upniku zagotovljena pravica do pritožbe zoper zavrnitev izdaje naloga za zamrznitev. Ta pravica ne bi smela posegati v možnost upnika, da na podlagi novih dejstev ali novih dokazov poda novo vlogo za izdajo naloga za zamrznitev.

(23)

Izvršitvene strukture za zamrznitev bančnih računov se med državami članicami znatno razlikujejo. Da bi preprečili podvajanje teh struktur v državah članicah in kar najbolj spoštovali nacionalne postopke, bi bilo treba v tej uredbi v zvezi z izvršitvijo in dejanskim izvajanjem naloga za zamrznitev nadgraditi obstoječe načine in strukture za izvršitev in izvajanje enakovrednih nacionalnih nalogov v državi članici, v kateri se nalog izvrši.

(24)

Zaradi zagotavljanja hitre izvršitve bi moral biti v tej uredbi določen prenos naloga iz države članice izvora na pristojni organ države članice izvršitve na kakršen koli ustrezen način, s katerim se zagotovi, da je vsebina prenesenih dokumentov resnična in istovetna ter jasno berljiva.

(25)

Pristojni organ države članice izvršitve bi moral po prejemu naloga za zamrznitev sprejeti ustrezne ukrepe za izvršitev naloga v skladu s svojim nacionalnim pravom, bodisi s prenosom prejetega naloga na banko ali drug subjekt, odgovoren za izvršitev takih nalogov v tej državi članici, bodisi – kadar je tako določeno v nacionalnem pravu – z drugačnimi napotki banki v zvezi z izvajanjem naloga.

(26)

Nalog za zamrznitev bi se moral – odvisno od načina, ki je na voljo na podlagi prava države članice izvršitve za enakovredne nacionalne naloge – izvajati z blokiranjem zamrznjenega zneska na dolžnikovem računu ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, s prenosom tega zneska na račun, namenjen za zamrznitev, ki bi lahko bil račun pri pristojnem izvršitvenem organu, sodišču, banki, pri kateri ima dolžnik račun, ali banki, ki je v določeni zadevi imenovana za usklajevalni subjekt za zamrznitev.

(27)

S to uredbo se ne bi smelo preprečiti, da se plačilo pristojbin za izvršitev naloga za zamrznitev lahko zahteva vnaprej. To vprašanje bi moralo urejati nacionalno pravo države članice, v kateri se nalog izvrši.

(28)

Nalog za zamrznitev bi moral biti uvrščen na enako prednostno raven, če ta obstaja, kot enakovreden nacionalni nalog v državi članici izvršitve. Če imajo na podlagi nacionalnega prava določeni izvršitveni ukrepi prednost pred ukrepi za zamrznitev, bi jim bilo treba enako prednost nameniti v zvezi z nalogom za zamrznitev na podlagi te uredbe. Za namene te uredbe bi se morali nalogi in personam, ki obstajajo v nekaterih nacionalnih pravnih sistemih, šteti za enakovredne nacionalne naloge.

(29)

V tej uredbi bi morala biti določena naložitev obveznosti banki ali drugemu subjektu, odgovornemu za izvršitev naloga za zamrznitev v državi članici izvršitve, da navede, ali in v kolikšni meri je nalog privedel do zamrznitve kakršnih koli sredstev dolžnika ter do obveznosti upnika, da zagotovi sprostitev kakršnih koli zamrznjenih sredstev, ki presegajo znesek, naveden v nalogu.

(30)

V tej uredbi bi morali biti zagotovljeni pravica dolžnika do poštenega sojenja in njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter bi mu torej ob upoštevanju ex parte narave postopka za izdajo naloga za zamrznitev moralo biti omogočeno, da nalogu ali njegovi izvršitvi na podlagi razlogov iz te uredbe ugovarja takoj po izvedbi naloga.

(31)

V zvezi s tem bi bilo treba v tej uredbi zahtevati, da se nalog za zamrznitev, vsi dokumenti, ki jih upnik predloži sodišču v državi članici izvora, in potrebni prevodi dolžniku vročijo nemudoma po izvedbi naloga. Sodišče bi moralo imeti diskrecijsko pravico, da priloži vse morebitne dodatne dokumente, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev in ki bi jih lahko dolžnik potreboval za uveljavljanje pravnih sredstev, kot so dobesedni prepisi morebitnega zaslišanja.

