18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/96

1.1

Biotska raznovrstnost je temelj in porok za življenje na našem planetu. Človek si mora že zaradi lastnih gospodarskih interesov prizadevati za stabilnost ekosistemov. Poleg tega z ohranjanjem raznovrstnosti izkazuje tudi svojo odgovornost do narave. Varstvo biotske raznovrstnosti ni „razkošje“, ki si ga lahko privoščimo ali ki se mu lahko odpovemo.

1.2

Človeku biotska raznovrstnost prinaša največ koristi, vendar je prav on trenutno tudi glavni povzročitelj njenega upadanja.

1.3

EESO opaža, da je biotska raznovrstnost v Evropi še vedno zelo ogrožena. Do sedaj z ukrepi EU ni uspelo zaustaviti negativnega razvoja zadnjih desetletij.

1.4

EESO pozdravlja, da se niso samo vse evropske institucije temveč tudi države članice kot podpisnice Konvencije o biološki raznovrstnosti obvezale, da bodo ne le zaustavile negativni razvoj, temveč ga tudi spreobrnile.

1.5

Vendar pa EESO obžaluje, da so med prizadevanji in resničnostjo velike vrzeli: prispevek javnih oblasti k varstvu biotske raznovrstnosti je bil do sedaj manjši od pričakovanega. Pri varstvu biotske raznovrstnosti bi pravzaprav morale dajati zgled, namesto tega pa planske odločitve in spodbujevalni programi biotsko raznovrstnost pogosto še dodatno ogrožajo. Poleg tega je v finančnem obdobju 2007–2013 predvideno varčevanje ravno na tistih političnih področjih EU, ki so posebej pomembna za varstvo biotske raznovrstnosti.

1.6

Upadanje biotske raznovrstnosti je postopen proces, ki traja že mnogo let. Ker ima vedno manj ljudi neposreden stik z naravnim okoljem, sta neposredna prizadetost in s tem tudi politični pritisk, ki iz tega izhaja, relativno majhna. Politika se s tem ne sme zadovoljiti, ampak mora oblikovati nasprotne strategije.

1.7

Civilno družbo je treba bolje obveščati o razlogih in pomenu varstva biotske raznovrstnosti, obenem pa pripraviti tudi ukrepe za usposabljanje in izobraževanje lokalnih, regionalnih in nacionalnih uradnikov in javnih uslužbencev — mnogi namreč sploh ne vedo, za kaj gre, pogosto pa jim primanjkuje motivacije.

1.8

EESO meni, da bi bila kampanja za ohranitev biotske raznovrstnosti, o kateri razmišlja predsedstvo EU, smiselna in da bi lahko civilna družba prispevala k tej kampanji s praktičnega vidika, pa tudi — kar je še posebej pomembno — k osveščanju. Vendar pa takšna kampanja ne more kompenzirati obstoječih pomanjkljivosti, ki jih je EU tudi sama ugotovila. Prav tako nikakor ne sme vzbuditi občutka, da se težave pojavljajo samo ali predvsem zaradi premajhne zavzetosti civilne družbe.

1.9

Potrebnih je več pozitivnih praktičnih primerov in vzorčnih projektov, več prikazovanja velikega pomena in koristi krajin in biotske raznovrstnosti, ki lahko na splošno okrepi zavest, ter večja zavzetost javnih osebnosti, po katerih se ljudje zgledujejo. Nenazadnje gre za ohranitev osnove za življenje ljudi.

2.1

Avstrijsko predsedstvo je v dopisu z dne 13. septembra 2005 EESO zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja na temo Kampanja EU za ohranitev biotske raznovrstnosti — položaj in prispevek civilne družbe. V dopisu je navedeno, da bi takšno mnenje Svet in Komisijo lahko podprlo pri njunih prizadevanjih za zaustavitev upadanja biotske raznovrstnosti do leta 2010 (1).

2.2

V dopisu avstrijsko predsedstvo predlaga, da EESO prouči

2.3

Razlog za zaprosilo avstrijskega predsedstva bi lahko bilo v dopisu omenjeno dejstvo, da trenutni podatki različnih raziskovalnih ustanov in institutov, kot je na primer EUROSTAT, kažejo, da se, kljub dosedanjim prizadevanjem, raznolikost vrst v Evropi in povsod po svetu nenehno zmanjšuje ter da ne kaže, da se bo ta trend spremenil. Tudi Komisija je v svojih sporočilih med pregledom trajnostne strategije EU ugotovila negativen razvoj na tem področju.

2.4

EESO se predsedstvu zahvaljuje, da mu je predložilo to pomembno vprašanje. V nadaljevanju mnenja EESO obravnava vsako od teh vprašanj posebej, poda k vsaki temi svoje odgovore in oblikuje zamisli za „kampanjo“.

