(1)

Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila večkrat bistveno spremenjena (5). Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Komisija je v sporočilu z dne 17. septembra 2020 z naslovom „Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov“ (v nadaljnjem besedilu: načrt za uresničitev podnebnih ciljev) predlagala zvišanje podnebnih ambicij Unije z dvigom ciljne vrednosti za emisije toplogrednih plinov (TGP) na vsaj 55 % pod ravnmi iz leta 1990 do leta 2030. Gre za občutno povečanje v primerjavi s sedanjo, 40-odstotno ciljno vrednostjo zmanjšanja emisij. Predlog pomeni izpolnitev zaveze iz sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor), da bo podan celovit načrt za dvig ciljne vrednosti Unije za leto 2030 na okoli 55 % na odgovoren način. Obenem je skladen s cilji Pariškega sporazuma, sprejetega 12. decembra 2015 na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), da se zvišanje globalne temperature omeji na precej manj kot 2 °C in da se nadaljujejo prizadevanja, da to zvišanje ne bi preseglo 1,5 °C.

(3)

Evropski svet je v sklepih, sprejetih na zasedanju 10. in 11. decembra 2020, podprl zavezujočo ciljno vrednost Unije najmanj 55-odstotnega neto domačega zmanjšanja emisij TGP do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. Evropski svet je sklenil, da je treba podnebne ambicije zvišati tako, da bomo pri tem pospešili trajnostno gospodarsko rast, ustvarjali delovna mesta, zagotavljali zdravstvene in okoljske koristi za državljane Unije ter prispevali k dolgoročni konkurenčnosti Unijinega gospodarstva s spodbujanjem inovacij na področju zelenih tehnologij.

(4)

Za uresničitev navedenih ciljev je Komisija v sporočilu z dne 19. oktobra 2020 z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2021 – Vitalna Unija v krhkem svetu“ napovedala zakonodajni sveženj, s katerim bi se do leta 2030 emisije TGP zmanjšale za najmanj 55 % (v nadaljnjem besedilu: sveženj „Pripravljeni na 55“), Evropska unija pa bi do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Ta sveženj zajema širok nabor področij politik, med njimi energetsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov, rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvo, obdavčitev energije, porazdelitev prizadevanj in trgovanje z emisijami.

(5)

Namen svežnja „Pripravljeni na 55“ je varovati in ustvarjati delovna mesta v Uniji ter omogočiti, da Unija v globalnem energetskem prehodu postane vodilna na svetu pri razvoju in uvajanju čistih tehnologij, vključno z rešitvami za energetsko učinkovitost.

(6)

Kot kažejo projekcije, bi se emisije TGP, če bi se sedanje politike v celoti izvajale, do leta 2030 zmanjšale za okrog 45 % v primerjavi z letom 1990, če ne upoštevamo emisij in absorpcije zaradi rabe zemljišč, oziroma okrog 47 %, če upoštevamo rabo zemljišč. Da bi uresničili te večje podnebne ambicije, sta v načrtu za uresničitev podnebnih ciljev predvideni vrsta potrebnih ukrepov v vseh sektorjih gospodarstva in revizija ključnih zakonodajnih instrumentov.

(7)

Komisija je v sporočilu z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ izjavila, da je energetska učinkovitost ključno področje ukrepanja, brez katerega ni mogoče doseči popolnega razogljičenja gospodarstva Unije. Potreba po tem, da izkoristimo stroškovno učinkovite priložnosti za prihranke energije, je Unijo pripeljala do sedanje politike energetske učinkovitosti. Decembra 2018 je bil v sklopu svežnja „Čista energija za vse Evropejce“, katerega cilji so bili postaviti energetsko učinkovitost na prvo mesto, prevzeti vodilno vlogo na področju energije iz obnovljivih virov v svetovnem merilu in zagotoviti pošteno obravnavo odjemalcev, vključen nov krovni cilj Unije za leto 2030 glede povečanja energetske učinkovitosti, in sicer za vsaj 32,5 % glede na projekcije porabe energije v letu 2030.

(8)

Iz ocene učinka, priložene načrtu za uresničitev podnebnih ciljev, je razvidno, da bo treba pri izboljšavah energetske učinkovitosti, če naj se uresničijo večje podnebne ambicije, znatno preseči sedanjih 32,5 %.

(9)

Unija lahko s svojim ambicioznejšim ciljem za leto 2030 glede povečanja energetske učinkovitosti zniža cene energije in odločilno pripomore k zmanjšanju emisij TGP, ob hkratnem spodbujanju in uvajanju elektrifikacije, vodika, e-goriv in drugih tehnologij, potrebnih za zeleni prehod, zlasti v prometnem sektorju. Celo ob hitro rastoči proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov se lahko z energetsko učinkovitostjo zmanjšajo potreba po novih zmogljivostih za proizvodnjo električne energije ter stroški, povezani s shranjevanjem, prenosom in distribucijo. Večja energetska učinkovitost je zlasti pomembna tudi za zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, saj zmanjšuje odvisnost Unije od uvoza goriv iz tretjih držav. Energetska učinkovitost je eden od najčistejših in stroškovno najučinkovitejših ukrepov za zmanjšanje te odvisnosti.

(10)

Seštevek nacionalnih prispevkov, ki so jih države članice sporočile v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, ne dosega cilja Unije 32,5 %. Ti prispevki bi skupaj prinesli zmanjšanje porabe primarne energije za 29,7 % in zmanjšanje porabe končne energije za 29,4 % v primerjavi s projekcijami za leto 2030 iz referenčnega scenarija EU iz leta 2007. To bi za EU-27 pomenilo skupno vrzel v višini 2,8 odstotne točke pri porabi primarne energije in 3,1 odstotne točke pri porabi končne energije.

(11)

Več držav članic je predstavilo ambiciozne nacionalne energetske in podnebne načrte, ki jih je Komisija ocenila kot „zadostne“ in ki so vsebovali ukrepe, s katerimi naj bi bilo tem državam članicam omogočeno, da bodo k doseganju skupnih ciljev za energetsko učinkovitost prispevale v obsegu, večjem od povprečja EU. Poleg tega je več držav članic beležilo „zgodnja prizadevanja“ pri doseganju prihrankov energije, tj. prihrankov energije nad povprečnimi začrtanimi poteki Unije v zadnjih letih. V obeh primerih gre za pomembna prizadevanja, ki bi jih bilo treba priznati in vključiti v prihodnje, na modeliranju temelječe projekcije Unije in bi lahko bila zgled za to, kako so vse države članice sposobne izboljšati svoje možnosti za energetsko učinkovitost, da bi svojim gospodarstvom in družbam zagotovile znatne koristi.

(12)

V nekaterih primerih se predpostavke, ki jih je Komisija uporabila v svojem referenčnem scenariju EU iz leta 2020, razlikujejo od predpostavk, ki so jih nekatere države članice uporabile za svoje referenčne scenarije, na katerih temeljijo njihovi nacionalni energetski in podnebni načrti. To lahko privede do razhajanj pri izračunu porabe primarne energije, sta pa v zvezi s to porabo ustrezna oba pristopa.

(13)

Čeprav so možnosti za prihranke energije v vseh sektorjih še vedno velike, svojevrsten izziv predstavljajo promet, ki je odgovoren za več kot 30 % porabe končne energije, in stavbe, saj je pri 75 % stavbnega fonda v Uniji energetska učinkovitost slaba. Še en vse pomembnejši sektor je sektor informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), ki je odgovoren za 5 do 9 % celotne porabe energije na svetu in za več kot 2 % emisij globalno. Leta 2018 so podatkovni centri v EU-28 prispevali 2,7 % odjema električne energije. V tej zvezi je Komisija v sporočilu z dne 19. februarja 2020 z naslovom „Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope“ (v nadaljnjem besedilu: digitalna strategija Unije) poudarila potrebo po energetsko zelo učinkovitih in trajnostnih podatkovnih centrih ter po ukrepih za preglednost pri telekomunikacijskih operaterjih glede njihovega okoljskega odtisa. Poleg tega je treba upoštevati morebitno rast povpraševanja po energiji v industriji, ki bi lahko bila posledica njenega razogljičenja, zlasti v energetsko intenzivnih procesih.

(14)

Za višjo raven ambicij je treba močneje spodbujati stroškovno učinkovite ukrepe za energetsko učinkovitost na vseh področjih energetskega sistema in v vseh zadevnih sektorjih, kjer dejavnost vpliva na povpraševanje po energiji, kot so sektorji prometa, vode in kmetijstva. Izboljšanje energetske učinkovitosti vzdolž celotne energetske verige, vključno s proizvodnjo, prenosom, distribucijo in končno porabo energije, bo koristilo okolju, izboljšalo kakovost zraka in javno zdravje, zmanjšalo emisije TGP, hkrati bo z zmanjšanjem potrebe po uvozu energije, zlasti fosilnih goriv, izboljšalo energetsko varnost, znižalo stroške energije v gospodinjstvih in podjetjih, pomagalo pri blažitvi energetske revščine in privedlo do večje konkurenčnosti, večjega števila delovnih mest in povečanja gospodarske dejavnosti v celotnem gospodarstvu. Izboljšanje energetske učinkovitosti bi torej izboljšalo kakovost življenja državljanov, hkrati pa pripomoglo k preoblikovanju odnosov med Unijo in partnerskimi tretjimi državami na področju energije v smeri doseganja podnebne nevtralnosti. To je v skladu z zavezami Unije v okviru energetske unije in svetovne podnebne agende, določene v Pariškem sporazumu. Z izboljšanjem energetske učinkovitosti različnih sektorjev se lahko vzporedno s promoviranjem učinkovitejših, bolj trajnostnih in cenovno dostopnejših opcij spodbujajo prenova mest, tudi izboljšanje stavb, ter spremembe v vzorcih mobilnosti in dostopnosti.

(15)

Ta direktiva je korak naprej v smeri podnebne nevtralnosti do leta 2050, v skladu s katero se energetska učinkovitost obravnava kot svoj vir energije. Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ je krovno načelo, ki bi ga bilo treba upoštevati v vseh sektorjih, tudi tistih, ki ne spadajo v energetski sistem, na vseh ravneh, tudi v finančnem sektorju. Rešitve za energetsko učinkovitost bi bilo treba upoštevati kot prvo opcijo pri odločitvah o politikah, načrtovanju in naložbah, ko se določajo nova pravila za stran ponudbe in druga področja politike. Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo sicer treba uporabljati brez poseganja v druge zakonske obveznosti, cilje in načela, vendar te obveznosti, cilji in načela ne bi smeli ovirati njegove uporabe ali voditi do izvzetij od njegove uporabe. Komisija bi morala zagotoviti, da bosta lahko energetska učinkovitost in odzivanje na povpraševanje pod enakimi pogoji konkurirala proizvodnim zmogljivostim. Energetsko učinkovitost je treba izboljšati vedno, ko je to bolj stroškovno učinkovito kot enakovredne rešitve na strani ponudbe. To bi moralo pomagati izkoristiti številne prednosti, ki jih ima energetska učinkovitost za Unijo, zlasti za državljane in podjetja. Izvajanje ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti bi moralo biti tudi prednostna naloga pri blažitvi energetske revščine.

(16)

Energetsko učinkovitost bi bilo treba priznati za ključni element in prednostni vidik v prihodnjih odločitvah o naložbah v energetsko infrastrukturo Unije. Pri uporabi načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo treba upoštevati predvsem pristop sistemske učinkovitosti ter družbeni in zdravstveni vidik, obenem pa paziti na zanesljivost oskrbe, povezovanje energetskega sistema in prehod na podnebno nevtralnost. Tako bi moralo načelo "energetska učinkovitost na prvem mestu" pomagati pri povečanju učinkovitosti posameznih sektorjev končne porabe in celotnega energetskega sistema. Z uporabo tega načela bi se morale podpirati tudi naložbe v energetsko učinkovite rešitve, ki prispevajo k okoljskim ciljem iz Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(17)

Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ je določeno v Uredbi (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (7) in je v središču strategije EU za povezovanje energetskega sistema, predstavljene v sporočilu Komisije z dne 8. julija 2022. Čeprav načelo temelji na stroškovni učinkovitosti, ima njegova uporaba z družbenega vidika širše posledice. Te posledice so lahko glede na okoliščine različne in bi jih bilo treba skrbno oceniti z zanesljivimi metodologijami za analizo stroškov in koristi, pri katerih bi se upoštevale mnogotere koristi energetske učinkovitosti. Komisija je pripravila posebne smernice o delovanju in uporabi tega načela, v katerih so predlagana posebna orodja in primeri uporabe v različnih sektorjih. Izdala je tudi priporočilo državam članicam, ki izhaja iz zahtev, določenih v tej direktivi, in poziva h konkretnemu ukrepanju v zvezi z uporabo tega načela. Države članice bi morale to priporočilo upoštevati v največji možni meri in se pri izvajanju načela energetske učinkovitosti v praksi ravnati po njem.

(18)

Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ pomeni izbrati celosten pristop, pri katerem se upoštevajo skupna učinkovitost povezanega energetskega sistema, zanesljivost oskrbe in stroškovna učinkovitost ter spodbujajo najučinkovitejše rešitve za podnebno nevtralnost v celotni vrednostni verigi (od proizvodnje energije prek transporta po omrežju do porabe končne energije), zato da se učinkovitost doseže tako pri porabi primarne energije kot pri porabi končne energije. Pri tem pristopu naj bi bili pozorni na učinkovitost sistema in dinamično rabo energije, kjer se viri na strani povpraševanja in prožnost sistema štejejo kot rešitve za energetsko učinkovitost.

(19)

Da bi načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ učinkovalo, ga morajo nacionalni, regionalni, lokalni in sektorski odločevalci dosledno uporabljati pri vseh zadevnih scenarijih ter odločitvah o politikah, načrtovanju in večjih naložbah (tj. naložbah velikega obsega z vrednostjo nad 100 000 000 EUR na naložbo ali 175 000 000 EUR pri projektih prometne infrastrukture), ki vplivajo na porabo energije ali oskrbo z njo. Za ustrezno uporabo načela so potrebni pravilna metodologija analize stroškov in koristi, vzpostavitev omogočitvenih pogojev za energetsko učinkovite rešitve in ustrezno spremljanje. Analize stroškov in koristi, ki bi jih bilo treba sistematično razvijati in izvajati, bi morale temeljiti na najbolj ažurnih informacijah o cenah energije in bi morale vključevati scenarije za naraščanje cen, kot je zaradi manjše količine pravic iz sistema Unije za trgovanje z emisijami (EU ETS) na podlagi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), da bi se zagotovila spodbuda za uporabo ukrepov za energetsko učinkovitost. Pri uresničevanju ciljev politike bi morale imeti prednost rešitve na strani povpraševanja, kadar bi bile stroškovno učinkovitejše od naložb v infrastrukturo za oskrbo z energijo. Prožnost na strani povpraševanja lahko prinese znatne gospodarske, okoljske in družbene koristi odjemalcem in širši družbi, tudi lokalnim skupnostim, izboljša učinkovitost energetskega sistema in zniža stroške energije, npr. z znižanjem stroškov obratovanja sistema, katerega posledica so nižje pristojbine za vse odjemalce. Države članice bi morale pri uporabi načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ upoštevati morebitne koristi od prožnosti na strani povpraševanja in, kjer je ustrezno, v svojih prizadevanjih za večjo učinkovitost povezanega energetskega sistema razmisliti o odzivanju na povpraševanje tako na centralizirani kot decentralizirani ravni, shranjevanju energije in pametnih rešitvah.