(32)

Dolžnik bi moral imeti možnost zahtevati ponovni pregled naloga za zamrznitev, zlasti če pogoji ali zahteve, določeni v tej uredbi, niso bili izpolnjeni ali če so se okoliščine, ki so privedle do izdaje naloga, tako spremenile, da izdaja naloga ne bi bila več upravičena. Dolžniku bi morala biti na primer na voljo pravna sredstva, če ni šlo za čezmejni primer, kot je opredeljen v tej uredbi, če niso bila spoštovana pravila o pristojnosti, določena v tej uredbi, če upnik postopka v glavni stvari ni začel v rokih, določenih v tej uredbi, sodišče pa posledično ni po uradni dolžnosti razveljavilo naloga ali nalog ni bil samodejno preklican, če upnikov zahtevek ni potreboval nujne zaščite v obliki naloga za zamrznitev, ker ni bilo tveganja, da bi bila naknadna izvršitev tega zahtevka ovirana ali precej otežena, ali če zagotovitev varščine ni bila skladna z zahtevami iz te uredbe.

Dolžniku bi moralo biti prav tako na voljo pravno sredstvo, če mu nalog in izjava o zamrznitvi nista bila vročena, kot je določeno v tej uredbi, ali če dokumenti, ki so mu bili vročeni, niso izpolnjevali jezikovnih zahtev, določenih v tej uredbi. Tem pravnim sredstvom pa se ne bi smelo ugoditi, če se neizpolnitev obveznosti vročitve ali prevoda odpravi v določenem roku. Da bi se odpravila neopravljena vročitev, bi moral upnik pri organu, ki je v državi članici izvora pristojen za vročitev, podati zahtevo za vročitev ustreznih dokumentov po priporočeni pošti dolžniku ali pa bi moral, če se je dolžnik strinjal, da dokumente dvigne na sodišču, sodišču zagotoviti potrebne prevode dokumentov. Taka zahteva ne bi smela biti potrebna, če je bila neizpolnitev obveznosti vročitve že drugače odpravljena, na primer če je sodišče v skladu z nacionalnim pravom vročitev uvedlo na lastno pobudo.

(33)

Vprašanje, kdo mora zagotoviti morebitne prevode, zahtevane na podlagi te uredbe, in kdo mora kriti stroške takih prevodov, ureja nacionalno pravo.

(34)

Pristojnost za ugoditev pravnih sredstev zoper nalog za zamrznitev bi morala imeti sodišča države članice, v kateri je bil izdan nalog. Pristojnost za ugoditev pravnih sredstev zoper izvršitev naloga bi morala imeti sodišča ali, kadar je ustrezno, pristojni izvršitveni organi države članice izvršitve.

(35)

Dolžnik bi moral imeti pravico zaprositi za sprostitev zamrznjenih sredstev, če zagotovi ustrezno drugačno varščino. Taka varščina bi se lahko zagotovila v obliki varnostnega pologa ali drugačnega zagotovila, kot je bančno jamstvo ali hipoteka.

(36)

S to uredbo bi bilo treba zagotoviti, da zamrznitev dolžnikovega računa ne vpliva na zneske, ki so izvzeti iz rubeža na podlagi prava države članice izvršitve, na primer zneske, potrebne za preživljanje dolžnika in njegove družine. Glede na postopkovni sistem, ki se uporablja v tej državi članici, bi moral zadevni znesek bodisi po uradni dolžnosti izvzeti pristojni organ, ki bi bil lahko sodišče, banka ali pristojni izvršitveni organ, pred uveljavitvijo naloga bodisi bi ga bilo treba izvzeti na zahtevo dolžnika po izvedbi naloga. Kadar se zamrznejo računi v več državah članicah in je bilo izvzetje uporabljeno več kot enkrat, bi moral imeti upnik možnost, da pri pristojnem sodišču v kateri koli državi članici izvršitve ali, kadar je tako določeno v pravu zadevne države članice izvršitve, pri pristojnem izvršitvenem organu v tej državi članici zahteva popravek izvzetja, uporabljenega v tej državi članici.

