27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/13

1.

pozdravlja belo knjigo o prilagajanju podnebnim spremembam in njene priloge, saj gre za dobro in premišljeno pobudo; ugotavlja tudi, da znanstveniki, vključno z Medvladnim forumom o podnebnih spremembah (IPCC), soglašajo, da do podnebnih sprememb zares prihaja, da pospešeno napredujejo ter da so vzrok za velik delež teh sprememb stalne in vse večje emisije toplogrednih plinov zaradi človekovih dejavnosti. Izziv je torej v tem, da se poveže vse ustrezne akterje v obsežna, trajnostna prizadevanja za varstvo podnebja, ki vključujejo preprečevanje, blažitev in prilagajanje;

2.

podpira obsežen pristop Evropske komisije, ki vključuje različne sektorske zahteve in priznava potrebo po tem, da se prilagajanje vključi v glavna politična področja EU;

3.

poudarja, da so različne geografske regije v EU prizadete na različne načine. To je treba upoštevati v evropskem okviru za ukrepanje, za kar pa so potrebni čim bolj prožni morebitni ukrepi in strogo izvajanje načela subsidiarnosti. Le tako bo mogoče dovolj upoštevati razlike med regijami ter s tem zmanjšati gospodarske, okoljske in družbene posledice;

4.

opozarja, da podnebne spremembe ne razlikujejo med geografskimi, organizacijskimi ali upravnimi mejami, zato poziva k skupnemu horizontalnemu pristopu lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov na področjih z enakimi značilnostmi, kot so vodotoki, rečna ustja, ravnine z obalnimi in rečnimi poplavami, otoki in najbolj odročne regije, z vertikalnega vidika pa prilagajanje zahteva delovanje od spodaj navzgor, in priporoča, da se prilagoditveni ukrepi sprejmejo skupno na vseh ustreznih ravneh upravljanja, pri čemer je treba predvideti ustrezne ukrepe, finančne pristojnosti in časovne razporede za doseganje predlaganih ciljev, kar omogoča celosten odziv in skupno odgovornost za rezultate;

5.

poudarja, da je pomembno zagotoviti, da različne pobude ne bodo imele nasprotnih učinkov ali da se ne bodo podvajale na drugih ravneh upravljanja. S pravočasnim vključevanjem lokalnih in regionalnih oblasti bi bilo mogoče zagotoviti, da bi se predlogi medsebojno dopolnjevali, saj občine, mesta in regije lahko ponudijo informacije o izkušnjah in rešitvah, ki so bile že razvite na podnacionalni ravni;

6.

opozarja, da lahko ambiciozna in učinkovita politika na področju podnebnih sprememb prepreči stopnjevanje družbenih neenakosti kot posledic podnebnih sprememb. Cilj je sprožiti zelen „New Deal“ z ukrepi, ki npr. spodbujajo raziskave na področju okolju prijaznih energetskih rešitev, krepijo zaposlovanje v okoljskih sektorjih ter razvijajo in pomagajo zaposlenim v prizadetih sektorjih, da razvijejo prožna znanja. Pomanjkanje ustrezne izobrazbe in prožnega znanja je velika ovira za prilagajanje lokalnih in regionalnih oblasti ter zasebnega sektorja. Za področje arhitekture in gradbeništva ter za oddelke lokalnih oblasti za načrtovanje in nadzor gradnje bodo potrebne velike dolgoročne naložbe in usposabljanje, da bo mogoče ta znanja razviti in jih vključiti v njihovo delo. Zeleni „New Deal“ bi lahko tudi pomagal preprečevati nezaželene migracije zaradi podnebnih sprememb. Tako je mogoče podnebne spremembe spremeniti v priložnost za zagotavljanje trajnostne ekološke gospodarske rasti kot sredstva za boj proti finančni krizi, zato je pomembno vzpostaviti povezavo s prihodnjimi prednostnimi nalogami strategije EU za rast in delovna mesta po letu 2010.