(20)

Komisija bi morala pri ocenjevanju vrednosti projektov zaradi uporabe načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ v svojem poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu zlasti oceniti, ali se mejne vrednosti učinkovito uporabljajo v posamezni državi članici in na kakšen način.

(21)

Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ bi bilo treba vselej uporabljati sorazmerno, zahteve, določene v tej direktivi, pa ne bi smele povzročati prekrivanja ali nasprotja med obveznostmi držav članic, kadar uporabo tega načela neposredno zagotavlja druga zakonodaja. To bi lahko zadevalo projekte skupnega interesa, vključene na seznam Unije na podlagi člena 3 Uredbe (EU) 2022/869 Evropskega parlamenta in Sveta (9), ki uvaja zahtevo, da se pri razvoju in oceni teh projektov upošteva načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“.

(22)

Pravičen prehod na podnebno nevtralno Unijo do leta 2050 je osrednjega pomena za evropski zeleni dogovor. Energetska revščina je osrednji pojem v svežnju „Čista energija za vse Evropejce“, namenjena pa je lajšanju pravičnega energetskega prehoda. Komisija je v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 in Direktivo (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (10) v Priporočilu (EU) 2020/1563 o energijski revščini (11) podala okvirne smernice glede ustreznih kazalnikov za merjenje energetske revščine in glede opredelitve pojma „znatno število gospodinjstev z energetsko revščino“. Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12) in Direktiva (EU) 2019/944 določata, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo energetske revščine povsod, kjer se ugotovi, da obstaja, vključno z ukrepi, ki rešujejo širši kontekst revščine. To je pomembno zlasti glede na vse višje cene energije in inflacijski pritisk, saj bodo za reševanje sistemskih izzivov v energetskem sistemu Unije potrebni tako kratkoročni kot dolgoročni ukrepi.

(23)

Uporaba načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ bi morala koristiti ljudem, ki jih je prizadela ali jim grozi energetska revščina, ranljivim odjemalcem, vključno s končnimi porabniki, gospodinjstvom z nizkimi in srednjimi dohodki, in ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih. Ukrepe za energetsko učinkovitost bi bilo treba prednostno izvajati za izboljšanje položaja teh posameznikov in gospodinjstev ter za blažitev energetske revščine, pri čemer z njimi ne bi smeli spodbujati nesorazmernega zviševanja cen stanovanj, mobilnosti ali energije. Zaradi celostnega pristopa k oblikovanju politik ter izvajanju politik in ukrepov morajo države članice zagotoviti, da druge politike in ukrepi ne bodo imeli škodljivega učinka na te posameznike in gospodinjstva.

(24)

Ta direktiva je del širšega okvira politik energetske učinkovitosti, v katerem so obravnavane možnosti za energetsko učinkovitost na konkretnih področjih politike, med drugim na področju stavb (Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13)), izdelkov (Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter uredbi (EU) 2017/1369 (15) in (EU) 2020/740 (16) Evropskega parlamenta in Sveta) in upravljanja (Uredba (EU) 2018/1999). Te politike so zelo pomembne za doseganje prihrankov energije pri nadomeščanju izdelkov oziroma gradnji ali prenovi stavb.

(25)

Za doseganje ambicioznega cilja povečanja energetske učinkovitosti je treba odpraviti ovire, da bi olajšali naložbe v ukrepe za energetsko učinkovitost. V podprogramu „Prehod na čisto energijo“ programa Unije LIFE, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/783 Evropskega parlamenta in Sveta (17), bodo finančna sredstva namenjena podpori razvoja dobre prakse Unije pri izvajanju politik energetske učinkovitosti za odpravo vedenjskih, tržnih in regulativnih ovir za energetsko učinkovitost.

(26)

Evropski svet je v sklepih, sprejetih na zasedanju 23. in 24. oktobra 2014, podprl cilj 27-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti na ravni Unije do leta 2030, ki naj bi bil pregledan do leta 2020, pri čemer bi se upošteval cilj 30 % na ravni Unije. Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 15. decembra 2015 z naslovom „Evropski energetski uniji naproti“ pozval Komisijo, naj oceni tudi, ali bi bilo mogoče v istem obdobju uresničiti 40-odstotni cilj za povečanje energetske učinkovitosti.

(27)

Po projekcijah iz sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ naj bi 32,5-odstotno povečanje energetske učinkovitosti, ki je cilj Unije za leto 2030, in drugi instrumenti politike iz obstoječega okvira do leta 2030 prinesli okrog 45-odstotno zmanjšanje emisij TGP. Za večjo podnebno ambicijo 55-odstotnega zmanjšanja emisij TGP do leta 2030 je v oceni učinka načrta za uresničitev podnebnih ciljev ocenjeno, kakšna raven prizadevanj bi bila potrebna na različnih področjih politike. Ugotovljeno je bilo, da bi glede na izhodiščno vrednost doseganje ciljne vrednosti za emisije TGP na stroškovno učinkovit način pomenilo, da je treba porabo primarne energije zmanjšati za najmanj 39 do 41 %, porabo končne energije pa za 36 do 37 %.

(28)

Cilj povečanja energetske učinkovitosti je bil prvotno določen in izračunan z uporabo projekcij za leto 2030 iz referenčnega scenarija EU iz leta 2007 kot izhodiščne vrednosti. Zaradi spremembe v Eurostatovi metodologiji izračuna energetske bilance in izboljšav v poznejših projekcijah na podlagi modeliranja je potrebna sprememba izhodiščne vrednosti. Zato je ob enakem pristopu za določitev cilja, tj. tako, da ga primerjamo s projekcijami prihodnje izhodiščne vrednosti, ambicija cilja Unije glede povečanja energetske učinkovitosti za leto 2030 določena glede na projekcije za leto 2030 iz referenčnega scenarija EU iz leta 2020, v katerih so upoštevani nacionalni prispevki iz nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Zaradi te posodobljene izhodiščne vrednosti bo morala Unija v letu 2030 svojo ambicijo glede energetske učinkovitosti povečati še za najmanj 11,7 % v primerjavi z ravnjo prizadevanj iz referenčnega scenarija EU iz leta 2020. Novi način izražanja ravni ambicij za cilje Unije ne vpliva na dejansko raven prizadevanj, ki je potrebna, in ustreza zmanjšanju za 40,5 % pri porabi primarne energije in za 38 % pri porabi končne energije v primerjavi s projekcijami za leto 2030 iz referenčnega scenarija EU iz leta 2007.

(29)

Metodologija izračuna porabe primarne energije in porabe končne energije je sicer skladna z novo Eurostatovo metodologijo, vendar imajo kazalniki, ki se uporabljajo za namen te direktive, drugačen obseg, saj pri ciljnih vrednostih za porabo primarne energije in porabo končne energije izključujejo energijo okolice in vključujejo porabo energije v mednarodnem letalstvu. Uporaba novih kazalnikov pomeni tudi, da so spremembe porabe energije v plavžih zdaj upoštevane samo v porabi primarne energije.

(30)

Potrebo po izboljšanju energetske učinkovitosti Unije bi bilo treba izraziti v obliki porabe primarne energije in porabe končne energije, ki naj bi bila dosežena v letu 2030, pri tem pa označiti dodatno raven prizadevanj, ki so potrebna v primerjavi z že veljavnimi ukrepi ali ukrepi, načrtovanimi v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Po projekcijah v referenčnem scenariju EU iz leta 2020 je treba v letu 2030 doseči 864 Mtoe porabe končne energije in 1 124 Mtoe porabe primarne energije (brez energije okolice in vključno z mednarodnim letalstvom). Rezultat dodatnega 11,7-odstotnega zmanjšanja v letu 2030 je 763 Mtoe in 992,5 Mtoe. To v primerjavi z letom 2005 pomeni, da bi bilo treba porabo končne energije v Uniji zmanjšati za približno 25 %, porabo primarne energije pa za približno 34 %. Za leti 2020 in 2030 na ravni držav članic ni predvidenih zavezujočih ciljev in države članice bi morale svoj prispevek k doseganju cilja Unije glede povečanja energetske učinkovitosti določiti ob upoštevanju formule iz te direktive. Države članice bi morale imeti proste roke pri določanju svojih nacionalnih ciljev, ki temeljijo na porabi primarne energije ali porabi končne energije, prihrankih primarne energije ali prihrankih končne energije ali na energetski intenzivnosti. S to direktivo se spreminja način, na katerega bi morale države članice izražati svoj nacionalni prispevek k cilju Unije. Prispevke držav članic k cilju Unije bi bilo treba izražati v obliki porabe primarne energije in porabe končne energije, da bi zagotovili usklajenost in spremljanje napredka. Napredek pri doseganju ciljev Unije za leto 2030 je treba redno ocenjevati, kar je določeno v Uredbi (EU) 2018/1999.

(31)

Komisija bi morala do 30. novembra 2023 posodobiti referenčni scenarij EU iz leta 2020 na podlagi najnovejših podatkov Eurostata. Države članice, ki bi želele uporabiti posodobljeni referenčni scenarij, bi morale svoje posodobljene nacionalne prispevke priglasiti do 1. februarja 2024 v sklopu iterativnega procesa, določenega v Uredbi (EU) 2018/1999.

(32)

Zaželeno je, da se cilji povečanja energetske učinkovitosti dosežejo kot rezultat skupnega izvajanja konkretnih ukrepov Unije in nacionalnih ukrepov, ki spodbujajo energetsko učinkovitost na različnih področjih. Države članice bi morale določiti nacionalne politike in ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti. Komisija bi morala te politike in ukrepe in individualna prizadevanja posamezne države članice oceniti skupaj s podatki o doseženem napredku ter tako presoditi, kakšna je verjetnost izpolnitve splošnega cilja Unije in v kakšnem obsegu individualna prizadevanja zadostujejo za izpolnitev skupnega cilja.

(33)

Javni sektor je odgovoren za približno 5 do 10 % skupne porabe končne energije v Uniji. Letni izdatki javnih organov znašajo približno 1 800 000 000 000 EUR. To pomeni okrog 14 % bruto domačega proizvoda Unije. Zato je javni sektor pomemben dejavnik pri spodbujanju preusmeritve trga k učinkovitejšim izdelkom, stavbam in storitvam ter pri spreminjanju vedenja državljanov in podjetij pri porabi energije. Poleg tega se lahko z manjšo porabo energije na podlagi ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti sprostijo javna sredstva za druge namene. Javni organi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bi morali biti zgled energetske učinkovitosti.

(34)

Če naj bi bil javni sektor za zgled drugim, bi si moral postaviti lastne cilje za razogljičenje in energetsko učinkovitost. Izboljšave energetske učinkovitosti v javnem sektorju bi morale odražati prizadevanja, ki so potrebna na ravni Unije. Da bi Unija lahko dosegla ciljno vrednost porabe končne energije, bi morala do leta 2030 zmanjšati porabo končne energije za 19 % v primerjavi s povprečno porabo energije v letih 2017, 2018 in 2019. Obveznost letnega zmanjšanja porabe energije v javnem sektorju za najmanj 1,9 % bi morala zagotoviti, da bo javni sektor odigral svojo zgledno vlogo. Državam članicam je še naprej prepuščena popolna prožnost glede izbire ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, s katerimi bi dosegli zmanjšanje porabe končne energije. Zahteva za letno zmanjšanje porabe končne energije pomeni manjše upravno breme od določitve metod za merjenje prihrankov energije.

(35)

Da bi države članice izpolnile svojo obveznost, bi morale posebno pozornost posvetiti porabi končne energije pri vseh storitvah in v vseh objektih javnih organov. Za določitev obsega naslovnikov bi morale države članice uporabiti opredelitev „javnih organov“ iz te direktive, pri čemer „ki jih neposredno financirajo ti organi“ pomeni, da so ti subjekti v glavnem financirani z javnimi sredstvi, „ki jih upravljajo ti organi“ pa, da ima nacionalni, regionalni ali lokalni organ večino glasov pri odločitvah glede izbire upravnega odbora subjekta. To obveznost je mogoče izpolniti z zmanjšanjem porabe končne energije na katerem koli področju javnega sektorja, vključno s prometom, javnimi stavbami, zdravstvom, prostorskim načrtovanjem, upravljanjem voda in ravnanjem z odpadno vodo, čiščenjem odplak in odpadne vode, ravnanjem z odpadki, daljinskim ogrevanjem in hlajenjem, distribucijo, dobavo in shranjevanjem energije, javno razsvetljavo, načrtovanjem infrastrukture, izobraževanjem in storitvami na področju sociale. Države članice lahko pri prenosu te direktive v nacionalno pravo vključijo še druge vrste storitev. Da bi zmanjšale upravno breme za javne organe, bi morale države članice vzpostaviti digitalne platforme ali orodja za zbiranje združenih podatkov o porabi v javnih organih, javnosti omogočiti dostop do teh podatkov in jih sporočiti Komisiji. Države članice bi morale načrtovanje in letno poročanje v zvezi s porabo javnih organov zagotavljati v zbirni obliki in po sektorjih.

(36)

Države članice bi morale spodbujati energetsko učinkovita sredstva mobilnosti, kot je vlak, kolo, hojo ali skupno mobilnost, med drugim v svojih praksah javnega naročanja, ter v ta namen obnoviti in razogljičiti vozni park, spodbujati prehod na druge oblike prevoza in te načine prevoza vključiti v načrtovanje mobilnosti v mestih.

(37)

Države članice bi morale dajati zgled s tem, da bi poskrbele, da se bodo vse pogodbe o zagotavljanju prihranka energije, vsi energetski pregledi in vsi sistemi upravljanja z energijo v javnem sektorju izvajali skladno z evropskimi ali mednarodnimi standardi ali da se bodo v energetsko intenzivnih delih javnega sektorja v velikem obsegu uporabljali energetski pregledi. Države članice bi morale določiti smernice in postopke za uporabo teh instrumentov.