3.1

Biotska raznovrstnost je temelj življenja na našem planetu. Človek nima nobenih možnosti za preživetje brez biotske raznovrstnosti: rastline, ki pretvarjajo sončno svetlobo v biomaso, so temelj energijskih in snovnih tokov na našem planetu, v katere je človek vključen vsak dan, na primer, ko diha, se prehranjuje ali gospodari. Človeško življenje in delovanje bi bilo nemogoče tudi brez vrst, ki odpadke, ki jih „proizvaja“ človek, reciklirajo in pretvarjajo.

3.2

Biotska raznovrstnost torej ni nekaj, kar si družba lahko „privošči“, če se ji zdi pomembno, in čemur se lahko odpove, če meni, da si mora zastaviti druge prednostne naloge. Biotska raznovrstnost je nuja.

3.3

V Pregledu okoljske politike 2003 (2) je Komisija pojasnila vprašanje biotske raznovrstnosti (biodiverzitete). Biotska raznovrstnost je „izraz za kompleksnost, ravnovesje in stanje različnih ekosistemov. […] Biološka raznolikost ne izpolnjuje le bistvenih funkcij za osnovo življenja, temveč je tudi temelj za pomembne dejavnosti na področju gospodarstva, rekreacije in kulture.“

3.4

Biotska raznovrstnost pomeni „raznolikost življenja“, vendar pa se pojem lahko uporablja na različnih ravneh. Označuje lahko genetsko raznolikost neke populacije, pa tudi stop bogastva vrst v nekem habitatu.

3.5

Človek je kot razumno bitje glavni koristnik biotske raznovrstnosti: nobena druga živa vrsta ne izkorišča ali uporablja toliko drugih vrst kot človek. Človek pa je trenutno tudi njen glavni uničevalec. Njegova delitev vrst na „koristne“ in „škodljive“ temelji izključno na gospodarskih in antropocentričnih vidikih. Narava takšne delitve ne pozna. Pozna le ravnovesja, ki so v veliki meri samoregulativna. Biotska raznovrstnost je eden odločilih kazalcev za trajnost.

3.6

Ravnovesja, ki uidejo nadzoru, povzročajo težave tistim, ki se zavzemajo za stabilne razmere. Človek s svojimi različnimi, v glavnem gospodarskimi dejavnostmi posega v ekološka ravnovesja in na njih vpliva. To počne že tisočletja, v preteklosti je tako pogosto — na primer z ekstenzivnim obdelovanjem tal — ustvaril nove pretežno stabilne sisteme. Vendar je človeški vpliv na biotsko raznovrstnost danes večji kot kadar koli prej. S številnimi možnostmi, ki si jih je ustvaril človek, se sestava vrst ne le spreminja, temveč se lahko vrsta pogosto celo popolnoma uniči.

3.7

Trenutno stanje na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti je predsedstvo jasno in nedvoumno opisalo v svojem dopisu EESO (gl. točko 2.3). Analiza predsedstva se med drugim ujema s poročilom Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) o biotski raznovrstnosti, ki ugotavlja, da se raznovrstnost povsod po svetu zmanjšuje hitreje kot kadar koli prej.

3.8

EU je že v svoji strategiji biotske raznovrstnosti iz leta 1998 (3) opozorila na to, da je tudi položaj v Evropi izredno zaskrbljujoč: „Bogata biotska raznovrstnost v Evropski uniji se je v teku stoletij zaradi človeških posegov postopoma zmanjševala. V zadnjih desetletjih so ti posegi dobili ogromen obseg. Poročilo UNEP-a navaja, da je na celotnem področju nekaterih evropskih držav izumrlo že do 24 % vrst, kot so metulji, ptice in sesalci“.

3.9

Göteborška strategija iz leta 2001 (4) (trajnostna strategija) pravi: „V zadnjih desetletjih se je upadanje biotske raznovrstnosti v Evropi dramatično stopnjevalo“. EESO opozarja, da je stopnja izumiranja vrst danes 100 in 1000 krat večja kot naravna stopnja, novejša študija Univerze Utrecht govori celo o dejavniku 1000 do 10.000.

3.10

Vzroki za upadanje biotske raznovrstnosti so različni. Na splošno lahko trdimo, da je vzrok za upadanje biotske raznovrstnosti izginjanje habitatov živalskega in rastlinskega sveta oziroma vpliv snovi nanje. Dejanski vzroki za to so fragmentacija naravnih habitatov zaradi infrastrukture in urbanizacije, vnos hranil, pozidava, masovni turizem in onesnaževanje vode ter zraka.