(37)

Za zagotavljanje, da je nalog za zamrznitev izdan ter izvršen hitro in pravočasno, bi morali biti v tej uredbi določeni roki, v katerih morajo biti zaključene posamezne faze postopka. Sodišča ali organi, vključeni v postopek, bi morali imeti možnost od teh rokov odstopati le v izjemnih okoliščinah, na primer v zadevah, ki so pravno ali dejansko kompleksne.

(38)

Za namene računanja rokov in iztekov rokov, določenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo (EGS, Euratom) št. 1182/71 Sveta (5).

(39)

Da bi olajšali uporabo te uredbe, bi bilo treba določiti obveznost za države članice, da Komisiji posredujejo določene informacije v zvezi s svojo zakonodajo in postopki, povezanimi z nalogi za zamrznitev in enakovrednimi nacionalnimi nalogi.

(40)

Da bi olajšali uporabo te uredbe v praksi, bi bilo treba uvesti standardne obrazce, zlasti za vlogo za izdajo naloga, za sam nalog, za izjavo v zvezi z zamrznitvijo sredstev in za vlogo za pravno sredstvo ali pritožbo na podlagi te uredbe.

(41)

Da bi povečali učinkovitost postopka, bi morala ta uredba omogočati čim večjo uporabo sodobnih komunikacijskih tehnologij, ki so v skladu s postopkovnimi pravili zadevnih držav članic, zlasti za namene izpolnjevanja standardnih obrazcev, določenih v tej uredbi, in komuniciranje med organi, vključenimi v postopke. Poleg tega bi morali biti načini podpisa naloga za zamrznitev in drugih dokumentov v skladu s to uredbo tehnološko nevtralni, kar bi omogočalo uporabo obstoječih načinov, kot sta digitalna certifikacija ali varna avtentikacija, in tehnični razvoj na tem področju v prihodnje.

(42)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo in naknadno spreminjanje standardnih obrazcev, določenih v tej uredbi. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(43)

Za sprejetje izvedbenih aktov, s katerimi se sprejmejo in pozneje spreminjajo standardni obrazci, določeni v tej uredbi, bi se moral uporabiti svetovalni postopek v skladu s členom 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

(44)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen namen je zlasti zagotoviti spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, varstvo osebnih podatkov, lastninsko pravico ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, kot je določeno v členih 7, 8, 17 oziroma 47 Listine.

(45)

Pri dostopu do osebnih podatkov ter uporabi in prenosu takih podatkov na podlagi te uredbe bi bilo treba spoštovati zahteve Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), kakor so bile prenesene v nacionalno pravo držav članic.

(46)

Za namene uporabe te uredbe bi bilo treba določiti nekatere posebne pogoje za dostop do osebnih podatkov ter za njihovo uporabo in prenos. V zvezi s tem je bilo upoštevano mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (8). Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral biti o tem uradno obveščen v skladu z nacionalnim pravom. Vendar bi se moralo uradno obvestilo dolžniku o razkritju informacij v zvezi z njegovim računom oziroma računi odložiti za 30 dni, da se s tem prepreči, da bi s prezgodnjim uradnim obvestilom ogrozili učinek naloga za zamrznitev.

(47)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve postopka Unije za zaščitni ukrep, ki upniku omogoča, da pridobi nalog za zamrznitev, ki preprečuje, da bi bila naknadna izvršitev njegovega zahtevka ogrožena zaradi prenosa ali dviga sredstev, ki jih ima dolžnik na bančnem računu v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(48)

Ta uredba bi se morala uporabljati le za tiste države članice, ki jih zavezuje v skladu s Pogodbama. Postopek za pridobitev naloga za zamrznitev, predviden v tej uredbi, bi zato moral biti na voljo le upnikom s stalnim prebivališčem v državi članici, ki jo ta uredba zavezuje, nalogi, izdani na podlagi te uredbe, pa bi se morali nanašati le na zamrznitev bančnih računov v taki državi članici.