7.

opozarja, da je treba uporabljati kombinacijo političnih instrumentov, vključno z lokalnim strateškim načrtovanjem. Zelo pomembno je, da so vidiki podnebnih sprememb neposredno vključeni v lokalne instrumente načrtovanja, da se tako zagotovi upoštevanje vplivov podnebnih sprememb;

8.

soglaša, da podnebne spremembe ogrožajo številna področja življenja in še posebej infrastrukturo (stavbe, promet, glavne prometne poti in lokalne ceste, energijo, kanalizacijo, protipoplavno zaščito in vodno oskrbo), ekosistem, kmetijstvo in gozdarstvo ter da so zato za obravnavo teh področij potrebni specifični sektorski in tudi medsektorski instrumenti. Pri ukrepih prilagajanja podnebnim spremembam je potreben medsektorski politični pristop, ki pa ne sme izničiti prvotnih ciljev posameznih področij politike;

9.

podpira stališče, da bi razvoj smernic in mehanizmov za spremljanje vplivov podnebnih sprememb na človekovo zdravje lahko prispeval k izboljšanju instrumentov za upravljanje, na primer čezmejnih bolezni, povezanih s podnebnimi spremembami, ki bodo na različne načine prizadele državljane;

10.

poudarja, da celostni pristop, ki je potreben za zagotovitev izvajanja zanesljivih rešitev za prilagajanje podnebnim spremembam, zahteva javni nadzor modelov rešitev, ki bodo izbrani za posamezna področja. Pri tem je treba omeniti še ekološke in gospodarske sinergije in zunanje učinke med posameznimi področji;

11.

podpira stališče, da bodo podnebne spremembe neposredno vplivale na kmetijstvo, gozdarstvo in celotno podeželje in poudarja, da bodo morali imeti ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam v podeželskih, kmečkih in gozdarskih skupnostih pomembno in vse večjo vlogo. Za pravočasno prilagoditev, s katero bi lahko čim bolj zmanjšali posledice za sektor, je treba opraviti raziskave na področju podnebja in kmetijstva, ki bodo upoštevale posebnosti kmetijstva v posameznih regijah. Ukrepi za varstvo podnebja in prilagajanje podnebnim spremembam so pogosto povezani z manjšo donosnostjo ali povečanjem stroškov, zato je treba pri vsakem ukrepu opraviti analizo stroškov in koristi. Poleg tega morajo biti stroški ukrepov za varstvo podnebja in prilagajanje podnebnim spremembam sprejemljivi. Kmetijski sektor bo imel neposredno vlogo pri zagotavljanju, da bodo podeželska območja kos izzivom podnebnih sprememb, kot so shranjevanje vode in ohranjanje vodnih virov, upravljanje s pridelki, pogozdovanje in gozdarstvo, razen v regijah z več kot 50-odstotnim deležem gozdov, spreminjanje obdelovalnih v travnate površine, ekološko kmetijstvo in upravljanje mokrišč itd. Tudi podeželska območja in kmetijske površine v bližini mest in strnjenih naselij lahko dobijo strateški pomen pri zagotavljanju varnih površin za zadrževanje vode v primeru ekstremnih vremenskih razmer ali poplav;

12.

priznava, da bodo podnebne spremembe vplivale na gozdove in ekosisteme, ki jih obdajajo. Podnebne spremembe lahko vplivajo na proizvodnjo lesa, rekreacijske dejavnosti na prostem, kakovost vode, biotsko raznovrstnost in stopnje skladiščenja ogljikovega dioksida. V okviru Akcijskega načrta EU za gozdove bi bilo treba sprožiti razpravo, da bi raziskali posledice in vplive podnebnih sprememb na gozdove ter potrebne ukrepe;

13.

podpira stališče, da bodo podnebne spremembe dodaten dejavnik stresa za ribištvo (tudi v celinskih vodah) ter da bodo prizadele (morske) ekosisteme, ki so že danes ogroženi zaradi čezmernega ribolova in izčrpavanja staležev;

14.

priznava, da bodo podnebne spremembe neposredno vplivale tako na ponudbo kot na povpraševanje po energiji: vročinski valovi in suše bodo npr. prizadeli proizvodnjo elektrike, močna neurja in poplave pa bodo povzročale prekinitve oskrbe z energijo; zato pozdravlja dejstvo, da bodo posledice podnebnih sprememb upoštevane v strateškem pregledu energetske politike. Treba je zlasti izboljšati bilanco CO2 ter uporabo in učinkovitost alternativnih virov energije;

15.

opozarja, da bodo vplivi na turizem tako pozitivni kot negativni, kar bo spremenilo stare potovalne navade;