3.11

Posebno, tako rekoč dvojno vlogo ima v Evropi kmetijstvo, ki je včasih s svojimi ekstenzivnimi in izredno raznolikimi oblikami obdelovanja tal prispevalo k povečevanju biotske raznolikosti. Mnoge od teh ekstenzivnih oblik obdelovanja tal pa že zdavnaj niso več gospodarne, zato jih je zamenjalo intenzivnejše obdelovanje, ki močneje vpliva na naravne procese. To ima dvojen učinek na biotsko raznovrstnost: intenzivno kmetijstvo v veliki meri prispeva k zmanjševanju biotske raznovrstnosti, zaradi opuščanja in trajnega neobdelovanja ali spremembe namembnosti tal, ki so se dolga leta obdelovala ekstenzivno ali okolju prijazno, pa se izgubljajo dragoceni biotopi. Kmetijstvo lahko torej biotsko raznovrstnost spodbuja ali pa jo ogroža, odvisno od načina obdelovanja,.

3.12

Gozdne sukcesije, premik konkurenčnega ravnovesja (na primer zaradi vnosa hranil), pogozdovanje negozdnih površin, vnos tujerodnih vrst in prelov rib so drugi pomembni vzroki.

3.12.1

Novi, doslej manj pomembni vzroki, bi v prihodnosti lahko stanje še bistveno poslabšali. Evropska agencija za okolje v svojem novem poročilu (5) govori o predvidljivih spremembah podnebja kot o skrajni, v prihodnosti mogoče celo prevladujoči nevarnosti za nepopravljive spremembe v biotski raznovrstnosti.

3.12.2

Uporaba zelene genske tehnike bi lahko predstavljala še eno novo nevarnost za biotsko raznovrstnost v Evropi. Komercialno gojenje gensko spremenjenih rastlin bi lahko imelo po mnenju raziskovalcev velik vpliv na okoliške rastline in s tem tudi na metulje in čebele. To je rezultat ene od triletnih študij, ki jih je naročila britanska vlada in pri kateri je sodelovalo več kot 150 raziskovalcev (6). EESO poziva Komisijo, da intenzivno spodbuja raziskave na tem področju.

3.13

Možne posledice izgube biotske raznovrstnosti lahko prikažemo na konkretnem primeru. Pri opraševalcih, na primer, je opaziti očitno upadanje populacije in sicer po mnenju FAO po vsem svetu. Oploditveni sistemi cvetnic so se razvili in se hkrati prilagodili razvoju opraševalcev, ki pa so zopet razvili učinkovitejše mehanizme za nabiranje nektarja in peloda in s tem prispevajo k boljši proizvodnji in razširjanju semen oprašenih rastlin. Navzkrižno opraševanje žuželk veča genetsko raznovrstnost in vodi k odpornejšim semenom in večji kakovosti plodov. Med 70 in 95 % opraševalcev spada v red kožokrilcev (Hymenoptera), h kateremu sodi tudi rod človeku koristnih domačih čebel. Upadanje populacije, ki jo opažamo pri opraševalcih, lahko ima usodne (tudi gospodarske) posledice.

3.14

Glede na to, da obstajajo številne študije in izjave o očitnem upadu biotske raznovrstnoti, EESO v tem mnenju ne bo proučeval posameznih vzrokov ali propagiral ustrezno zavest na splošno. Vsem politikom mora biti jasno, kakšen je trenutni položaj. Informacij, ki ga ustrezno opisujejo, je dovolj.

3.15

EESO pozdravlja, da so se vse institucije EU vedno znova opredelile za ohranitev biotske raznovrstnosti. Vendar pa se biotska raznovrstnost, navkljub najrazličnejšim političnim opredelitvam in izjavam ter podpisu Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki jo je ratificiralo vseh 25 držav članic in EU, navkljub tehtnim predpisom o varstvu narave na ravni EU, kot sta na primer direktivi o varstvu ptic iz leta 1979 (7) in direktivi o habitatih iz leta 1992 (8), še vedno zmanjšuje

3.16

Na vrhu Združenih narodov v Johannesburgu so se strani obvezale, da bodo stopnjo zmanjševanja biotske raznovrstnosti do leta 2010 občutno znižale. EU je šla še dlje in se obvezala, da bo zmanjševanje biotske raznovrstnosti do leta 2010 (9) zaustavila.

3.17

Ohranjanje biotske raznovrstnosti je torej priznana, smiselna, potrebna pa tudi zelo kompleksna naloga, pri kateri morajo sodelovati vse politične ravni (od EU do občin) in civilna družba ter biti zgled družbi.

3.18

Zanimivo vprašanje, ki se na žalost preredko postavlja, a ga je treba nujno rešiti, se glasi: Kateri so politični vzroki za desetletja trajajoče, deloma dramatično, izgubljanje vrst in zato, da niso bili oblikovani in izvedeni primerni politični ukrepi?