(49)

V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(50)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola, Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(51)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

premoženjska razmerja, ki izhajajo iz zakonske zveze ali razmerja, za katerega se v skladu z zakonom, ki se zanj uporablja, šteje, da ima primerljiv učinek kot zakonska zveza;

(b)

oporoke in dedovanje, vključno s preživninskimi obveznostmi, ki so nastale zaradi smrti;

(c)

zahtevke zoper dolžnika, v zvezi s katerim je bil uveden stečajni postopek, postopek za likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopek prisilne poravnave ali podoben postopek;

(d)

socialno varnost;

(e)

arbitražo.

(a)

država članica sodišča, ki obravnava vlogo za izdajo naloga za zamrznitev v skladu s členom 6, ali

(b)

država članica, v kateri ima upnik stalno prebivališče.

1.

„bančni račun“ ali „račun“ pomeni vsak račun, na katerem so sredstva in je odprt pri banki na ime dolžnika ali na ime tretje osebe za račun dolžnika;

2.

„banka“ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10), vključno s podružnicami v smislu točke 17 člena 4(1) navedene uredbe kreditnih institucij s sedežem v Uniji ali – v skladu s členom 47 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11) – zunaj nje, kadar se take podružnice nahajajo v Uniji;

3.

„sredstva“ pomeni denar, nakazan na račun v kateri koli valuti, ali podobne zahtevke za izplačilo denarja, kot so depoziti na denarnem trgu;

4.

„država članica, v kateri je bančni račun“, pomeni:

5.

„zahtevek“ pomeni zahtevek za plačilo določenega zneska denarja, ki je zapadel v plačilo, ali zahtevek za plačilo določljivega zneska denarja, ki izhaja iz transakcije ali dogodka, do katerega je že prišlo, pod pogojem, da je mogoče tak zahtevek uveljavljati na sodišču;

6.

„upnik“ pomeni fizično osebo oziroma pravno osebo, ki ima stalno prebivališče v državi članici, ali kateri koli drug subjekt s stalnim prebivališčem v državi članici s pravno sposobnostjo, da je stranka v postopku v skladu s pravom države članice, in vloži vlogo za izdajo naloga za zamrznitev v zvezi z zahtevkom ali pa je tak nalog že pridobil;

7.

„dolžnik“ pomeni fizično ali pravno osebo ali kateri koli drug subjekt s pravno sposobnostjo, da je stranka v postopku v skladu s pravom države članice, proti kateremu si upnik prizadeva pridobiti nalog za zamrznitev v zvezi z zahtevkom ali pa je tak nalog že pridobil;

8.

„sodna odločba“ pomeni vsako odločbo, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na njeno poimenovanje, vključno z odločbo o določitvi stroškov, ki jo izda sodni uradnik;

9.

„sodna poravnava“ pomeni poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče države članice ali je bila sklenjena med postopkom pred sodiščem države članice;

10.

„javna listina“ pomeni listino, ki je bila v državi članici uradno sestavljena ali registrirana kot javna listina in katere pristnost:

11.

„država članica izvora“ pomeni državo članico, v kateri je bil izdan nalog za zamrznitev;

12.

„država članica izvršitve“ pomeni državo članico, v kateri je bančni račun, ki ga je treba zamrzniti;

13.

„informacijski organ“ pomeni organ, ki ga je država članica določila za pristojni organ za namene pridobitve potrebnih informacij o dolžnikovem računu oziroma računih v skladu s členom 14;

14.

„pristojni organ“ pomeni organ ali organe, ki jih je država članica določila za pristojne organe za sprejem, posredovanje ali vročitev v skladu s členom 10(2), členom 23(3), (5) in (6), členi 25(3), 27(2) in 28(3) ter drugim pododstavkom člena 36(5);

15.

„stalno prebivališče“ pomeni stalno prebivališče, kot je določeno v skladu s členoma 62 in 63 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(a)

preden upnik v državi članici začne postopek v glavni stvari zoper dolžnika ali v kateri koli fazi takega postopka, vse do izdaje sodne odločbe ali potrditve ali sklenitve sodne poravnave;

(b)

potem ko upnik v državi članici pridobi sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, ki določa, da mora dolžnik poplačati upnikov zahtevek.