(38)

Javni organi so pozvani, naj pridobijo podporo subjektov, kot so agencije za trajnostno energijo, ustanovljene na lokalni ali regionalni ravni, kadar je ustrezno. Organizacija teh agencij navadno odraža posamične potrebe javnih organov, ki so pristojni za določeno regijo ali ki delujejo na določenem področju javnega sektorja. Centralizirane agencije lahko bolje zadovoljujejo potrebe in delujejo učinkoviteje v drugih ozirih, npr. v manjših ali centraliziranih državah članicah ali glede zapletenih ali medregionalnih vidikov, kot je daljinsko ogrevanje in hlajenje. Agencije za trajnostno energijo lahko opravljajo naloge točk "vse na enem mestu" (v nadaljnjem besedilu: točka VEM). Te agencije so pogosto pristojne za pripravo lokalnih ali regionalnih načrtov razogljičenja, ki lahko zajemajo še druge ukrepe za razogljičenje, kot je zamenjava ogrevalnih kotlov na fosilna goriva, in za podporo javnim organom pri izvajanju politik v zvezi z energijo. Agencije za trajnostno energijo ali drugi subjekti, ki pomagajo regionalnim in lokalnim upravnim organom, lahko imajo jasne pristojnosti, cilje in vire na področju trajnostne energije. Agencije za trajnostno energijo bi lahko spodbudili, naj razmislijo o pobudah v okviru Konvencije županov, v kateri sodelujejo organi lokalne samouprave, ki so se prostovoljno zavezali za izvajanje podnebnih in energetskih ciljev Unije, ter o drugih obstoječih tonamenskih pobudah. Načrte razogljičenja bi bilo treba povezati z ozemeljskimi razvojnimi načrti in upoštevati celovito oceno, ki bi jo morale opraviti države članice.

(39)

Države članice bi morale podpirati javne organe pri načrtovanju in uvajanju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, tudi na regionalni in lokalni ravni, z dajanjem smernic, spodbujanjem tako razvoja sposobnosti kot priložnosti za usposabljanje ter s podpiranjem sodelovanja med javnimi organi, tudi med agencijami. V ta namen bi države članice lahko vzpostavile nacionalne strokovne centre za zapletena vprašanja, kot je svetovanje lokalnim ali regionalnim energetskim agencijam glede daljinskega ogrevanja in hlajenja. Zahteva, da se stavbe spremenijo v skoraj ničenergijske, ne izključuje ali prepoveduje razlikovanja med ravnmi skoraj ničenergijskih stavb pri novih ali prenovljenih stavbah. Skoraj ničenergijske stavbe, vključno s stroškovno optimalno ravnjo, so opredeljene v Direktivi 2010/31/EU.

(40)

Državam članicam, ki v katerem koli letu do konca leta 2026 prenovijo več kot 3 % skupne tlorisne površine svojih stavb, bi bilo treba dati možnost, da v katerem koli od naslednjih treh let presežek štejejo v okvir letne stopnje prenove. Država članica, ki po 1. januarju 2027 prenovi več kot 3 % skupne tlorisne površine svojih stavb, bi morala imeti možnost, da v katerem koli od naslednjih dveh let presežek šteje v okvir letne stopnje prenove. Ta možnost se ne bi smela uporabljati za namene, ki niso v skladu s splošnimi cilji in ravnjo ambicioznosti te direktive.

(41)

Države članice bi morale javne organe spodbujati, da bi upoštevali širše koristi, ki presegajo prihranke energije, kot je kakovost okolja v zaprtih prostorih, pa tudi izboljšanje kakovosti življenja ljudi in udobje v prenovljenih javnih stavbah, zlasti šolah, vrtcih, domovih za nego, varovanih stanovanjih, bolnišnicah in socialnih stanovanjih.

(42)

Stavbe in promet so poleg industrije glavni porabniki energije in glavni vir emisij. Stavbe so odgovorne za okrog 40 % skupne porabe energije v Uniji in za 36 % TGP iz energije v Uniji. Cilj sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2020 z naslovom „Val prenove“, v katerem je obravnavan dvojni izziv energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov na eni strani in cenovne dostopnosti na drugi v stavbnem sektorju, je podvojiti stopnjo prenove. V njem je poudarek na energetsko najmanj učinkovitih stavbah, energetski revščini in javnih stavbah. Poleg tega so stavbe ključne za doseganje cilja Unije v zvezi z doseganjem podnebne nevtralnosti do leta 2050. Stavbe, ki so v lasti javnih organov, predstavljajo znaten delež stavbnega fonda in so zelo izpostavljene v javnosti. Zato je primerno določiti letno stopnjo prenove stavb, ki so v lasti javnih organov in se nahajajo na ozemlju države članice, da bi se izboljšala njihova energetska učinkovitost ter da bi se spremenile vsaj v skoraj ničenergijske ali ničenergijske stavbe. Države članice se pozivajo, naj določijo višjo stopnjo prenove, kadar je to v okviru prenove njihovega stavbnega fonda glede na njihovo dolgoročno strategijo prenove ali nacionalne programe prenove stroškovno učinkovito ali glede na oboje. Stopnja prenove ne bi smela posegati v obveznosti v zvezi s skoraj ničenergijskimi stavbami iz Direktive 2010/31/EU. Države članice bi morale imeti možnost, da za nekatere stavbe, kot so stavbe s posebno arhitekturno ali zgodovinsko vrednostjo, uporabijo manj stroge zahteve. Pri naslednjem pregledu Direktive 2010/31/EU bi morala Komisija oceniti napredek držav članic pri prenovi javnih stavb. Razmisliti bi morala o predložitvi zakonodajnega predloga o reviziji stopnje prenove, v katerem bi bil upoštevan napredek držav članic, bistven gospodarski ali tehnični razvoj ali po potrebi Unijine zaveze za razogljičenje in ničelno onesnaževanje. Obveznost prenove stavb javnih organov, določena v tej direktivi, dopolnjuje takšno obveznost iz Direktive 2010/31/EU, v skladu s katero morajo države članice zagotoviti, da se pri večji prenovi obstoječih stavb izboljša njihova energetska učinkovitost in da potem te stavbe izpolnjujejo zahteve glede skoraj ničenergijskih stavb.

(43)

Sistemi za avtomatizacijo in nadzor stavb ter druge rešitve za zagotovitev aktivnega upravljanja z energijo so pomembna orodja, s katerimi javni organi izboljšujejo in vzdržujejo energetsko učinkovitost stavb ter poskrbijo za potrebne pogoje v zaprtih prostorih v stavbah, ki so v njihovi lasti ali jih uporabljajo, v skladu z Direktivo 2010/31/EU.

(44)

Spodbujanje zelene mobilnosti je ključni del evropskega zelenega dogovora. Zagotovitev polnilne infrastrukture je eden od nujnih elementov prehoda. Polnilna infrastruktura v stavbah je še zlasti pomembna, saj so v stavbah redno in za dlje časa parkirana električna vozila, zaradi česar je polnjenje lažje in učinkovitejše. Javni organi bi si morali po najboljših močeh prizadevati za namestitev polnilne infrastrukture v stavbah, ki so v njihovi lasti ali jih uporabljajo, v skladu z Direktivo 2010/31/EU.

(45)

Da bi lahko države članice določile stopnjo prenove, morajo imeti pregled nad stavbami, ki ne dosegajo ravni skoraj ničenergijskih stavb. Zato bi morale objaviti in posodabljati popis javnih stavb, ki vključuje, kadar je primerno, tudi socialna stanovanja, v okviru splošne podatkovne zbirke energetskih izkaznic. Ta popis bi moral omogočati tudi zasebnim akterjem, vključno s podjetji za energetske storitve, da predlagajo rešitve za prenovo, ki jih lahko zbere opazovalnica EU za stavbni fond.

(46)

V popis bi lahko bili vključeni podatki iz popisov obstoječega stavbnega fonda. Države članice bi morale ustrezno ukrepati, da bi bilo omogočeno lažje zbiranje podatkov, popis pa dostopen zasebnim akterjem, tudi podjetjem za energetske storitve, ki bi tako imeli aktivno vlogo pri rešitvah za prenovo. Z zbiranjem razpoložljivih podatkov v javni skupni rabi v zvezi z značilnostmi stavbnega fonda, prenovo stavb in energetsko učinkovitostjo lahko opazovalnica EU za stavbni fond na podlagi primerljivih podatkov zagotovi boljše poznavanje energetske učinkovitosti stavbnega sektorja.

(47)

Leta 2020 je več kot polovica svetovnega prebivalstva živela na mestnih območjih. Do leta 2050 naj bi ta delež dosegel 68 %. Poleg tega bo treba do leta 2050 polovico mestne infrastrukture šele zgraditi. Mesta in mestna območja so središča gospodarske dejavnosti, ustvarjanja znanja, inovacij in novih tehnologij. Vplivajo na kakovost življenja državljanov, ki živijo ali delajo v njih. Države članice bi morale tehnično in finančno podpirati mestne skupnosti. Več občin in drugih javnih organov v državah članicah je že uvedlo celostne pristope glede varčevanja in oskrbe z energijo ter trajnostne mobilnosti, npr. z akcijskimi načrti za trajnostno energijo ali načrti za trajnostno mobilnost v mestih, kot so načrti, pripravljeni v okviru pobude Konvencije županov, ter celostne mestne pristope, ki zajemajo več kot le posamezne posege pri stavbah ali načinih prevoza. Potrebna so nadaljnja prizadevanja na področju izboljšanja energetske učinkovitosti mobilnosti v mestih, tako v potniškem kot tovornem prometu, ki porabita približno 40 % vse energije v cestnem prometu.

(48)

V okviru te direktive se še vedno v celoti uporabljajo vsa načela iz direktiv 2014/23/EU (18), 2014/24/EU (19) in 2014/25/EU (20) Evropskega parlamenta in Sveta.

(49)

Javni naročniki in naročniki, ki oddajajo javna naročila gradenj, blaga ali storitev, bi morali dajati zgled pri nakupu nekaterih izdelkov in storitev ter nakupu in najemanju stavb ter sprejemati energetsko učinkovite odločitve o nakupu, uporabljati pa bi morali tudi načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“, tudi pri tistih javnih naročilih in koncesijah, za katere v tej direktivi niso določene posebne zahteve. To bi se moralo uporabljati za javne naročnike in naročnike, ki spadajo na področje uporabe direktiv 2014/23/EU, 2014/24/EU ali 2014/25/EU Države članice bi morale odpraviti ovire za javno naročanje znotraj države članice ali čezmejno, če se na tak način lahko zmanjšajo stroški, z ustvarjanjem poslovnih priložnosti za dobavitelje in ponudnike energetskih storitev pa dosežejo večje koristi notranjega trga.

(50)

Vsi javni subjekti, ki javna sredstva vlagajo prek javnega naročanja, bi morali biti pri oddaji naročil in podelitvi koncesij za zgled, in sicer tako, da bi izbirali izdelke, stavbe, gradbena dela in storitve z največjo energetsko učinkovitostjo, tudi pri tistih naročilih, za katera ne veljajo posebne zahteve iz Direktive 2009/30/ES. V tej zvezi se je treba pri vseh postopkih za oddajo javnih naročil in podelitev koncesij z vrednostjo nad mejnimi vrednostmi iz člena 8 Direktive 2014/23/EU, člena 4 Direktive 2014/24/EU ter člena 15 Direktive 2014/25/EU ozirati na energetsko učinkovitost izdelkov, stavb in storitev, ki jo določa pravo Unije ali nacionalno pravo, in v ta namen pri postopkih za oddajo javnega naročila prednostno upoštevati načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“.

(51)

Pomembno je tudi, da države članice spremljajo, kako javni naročniki in naročniki pri naročanju izdelkov, stavb, gradbenih del in storitev upoštevajo zahteve glede energetske učinkovitosti, in v ta namen zagotovijo, da so informacije o tem, kako uspešne ponudbe, katerih vrednost presega mejne vrednosti iz direktiv o javnem naročanju, vplivajo na energetsko učinkovitost, dostopne javnosti. To bi deležnikom in državljanom omogočilo, da na pregleden način ocenijo, kakšno vlogo ima javni sektor, ko je treba zagotoviti, da je pri javnem naročanju energetska učinkovitost na prvem mestu.

(52)

Čeprav morajo države članice zagotoviti, da javni naročniki in naročniki kupujejo le izdelke, stavbe, gradbena dela in storitve z visoko energetsko učinkovitostjo, jim to ne bi smelo preprečevati, da bi kupovale blago, potrebno za zaščito javne varnosti in odzivanje na izredne razmere na področju javne varnosti ali javnega zdravja.

(53)

V evropskem zelenem dogovoru je priznana vloga krožnega gospodarstva pri prispevanju k splošnim ciljem Unije za razogljičenje. Javni sektor, zlasti pa prometni sektor, bi k tem ciljem moral prispevati z izkoriščanjem svoje kupne moči, da bi, kadar je primerno, z razpoložljivimi orodji za zelena javna naročila izbiral okolju prijazno izdelke, stavbe, gradbena dela in storitve ter tako pomembno prispeval k zmanjšanju porabe energije in okoljskim učinkom.

(54)

Pomembno je, da države članice nudijo potrebno podporo javnim organom pri uvajanju zahtev glede energetske učinkovitosti v javno naročanje in, kadar je primerno, pri uporabi zelenih javnih naročil, in sicer tako, da jim nudijo potrebne smernice in metodologije za izvajanje ocen stroškov skozi celoten življenjski cikel ter okoljskih učinkov in stroškov. Dobro zasnovana orodja, zlasti digitalna, naj bi omogočila lažje postopke za oddajo javnega naročila in zmanjšala upravne stroške, zlasti v manjših državah članicah, ki morda nimajo zadostnih zmogljivosti za pripravo razpisov. V tej zvezi bi morale države članice za namene izmenjave dobrih praks dejavno spodbujati uporabo digitalnih orodij in sodelovanje med javnimi naročniki, tudi čezmejno.

(55)

Glede na to, da stavbe emisije TGP prispevajo pred obdobjem uporabe in po njem, bi morale države članice upoštevati tudi emisije ogljika iz stavb skozi celoten življenjski cikel. To bi moralo potekati v kontekstu prizadevanj za to, da bi v okviru zgledne vloge javnega sektorja namenili več pozornosti učinkovitosti skozi celoten življenjski cikel, vidikom krožnega gospodarstva in okoljskim vidikom. Javno naročanje je lahko torej priložnost za reševanje vprašanja ogljika, vgrajenega v stavbah, skozi njihov življenjski cikel. V tej zvezi so javni naročniki pomembni akterji, ki lahko v postopkih za oddajo javnega naročila ukrepajo tako, da kupujejo nove stavbe, pri katerih se obravnava potencial globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel.

(56)

S potencialom globalnega segrevanja skozi celoten življenjski cikel se merijo emisije TGP, povezane s stavbami v različnih fazah njihovega življenjskega cikla. Zato se z njim meri skupen prispevek stavbe k emisijam, ki povzročajo podnebne spremembe. To se včasih imenuje „ocena ogljičnega odtisa“ ali „merjenje ogljika v celotni življenjski dobi“. V njem so emisije ogljika, vsebovane v gradbenih materialih, povezane s posrednimi in neposrednimi emisijami ogljika v fazi uporabe. Stavbe so pomembna banka materialov, saj več desetletij služijo kot skladišče ogljično intenzivnih virov, zato je pomembno preučiti zasnove, ki omogočajo ponovno uporabo v prihodnosti in recikliranje ob koncu obdobja uporabe v skladu z novim akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo. Države članice bi morale za obravnavo trajnostnosti gradbenih proizvodov spodbujati krožnost, trajnost in prilagodljivost gradbenega materiala.