3.19

Razlogov je mnogo. Eden izmed problemov je prav gotovo ta, da gre pri upadanju biotske raznovrstnosti za zelo počasen, postopen in s tem komaj zaznaven proces (ki ga vsekakor lahko primerjamo s podnebnimi spremembami). Ni možno opredeliti„enega ukrepa“, s katerim bi lahko ugotovili, kaj povzroča problem, pa tudi ne nasprotnega ukrepa, s katerim bi problem lahko rešili. Ugotovljeno upadanje biotske raznovrstnosti je vsota več milijonov dejanj in odločitev zadnjih let in desetletij, pri čemer se posledice vsake posamezne odločitve zdijo nepomembne ali samo postranske.

3.20

Zato je pred sprejemanjem odločitev zmeraj izredno težko opozarjati na ohranjanje biotske raznovrstnosti in odločitve uspešno preprečiti ali zavrniti, zlasti ker se tako imenovane „intervencijske uprave“ sklicujejo na to, da se bo poseg v naravo na nekem mestu poravnal z izravnalnimi ali nadomestnimi ukrepi na drugem mestu (kar pogosto ne uspe).

3.21

Drug razlog bi lahko bil, da je v relativno kratkem časovnem obdobju prišlo do razvoja, ki je pripeljal do tega, da vedno manj ljudi lahko neposredno izkusi in zazna pomen biotske raznovrstnosti in krajin ter njihovih sprememb. Doživljamo neke vrste odtujitev od narave, ki se prične s tem, da ljudje vedno manj poznajo ali spoznavajo uporabno (10) in pomensko vrednost (11) krajin.

3.22

Izgleda, da se večina ljudi (pa tudi politikov) ne zaveda popolnoma pomena in pomembnosti dejanske naloge „varstva biotske raznovrstnosti“ (vključno z veliko etično in moralno odgovornostjo). So sicer „uporabniki“ krajin, veselijo se njihove lepote in v njih vizualno uživajo, preživijo svoj prosti čas, se športno udejstvujejo, preživljajo dopust. Vendar pa se skorajda ne zavedajo več, kako biotski dejavniki v krajini, posamezne živalske in rastlinske vrste v interakciji znotraj vrst in z drugimi vrstami prispevajo k oblikovanju krajin, kako skrbijo za njihovo stabilnost in kako velik pomen ima ta krhka stabilnost kot temeljno ogrodje našega življenjskega in gospodarskega sistema. Večji del družbe naravo doživlja le sporadično, včasih celo bolj preko televizije kot „v živo“, v posnetkih, ki sicer prikazujejo lepote Afrike, Galapaškega otočja ali drugih daljnih krajev, vendar pa se ne ukvarjajo s problemi evropske naravne dediščine.

3.23

To tudi pojasnjuje presenetljive ugotovitve organizacij za varstvo okolja, da so se ljudje v Evropi pogosto prej pripravljeni zavzeti za ohranitev slonov ali sibirskega tigra, kot pa za zaščito poljskega hrčka.

3.24

Z izgubljanjem biotske raznovrstnosti se seznanjajo iz pripovedovanj, poročanj, političnih dokumentov. Z negativnimi posledicami pa se ne soočajo neposredno. Deloma gre za to, da tega, kar se nekje zunaj v krajini izgublja, sami še nikoli niso videli. Znano je, da se ljudje zavzemamo le za nekaj, kar zares poznamo, imamo radi in od česar pričakujemo kakšno korist.

3.25

Biotska raznovrstnost je na osnovi vsakdanjih izkušenj sicer nekaj splošno priznanega, vendar pa hkrati tudi nekaj, kar je vedno bolj oddaljeno od tega, da bi prizadelo večino prebivalstva. Šele osebna prizadetost ji da določeno vrednost. Mnogo ljudi meni, da jih biotska raznovrstnost ne zadeva neposredno, zato tudi odgovornost za varstvo biotske raznovrstnosti raje prepustijo državi, kot da bi jo razumeli kot nalogo vsakega posameznika.

3.26

Varstvo biotske raznovrstnosti na svetovni ravni bo odvisno od tega ali bo politikom uspelo znova vzbuditi občutek „prizadetosti“. Ljudem je treba pojasniti, da se ne sme vsega, kar je izvedljivo, tudi izpeljati. Znova morajo priti do spoznanja, da se je iz spoštovanja do narave pač treba nečemu odpovedati, vendar da nas to odpovedovanje bogati. To spoznanje bi moralo biti glavni cilj morebitne kampanje EU na temo upadanja biotske raznovrstnosti.