(a)

naziv in naslov sodišča, pri katerem se vloga vloži;

(b)

podatke o upniku: ime in priimek ter kontaktne podatke, po potrebi ime in priimek ter kontaktne podatke upnikovega zastopnika, pa tudi:

(c)

podatke o dolžniku: ime in priimek ter kontaktne podatke, po potrebi ime in priimek ter kontaktne podatke dolžnikovega zastopnika, če so na voljo, pa tudi:

(d)

številko, na podlagi katere je mogoče identificirati banko, kot je IBAN ali BIC, in/ali naziv in naslov banke, pri kateri ima dolžnik enega ali več računov, ki jih je treba zamrzniti;

(e)

kadar so na voljo, številko oziroma številke računa oziroma računov, ki jih je treba zamrzniti, v tem primeru pa tudi navedbo, ali bi bilo treba zamrzniti še morebitne druge račune dolžnika pri isti banki;

(f)

kadar ni mogoče zagotoviti nobenih informacij, zahtevanih v skladu s točko (d), navedbo, da je vložena zahteva za pridobitev informacij o računu v skladu s členom 14, kadar je taka zahteva mogoča, in upnikovo navedbo razlogov, zaradi katerih upnik domneva, da ima dolžnik pri neki banki v določeni državi članici enega ali več računov;

(g)

znesek, za katerega se zahteva nalog za zamrznitev:

(h)

kadar upnik še ni pridobil sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine:

(i)

kadar je upnik že pridobil sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino, izjavo, da sodna odločba, sodna poravnava ali javna listina še ni bila izvršena, oziroma, če je bila delno izvršena, navedbo obsega neizvršenosti;

(j)

opis vseh pomembnih okoliščin, ki upravičujejo izdajo naloga za zamrznitev, kot je zahtevano v členu 7(1);

(k)

kadar je ustrezno, navedbo razlogov za upnikovo prepričanje, da bi moral biti oproščen zagotovitve varščine v skladu s členom 12;

(l)

seznam dokazov, ki jih predloži upnik;

(m)

izjavo v skladu s členom 16 o tem, ali je upnik vlogo za izdajo enakovrednega nacionalnega naloga vložil pri drugih sodiščih ali organih, oziroma o tem, ali je bil tak nalog že pridobljen ali vloga za njegovo izdajo zavrnjena, in, če je bil pridobljen, o obsegu njegove izvršitve;

(n)

neobvezno navedbo upnikovega bančnega računa, ki se uporabi za morebitno dolžnikovo prostovoljno plačilo zahtevka;

(o)

izjavo, da so informacije, ki jih v vlogi navaja upnik, po njegovem vedenju resnične in popolne ter da se zaveda, da imajo lahko vse namerno neresnične ali nepopolne navedbe pravne posledice po pravu države članice, v kateri se vloži vloga, ali da lahko zanje odgovarja v skladu s členom 13.

(a)

v trenutku, ko je dokument o začetku postopka ali enakovreden dokument vložen pri sodišču, pod pogojem, da upnik pozneje ne opusti ukrepov, ki bi jih moral sprejeti, da bi omogočil vročitev dolžniku, ali

(b)

če je treba dokument vročiti še pred vložitvijo pri sodišču, v trenutku, ko ga prejme organ, ki je odgovoren za vročitev, pod pogojem, da upnik pozneje ne opusti ukrepov, ki bi jih moral sprejeti, da bi omogočil vložitev dokumenta pri sodišču.

(a)

če se nalog prekliče, ker upnik ni začel postopka v glavni stvari, če ta opustitev ni posledica dolžnikovega poplačila zahtevka ali druge oblike poravnave med strankama;

(b)

če upnik ni zahteval sprostitve presežnih zamrznjenih zneskov, kot je določeno v členu 27;

(c)

če se naknadno ugotovi, da izdaja naloga ni bila ustrezna ali je bila ustrezna le za nižji znesek, ker upnik ni izpolnil svojih obveznosti iz člena 16, ali

(d)

če se nalog prekliče ali se njegova izvršitev ustavi, ker upnik ni izpolnil svojih obveznosti iz te uredbe bodisi v zvezi z vročitvijo ali prevodom dokumentov bodisi v zvezi z odpravo neizpolnitve obveznosti vročitve ali prevoda.