16.

je presenečen, da Komisija v beli knjigi ne omenja potrebe po opredelitvi sektorskih ciljev za zmanjšanje emisij v zračnem in morskem prometu. Najboljši način za preprečevanje izdatkov za prilagajanje negativnim posledicam podnebnih sprememb je preprečevanje emisij;

17.

opozarja, da bodo spreminjajoče se vremenske razmere vplivale na upravljanje obal. Treba si bo prizadevati, da bodo v celoti upoštevana priporočila celostnega upravljanja obalnega pasu (Integrated Coastal Zone Management, ICZM), in zagotoviti, da bosta predlog za spremljanje priporočil ICZM ter spremljajoča presoja vplivov, s katero naj bi začeli leta 2009, ob upoštevanju načela subsidiarnosti v zadostni meri upoštevala vlogo upravljanja obalnega pasu v prilagoditvenih ukrepih, na primer z uporabo lokalnih obalnih partnerstev, ki bi jih sestavljale lokalne skupnosti in ustrezne zainteresirane strani, prilagoditveni ukrepi pa bi bili v celoti vključeni v obalno upravljanje od spodaj navzgor;

18.

opozarja, da podnebne spremembe napredujejo hitreje v gorskih regijah, ki so na številnih področjih še posebej dovzetne za posledice podnebnih sprememb;

19.

podpira stališče, da bo močno prizadeto tudi zdravje živali in rastlin ter da bo prišlo do vse večjega vstopanja in širitve neavtohtonih bolezni in škodljivcev v živalsko in rastlinsko populacijo. Kopenski ekosistemi se bodo z vse bolj upadajočo avtohtono biotsko raznovrstnostjo in vstopanjem tujih vrst močno spremenili. Tudi ukrepi, ki se izvajajo za prilagajanje podnebnim spremembam, lahko vse bolj in v nepredvidljivem obsegu vplivajo na biotsko raznovrstnost. Direktiva o ohranjanju naravnih habitatov je eden pomembnih instrumentov, ki bi ga morali na področju njegove uporabe uporabljati proaktivno, da bi ohranjali, varovali in razvijali območja Nature 2000.

20.

opozarja, da podnebne spremembe močno vplivajo na zdravje živali in rastlin, pa tudi na človekovo zdravje in življenjsko okolje;

21.

opozarja na potrebo po celostnih načrtih za obale za soočenje s pričakovanim dvigovanjem morske gladine ter porastom neviht in posledičnimi viharnimi plimami. Zato je treba nameniti sredstva za izvajanje celostnega varovanja obal in celostnega upravljanja obalnega pasu;

22.

podpira stališče, da bodo vodni viri prizadeti tako količinsko kot kakovostno, s precejšnjimi vplivi na okolje, ljudi in gospodarstvo. EU bo doživljala tako poplave kot suše. Poplave, ki se pojavljajo ob omejenih drenažnih zmogljivostih obstoječih kanalizacijskih sistemov, bi zaradi poplavljenih cest ter poškodovanih stavb in druge infrastrukture lahko zmanjšale mobilnost. Zato je obžalovanja vredno, da Komisija spregleduje kanalizacijo kot eno odločilnih orodij. Kanalizacijski sistem je še posebej prizadet in prilagajanje obstoječih kanalizacijskih sistemov bo zelo drago. Za te sisteme sta resda pristojni lokalna in regionalna raven, vendar lokalne in regionalne oblasti ne bodo mogle same nositi finančnega bremena;

23.

ugotavlja, da bo na stanje vodnih virov EU vplivalo več direktiv EU. Zavezujoči roki v direktivah so sestavni del njihovega izvajanja. Okvirna direktiva o vodah določa kot rok leto 2015; dotlej morajo vsi organi za vode doseči dobro ekološko stanje. Prvi načrti upravljanja povodij morajo biti predloženi najpozneje do 22. decembra 2009, zato je pomembno, da bodo do konca leta 2009 razvite smernice in niz orodij, da se tako zagotovi, da bodo načrti upravljanja povodij upoštevali sedanje znanje o lokalnih posledicah podnebnih sprememb in se bodo nenehno prilagajali novim spoznanjem podnebnega modeliranja in raziskav. Direktiva o poplavah določa tri roke. V letih 2011, 2013 in 2015 je treba pripraviti predhodno oceno poplavne ogroženosti, karte nevarnosti poplav in načrte obvladovanja poplavne ogroženosti. S strategijo boja proti pomanjkanju vode in sušam se uvajajo načrti obvladovanja suš. Te določene cilje bodo v veliki meri izvajale občine in regije v vsej Evropi. Zato je zelo pomembno, da Unija in države članice lokalnim in regionalnim oblastem pravočasno zagotovijo prava orodja in zadostna sredstva;