3.27

In ker je stanje takšno, kot smo ga opisali, danes vedno znova opažamo situacije, v katerih se vsak od nas povsem samoumevno opredeljuje za ohranitev biotske raznovrstnosti, hkrati pa sprašuje

3.28

Še več: v domnevno gospodarsko težkih časih se varstvo narave ne dojema kot osnova za življenje in gospodarstvo, temveč velja za grešnega kozla, ki ovira ta ali oni za gospodarstvo pomemben razvoj. Naj samo mimogrede omenimo, da so argumenti za to pogosto izredno nesmiselni: Če zaradi predpisov o varstvu narave ne bo prišlo do gradnje ceste, ki se nekomu osebno zdi pomembna, ta oseba samo zmajuje z glavo. Če pa bi bila cesta speljana čez območje, v katerem neka oseba preživlja dopust ali prosti čas, pa za zaščito le-tega z veseljem utemeljujejo z razlogi za ohranitev krajine.

3.29

Narava trenutno velja kot „prosto razpoložljiva dobrina“, ki se lahko bolj ali manj poljubno oblikuje in spreminja glede na gospodarske zahteve industrijsko zaznamovane, vedno bolj urbanizirane družbe z njenimi visokimi zahtevami glede prostega časa. Politika pa nas pri tem zavaja s trditvami, da lahko zahteve s področja varstva biotske raznovrstnosti zadovoljimo z izravnalnimi in nadomestnimi ukrepi.

3.30

Trenutno stanje dokazuje, da dosedanji ukrepi Sveta in Komisije nikakor ne niso bili dovolj učinkoviti. Vendar pa je bil pristop, ki ga je Komisija uporabila za zaščito življenjskih prostorov evropskega živalskega in rastlinskega sveta v okviru direktive o zaščiti ptic iz leta 1979 in direktive o habitatih iz leta 1992, pravilen in smiseln. Glavno težavo predstavlja politična volja pri uresničevanju in izvajanju, kar sama ugotavlja tudi Komisija: „Uresničevanje direktiv o zaščiti ptic in o habitatih se je izkazalo za težavno. Kršitve teh dveh direktiv so predstavljale četrtino vseh primerov, v katerih je Evropska komisija morala sprožiti sodni postopek“  (12).

3.31

EESO vidi tukaj dve različni ravni odgovornosti:

3.31.1

Prva raven je politična in jo zaznamuje pomanjkanje osveščenosti. Za EESO je na primer popolnoma nerazumljivo, da so države članice v Svetu sprejele ustrezne direktive za varstvo narave, ki pa jih potem same sploh ne ali premalo uresničujejo. EESO meni, da je to popolnoma nesprejemljivo: politika s tem ko se odpove izvajanju varstva narave namreč izgublja verodostojnost.

3.31.2

Neverodostojna je tudi politika, ki zahteva ustavitev upadanja biotske raznovrstnosti do leta 2010, kljub temu, da se zaveda, da to veliko stane, in ki istočasno v okviru finančne perspektive zniža odločilno proračunsko postavko (13) za stare države članice EU za več kot 30 %. Predsedniki vlad in držav članic EU so s tem položili temelje politiki, ki ne more izpolnjevati svojih lastnih zahtev. Politika daje slab zgled.

3.31.3

Drugo raven odgovornosti nosijo države članice, ki ne smejo valiti krivde za neuspeh njihove lastne politike na uporabnike narave. EESO je že v več mnenjih obravnaval pojav slabega izvajanja direktiv, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Lahko le ponovi: dokler bodo ukrepi za varstvo ali izboljšanje biotske raznovrstnosti na primer v nasprotju z (razumljivimi) gospodarskimi interesi uporabnikov zemljišč, je treba morebitne gospodarske izgube vsaj nadomestiti; bolje bi seveda bilo spodbuditi k oblikovanju ustreznih ukrepov za biotsko raznovrstnost. Po sklepu Evropskega sveta z dne 16. decembra 2005 je velika ovira nezagotovljeno financiranje ukrepov mreže Natura 2000 v okviru prihodnjega finančnega obdobja EU. Vsaka, še tako resno mišljena opredelitev za ohranitev in izboljšanje biotske raznovrstnosti ne pomaga nič, če niso urejeni okvirni gospodarski pogoji!

3.32

Dokler vprašanje financiranja mreže Natura 2000 ne bo rešeno tako, kot to zahtevata EESO in Evropski parlament (posebna finančna postavka za kompenzacije v okviru mreže Natura 2000), neučinkovitosti pristopa EU ne bo mogoče spremeniti. Pri tem tudi še tako dobro mišljene javne kampanje ne bodo mogle nič spremeniti.

3.33

Eden od ukrepov v okviru trajnostne strategije za ohranitev biotske raznovrstnosti je bilo „izboljšanje kmetijsko okoljskih ukrepov v okviru vmesnega pregleda skupne kmetijske politike, da bo možno uvesti pregleden sistem neposrednih plačil za zagotavljanje okoljskih storitev“. EESO obžaluje, da tudi ta pomembna in ustrezna obljuba ni bila izpolnjena, kar je kontraproduktivno. Za to ni bila toliko kriva Komisija kot stališče držav članic predvsem glede financiranja.