(a)

v kateri ima dolžnik običajno prebivališče, kot je določeno v členu 23 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ali, če to ni mogoče,

(b)

ki je najtesneje povezana s primerom.

(a)

obveznost za vse banke na njenem ozemlju, da na zahtevo informacijskega organa razkrijejo, ali ima dolžnik pri njih odprt račun;

(b)

dostop informacijskega organa do ustreznih informacij, kadar jih imajo javni organi ali uprave v registrih ali drugih virih;

(c)

možnost, da njena sodišča od dolžnika zahtevajo, naj razkrije, pri kateri banki ali bankah na njenem ozemlju ima enega ali več računov, pri čemer tako zahtevo spremlja nalog sodišča in personam, ki dolžniku prepoveduje dvig ali prenos sredstev s svojega računa oziroma računov do zneska, ki se zamrzne na podlagi naloga za zamrznitev, ali

(d)

kakršni koli drugi uspešni in učinkoviti načini za namen pridobitve zadevnih informacij, pod pogojem, da niso stroškovno ali časovno nesorazmerni.

(a)

del A, vsebujoč informacije iz odstavka 2, ki se posredujejo banki, upniku in dolžniku, ter

(b)

del B, vsebujoč informacije iz odstavka 3, ki se posredujejo upniku in dolžniku poleg informacij v skladu z odstavkom 2.

(a)

naziv in naslov sodišča ter številko primera;

(b)

podatke o upniku, kot so navedeni v točki (b) člena 8(2);

(c)

podatke o dolžniku, kot so navedeni v točki (c) člena 8(2);

(d)

naziv in naslov banke, ki jo nalog zadeva;

(e)

če je upnik v vlogi navedel številko računa dolžnika, številko oziroma številke računa oziroma računov, ki jih je treba zamrzniti, pa tudi, kadar je ustrezno, navedbo, ali bi bilo treba zamrzniti še morebitne druge račune dolžnika pri isti banki;

(f)

kadar je ustrezno, navedbo, da je bila številka katerega koli računa, ki ga je treba zamrzniti, pridobljena na podlagi zahteve v skladu s členom 14 in da bo banka, kadar je to v skladu z drugim pododstavkom člena 24(4) potrebno, to številko oziroma številke pridobila od informacijskega organa države članice izvršitve;

(g)

znesek, ki ga je treba zamrzniti na podlagi naloga;

(h)

navodilo banki za izvršitev naloga v skladu s členom 24;

(i)

datum izdaje naloga;

(j)

če je upnik v vlogi navedel račun v skladu s točko (n) člena 8(2), odobritev banke v skladu s členom 24(3) za sprostitev in prenos, če to zahteva dolžnik in če je dovoljeno po pravu države članice izvršitve, sredstev z zamrznjenega računa na račun, ki ga je upnik navedel v svoji vlogi, do zneska, navedenega v nalogu;

(k)

informacije o tem, kje je mogoče najti elektronsko različico obrazca, ki se uporabi za izjavo v skladu s členom 25.

(a)

opis vsebine zadeve in utemeljitve sodišča za izdajo naloga;

(b)

znesek morebitne varščine, ki jo zagotovi upnik;

(c)

kadar je ustrezno, rok za začetek postopka v glavni stvari in za predložitev dokazila o takem začetku sodišču, ki je izdalo nalog;

(d)

kadar je ustrezno, navedbo, katere dokumente je treba prevesti v skladu z drugim stavkom člena 49(1);

(e)

kadar je ustrezno, navedbo, da je upnik odgovoren za začetek izvršitve naloga, ter zato, kadar je ustrezno, navedbo, da je upnik odgovoren za njegovo posredovanje pristojnemu organu države članice izvršitve v skladu s členom 23(3) in sprožitev postopka vročitve v skladu s členom 28(2), (3) in (4), ter

(f)

informacije o pravnih sredstvih, ki so na voljo dolžniku.

(a)

dokler se nalog ne prekliče;

(b)

dokler izvršitev naloga ne preneha ali

(c)

dokler za sredstva, zamrznjena na podlagi naloga, ne začne veljati ukrep, s katerim se izvrši sodna odločba, sodna poravnava ali javna listina, ki jo pridobi upnik v zvezi z zahtevkom, zagotovitvi katerega je bil namenjen nalog za zamrznitev.