(57)

Potencial globalnega segrevanja se izraža kot številčni kazalnik v kg CO2eq/m2 (notranje uporabne tlorisne površine) za vsako fazo življenjskega cikla kot enoletno povprečje 50-letnega obdobja iz referenčne študije. Izbira podatkov, opredelitev scenarija in izračuni se izvedejo v skladu s standardom EN 15978. Obseg uporabe elementov stavb in tehnične opreme je določen v kazalniku 1.2 skupnega okvira EU za trajnostne gradnje (Level(s)). Kadar obstaja nacionalno orodje za izračun ali kadar se zahteva za razkritja ali pridobitev gradbenega dovoljenja, bi morala biti omogočena uporaba tega orodja za zagotavljanje zahtevanih informacij. Možna bi morala biti tudi uporaba drugih orodij za izračunavanje, če izpolnjujejo minimalna merila iz skupnega okvira EU za trajnostne gradnje.

(58)

V Direktivi 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (21) so navedena pravila o obratih, ki prispevajo k proizvodnji energije ali uporabljajo energijo v proizvodne namene, in v njej je določeno, da morajo biti informacije o energiji, ki je bila uporabljena ali proizvedena v obratu, vključene v vloge za integrirano dovoljenje v skladu s členom 12(1), točka (b), navedene direktive. Poleg tega člen 11 navedene direktive določa, da je učinkovita uporaba energije eno od splošnih načel, ki urejajo osnovne obveznosti operaterja, in eno od meril za določanje najboljših razpoložljivih tehnik iz Priloge III k navedeni direktivi. Na učinkovitost delovanja energetskih sistemov v danem trenutku vpliva zmožnost nemotenega in prožnega dovajanja energije iz različnih virov z različno vztrajnostjo in različnimi zagonskimi časi v omrežje. S povečanjem učinkovitosti bo mogoče bolje izkoristiti energijo iz obnovljivih virov.

(59)

Izboljšanje energetske učinkovitosti lahko prispeva k boljšim gospodarskim rezultatom. Države članice in Unija bi si morale prizadevati zmanjšati porabo energije ne glede na stopnjo gospodarske rasti.

(60)

Obveznost prihranka energije, določeno s to direktivo, bi bilo treba povečati in jo uporabljati tudi po letu 2030. To vlagateljem zagotavlja stabilnost, kar spodbuja dolgoročne naložbe in dolgoročne ukrepe za energetsko učinkovitost, kot je temeljita prenova stavb z dolgoročnim ciljem olajšanja stroškovno učinkovite pretvorbe obstoječih stavb v skoraj ničenergijske stavbe. Obveznost prihrankov energije ima pomembno vlogo pri spodbujanju rasti, ustvarjanju delovnih mest, konkurenčnosti in blažitvi energetske revščine na lokalni ravni. Morala bi zagotoviti, da bo Unija z ustvarjanjem novih priložnosti ter pretrganjem povezave med porabo energije in rastjo lahko dosegla svoje energetske in podnebne cilje. Sodelovanje z zasebnim sektorjem je pomembno, da se oceni, pod kakšnimi pogoji bi lahko pritegnili zasebne naložbe v projekte energetske učinkovitosti, ter razvili nove prihodkovne modele za inovacije na področju energetske učinkovitosti.

(61)

Ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti pozitivno vplivajo tudi na kakovost zraka, saj energetsko učinkovitejše stavbe prispevajo k zmanjšanju povpraševanja po gorivih za ogrevanje, vključno s trdimi gorivi. Ukrepi za energetsko učinkovitost zato prispevajo k izboljšanju kakovosti notranjega in zunanjega zraka ter stroškovno učinkovitemu doseganju ciljev politike Unije glede kakovosti zraka, kot je določeno zlasti z Direktivo (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (22).

(62)

Da bi države članice zagotovile stalen in predvidljiv prispevek k doseganju energetskih in podnebnih ciljev Unije za leto 2030 ter cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050, morajo v celotnem obdobju obveznosti do leta 2030 doseči skupni prihranek energije pri končni porabi, ki je enak novemu letnemu prihranku v višini najmanj 0,8 % porabe končne energije do 31. decembra 2023 in najmanj 1,3 % od 1. januarja 2024 ter 1,5 % od 1. januarja 2026 in 1,9 % od 1. januarja 2028. To zahtevo bi bilo mogoče izpolniti z novimi ukrepi politike, ki se sprejmejo v obdobju obveznosti od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030, ali z novimi posameznimi ukrepi, ki so rezultat ukrepov politik, sprejetih med ali pred prejšnjim obdobjem, pod pogojem, da se posamezni ukrepi, ki zagotovijo prihranke energije, uvedejo v naslednjem obdobju. Države članice bi morale imeti možnost v ta namen uporabiti sheme obveznosti energetske učinkovitosti ali alternativne ukrepe politike ali oboje.

(63)

V obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2023 bi morali od Cipra in Malte zahtevati, da dosežeta skupni prihranek energije pri končni porabi, ki je enak novemu prihranku v višini 0,24 % letne porabe končne energije glede na povprečje zadnjega triletnega obdobja pred 1. januarjem 2019. V obdobju od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2030 bi morali od Cipra in Malte zahtevati, da dosežeta skupni prihranek energije pri končni porabi v višini 0,45 % letne porabe končne energije glede na povprečje zadnjega triletnega obdobja pred 1. januarjem 2019.

(64)

Ob uporabi sistema obveznosti bi morale države članice med operaterji prenosnih sistemov, operaterji distribucijskih sistemov, distributerji energije, podjetji za maloprodajo energije in distributerji goriva za prevoz ali podjetji za maloprodajo goriva za prevoz na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril določiti zavezance. Določitev nekaterih kategorij takih subjektov ali njihovo izvzetje se ne bi smelo šteti za nezdružljivo z načelom nediskriminacije. Zato se lahko države članice same odločijo, ali bodo take subjekte ali samo nekatere njihove kategorije določile kot zavezance. Da bi države članice opolnomočile in zaščitile ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive odjemalce, ljudi iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, ter ukrepe politike prednostno izvedle pri njih, lahko od zavezancev zahtevajo, da dosežejo prihranke energije pri teh ljudeh. V ta namen lahko države članice določijo tudi ciljne vrednosti za zmanjšanje stroškov energije. Zavezanci bi lahko te ciljne vrednosti dosegli s spodbujanjem uvedbe ukrepov, ki vodijo v prihranke energije in finančne prihranke pri računih za energijo, kot so ukrepi za izolacijo in ogrevanje, ter s podpiranjem pobud na področju varčevanja z energijo, nastalih v skupnostih na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnostih državljanov.

(65)

Države članice bi morale pri zasnovi ukrepov politike za izpolnitev obveznosti prihrankov energije upoštevati podnebne in okoljske standarde in prednostne naloge Unije ter spoštovati načelo, da se ne škoduje bistveno, v smislu Uredbe (EU) 2020/852. Ne bi smele spodbujati dejavnosti, ki niso okoljsko trajnostne, kot je uporaba fosilnih goriv. Namen obveznosti prihrankov energije je okrepiti odziv na podnebne spremembe s spodbudami za države članice za izvajanje kombinacije trajnostnih in čistih politik, ki bo odporna in bo blažila podnebne spremembe. Zato se lahko pod določenimi pogoji in v prehodnem obdobju po prenosu te direktive v skladu z njeno prilogo prihranki energije, nastali zaradi ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, štejejo za upravičene prihranke energije v skladu z obveznostjo prihrankov energije. Tako bo mogoče obveznost prihrankov energije uskladiti s cilji evropskega zelenega dogovora, načrta za uresničitev podnebnih ciljev in vala prenove, ob odražanju potrebe po ukrepih, ki jih je Mednarodna agencija za energijo ugotovila v svojem poročilu o ničelnih neto emisijah. Cilj omejitve je spodbuditi države članice, da bi uporabljale javna sredstva samo za trajnostne tehnologije, ki bodo primerne za prihodnost. Pomembno je, da države članice zagotovijo jasen okvir politike in gotovost glede naložb za tržne akterje. Uvedba metodologije izračuna v skladu z obveznostjo prihrankov energije bi morala vsem tržnim akterjem omogočiti, da svoje tehnologije prilagodijo v razumnem roku. Kadar države članice podpirajo uvajanje učinkovitih tehnologij na osnovi fosilnih goriv ali zgodnje nadomeščanje take tehnologije, npr. s shemami subvencioniranja ali sistemi obveznosti energetske učinkovitosti, pri tem nastali prihranki energije morda niso več upravičeni v okviru obveznosti prihrankov energije. Čeprav prihranki energije, ki izhajajo iz npr. spodbujanja soproizvodnje na podlagi zemeljskega plina, ne bi bili upravičeni v okviru obveznosti prihrankov energije, se ta omejitev ne bi uporabljala za posredno uporabo fosilnih goriv, npr. kadar bi proizvodnja električne energije vključevala proizvodnjo fosilnih goriv. Še naprej bi morali biti upravičeni ukrepi politike, usmerjeni v spremembe vedenja za zmanjšanje porabe fosilnih goriv, npr. prek informacijskih kampanj in okolju prijazne vožnje. Ukrepi politike, ki so usmerjeni v prenovo stavb, lahko vključujejo ukrepe, kot je nadomeščanje ogrevalnih sistemov na fosilna goriva skupaj z izboljšavami ovoja stavb. Ti ukrepi bi morali biti omejeni na tehnologije, ki omogočajo doseganje zahtevanih prihrankov energije v skladu z nacionalnimi gradbenimi predpisi, ki veljajo v državi članici. Kljub temu bi morale države članice spodbujati nadgradnjo ogrevalnih sistemov v okviru celovite energetske prenove v skladu z dolgoročnim ciljem ogljične nevtralnosti, tj. spodbujati bi morale zmanjšanje povpraševanja po ogrevanju in zadovoljitev preostalega povpraševanja po ogrevanju z brezogljičnim virom energije. Države članice lahko pri obračunavanju prihrankov, potrebnih za izpolnitev dela obveznosti prihrankov energije pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, upoštevajo svoje podnebne razmere.

(66)

Ukrepi držav članic za izboljšanje energetske učinkovitosti pri prevozu se lahko upoštevajo pri izpolnjevanju obveznosti glede njihovega prihranka energije pri končni porabi. Pri tem gre lahko za namenske politike, ki med drugim spodbujajo učinkovitejša vozila, prehod na kolesarjenje, hojo in javni prevoz, ali za načrtovanje mobilnosti in urbanistično načrtovanje, ki zmanjšujeta potrebo po prevozu. Upoštevajo se lahko tudi sheme za spodbujanje uporabe novih, učinkovitejših vozil ali ukrepi politike za spodbujanje prehoda na goriva z znižanimi ravnmi emisij – razen shem ali ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, ki zmanjšujejo porabo energije na kilometer –, če so skladni s pravili o pomembnosti in dodatnosti v tej direktivi. Ukrepi politike za spodbujanje uvajanja novih vozil na fosilna goriva se ne bi smeli šteti za upravičene ukrepe v okviru obveznosti prihrankov energije.

(67)

Z ukrepi držav članic, sprejetimi na podlagi Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (23), s katerimi se preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljša energetska učinkovitost, lahko države članice stroškovno učinkovito izpolnijo svojo obveznost glede prihrankov energije iz te direktive.

(68)

Države članice bi morale v svojih sistemih obveznosti imeti možnost, da zavezancem dovolijo, da prispevajo v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, ki bi se lahko uporabljal za prednostno izvajanje ukrepov politike pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh v gospodinjstvih z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, ali da to od njih zahtevajo, namesto da bi od njih terjale, da dosežejo količino skupnega prihranka energije pri končni porabi, zahtevanega v okviru obveznosti prihrankov energije iz te direktive.

(69)

Države članice in zavezanci bi morali izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva in tehnologije, razen če gre za uporabo tehnologij na osnovi neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, da bi dosegli zahtevani skupni prihranek energije pri končni porabi, med drugim s spodbujanjem pametnih in trajnostnih tehnologij pri učinkovitih sistemih za daljinsko ogrevanje in hlajenje, učinkovite infrastrukture za ogrevanje in hlajenje, učinkovitih in pametnih stavb, električnih vozil in industrij ter energetskih pregledov ali enakovrednih sistemov upravljanja, če so prihranki energije, ki se uveljavljajo, skladni s to direktivo. Države članice bi si morale pri oblikovanju in izvajanju alternativnih ukrepov politike prizadevati za veliko mero prožnosti. Države članice bi morale spodbujati ukrepe, s katerimi se dosežejo prihranki energije v dolgi življenjski dobi.

(70)

Z dolgoročnimi ukrepi za energetsko učinkovitost se prihranki energije zagotavljajo tudi po letu 2020, vendar bi z njimi morali doseči nove prihranke po letu 2020, če naj bi prispevali k cilju Unije za leto 2030 glede povečanja energetske učinkovitosti. Po drugi strani pa se prihranki energije, doseženi po 31. decembru 2020, ne bi smeli upoštevati v skupnem prihranku energije pri končni porabi, zahtevanem za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020.

(71)

Dodatnost je osnovno načelo, na katerem temelji obveznost prihrankov energije, določena v tej direktivi, saj zagotavlja, da države članice sprejmejo politike in ukrepe, ki so specifično oblikovani za namen izpolnjevanja obveznosti prihrankov energije. Novi prihranki bi morali biti dodani prihrankom, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, tako da se slednji ne bi smeli upoštevati pri izpolnjevanju obveznosti prihrankov energije. Pri izračunu učinka uvedenih ukrepov bi se morali upoštevati le neto prihranki, ki ustrezajo spremembi porabe energije, ki jo je mogoče neposredno pripisati zadevnemu ukrepu za energetsko učinkovitost, ki se izvaja zaradi obveznosti prihrankov energije, kot je določeno v tej direktivi. Za izračun neto prihrankov bi morale države članice določiti izhodiščni scenarij, ki bi ustrezal razvoju razmer v odsotnosti zadevnega ukrepa. Zadevni ukrep politike bi moral biti ocenjen glede na ta izhodiščni scenarij. Države članice bi morale upoštevati minimalne zahteve iz zadevnega zakonodajnega okvira na ravni Unije in dejstvo, da se lahko v istem obdobju izvedejo drugi ukrepi politike, ki prav tako lahko vplivajo na količino prihrankov energije, zaradi česar vseh sprememb, zaznanih od uvedbe določenega ukrepa politike, ni mogoče pripisati zgolj temu ukrepu politike. Ukrepi zavezanca, udeležene ali pooblaščene strani bi morali dejansko prispevati k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo, da se izpolni zahteva glede pomembnosti.

(72)

Pomembno je, da se pri obračunavanju prihrankov energije, kadar jeto ustrezno, upoštevajo vsi koraki v energetski verigi, da bi bile možnosti za prihranke energije pri prenosu in distribuciji električne energije večje. V študijah in na posvetovanjih z deležniki se je pokazalo veliko možnosti. Toda fizične in gospodarske razmere se med državami članicami zelo razlikujejo in pri več državah članicah pogosto tudi interno, operaterjev sistemov pa je zelo veliko. Te okoliščine govorijo v prid decentraliziranemu pristopu v skladu z načelom subsidiarnosti. Nacionalni regulativni organi razpolagajo s potrebnim znanjem, pravnimi pristojnostmi in upravno zmogljivostjo za spodbujanje razvoja energetsko učinkovitega omrežja električne energije. Tudi subjekti, kot sta Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) in Evropsko telo za operaterje distribucijskih sistemov, lahko koristno prispevajo k uvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost in bi morali svoje člane podpirati pri takem uvajanju.