3.34

EESO ugotavlja, da različna politična področja EU med seboj še niso usklajena v takšni meri, da bi lahko ustavili upadanje biotske raznovrstnosti. Nasprotno: tudi iz političnih področij, za katere je odgovorna EU, izhajajo nevarnosti, ki jih ni mogoče kompenzirati s skromnimi ukrepi za varstvo narave. Tega tudi tekoči akcijski programi ne morejo spremeniti (14), pa tudi tematske strategije, ki so trenutno v pripravi, na ta položaj ne bodo mogle odločilno vplivati (15).

3.35

Kot primer — razen kmetijske politike, ki jo je Odbor obravnaval že v več mnenjih — naj omenimo projekt s področja vseevropskih prometnih omrežij. Donavo, ki je dolga 2880 km in teče skozi 10 evropskih držav, lahko opišemo kot najpomembnejšo evropsko reko. Na tej življenjski žili se je ohranilo nešteto naravnih rajev, ki bi jih bilo treba vključiti v mrežo Natura 2000. Vendar predstavlja po mnenju EU okrog 1400 km (torej polovica) reke za plovbo ožine, ki jih je treba odstraniti. Pri tem gre pretežno za zadnje odseke s prostim rečnim tokom, na primer Straubing-Vilshofen v Nemčiji, pri Hainburgu in v pokrajini Wachau v Avstriji, veliki predeli reke na Madžarskem in skoraj celoten odsek v Bolgariji in Romuniji. S takšno politiko, ki pomeni konfrontacijo med gospodarsko rastjo in varstvom narave, se konflikti, ki naj bi jih EU v okviru svoje trajnostne strategije in strategije za biotsko raznovrstnost ter s tem v okviru koherentne politike pravzaprav reševala, spodbujajo in so vnaprej programirani.

3.36

Izjava EESO, da politika EU ni dovolj koherentna, ne velja le za sektorje, ki lahko v „klasičnem smislu“ povzročajo težave za varstvo narave in zaščito vrst — kot na primer omenjena prometna in infrastrukturna politika ali preveč intenzivno kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo –, temveč tudi za politična področja, pri katerih neposredna povezava z biotsko raznovrstnostjo ni popolnoma očitna.

3.36.1

Kot primer naj navedemo ukrepe za boj proti BSE. V ta namen velja v večini držav dokončna prepoved puščanja ali odlaganja živalskih trupel v prosti naravi (16). Kmetje morajo mrtve živali prepustiti pristojnim službam za prevoz in ravnanje z živalskimi odpadki, kar je povezano z visokimi stroški.

3.36.2

V območjih Evrope s še nedotaknjenimi populacijami prostoživečih mrhovinarjev, kot so jastrebi, volkovi ali medvedi, je zaradi tega prišlo do velikih problemov pri varstvu biotske raznovrstnosti: v devetdesetih letih in do 2003 so na primer v Asturiji obrati za prevoz in ravnanje z živalskimi odpadki na leto prejeli v povprečju približno 3 000 domačih živali. V letu 2004 — po doslednem izvajanju uredbe EU — se je število povečalo na približno 20 000.

3.36.3

V Asturiji (površina 10 604 km2) torej sedaj v prosti naravi manjka približno 17 000 mrtvih živali, ki so bile do takrat pomemben vir prehrane za jastrebe, medvede, volkove in mnoge druge mrhovinarje. To je — pri 200 kg na žival — 3 400 ton proteinske biomase v krajini (17). Treba je počakati, če bo španski kraljevi dekret iz novembra 2002, ki ureja hranjenje mrhovinarjev z določenimi poginulimi živalmi ali njihovi stranskimi proizvodi, pri tem kaj spremenil. V drugih državah članicah EU ustrezni nacionalni ukrepi ne obstajajo!

3.37

Komisija omenja v Pregledu okoljske politike 2003 (18), da so potrebni naslednji prednostni ukrepi:

3.38

Komisija je razen tega v svoji strategiji politik za leto 2007 napovedala, da bo pregledala direktivo o habitatih in direktivo o zaščiti ptic in ju uskladila z „novimi znanstvenimi dognanji“ (19). EESO bi bil zelo zadovoljen, če bi Komisija čimprej pojasnila, kakšna nova znanstvena dognanja ima v mislih in kako obširen bo pregled, ki lahko po mnenju EESO vodi le do izboljšanja evropskega varstva okolja.