(a)

da poskrbi, da ta znesek ni prenesen ali dvignjen z računa oziroma računov, navedenih v nalogu ali identificiranih v skladu z odstavkom 4, bodisi tako,

(b)

da, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, navedeni znesek prenese na račun, namenjen za zamrznitev.

(a)

tako pooblastilo banki je izrecno navedeno v nalogu v skladu s točko (j) člena 19(2);

(b)

tako sprostitev in prenos omogoča pravo države članice izvršitve in

(c)

v zvezi z zadevnim računom ni nasprotujočih si nalogov.

(a)

pridobi številko oziroma številke računa oziroma računov, ki jih je treba zamrzniti, od informacijskega organa države članice izvršitve, kadar je v nalogu v skladu s točko (f) člena 19(2) navedeno, da je bila ta številka oziroma so bile te številke pridobljene na podlagi zahteve v skladu s členom 14, in

(b)

v vseh drugih primerih naloga ne izvrši.

(a)

varčevalni računi izključno na ime dolžnika;

(b)

tekoči računi izključno na ime dolžnika;

(c)

varčevalni računi z več imetniki, ob upoštevanju člena 30;

(d)

tekoči računi z več imetniki, ob upoštevanju člena 30.

(a)

kadar nalog zadeva več računov v isti ali različnih državah članicah ali

(b)

kadar je bil nalog izdan po izvedbi enega ali več enakovrednih nacionalnih nalogov zoper istega dolžnika, namenjenih zavarovanju istega zahtevka.

(a)

nalog za zamrznitev z uporabo delov A in B obrazca iz člena 19(2) in (3);

(b)

vloga za izdajo naloga za zamrznitev, ki jo je upnik predložil sodišču;

(c)

kopije vseh dokumentov, ki jih je upnik predložil sodišču za pridobitev naloga.

(a)

pogoji ali zahteve iz te uredbe niso bili izpolnjeni;

(b)

dolžniku v 14 dneh od zamrznitve njegovega računa oziroma računov niso bili vročeni nalog, izjava v skladu s členom 25 in/ali ostali dokumenti iz člena 28(5);

(c)

dokumenti, ki so bili dolžniku vročeni v skladu s členom 28, ne izpolnjujejo jezikovnih zahtev iz člena 49(1);

(d)

zamrznjeni zneski, ki presegajo znesek iz naloga, niso bili sproščeni v skladu s členom 27;

(e)

je bil zahtevek, katerega izvršitev je želel upnik zagotoviti z nalogom, v celoti ali delno plačan;

(f)

je bil zahtevek, katerega izvršitev je želel upnik zagotoviti z nalogom, s sodno odločbo o glavni stvari zavrnjen ali

(g)

je bila sodna odločba o glavni stvari ali sodna poravnava ali javna listina, katere izvršitev je želel upnik zagotoviti z nalogom, razveljavljena ali odpravljena, odvisno od primera.

(a)

če upnik vročitev dokumentov dolžniku zahteva od organa, ki je na podlagi prava države članice izvora pristojen za vročitev, ali

(b)

kadar je upnik v svoji vlogi za pravno sredstvo navedel, da se strinja, da dokumente dvigne na sodišču države članice izvora, in kadar je bil za zagotovitev prevodov odgovoren upnik, če slednji temu sodišču posreduje prevode, potrebne v skladu s členom 49(1).

(a)

omeji, če bi bilo treba določene zneske na računu izvzeti iz zasega v skladu s členom 31(3) ali če zneski, izvzeti iz zasega, niso bili upoštevani ali niso bili ustrezno upoštevani pri izvajanju naloga v skladu s členom 31(2), ali

(b)

ustavi, če:

(a)

lahko sodišče, ki je izdalo nalog za zamrznitev, odredi sprostitev zamrznjenih sredstev, če dolžnik temu sodišču zagotovi varščino v znesku iz naloga ali drugačno zagotovilo v obliki, ki je sprejemljiva po pravu države članice, v kateri je sodišče, in v vrednosti, ki je najmanj enaka temu znesku;

(b)

lahko pristojno sodišče ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, pristojni izvršitveni organ države članice izvršitve ustavi izvrševanje naloga za zamrznitev v državi članici izvršitve, če dolžnik temu sodišču oziroma organu zagotovi varščino v znesku, zamrznjenem v tej državi članici, ali drugačno zagotovilo v obliki, ki je sprejemljiva po pravu države članice, v kateri je sodišče, in v vrednosti, ki je najmanj enaka temu znesku.