(73)

Podobno velja za zelo veliko število operaterjev sistemov zemeljskega plina. Vloga zemeljskega plina, stopnja dobave in pokritost ozemlja se med državami članicami zelo razlikujejo. V teh primerih so nacionalni regulativni organi najprimernejši za spremljanje in usmerjanje razvoja sistemov v smeri večje učinkovitosti, subjekti, kot je Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za plin, pa lahko koristno prispevajo k uvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost in bi morali svoje člane podpirati pri takem uvajanju.

(74)

Podjetja za energetske storitve imajo pomembno vlogo tako pri razvoju, zasnovi in realizaciji projektov, ki omogočajo varčevanje z energijo ter zmanjšanje stroškov energije, delovanja in vzdrževanja v sektorjih, kot so stavbni, industrijski in prometni, kot pri zagotovitvi sredstev zanje.

(75)

Upoštevanje povezave med vodo in energijo je zlasti pomembno za obravnavanje medsebojno odvisne porabe energije in vode ter vse večjega pritiska na oba vira. Učinkovito upravljanje z vodami lahko bistveno prispeva k prihranku energije, pri tem pa zagotavlja ne le podnebne, temveč tudi ekonomske in socialne koristi. V vodnem sektorju in sektorju odpadnih voda Unije se porabi 3,5 % električne energije, ta delež pa naj bi se še povečal. Obenem se zaradi uhajanja vode izgubi 24 % vse porabljene vode v Uniji in energetski sektor je s 44 % porabljene vode njen največji odjemalec. Temeljito bi bilo treba preučiti možnosti za prihranke energije z uporabo pametnih tehnologij in procesov v vseh industrijskih, stanovanjskih in komercialnih vodnih ciklih in načinih uporabe in jih, kadar koli bi to bilo stroškovno učinkovito, izkoristiti, pri tem pa upoštevati načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“. Poleg tega bi lahko z naprednimi tehnologijami za namakanje, zbiranje deževnice in ponovno uporabo vode občutno zmanjšali porabo vode v kmetijstvu, stavbah in industriji ter količino energije, porabljene za ravnanje z vodo in njen prevoz.

(76)

Politike energetske učinkovitosti bi morale biti v skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) vključujoče, zato bi morale vsem odjemalcem, ki jih je prizadela energetska revščina, zagotavljati enak dostop do ukrepov za energetsko učinkovitost. Izboljšave na področju energetske učinkovitosti bi bilo treba prednostno izvajati pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih in končnih porabnikih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi ali srednje visokimi dohodki, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, starejših in ljudeh, ki živijo na podeželskih in oddaljenih območjih ter v najbolj oddaljenih regijah. V tej zvezi bi morali biti posebej pozorni na določene skupine, ki jih bolj ogroža energetska revščina ali ki bi lahko bolj občutile škodljive učinke energetske revščine, kot so ženske, invalidi, starejši, otroci in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim poreklom. Države članice lahko od zavezancev zahtevajo, da v ukrepe za prihranke energije vključijo socialne cilje, povezane z energetsko revščino, ta možnost pa je že razširjena na alternativne ukrepe politike in nacionalne sklade za energetsko učinkovitost. To bi morala postati obveznost, zato da se zaščitijo in opolnomočijo ranljivi odjemalci in končni porabniki ter ublaži energetska revščina, pri čemer bi morali državam članicam dopustiti, da ohranijo popolno prožnost glede vrste ukrepa politike, njegovega obsega, področja uporabe in vsebine. Če shema obveznosti energetske učinkovitosti ne dopušča ukrepov, ki se nanašajo na posamezne odjemalce energije, lahko država članica ukrepe za ublažitev energetske revščine sprejme zgolj v okviru alternativnih ukrepov politike. Države članice bi morale v sklopu svoje kombinacije politik zagotoviti, da drugi ukrepi politike ne bodo škodljivo vplivali na ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljive odjemalce, končne porabnike, in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice bi morale čim bolje izkoristiti naložbe javnih sredstev v ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti, tudi finančna sredstva in instrumente na ravni Unije.

(77)

Vsaka država članica bi morala opredeliti pojem ranljivih odjemalcev, ki se lahko nanaša na energetsko revščino in med drugim na to, da se v času krize takim odjemalcem ne sme odklopiti električna energija. Pojem ranljivih odjemalcev lahko vključuje ravni dohodkov, delež razpoložljivega dohodka, namenjen izdatkom za energijo, energetsko učinkovitost bivalnih prostorov, kritično odvisnost od električne opreme iz zdravstvenih razlogov, starost ali druga merila. To državam članicam omogoča, da vključijo ljudi iz gospodinjstev z nizkimi dohodki.

(78)

Glede na Priporočilo (EU) 2020/1563 približno 34 milijonov gospodinjstev v Uniji leta 2019 ni moglo ustrezno ogrevati svojega doma. V evropskem zelenem dogovoru se socialni razsežnosti prehoda daje prednost, saj je zavezan načelu „nihče ni zapostavljen“. Zeleni prehod, vključno s čistim prehodom, vpliva na ženske drugače kot na moške in lahko še posebej prizadene nekatere prikrajšane skupine, med njimi invalide. Ukrepi za energetsko učinkovitost bi zato morali imeti osrednjo vlogo v vsaki stroškovno učinkoviti strategiji za odpravo energetske revščine in zmanjšanje ranljivosti odjemalcev ter dopolnjujejo socialne politike na ravni držav članic. Da bi ukrepi za energetsko učinkovitost trajnostno zmanjšali energetsko revščino najemnikov, bi bilo treba upoštevati stroškovno učinkovitost teh ukrepov ter njihovo cenovno dostopnost za lastnike nepremičnin in najemnike, na ravni držav članic pa bi bilo treba zagotoviti ustrezno finančno in tehnično podporo za te ukrepe. Države članice bi morale pri ugotavljanju in blažitvi energetske revščine podpirati regionalno in lokalno raven. V skladu s cilji Pariškega sporazuma se mora stavbni fond Unije dolgoročno spremeniti v skoraj ničenergijske stavbe. Zdajšnje stopnje prenove stavb ne zadoščajo in v stavbah, v katerih bivajo državljani z nizkimi dohodki, ki živijo v energetski revščini, je zato najteže uvesti spremembe. Ukrepi, ki jih ta direktiva določa glede obveznosti prihranka energije, shem obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike, so zato še posebej pomembni.

(79)

Države članice bi si morale prizadevati zagotoviti, da ukrepi za spodbujanje ali omogočanje energetske učinkovitosti, zlasti tisti, ki se nanašajo na stavbe in mobilnost, ne privedejo do nesorazmernega zvišanja cen storitev, povezanih s takimi ukrepi, ali do večje socialne izključenosti.

(80)

Da se izkoristijo možnosti za prihranke energije v nekaterih segmentih trga, kjer se energetski pregledi na splošno ne ponujajo komercialno, kot je za mala in srednja podjetja (MSP), bi morale države članice razviti programe za spodbujanje in podpiranje MSP, da opravijo energetske preglede in izvedejo iz teh pregledov izhajajoča priporočila. Energetski pregledi bi morali biti obvezni in redni za podjetja s povprečno letno porabo energije nad določenim pragom, ker se lahko na ta način dosežejo znatni prihranki energije. Pri energetskih pregledih bi bilo treba upoštevati ustrezne evropske ali mednarodne standarde, kot je EN ISO 50001 (sistemi upravljanja z energijo) ali EN 16247-1 (energetski pregledi) ali – kadar je zajet energetski pregled – EN ISO 14000 (sistemi upravljanja z okoljem) in tako zagotoviti, da so skladni s to direktivo, ki ne presega zahtev teh ustreznih standardov. Trenutno je v pripravi poseben evropski standard za energetske preglede. Energetski pregledi se lahko izvajajo samostojno ali v okviru širšega sistema okoljskega upravljanja ali pogodbenega zagotavljanja prihranka energije. V vseh takih primerih bi morali ti sistemi izpolnjevati minimalne zahteve, določene v tej direktivi. Poleg tega se lahko za združljive z energetskimi pregledi, tudi tistimi, ki se opravijo v okviru sistemov upravljanja z energijo, štejejo posebni mehanizmi in sistemi, vzpostavljeni za spremljanje emisij in porabe goriva pri nekaterih prevoznikih, npr. EU ETS v sklopu prava Unije, če izpolnjujejo minimalne zahteve, določene v tej direktivi VI. Za podjetja, ki že izvajajo obveznost energetskega pregleda, bi se morali taki pregledi še naprej opravljati vsaj vsaka štiri leta od datuma prejšnjega pregleda v skladu s to direktivo.

(81)

Države članice bi lahko pripravile smernice, ki bi jih podjetja upoštevala pri izvajanju ukrepov za dosego novih letnih prihrankov, opredeljenih med energetskim pregledom.

(82)

Merilo za opredelitev uporabe sistemov upravljanja z energijo in energetskih pregledov bi morala biti povprečna poraba podjetja, da bi bili ti mehanizmi občutljivejši za ugotavljanje ustreznih priložnosti za stroškovno učinkovite prihranke energije. Podjetje, ki ne dosega pragov porabe, opredeljenih za sisteme upravljanja z energijo in energetske preglede, bi bilo treba spodbujati, naj opravlja energetske preglede in izvaja priporočila, ki izhajajo iz teh pregledov.

(83)

Kadar energetske preglede izvajajo notranji strokovnjaki, ti ne bi smeli biti neposredno vključeni v pregledovano dejavnost, da se zagotovi njihova neodvisnost.

(84)

Države članice bi morale spodbujati izvajanje sistemov upravljanja z energijo in energetskih pregledov v javni upravi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

(85)

Še en pomemben sektor, ki je deležen vse večje pozornosti, je sektor IKT. V letu 2018 je poraba energije podatkovnih centrov v Uniji znašala 76,8 TWh. Do leta 2030 naj bi se povečala na 98,5 TWh, kar pomeni 28-odstotno povečanje. To povečanje v absolutnem smislu je mogoče izraziti tudi v relativnem smislu: v Uniji so podatkovni centri leta 2018 prispevali 2,7 % odjema električne energije, do leta 2030 pa bo ta delež, če bo razvoj sledil sedanji krivulji, znašal 3,21 %. Že v digitalni strategiji Unije se poudarja potreba po energetsko zelo učinkovitih in trajnostnih podatkovnih centrih ter poziva k ukrepom za preglednost pri telekomunikacijskih operaterjih glede njihovega okoljskega odtisa. Države članice bi morale za spodbujanje trajnostnega razvoja v sektorju IKT, predvsem podatkovnih centrov, zahtevati, da se na podlagi skupne predloge Unije zbirajo in objavljajo podatki, ki se nanašajo na energetsko učinkovitost podatkovnih centrov ter na njihov vodni odtis in prožnost na strani povpraševanja. Države članice bi morale zahtevati, da se zbirajo in objavljajo samo podatki o podatkovnih centrih z znatnim odtisom, pri katerih bi bilo mogoče z ustrezno zasnovo novih oziroma s posegi za učinkovitost starih obratov doseči občutno zmanjšanje porabe energije in vode, povečanje sistemske učinkovitosti, ki spodbuja razogljičenje omrežja, ali ponovno uporabo odpadne toplote v bližnjih objektih in ogrevalnih omrežjih. Na podlagi tako zbranih podatkov bi lahko, tudi ob upoštevanju že obstoječih pobud v tem sektorju, določili kazalnike trajnostnosti podatkovnega centra.

(86)

Obveznost poročanja se uporablja za podatkovne centre, ki dosegajo prag iz te direktive. Obveznost poročanja bi bilo treba v vseh primerih, zlasti pa v zvezi s podjetniškimi podatkovnimi centri na kraju samem, razumeti, kot da se nanaša na prostore in opremo, ki služijo predvsem ali izključno za funkcije, povezane s podatki (strežniške sobe), vključno s potrebno pripadajočo opremo, npr. pripadajočim hlajenjem, razsvetljavo, nizi baterij ali neprekinjenim napajanjem. Kakršna koli oprema IT, ki je postavljena ali nameščena v zlasti javno dostopnem, skupnem ali pisarniškem prostoru ali je v podporo drugim korporativnim funkcijam, kot so delovne postaje, prenosniki, fotokopirni stroji, senzorji, varnostna oprema ali bela tehnika in avdiovizualne naprave, bi morala biti izključena iz obveznosti poročanja. Enako bi morala biti izključena strežniška oprema, oprema za povezovanje v mreže in za shranjevanje ter pripadajoča oprema, ki bi bila razmeščena na določenem mestu, kot so posamezni strežniki in posamezna stojala ali točke Wi-Fi in točke za povezovanje v mreže.

(87)

Zbrane podatke bi bilo treba uporabiti za izmeritev vsaj nekaterih osnovnih razsežnosti trajnostnega podatkovnega centra, in sicer: učinkovitost uporabe energije, delež te energije, ki izvira iz obnovljivih virov, ponovna uporaba odpadne toplote, ki jo ta center proizvaja, učinkovitost hlajenja, učinkovitost uporabe ogljika in uporaba sladke vode. Zbrani podatki in kazalniki trajnostnosti bi morali ozaveščati lastnike in operaterje podatkovnih centrov, proizvajalce opreme, razvijalce programske opreme in storitev, uporabnike storitev podatkovnih centrov na vseh ravneh ter subjekte in organizacije, ki uvajajo, uporabljajo ali nabavljajo storitve računalništva v oblaku in storitve podatkovnih centrov. Zbrani podatki in kazalniki trajnostnosti bi morali ustvarjati tudi zavest o dejanskih izboljšavah po prizadevanjih in ukrepih za večjo trajnostnost v novih ali obstoječih podatkovnih centrih. Uporabljati bi jih bilo treba tudi kot osnovo za pregledno načrtovanje in odločanje na podlagi dokazov. Komisija bi morala učinkovitost podatkovnih centrov oceniti na podlagi informacij, ki jih sporočijo podatkovni centri, od katerih se to zahteva.

(88)

Po opravljeni oceni bi morala Komisija pri vzpostavljanju morebitnih sektorskih partnerstev za energetsko učinkovitost na vključujoč in reprezentativen način v sektorjih, kot so sektor IKT, prometni, finančni in gradbeni sektor, povezati ključne deležnike, tudi nevladne organizacije in socialne partnerje.

(89)

Z nudenjem pomoči odjemalcem pri zmanjševanju njihove porabe energije, ki bi ga bilo mogoče doseči z manjšo potrebo stavb po energiji in večjo učinkovitostjo naprav, pa tudi z razpoložljivostjo prevoznih sredstev z nizko porabo energije, ki so vključena v mrežo javnega prevoza, skupno mobilnost in kolesarsko infrastrukturo, bi morali doseči nižje izdatke za odjemalce. Države članice bi morale razmisliti tudi o izboljšanju povezljivosti na podeželskih in oddaljenih območjih.