3.39

Za EESO je samoumevno, da je treba okrepiti varstvo življenjskih prostorov in temu nameniti potrebna finančna sredstva. Direktivam o habitatih in zaščiti ptic še ni uspelo v celoti zagotoviti varstva vrst in življenjskih prostorov, ki jih je potrebno zaščiti po vsej Evropi. Poleg tega države članice (vse do lokalne oblasti) deloma ravnajo po načelu: kar nima evropskega temveč mogoče le nacionalni status zaščite, je tako rekoč drugorazredna narava. EESO kritizira to stališče. Če ne financira EU, potem mi tudi ne bomo. Še slabše pa je stanje biotske raznovrstnosti zunaj zavarovanih območij, tukaj skoraj ni več zaznati nobenih dejavnosti javne oblasti. Varstvo biotske raznovrstnosti pa je naloga, ki je ne moremo omejiti le na nekaj redkih zavarovanih območij.

3.40

Tak odnos in pojmovanje več kot jasno kažeta, da večina prebivalstva, pa tudi odgovornih politikov, še vedno ne razume splošnih ekoloških povezav in posebnih potreb na področju varstva biotske raznovrstnosti. Poziv velja predvsem javnim ustanovam, ki bi morale dajati dober zgled. Javnost morajo prepričati, da jim je varstvo biotske raznovrstnosti pomembno in da so pripravljene izvajati ustrezne ukrepe na njihovem teritoriju; čeprav mogoče obstajajo gospodarsko „učinkovitejše“ kratkoročne možnosti.

3.41

Zato bi bilo treba izkoristiti „desetletje izobraževanja za trajnostni razvoj (2005–2015)“ Združenih narodov in začeti široko kampanjo s ciljem ustaviti in spreobrniti erozijo znanja in izkušenj, ki jo opažamo na področju biotske raznovrstnosti. Potrebna je množična pozitivna kampanja, ki mora posredovati sporočilo, da narava ni razkošje, ki si ga družbe lahko privoščijo v časih gospodarske blaginje in ki se mu lahko odpovejo v težkih časih. Družbe morajo biotsko raznovrstnost znova prepoznati kot gospodarski in kulturno-duhovni zaklad. Varstvo narave je treba dojemati kot nekaj pozitivnega (ali sploh obstaja kaj bolj pozitivnega kot ohranitev osnov za življenje?), moralo bi biti v veselje in zabavo in v njem ne bi smeli videti dodatnega bremena. Pri tem je treba podati tudi dejstvo, da bodo stroški, ki jih bo povzročila nadaljnja erozija naših naravnih osnov za življenje, veliko večji, kot bi bili stroški varstva, in da izgubljamo vrednote, ki jih ni mogoče izraziti v evrih ali centih.

3.42

EESO je jasno, da lahko EU s svojo politiko varstva okolja poskrbi le za izvajanje ciljev, ki se lahko dosežejo samo na ravni več držav. Potrebna pa je ustrezna politika „varstva biotske raznovrstnosti“, ki zajema nacionalno, regionalno in lokalno raven ter sega celo v zasebno področje. Torej so k ukrepanju v isti, če ne celo v večji meri kot EU pozvane tudi države članice.

3.43

Zato bi bil EESO zelo navdušen, če bi Komisija v okviru primerne kampanje — v sodelovanju z okoljevarstvenimi skupinami in zadevnimi združenji uporabnikov zemljišč — podpirala in javnost množično seznanjala z vzorčnimi projekti za varstvo okolja, ki med drugim na evropski ravni vzbujajo občutek identitete. Za takšno dejavnost bi bila na primer ustrezna pobuda „Zeleni pas Evrope“ nevladnih organizacij, ki jo deloma tudi že podpirajo javne oblasti (20) in ki si je zadala cilj zaščititi življenjske prostore, ki so se razvili v zaščiti deloma celo nehumanih državnih meja. „Zeleni pas Evrope“, ki sega od Skandinavije do Balkana, je (še) najdaljši biotop v Evropi.

3.44

EESO v zvezi z izboljšanjem varstva biotske raznovrstnosti na mednarodni ravni meni, da mora postati biotska raznovrstnost kot tako imenovani „non-trade-concern“ sestavni del trgovinskega sistema (med drugim STO).

3.45

Izjave EESO v tem mnenju se nanašajo samo na lizbonsko strategijo. Komentarji k trajnostni strategiji v tem dokumentu niso potrebni, saj so izjave Komisije v njenem sporočilu o tej temi (21) tako nedoločne in neobvezujoče, da od njih ne moremo pričakovati skoraj nobenih koristi za striktno varstvo biotske raznovrstnosti, razen tega pa bo EESO svoje stališče o tem sporočilu izrazil v posebnem mnenju.

3.46

Če drži, kar je Evropski svet ugotovil na spomladanskem vrhu 2005 v Bruslju, da je lizbonska strategija del strategije trajnostnega razvoja, bi morala biti usmerjena tako, da se ne poskuša ozirati samo na okoljske interese, temveč da poskuša doseči gospodarske cilje, ki se ocenjujejo kot primerni, ter istočasno med drugim zavestno pospeševati varstvo biotske raznovrstnosti. V dokumentih k lizbonski strategiji pa ni o tem pristopu ne duha ne sluha.