(a)

za izpodbijanje naloga za zamrznitev, pristojna sodišča države članice izvora;

(b)

za izpodbijanje izvrševanja naloga za zamrznitev v državi članici izvršitve, pa sodišča države članice izvršitve oziroma, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu te države članice, pristojni izvršitveni organ.

(a)

Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (14), razen kot je določeno v členu 10(2), členu 14(3) in (6), členu 17(5), členu 23(3) in (6), členu 25(2) in (3), členu 28(1), (3), (5) in (6), členu 29, členu 33(3), členu 36(2) in (4) ter členu 49(1) te uredbe;

(b)

Uredbo (EU) št. 1215/2012;

(c)

Uredbo (ES) št. 1346/2000;

(d)

Direktivo 95/46/ES, razen kot je določeno v členu 14(8) in členu 47 te uredbe;

(e)

Uredbo (ES) št. 1206/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (15);

(f)

Uredbo (ES) št. 864/2007, razen kot je določeno v členu 13(4) te uredbe.

(a)

katera sodišča so pristojna za izdajo naloga za zamrznitev (člen 6(4));

(b)

kateri organ je pristojen za pridobitev informacij o računu (člen 14);

(c)

kakšni načini pridobivanja informacij o računu so na voljo na podlagi njihovega nacionalnega prava (člen 14(5));

(d)

pri katerih sodiščih se lahko vloži pritožba (člen 21);

(e)

kateri organ ali organi so pristojni za sprejem, posredovanje in vročitev naloga za zamrznitev in drugih dokumentov v skladu s to uredbo (točka 14 člena 4);

(f)

kateri organ je pristojen za izvršitev naloga za zamrznitev v skladu s poglavjem 3;

(g)

v kakšnem obsegu se lahko po njihovem nacionalnem pravu zamrznejo skupni in imenski računi (člen 30);

(h)

katera pravila se uporabljajo za zneske, izvzete iz zasega po nacionalnem pravu (člen 31);

(i)

ali banke v skladu z njihovim nacionalnim pravom lahko zaračunavajo pristojbine za izvajanje enakovrednih nacionalnih nalogov in posredovanje informacij o računu ter, če je tako, katera stranka mora začasno in na koncu plačati te pristojbine (člen 43);

(j)

lestvico pristojbin ali drug niz pravil, s katerimi se določijo veljavne pristojbine, ki jih zaračunava kateri koli organ, ki sodeluje pri obdelavi ali izvrševanju naloga za zamrznitev (člen 44);

(k)

ali so po nacionalnem pravu enakovredni nacionalni nalogi prednostno razvrščeni (člen 32);

(l)

katera sodišča ali, kadar je ustrezno, izvršitveni organ je pristojen za ugoditev pravnega sredstva (člen 33(1), člen 34(1) ali (2));

(m)

pri katerih sodiščih se vloži pritožba, rok za vložitev take pritožbe v skladu z nacionalnim pravom, in dogodek, ki označuje začetek tega roka (člen 37);

(n)

podatke o sodnih taksah (člen 42) ter

(o)

kateri jeziki so sprejemljivi za prevode dokumentov (člen 49(2)).

(a)

ali bi bilo treba v področje uporabe te uredbe vključiti finančne instrumente in

(b)

ali bi se na podlagi naloga za zamrznitev lahko zamrznili zneski, knjiženi na dolžnikov račun po izvedbi naloga.

(a)

številu vlog za izdajo naloga za zamrznitev in številu primerov, v katerih je bil nalog izdan;

(b)

številu vlog za pravno sredstvo v skladu s členoma 33 in 34 ter, če je mogoče, številu primerov, v katerih je bilo pravno sredstvo ugodeno, ter

(c)

številu vloženih pritožb v skladu s členom 37 in, če je mogoče, številu primerov, v katerih je bila taka pritožba uspešna.