(90)

Ključno je, da se vse državljane Unije ozavešča, kakšne so koristi večje energetske učinkovitosti in se jim zagotovi točne informacije o tem, kako jo je mogoče doseči. Poleg tega bi morali biti državljani vseh starosti vključeni v energetski prehod preko evropskega podnebnega pakta in konference o prihodnosti Evrope. Večja energetska učinkovitost je tudi izrednega pomena za zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji, saj zmanjšuje njeno odvisnost od uvoza goriv iz tretjih držav.

(91)

Stroški in koristi vseh sprejetih ukrepov za energetsko učinkovitost, vključno z amortizacijskimi obdobji, bi morali biti popolnoma pregledni za odjemalce.

(92)

Države članice bi morale pri izvajanju te direktive in pri sprejemanju drugih ukrepov na področju energetske učinkovitosti posebno pozornost nameniti sinergiji ukrepov za energetsko učinkovitost in učinkovite porabe naravnih virov, skladno z načeli krožnega gospodarstva.

(93)

Države članice bi si morale z uporabo novih poslovnih modelov in tehnologij prizadevati za spodbujanje in zagotavljanje lažjih pogojev za uveljavitev ukrepov za energetsko učinkovitost, tudi z inovativnimi energetskimi storitvami za velike in male odjemalce.

(94)

Treba je zagotoviti pogoste in boljše povratne informacije o porabi energije, kadar je to tehnično izvedljivo in stroškovno učinkovito glede na že nameščene merilne naprave. Ta direktiva pojasnjuje, da je stroškovna učinkovitost individualnega merjenja odvisna od tega, ali so zadevni stroški sorazmerni z morebitnimi prihranki energije. Pri oceni, ali je individualno merjenje stroškovno učinkovito, bi lahko upoštevali učinek drugih konkretnih in načrtovanih ukrepov v zadevni stavbi, na primer prihodnjo prenovo.

(95)

Ta direktiva tudi pojasni, da bi morale pravice, povezane z obračunom in informacijami o obračunu ali porabi, veljati za odjemalce ogrevanja, hlajenja ali sanitarne tople vode, dobavljene iz centralnega vira, tudi kadar ti nimajo neposrednega individualnega pogodbenega razmerja z dobaviteljem energije.

(96)

Da bi dosegli preglednost pri obračunavanju individualne porabe toplotne energije in tako olajšali izvajanje individualnega merjenja, bi morale države članice zagotoviti, da obstajajo pregledna in javno dostopna nacionalna pravila o delitvi stroškov ogrevanja, hlajenja in porabe sanitarne tople vode v večstanovanjskih in večnamenskih stavbah. Poleg preglednosti bi države članice lahko preučile možnost sprejetja ukrepov za krepitev konkurence pri zagotavljanju storitev individualnega merjenja, s čimer bi pomagale zagotoviti, da so vsi stroški, ki jih nosijo končni porabniki, razumni.

(97)

Omogočeno bi moralo biti daljinsko odčitavanje novo nameščenih toplotnih števcev in delilnikov stroškov ogrevanja, da se zagotovi stroškovno učinkovito in pogosto zagotavljanje informacij o porabi. Določbe te direktive, ki se nanašajo na merjenje za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo; individualno merjenje ter delitev stroškov za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo; zahteve v zvezi z daljinskim odčitavanjem; informacije o obračunu in porabi za ogrevanje in hlajenje ter sanitarno toplo vodo; stroške dostopa do informacij o merjenju in obračunu ter porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, in minimalne zahteve za informacije o obračunu in porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, naj bi se uporabljale le za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, ki se dobavljajo iz centralnega vira. Države članice se lahko same odločijo, ali bodo tehnologije mimoidočega odčitavanja obravnavale kot tehnologije z daljinskim odčitavanjem ali ne. Pri napravah z daljinskim odčitavanjem dostop do individualnih stanovanj ali enot za potrebe odčitavanja ni potreben.

(98)

Države članice bi morale upoštevati, da je za uspešno uvajanje novih tehnologij za merjenje porabe energije potrebnih več naložb v izobraževanje ter znanja in spretnosti tako porabnikov kot dobaviteljev energije.

(99)

Pomemben vir informacij za odjemalce o njihovi porabi energije so informacije o obračunu in letni obračuni. Iz podatkov o porabi in stroških lahko odjemalci razberejo tudi druge informacije, na podlagi katerih lahko svoje trenutne pogoje primerjajo z drugimi ponudbami ter se odločijo za uporabo mehanizmov za upravljanje pritožb in alternativnega reševanja sporov. Toda glede na to, da so spori v zvezi z obračuni zelo pogost razlog za pritožbe odjemalcev ter dejavnik, ki prispeva k stalnemu nezadovoljstvu odjemalcev in nesodelovanja odjemalcev z njihovimi ponudniki energije, je treba obračune poenostaviti in jih narediti jasnejše in razumljivejše ter zagotoviti, da ločeni instrumenti, kot so informacije o obračunu, informacijska orodja in letni obračuni, vsebujejo vse informacije, ki jih odjemalci potrebujejo za uravnavanje svoje porabe energije, primerjavo ponudb in zamenjavo dobaviteljev.

(100)

Pri oblikovanju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti bi morale države članice ustrezno upoštevati potrebo po zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga in doslednega izvajanja pravnega reda v skladu s PDEU.

(101)

Soproizvodnja z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje imata v Uniji velik potencial za prihranek primarne energije. Države članice bi morale izvesti celovito oceno možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje. Te ocene bi morale biti usklajene s celovitimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti držav članic ter njihovimi dolgoročnimi strategijami prenove, vključevale pa bi lahko začrtane poteke, ki bi znotraj časovnega okvira, združljivega z doseganjem cilja podnebne nevtralnosti, vodili v nacionalni sektor ogrevanja in hlajenja, temelječ na energiji iz obnovljivih virov in odvečni toploti. Nove elektrarne in obstoječi obrati, ki so obsežno prenovljeni ali katerih dovoljenje je posodobljeno, bi morali biti opremljeni z napravami za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, da bi tako ponovno uporabili odvečno toploto, ki nastane pri proizvodnji električne energije, vendar le, kadar je analiza stroškov in koristi ugodna. Podobno bi morali biti drugi objekti z znatnim letnim vnosom energije opremljeni s tehničnimi rešitvami za uporabo odpadne toplote iz objekta, kadar analiza stroškov in koristi pokaže presežek koristi glede na stroške. Ta odvečna toplota bi lahko bila prek omrežij za daljinsko ogrevanje poslana na območja, kjer je potrebna. Merila za energetsko dovoljenje bodo na splošno potrebna v primerih, kadar so potrebna tudi dovoljenja na podlagi Direktive 2010/75/EU in energetskega dovoljenja na podlagi Direktive (EU) 2019/944.

(102)

Morda je ustrezno, da se elektrarne, ki naj bi uporabljale geološko shranjevanje, dovoljeno v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24), nahajajo v krajih, kjer ponovna uporaba odvečne toplote v soproizvodnji z visokim izkoristkom ali z dobavljanjem omrežju za daljinsko ogrevanje ali hlajenje ni stroškovno učinkovita. Države članice bi zato morale imeti možnost, da te obrate oprostijo obveznosti izvedbe analize stroškov in koristi za namestitev opreme, ki jim omogoča ponovno uporabo odvečne toplote z uporabo naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Prav tako bi moralo biti mogoče, da se tudi elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki v petletnem obdobju obratujejo manj kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, izvzame od zahteve, da zagotavljajo tudi toploto.

(103)

Ustrezno je, da države članice spodbujajo uvedbo ukrepov in postopkov, s katerimi bi promovirali obrate za soproizvodnjo s skupno nazivno vhodno toplotno močjo pod 5 MW da bi tako spodbudili porazdeljeno pridobivanje energije.

(104)

Države članice bi morale za uporabo nacionalnih celovitih ocen spodbujati ocene možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje na regionalni in lokalni ravni. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje in omogočanje lažjega izkoriščanja ugotovljenih stroškovno učinkovitih možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom ter učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje.

(105)

Zahteve za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje bi morale biti usklajene z dolgoročnimi cilji podnebne politike, podnebnimi in okoljskimi standardi ter prednostnimi nalogami Unije in bi morale spoštovati načelo, da se ne škoduje bistveno, v smislu Uredbe (EU) 2020/852. Cilj vseh sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja bi morala biti izboljšana zmožnost interakcije z drugimi deli energetskega sistema, da bi dosegli čim boljšo izrabo energije in preprečili tratenje energije, in sicer z izkoriščanjem vseh možnosti stavb za shranjevanje hladu ali toplote vključno z odvečno toploto iz pomožnih prostorov in bližnjih podatkovnih centrov. Zato bi morali učinkoviti sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja zagotoviti povečanje učinkovitosti primarne energije ter postopno vključevanje energije iz obnovljivih virov in odpadne toplote ter hladu, kot sta opredeljena v Direktivi (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (25). Zato se s to direktivo postopoma uvajajo strožje zahteve za ogrevanje in hlajenje, ki bi se morale uporabljati v posebej določenih obdobjih, trajno pa od 1. januarja 2050.

(106)

Načela za izračun deleža toplote ali hladu iz obnovljivih virov energije pri učinkovitem daljinskem ogrevanju in hlajenju bi morala biti usklajena z Direktivo (EU) 2018/2001 in Eurostatovimi metodologijami za statistično poročanje. V skladu s členom 7(1) Direktive (EU) 2018/2001 bruto končna poraba energije iz obnovljivih virov vključuje bruto končno porabo energije iz obnovljivih virov v sektorju ogrevanja in hlajenja. Bruto končna poraba energije za toploto ali hlad pri daljinskem ogrevanju ali hlajenju je enaka oskrbi z energijo za toploto ali hlad, dovajano v omrežje, ki oskrbuje končne odjemalce ali distributerje energije.

(107)

Toplotne črpalke so pomembne za razogljičenje oskrbe z ogrevanjem in hlajenjem, tudi pri daljinskem ogrevanju. Metodologija iz Priloge VII k Direktivi (EU) 2018/2001 določa pravila, v skladu s katerimi se energija, zajeta s toplotnimi črpalkami, šteje kot energija iz obnovljivih virov, in preprečuje dvojno štetje električne energije iz obnovljivih virov. Za namene izračuna deleža energije iz obnovljivih virov v omrežju za daljinsko ogrevanje bi se morala vsa toplota, ki izvira iz toplotne črpalke in se dovaja v omrežje, šteti kot energija iz obnovljivih virov pod pogojem, da toplotna črpalka ob namestitvi izpolnjuje minimalna merila učinkovitosti iz Priloge VII k Direktivi (EU) 2018/2001.

(108)

Soproizvodnja z visokim izkoristkom je opredeljena na podlagi prihranka energije, nastalega pri soproizvodnji namesto pri ločeni proizvodnji toplote in električne energije. Zahteve za soproizvodnjo z visokim izkoristkom bi morale biti usklajene z dolgoročnimi cilji politike. Opredelitev pojmov soproizvodnje in soproizvodnje z visokim izkoristkom, ki se uporablja v zakonodaji Unije, ne bi smela vplivati na uporabo drugačne opredelitve pojmov v nacionalni zakonodaji za namene, ki niso določeni v zadevni zakonodaji Unije. Da bi dosegli čim večji prihranek energije in izkoristili res vse priložnosti zanj, bi bilo treba največjo pozornost nameniti pogojem delovanja naprav za soproizvodnjo.

(109)

Da bi zagotovili preglednost za končnega odjemalca in mu omogočili izbiro med električno energijo iz soproizvodnje in električno energijo, proizvedeno z drugimi tehnikami, bi moral biti izvor električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom zajamčen na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov. Sistemi potrdil o izvoru sami po sebi ne pomenijo pravice do ugodnosti iz nacionalnih podpornih mehanizmov. Pomembno je, da so za vse oblike električne energije, proizvedene s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, na voljo potrdila o izvoru. Potrdila o izvoru bi bilo treba razlikovati od tržnih certifikatov.

(110)

V skladu z načelom „najprej pomisli na male“ bi bilo treba upoštevati posebno strukturo sektorja soproizvodnje ter sektorja daljinskega ogrevanja in hlajenja, v katerih deluje veliko proizvajalcev, ki so MSP, še zlasti pri pregledu upravnih postopkov za pridobitev gradbenih dovoljenj za naprave za soproizvodnjo ali s tem povezana omrežja.

(111)

Večina podjetij v Uniji so MSP. Predstavljajo izredno velik potencial prihranka energije za Unijo. Da bi MSP lažje sprejemala ukrepe za energetsko učinkovitost, bi morale države članice vzpostaviti ugoden okvir za zagotavljanje tehnične pomoči in ciljnih informacij tem podjetjem.

(112)

Države članice bi morale na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril določiti pravila, ki urejajo kritje in delitev stroškov za priključitev na omrežje in ojačitev omrežja, in pravila za tehnične prilagoditve, ki so potrebne za vključitev novih proizvajalcev električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, pri tem pa upoštevati kodekse in smernice, pripravljene v skladu z uredbama (EU) 2019/943 (26) in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (27). Proizvajalcem električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom bi moralo biti dovoljeno, da objavijo javni razpis za dela, povezana s priključitvijo na omrežje. Olajšati bi bilo treba dostop do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, zlasti za naprave za malo soproizvodnjo in mikro soproizvodnjo. Države članice lahko v skladu s členom 3(2) Direktive 2009/73/ES in členom 9(2) Direktive (EU) 2019/944 podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem in plinskem sektorju, naložijo obveznosti javnih storitev, tudi v zvezi z energetsko učinkovitostjo.

(113)

Potrebne so določbe o izstavljanju računov, enotni kontaktni točki, alternativnem reševanju sporov, energetski revščini in osnovnih pogodbenih pravicah, da bi jih, kadar je primerno, uskladili z ustreznimi določbami za električno energijo v skladu z Direktivo (EU) 2019/944 ter tako okrepili varstvo potrošnikov in končnim odjemalcem omogočili, da pogosteje prejmejo jasne in aktualne informacije o svojem ogrevanju, hlajenju ali porabi sanitarne vode in da uravnavajo svojo porabo energije.

(114)

Ta direktiva krepi varstvo potrošnikov tako, da uvaja osnovne pogodbene pravice za daljinsko ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo, skladne z ravnmi pravic, varstva in opolnomočenja, ki so bile z Direktivo (EU) 2019/944 uvedene za končne odjemalce v sektorju električne energije. Odjemalcem bi morale biti na voljo jasne in nedvoumne informacije o njihovih pravicah. Več dejavnikov pa jim preprečuje, da bi dostopali do različnih, njim razpoložljivih virov tržnih informacij, te vire razumeli in ravnali v skladu z njimi. Uvedba osnovnih pogodbenih pravic lahko med drugim pripomore k pravilnemu razumevanju izhodiščne kakovosti storitev, ki jih dobavitelj ponuja v pogodbi, vključno s kakovostjo in značilnostmi dobavljene energije. Poleg tega lahko prispeva k minimizaciji skritih ali dodatnih stroškov, ki bi lahko nastali zaradi uvedbe bodisi nadgrajenih bodisi novih storitev po podpisu pogodbe brez jasnega razumevanja in soglasja s strani odjemalca. Te storitve bi se lahko med drugim nanašale na dobavljeno energijo, storitve merjenja in obračunavanja, nakup in namestitev ali pomožne in vzdrževalne storitve ter stroške, povezane z omrežjem, merilnimi napravami, opremo za lokalno ogrevanje ali hlajenje. Zahteve bodo prispevale k izboljšanju primerljivosti ponudb in zagotovile enako raven osnovnih pogodbenih pravic za vse državljane Unije glede ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode, brez omejevanja nacionalnih pristojnosti.