3.47

Komisija bi morala čimprej izvesti celovito oceno o pomenu varstva biotske raznovrstnosti v Evropi izključno z vidika narodnega gospodarstva. Treba bi bilo opisati in javnosti prikazati več pozitivnih primerov, ki kažejo, da varstvo biotske raznovrstnosti in gospodarski razvoj drug drugega spodbujata. Poleg tega je treba končno začeti družbeno potrebno razpravo o konkretnih možnostih internalizacije zunanjih stroškov.

3.48

Prispevek civilne družbe k ohranjanju biotske raznovrstnosti je pomemben in zagotovo se lahko naredi še mnogo pozitivnega. Vendar pa prispevek civilne družbe ne more odpraviti napak oblasti ali kompenzirati njihovega neukrepanja. Prav je, da se od civilne družbe zahteva večji prispevek, vendar pa to ne sme odvrniti pozornosti od pomanjkljivega ukrepanja oblasti.

3.49

EESO pozdravlja novo kampanjo, ki jo predsedstvo omenja v svojem dopisu EESO z dne 13. septembra 2005. Njen namen bi moral biti spodbujanje motivacije in razumevanja varstva narave in biotske raznovrstnosti. Ustrezna vzgoja bi se morala začeti zelo zgodaj, v vrtcih in šolah, in si med drugim prizadevati, da bodo ljudje razumeli, da mora vsak posameznik prispevati svoj delež k ohranjanju osnov človeštva. Varstvo biotske raznovrstnosti se prične v lastnem življenjskem okolju, pri nakupovanju, oblikovanju vrta itd.

3.50

Posameznik se lažje angažira, če ve, zakaj to počne in če čuti, da je njegova zavzetost želena in cenjena ter če mu politika služi kot zgled. Ustrezna kampanja bi lahko bila med drugim namenjena posredovanju osnovnega znanja, pa tudi pridobivanju „ambasadorjev“ za ohranjevanje biotske raznovrstnosti, kot so na primer glasbeniki, književniki, igralci, politiki in novinarji.

3.51

Nevladne organizacije pa tudi mnogi državljani, ki niso dejavni v nobenih združenjih ali skupinah, opravljajo priznanja vredno delo na področju varstva narave in biotske raznovrstnosti. Kmetje se udejstvujejo v okviru kmetijskih okoljskih programov in prostovoljnih pobud. Mnoge druge družbene skupine se zavzemajo za varstvo biotske raznovrstnosti in deloma prevzemajo celo naloge, za katere so jasno pristojne države. Mnogi uspehi na področju varstva biotske raznovrstnosti brez te angažiranosti ne bi bili možni. Stanje ravno tudi po zaslugi zavzetosti zasebnih naravovarstvenikov in mnogih uporabnikov narave ni še slabše, kot trenutno je. Politika bi morala to zavzetost podpirati, ne samo finančno, temveč tudi po drugih poteh.

3.52

Vendar to ne pomeni samo praktičnega dela v krajini. Če oblikovalci politike zares želijo zaustaviti upadanje biotske raznovrstnosti, mora biti v njihovem interesu, da v družbi obstaja primerno povpraševanje po ustrezni politiki; govorimo lahko tudi o političnem pritisku. Ni dvoma, da se evropska javnost načeloma strinja s tem, da je treba ukrepati. Devet od deset državljanov EU meni, da bi morali politiki pri pomembnih odločitvah okoljskim vprašanjem posvetiti enako pozornost kot gospodarskim in socialnim zadevam (Attitudes of Europeans towards the Environment, ES Eurobarometer, 2004).

3.53

Nujno je treba spodbujati izobraževanje javnosti in s tem vzbuditi razumevanje za politične ukrepe (vključno z njihovimi stroški). Civilna družba lahko in mora k temu prispevati svoj delež, vendar pri tem potrebuje podporo javne oblasti. Ta mora na primer poskrbeti za to, da se varstvo narave ne bo več blatilo kot „sovražnik napredka“, temveč da bo na zastavljena vprašanja našla primerne odgovore, ki bodo vodili do večjega in ne manjšega varstva biotske raznovrstnosti.

3.54

V povezavi s tem EESO pozdravlja pobudo „Countdown 2010“ (22) številnih nevladnih organizacij, katere cilj je, da vse evropske vlade sprejmejo potrebne ukrepe za dejansko zaustavitev upadanja biotske raznovrstnosti do leta 2010 in da političnemu cilju sledijo tudi potrebna dejanja. Kampanja kaže, da morajo civilna družba in vlade skupaj opraviti še veliko nalog.