(115)

Dobavitelji bi morali v primeru načrtovanega odklopa od ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode zadevnim odjemalcem zagotoviti ustrezne informacije o alternativnih ukrepih, kot so viri podpore za preprečitev odklopa, predplačilni sistemi, energetski pregledi, storitve energetskega svetovanja, alternativni načrti plačil, nasveti za upravljanje dolgov ali moratoriji na odklop.

(116)

Večje varstvo potrošnikov bi moralo biti zagotovljeno z razpoložljivostjo učinkovitih neodvisnih mehanizmov alternativnega reševanja sporov za vse odjemalce, kot je varuh pravic odjemalcev energije, organ za odjemalce ali regulativni organ. Zato bi morale države članice uvesti hitre in učinkovite postopke za obravnavanje pritožb.

(117)

Priznati in dejavno podpirati bi bilo treba prispevek, ki ga k uresničevanju ciljev evropskega zelenega dogovora in načrta za uresničitev podnebnih ciljev dajejo skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov na podlagi Direktive (EU) 2018/2001 in energetske skupnosti državljanov na podlagi Direktive (EU) 2019/944. Zato bi morale države članice upoštevati in spodbujati vlogo skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov. Te skupnosti lahko državam članicam pomagajo doseči cilje te direktive tako, da pospešujejo energetsko učinkovitost na lokalni ravni ali na ravni gospodinjstev, pa tudi v javnih stavbah v sodelovanju z lokalnimi organi. Lahko opolnomočajo in vključujejo odjemalce ter nekaterim skupinam gospodinjskih odjemalcev, tudi v podeželskih in oddaljenih regijah, omogočajo sodelovanje v projektih in posegih na področju energetske učinkovitosti, pri katerih je ukrepe mogoče kombinirati z vlaganjem v energijo iz obnovljivih virov. Energetske skupnosti imajo lahko pomembno vlogo pri izobraževanju in ozaveščanju državljanov o ukrepih, katerih namen je doseči prihranke energije. Energetske skupnosti lahko ob ustrezni podpori držav članic v boju proti energetski revščini pomagajo tako, da spodbujajo projekte energetske učinkovitosti, zmanjšujejo porabo energije in znižujejo tarife za dobavo.

(118)

Dolgoročne spremembe vedenja pri porabi energije je mogoče doseči z opolnomočenjem državljanov. Energetske skupnosti lahko pomagajo zagotoviti dolgoročne prihranke energije, zlasti med gospodinjstvi, ter več trajnostnih naložb državljanov in malih podjetij. Države članice bi take ukrepe državljanov morale omogočiti s podpiranjem energetskih projektov in organizacij na ravni skupnosti. Poleg tega so lahko strategije za spodbujanje sodelovanja, pri katerih so v proces oblikovanja politik vključeni vsi ustrezni deležniki na nacionalni in lokalni ravni, del lokalnih ali regionalnih načrtov razogljičenja ali nacionalnih načrtov prenove stavb, pri čemer je cilj okrepiti ozaveščenost, pridobili povratne informacije o politikah in povečati javno podporo zanje.

(119)

Priznati bi bilo treba prispevek točk VEM ali podobnih struktur kot mehanizmov, ki lahko številnim ciljnim skupinam, tudi državljanom, MSP in javnim organom, omogočijo, da oblikujejo in izvajajo projekte in ukrepe v zvezi s prehodom na čisto energijo. Prispevek točk VEM je lahko zelo pomemben za ranljive odjemalce, ki bi lahko prek teh točk prejemali zanesljive in dostopne informacije o izboljšavah energetske učinkovitosti. Ta prispevek lahko zajema tehnično, upravno in finančno svetovanje in pomoč, olajšanje potrebnih upravnih postopkov ali dostopa do finančnih trgov ter zagotavljanje smernic v zvezi s pravnim okvirom Unije in nacionalnim pravnim okvirom, vključno s pravili in merili javnega naročanja, in taksonomijo EU.

(120)

Komisija bi morala pregledati učinek, ki ga njeni ukrepi v podporo razvoju platform ali forumov, v katere so med drugim vključeni evropski organi za socialni dialog, imajo na spodbujanje programov usposabljanja o energetski učinkovitosti, ter kadar je primerno, predlagati dodatne ukrepe. Obenem bi morala spodbujati razprave evropskih socialnih partnerjev o energetski učinkovitosti, zlasti ozirajoče se na ranljive odjemalce in končne porabnike, tudi tiste, ki jih je prizadela energetska revščina.

(121)

Pravičen prehod na podnebno nevtralno Unijo do leta 2050 je osrednjega pomena za evropski zeleni dogovor. Evropski steber socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija, uvršča energijo med osnovne storitve, do katerih ima pravico dostopati vsakdo. Socialno ogroženi morajo imeti na razpolago podporo za dostop do teh storitev, zlasti glede na inflacijski pritisk in znatno zvišanje cen energije.

(122)

Treba je zagotoviti, da bodo ljudje, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivi odjemalci, ljudje iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudje, ki živijo v socialnih stanovanjih, zaščiteni in da bodo v ta namen lahko dejavno sodelovali pri posegih in ukrepih za izboljšanje energetske učinkovitosti ter z njimi povezanih ukrepih za varstvo ali informiranje potrošnikov, ki jih izvajajo države članice. Razviti bi bilo treba ciljno usmerjene kampanje ozaveščanja, ki bi prikazovale koristi energetske učinkovitosti in nudile informacije o finančni podpori, ki je na voljo.

(123)

Javna finančna sredstva, ki so na razpolago na ravni Unije in na nacionalni ravni, bi bilo treba strateško vlagati v ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti, zlasti v korist ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcev, ljudi iz gospodinjstev z nizkimi dohodki, in, kadar je ustrezno, ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih. Države članice bi morale izkoristiti finančne prispevke, ki bi jih lahko dobile iz Socialnega sklada za podnebje, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2023/955 Evropskega parlamenta in Sveta (28), in prihodke od pravic iz EU ETS. Ti prihodki bodo državam članicam pomagali izpolnjevati obveznost, da ukrepe za energetsko učinkovitost in ukrepe politike v okviru obveznosti prihrankov energije prednostno izvajajo pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, vključno s tistimi, ki živijo v podeželskih in oddaljenih regijah.

(124)

Nacionalne sheme financiranja bi bilo treba dopolniti s primernimi shemami za boljše informacije, tehnično in upravno pomočjo ter lažjim dostopom do financiranja, kar bo zlasti ljudem, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivim odjemalcem, ljudem iz gospodinjstev z nizkimi dohodki, in, kadar je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih, omogočilo, da bodo čim bolje uporabili razpoložljiva finančna sredstva.

(125)

Države članice bi morale opolnomočiti in enako varovati vse ljudi ne glede na spol, starost, invalidnost, rasni ali etnični izvor, spolno usmerjenost, vero ali prepričanje ter zagotoviti, da bodo tisti, ki jih je energetska revščina najbolj prizadela, tisti, pri katerih je tveganje, da jih bo prizadela energetska revščina, večje, ali tisti, ki so najbolj izpostavljeni škodljivim učinkom energetske revščine, ustrezno zaščiteni. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da ukrepi za energetsko učinkovitost ne bodo povečali obstoječih neenakosti, zlasti glede energetske revščine.

(126)

V skladu s členom 15(2) Direktive 2012/27/EU so vse države članice izvedle oceno možnosti za energetsko učinkovitost svoje plinske in električne infrastrukture ter opredelile dejanske ukrepe in naložbe za stroškovno učinkovite izboljšave energetske učinkovitosti v omrežni infrastrukturi s časovnim razporedom njihove uvedbe. Rezultat je trdna podlaga za uporabo načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ pri njihovih odločitvah v zvezi z načrtovanjem in razvojem omrežja ter naložbami.

(127)

Pristop nacionalnih regulativnih organov za energetiko bi moral biti celosten ter vključevati možne prihranke v sektorjih oskrbe z energijo in končne porabe. Brez poseganja v zanesljivost oskrbe, povezovanje trgov in vnaprejšnje naložbe v odobalna omrežja, potrebne za izkoriščanje odobalne energije iz obnovljivih virov, bi morali nacionalni regulativni organi za energetiko zagotoviti, da se bo v procesih načrtovanja in odločanja uporabljalo načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ ter da bodo omrežnine in pravila za delovanje omrežja spodbujali izboljšave na področju energetske učinkovitosti. Države članice bi morale zagotoviti tudi, da bodo operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov upoštevali načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“. To bi operaterjem prenosnih in distribucijskih sistemov pomagalo, da bi pri nabavi virov na strani povpraševanja upoštevali boljše rešitve za energetsko učinkovitost in dodatne stroške, ki bi pri tem nastali, ter okoljske in družbeno-gospodarske učinke različnih naložb v omrežje in načrtov obratovanja. Za tak pristop je potreben premik od ozkega gledanja na gospodarsko učinkovitost k čim večji socialni dobrobiti. Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ bi moralo biti uporabljeno zlasti v zvezi s pripravo scenarijev za širitev energetske infrastrukture, pri katerih bi rešitve na strani povpraševanja lahko predstavljale izvedljivo alternativo in jih je treba tudi ustrezno oceniti; obenem bi moralo biti načelo neločljivo vključeno v ocene projektov načrtovanja omrežij. Njegovo uporabo bi morali pregledati nacionalni regulativni organi.

(128)

Na voljo bi moralo biti dovolj zanesljivih strokovnjakov s področja energetske učinkovitosti, da se zagotovi učinkovito in pravočasno izvajanje te direktive, na primer pri izpolnjevanju zahtev o energetskih pregledih in izvajanju shem obveznosti energetske učinkovitosti. Zato bi morale države članice v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji, izvajalci usposabljanja in drugimi ustreznimi deležniki uvesti sisteme potrjevanja ali enakovredne sisteme kvalifikacij ali oboje in primerne sisteme usposabljanja, namenjene ponudnikom energetskih storitev, ter energetske preglede in druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. Te sisteme bi bilo treba oceniti vsaka štiri leta od decembra 2024 dalje in jih po potrebi posodobiti, da bi zagotovili potrebno raven usposobljenosti za ponudnike energetskih storitev, energetske pregledovalce, energetske upravljavce in inštalaterje elementov stavb.

(129)

Nadaljevati je treba razvoj trga za energetske storitve ter tako zagotoviti povpraševanje po energetskih storitvah in njihovo ponudbo. Preglednost, ki se lahko na primer zagotovi s seznami potrjenih ponudnikov energetskih storitev in razpoložljivimi vzorci pogodb, izmenjava najboljših praks in smernice veliko prispevajo k uvajanju energetskih storitev in pogodbenega zagotavljanja prihranka energije ter lahko pripomorejo tudi k spodbujanju povpraševanja in h krepitvi zaupanja v ponudnike energetskih storitev. V pogodbi o zagotavljanju prihranka energije se koristnik energetske storitve stroškom naložbe izogne tako, da naložbo, ki jo je izvedla tretja oseba, v celoti ali delno poplača z delom finančne vrednosti prihrankov energije. To lahko pomaga pritegniti zasebni kapital, ki je ključnega pomena za povečanje stopnje prenove stavb v Uniji, prinesti na trg strokovno znanje in ustvariti inovativne poslovne modele. Zato bi moralo biti obvezno, da se za nestanovanjske stavbe z uporabno tlorisno površino nad 750 m2 oceni, ali bi bilo izvedljivo pri prenovi uporabiti pogodbeno zagotavljanje prihranka energije. To je korak naprej pri krepitvi zaupanja v podjetja za energetske storitve, s katerim se utira pot do večjega števila takih projektov v prihodnosti.

(130)

Spričo ambicioznih ciljev glede prenove v naslednjem desetletju v kontekstu vala prenove je treba okrepiti vlogo neodvisnih tržnih posrednikov, vključno s točkami VEM ali podobnimi mehanizmi za podporo, da bi spodbudili razvoj trga na strani povpraševanja in ponudbe ter spodbujali pogodbeno zagotavljanje prihranka energije pri prenovi zasebnih in javnih stavb. Ključno vlogo v tem smislu bi lahko imele lokalne energetske agencije, ki bi prepoznavale morebitne posrednike ali točke VEM in pomagale pri njihovem ustanavljanju. Ta direktiva bi morala prispevati k večji razpoložljivosti izdelkov, storitev in svetovanja, med drugim s spodbujanjem potenciala podjetnikov, da zapolnijo vrzeli na trgu in poiščejo inovativne načine za povečanje energetske učinkovitosti, pri tem pa zagotovijo spoštovanje načela nediskriminacije.

(131)

Pogodbeno zagotavljanje prihranka energije se v več državah članicah še vedno srečuje z znatnimi ovirami, saj še vedno obstajajo regulativne in neregulativne ovire. Zato je treba odpraviti nejasnosti v nacionalnih zakonodajnih okvirih, pomanjkanje strokovnega znanja, zlasti glede razpisnih postopkov, ter konkurenco med posojili in nepovratnimi sredstvi.

(132)

Države članice bi morale javni sektor še naprej podpirati pri uvajanju pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in v ta namen zagotoviti vzorčne pogodbe, v katerih bi bili upoštevani razpoložljivi evropski ali mednarodni standardi, smernice za razpisne postopke in priročnik za statistično obravnavo pogodb o zagotavljanju prihranka energije (Guide to the Statistical Treatment of Energy Performance Contracts), ki sta ga maja 2018 v zvezi z obravnavo pogodbenega zagotavljanja prihranka energije v računih države objavila Eurostat in Evropska investicijska banka (EIB), v sklopu katerih so bile podane možnosti za odpravo preostalih regulativnih ovir za te pogodbe v državah članicah.

(133)

Države članice so sprejele ukrepe za ugotovitev in odpravo regulativnih in neregulativnih ovir. Toda bolj si je treba prizadevati, da bi odpravili regulativne in neregulativne ovire pri uporabi pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in načinov financiranja s strani tretje osebe, ki pomagajo doseči prihranke energije. Te ovire vključujejo računovodska pravila in prakse, ki preprečujejo, da bi bili kapitalske naložbe in letni finančni prihranki, ki izhajajo iz ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, v računovodskih izkazih ustrezno izraženi za celotno življenjsko dobo naložbe.

(134)

Države članice so v nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost za leti 2014 in 2017 poročale o napredku pri odpravljanju regulativnih in neregulativnih ovir za energetsko učinkovitost glede razdelitve spodbud med lastniki in najemniki ali med lastniki stavbe ali stavbnih enot. Še naprej bi morale delovati v tej smeri in izkoristiti možnosti za energetsko učinkovitost, upoštevajoč statistične podatke Eurostata iz leta 2016, zlasti pa dejstvo, da več kot štirje od desetih Evropejcev živijo v stanovanjih, več kot trije od desetih pa so najemniki.

(135)

Države članice, vključno z regionalnimi in lokalnimi organi, bi bilo treba spodbujati, naj za sprožitev zasebnih in javnih naložb v ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v celoti izkoristijo evropska sredstva, ki so na voljo v sklopu večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, določenega v Uredbi Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (29), in Mehanizma za okrevanje in odpornost, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (30), ter finančne instrumente in tehnično pomoč, ki so na voljo v sklopu programa InvestEU, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta (31). Naložbe v energetsko učinkovitost lahko prispevajo h gospodarski rasti, zaposlovanju, inovacijam in zmanjšanju energetske revščine v gospodinjstvih, zaradi česar pozitivno vplivajo na ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter zeleno okrevanje. Med področji, ki bi lahko bila financirana, so ukrepi za energetsko učinkovitost javnih stavb in stanovanj ter zagotavljanje novih spretnosti z razvojem usposabljanja, preusposabljanja in izpopolnjevanja strokovnjakov, zlasti na delovnih mestih, povezanih s prenovo stavb, zaradi spodbujanja zaposlovanja v sektorju energetske učinkovitosti. Komisija bo zagotovila sinergije med različnimi instrumenti financiranja, zlasti sredstvi v okviru deljenega upravljanja in v okviru neposrednega upravljanja, kot sta programa s centralnim upravljanjem Obzorje Evropa in LIFE, ter med nepovratnimi sredstvi, posojili in tehnično pomočjo, da bi bila njihov spodbudni učinek na zasebno financiranje in njihov vpliv na doseganje ciljev politike energetske učinkovitosti čim večja.

(136)

Države članice bi morale spodbujati uporabo finančnih mehanizmov za doseganje ciljev te direktive. Taki finančni mehanizmi bi lahko vključevali finančne prispevke in globe zaradi kršitve nekaterih določb te direktive, sredstva za energetsko učinkovitost na podlagi člena 10(3) Direktive 2003/87/ES, sredstva za energetsko učinkovitost iz evropskih skladov in programov ter posebne evropske finančne instrumente, kot je evropski sklad za energetsko učinkovitost.

(137)

Finančni mehanizmi bi, kadar je ustrezno, lahko temeljili na sredstvih za energetsko učinkovitost iz projektnih obveznic Unije, sredstvih za energetsko učinkovitost iz EIB in drugih evropskih finančnih institucij, zlasti Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) in Razvojne banke Sveta Evrope, sredstvih finančnih institucij, nacionalnih sredstvih, tudi z oblikovanjem regulativnih in fiskalnih okvirov, ki spodbujajo izvajanje pobud in programov za energetsko učinkovitost, ter prihodkih od dodeljenih letnih emisij na podlagi Odločbe št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (32).

(138)

Finančni mehanizmi bi prispevke, sredstva in prihodke iz slednjih lahko uporabili zlasti za omogočanje in spodbujanje naložb zasebnega kapitala, predvsem z opiranjem na institucionalne vlagatelje, pri čemer bi za odobritev financiranja upoštevali merila, ki zagotavljajo uresničevanje tako okoljskih kot socialnih ciljev; uporabili bi lahko inovativne mehanizme financiranja – med drugim jamstva za posojilo za zasebni kapital, jamstva za posojilo zaradi spodbujanja pogodbenega zagotavljanja prihranka energije, nepovratna sredstva, subvencionirana posojila, posebne kreditne linije in sisteme financiranja s strani tretje osebe –, saj zmanjšujejo tveganja pri projektih energetske učinkovitosti in omogočajo stroškovno učinkovite prenove celo gospodinjstvom z nizkimi in srednje visokimi dohodki; lahko bi bili povezani s programi ali agencijami, ki bodo zbirali projekte varčevanja z energijo in ocenjevali njihovo kakovost, zagotavljali tehnično pomoč ter spodbujali trg energetskih storitev in pomagali ustvarjati povpraševanje odjemalcev po teh storitvah.

(139)

Obenem bi finančni mehanizmi lahko zagotavljali ustrezna sredstva za podporo programom usposabljanja in potrjevanja, s katerimi se izboljšujejo in potrjujejo spretnosti na področju energetske učinkovitosti, ter sredstva za raziskave, predstavitev in pospešitev uvedbe tehnologij za proizvodnjo energije na mali in mikro ravni ter za optimizirano povezovanje teh generatorjev v omrežje; lahko bi bili povezani s programi ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti v vseh stanovanjih, da bi preprečili energetsko revščino in lastnike spodbudili, da kar najbolj povečajo energetsko učinkovitost nepremičnin, ki jih oddajajo; hkrati bi lahko zagotavljali ustrezne vire v podporo socialnemu dialogu in določanju standardov z namenom izboljšati energetsko učinkovitost ter poskrbeti za dobre delovne pogoje ter za zdravje in varnost pri delu.

(140)

Za doseganje cilja izboljšanja energetske učinkovitosti stavb javnih organov bi bilo treba uporabiti razpoložljive programe financiranja, finančne instrumente Unije in inovativne mehanizme financiranja. Države članice lahko za razvoj takih mehanizmov na prostovoljni podlagi in ob upoštevanju nacionalnih proračunskih pravil uporabijo prihodke od dodeljenih letnih emisij v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES. Komisija in države članice bi morale regionalnim in lokalnim upravam zagotoviti ustrezne informacije o takih unijskih programih financiranja, finančnih instrumentih in inovativnih mehanizmih financiranja.

(141)

Pri uresničevanju cilja povečanja energetske učinkovitosti bi Komisija morala spremljati učinek ustreznih ukrepov na Direktivo 2003/87/ES, da se ohranijo spodbude v okviru EU ETS, ki nagrajujejo nizkoogljične naložbe, ter da se sektorji, vključeni v EU ETS, pripravijo na inovacije, ki bodo potrebne v prihodnosti. Spremljati bo morala učinek na industrijske sektorje iz Priloge k Sklepu Komisije 2014/746/EU (33), ki so izpostavljeni visokemu tveganju selitve ogljika, da bi zagotovila, da bo ta direktiva spodbujala razvoj teh sektorjev in ga ne ovirala.

(142)

Ukrepe držav članic bi bilo treba podpreti z dobro zasnovanimi in učinkovitimi finančnimi instrumenti Unije v okviru programa InvestEU in s financiranjem iz EIB in EBRD, ki bi morali podpirati naložbe v energetsko učinkovitost vzdolž celotne energetske verige in temeljiti na celoviti analizi stroškov in koristi na podlagi modela diferenciranih diskontnih stopenj. Finančna podpora bi morala biti usmerjena v stroškovno učinkovite metode za povečanje energetske učinkovitosti, ki bi vodile v zmanjšanje porabe energije. EIB in EBRD bi morala skupaj z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami oblikovati, pripraviti in financirati programe in projekte, prilagojene sektorju energetske učinkovitosti, tudi za energetsko revna gospodinjstva.

(143)

Medsektorsko pravo daje trdno podlago za varstvo potrošnikov pri širokem naboru sedanjih energetskih storitev in se bo verjetno še razvijalo. Kljub temu bi bilo treba jasno določiti nekatere osnovne pogodbene pravice odjemalcev. Odjemalcem bi morale biti na voljo jasne in nedvoumne informacije o njihovih pravicah, povezanih z energetskim sektorjem.

(144)

Za oceno uspešnosti te direktive bi bilo treba uvesti zahtevo za izvedbo splošnega pregleda te direktive in predložitev poročila Evropskemu parlamentu in Svetu do 28. februarja 2027. Ta pregled bi moral omogočati potrebne prilagoditve in upoštevati razvoj v gospodarstvu in na področju inovacij.

(145)

Lokalni in regionalni organi bi morali imeti vodilno vlogo pri pripravi in oblikovanju, izvedbi in oceni ukrepov, določenih v tej direktivi, da bi lahko primerno upoštevali posebne značilnosti lokalnega in regionalnega podnebja, kulture in družbe.

(146)

Glede na tehnološki napredek in naraščajoči delež obnovljivih virov energije v sektorju proizvodnje električne energije bi bilo treba prilagoditi privzeti koeficient za prihranke električne energije v kWh, da bi odražal spremembe v faktorju primarne energije za električno energijo in druge nosilce energije. Metodologija izračuna je skladna z Eurostatovimi energetskimi bilancami in opredelitvami, razen metode dodelitve za vložek goriva za toploto in električno energijo v obratih za soproizvodnjo toplote in električne energije, za katere je bila učinkovitost referenčnega sistema, potrebnega za dodelitev porabe goriva, usklajena s podatki Eurostata za leti 2015 in 2020. Izračuni, ki odražajo mešanico virov energije v faktorju primarne energije za električno energijo, temeljijo na letnih povprečnih vrednostih. Za jedrsko električno energijo in toploto se uporablja računovodska metoda „fizične vsebnosti energije“, za proizvodnjo električne energije in toplote iz fosilnih goriv in biomase pa se uporablja „tehnična metoda pretvorbe učinkovitosti“. Za negorljivo energijo iz obnovljivih virov je metoda neposredno enakovredna na podlagi pristopa „skupne primarne energije“. Za izračun deleža primarne energije za električno energijo v soproizvodnji se uporablja metoda iz te direktive. Namesto marginalnega tržnega položaja se uporabi povprečni tržni položaj. Predpostavi se, da je učinkovitost pretvorbe 100-odstotna za negorljive obnovljive vire, 10-odstotna za geotermalne elektrarne in 33-odstotna za jedrske elektrarne. Skupna učinkovitost soproizvodnje se izračuna na podlagi najnovejših podatkov Eurostata. Upoštevajo se izgube pri pretvorbi, prenosu in distribuciji. Za nosilce energije, ki ni električna energija, se izgube pri distribuciji zaradi zapletenosti izračuna in pomanjkanja zanesljivih podatkov pri izračunih ne upoštevajo. Kar zadeva sistemske meje, je faktor primarne energije enak 1 za vse vire energije. Za električno energijo je izbrani koeficient za faktor primarne energije povprečje vrednosti za leti 2024 in 2025, saj bo v prihodnost usmerjeni faktor primarne energije ustreznejši kazalnik kot pa pretekli faktor. Analiza zajema države članice in Norveško. Podatkovna zbirka za Norveško temelji na podatkih ENTSO-E.

(147)

Prihranki energije, ki izhajajo iz izvajanja prava Unije, se ne bi smeli uveljavljati, razen če izhajajo iz ukrepa, ki presega minimum, ki se zahteva z zadevnim pravnim aktom Unije, in sicer z določitvijo bolj ambicioznih zahtev glede energetske učinkovitosti na ravni držav članic ali okrepljenim izvajanjem ukrepa. Stavbe imajo velik potencial za nadaljnje povečanje energetske učinkovitosti, prenova stavb pa zaradi ekonomije obsega bistveno in dolgoročno prispeva k večjim prihrankom energije. Zato je treba pojasniti, da se lahko uveljavljajo vsi prihranki energije, ki izhajajo iz ukrepov za spodbujanje prenove obstoječih stavb, če presegajo prihranke, do katerih bi prišlo ob odsotnosti ukrepa politike, in če država članica dokaže, da je zavezanec, udeležena ali pooblaščena stran dejansko prispevala k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo.

(148)

V skladu s sporočilom Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom „Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost“ in načeli boljše priprave zakonodaje bi morala imeti pravila glede spremljanja in preverjanja, ki veljajo za izvajanje sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov politike, vključno z zahtevo po preverjanju statistično reprezentativnega vzorca ukrepov, večjo težo.

(149)

Energija, ki se na ali v stavbah proizvaja s tehnologijami za energijo iz obnovljivih virov, prispeva k temu, da se porabi manjša količina energije, pridobljene iz fosilnih goriv. Zmanjšanje porabe energije in uporaba energije iz obnovljivih virov v stavbnem sektorju sta pomembna ukrepa za zmanjšanje energetske odvisnosti Unije in emisij TGP, zlasti z vidika ambicioznih podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030 in tudi globalne zaveze, sprejete v okviru Pariškega sporazuma. Za namene obveznosti skupnega prihranka energije lahko države članice v skladu z metodologijo izračuna iz te direktive upoštevajo prihranek energije, ki nastane zaradi ukrepov politike, namenjenih spodbujanju tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, da bi izpolnile zahteve glede prihranka energije, ki veljajo zanje. Prihranki energije iz ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnega goriva se ne smejo šteti.

(150)

Zaradi nekaterih sprememb, ki se uvajajo s to direktivo, bodo morda pozneje potrebne spremembe Uredbe (EU) 2018/1999, da bi zagotovili skladnost med njima. Nove določbe, zlasti tiste v zvezi z določanjem nacionalnih prispevkov, mehanizmi za zapolnitev vrzeli in obveznostmi poročanja, bi bilo treba uskladiti z navedeno uredbo in jih vanjo prenesti, ko se bo spreminjala. Nekatere določbe Uredbe (EU) 2018/1999 bo morda treba tudi ponovno oceniti glede na spremembe, predlagane v tej direktivi. Dodatne zahteve glede poročanja in spremljanja ne bi smele povzročiti nastanka novih vzporednih sistemov poročanja, temveč bi zanje veljal obstoječi okvir spremljanja in poročanja iz Uredbe (EU) 2018/1999.

(151)

Komisija bi morala za spodbujanje praktičnega izvajanja te direktive na nacionalni, regionalni in lokalni ravni še naprej podpirati izmenjavo izkušenj o praksah, primerjalnih analizah, dejavnostih mreženja in inovativnih praksah prek spletne platforme.

(152)

Ker ciljev te direktive, in sicer doseganja ciljev povečanja energetske učinkovitosti Unije in postavljanja temelja za nadaljnje izboljšanje energetske učinkovitosti ter za podnebno nevtralnost, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(153)

Da se omogoči prilagoditev tehničnemu napredku in spremembam pri porazdelitvi energetskih virov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pregledom harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov, določenih na podlagi te direktive, v zvezi z vrednostmi, metodami izračuna, privzetim koeficientom primarne energije in zahtevami iz prilog k tej direktivi ter v zvezi z dopolnjevanjem te direktive na podlagi vzpostavitve skupne sheme Unije za ocenjevanje trajnostnosti podatkovnih centrov na njenem ozemlju. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (34). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(154)

Uredbo (EU) 2023/955 bi bilo treba spremeniti, da bi se upoštevala opredelitev energetske revščine, določena v tej direktivi. S tem bi bili zagotovljeni skladnost, doslednost, dopolnjevanje in sinergija med različnimi instrumenti in financiranjem, zlasti pri obravnavanju vprašanja gospodinjstev, ki jih je prizadela energetska revščina.

(155)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi s predhodno direktivo vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz predhodne direktive.

(156)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, navedenih v delu B Priloge XVI –