24.

regije si bodo prizadevale, da bi na podlagi sedanjega znanstvenega znanja in družbeno izvedljivih ukrepov prvi načrti za upravljanje povodij čim bolj upoštevali podnebne spremembe in da bi pri pripravi načrtov za upravljanje druge generacije po letu 2015 upoštevali najnovejše ugotovitve raziskav na področju podnebja. Zato je zelo pomembno razvijati smernice in orodja, ki bodo podprti z najnovejšimi znanstvenimi ugotovitvami in bodo v praksi izvedljivi tudi za regionalne oblasti;

25.

ugotavlja, da je treba zagotoviti popolno skladnost obstoječe zakonodaje EU o upravljanju voda (okvirne direktive o vodah, direktive o podtalnici, direktive o poplavah, strategije boja proti pomanjkanju vode in sušam itd.) in usklajenost prihodnjih predlogov in ciljev EU za prilagajanje podnebnim spremembam s sedanjo zakonodajo. Izvajanje evropske zakonodaje o upravljanju z vodami bo pomembno vplivalo na način upravljanja vodnega gospodarstva v evropskih občinah, mestih in regijah;

26.

ugotavlja, da bodo morale lokalne in regionalne oblasti pri financiranju prilagajanja upravljanja z vodami sprejeti ukrepe za zaščito podtalnice, da bi zagotovili trajnostno oskrbo z vodo. Nekaj sredstev je mogoče zagotoviti z uvedbo finančnega mehanizma v skladu z okvirno direktivo o vodah, kar bo zagotovilo, da se bo pri obravnavanju vpliva podnebnih sprememb na kroženje vode ustrezno upoštevala poraba vode pri potrošnikih;

27.

podpira odločitev Komisije o vključitvi t. i. ukrepov „brez obžalovanja“ („no-regret“) (1), da tako poveča odpornost ekosistemov in infrastrukture;

28.

poudarja, da lahko vse rešitve specifičnih sektorskih problemov pripomorejo k trajnostni in okolju prijazni rasti in večjemu, v prihodnost usmerjenemu zaposlovanju s pomočjo inovativnosti in raziskav.

29.

pozdravlja dvofazni pristop Komisije, vendar ugotavlja, da naloga, ki jo bo treba opraviti, zahteva tesno medsebojno sodelovanje vseh ravni upravljanja v vseh fazah. Ni sprejemljivo, da bi bile lokalne in regionalne oblasti vključene samo v prvo fazo. Treba je priznati, da so občine, mesta in regije ključni akterji pri prilagajanju podnebnim spremembam. Splošna strategija prilagajanja na EU ravni bi morala biti dovolj podrobna, da se lahko uporablja na regionalni ravni v vsej EU in upošteva raznolikost območij, njihovih podnebnih razmer in gospodarskih struktur;

30.

zahteva, naj bodo znanstveni izsledki, ki so na voljo, dostopni pred letom 2012. Za proračunske načrte lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti veljajo drugačna pravila kot za proračun EU, številne lokalne in regionalne oblasti pa že delajo na področju prilagajanja. Poznati morajo scenarije glede podnebnih razmer, ki se jim morajo prilagoditi. Lokalne, regionalne in nacionalne oblasti bodo pred letom 2012 zbrale podatke, pripravile strategije prilagajanja in začele delo na področju prilagajanja. EU bi morala ta razvoj podpirati, najprej z zagotavljanjem znanstvenih scenarijev – ki so dovolj podrobni za vse regije EU – pred letom 2012, nato pa s finančnim podpiranjem tekočega dela, ko bo prilagajanje podnebnim spremembam zajeto v proračun;

31.

pozdravlja vzpostavitev „mehanizma klirinške hiše“ (Clearing House Mechanism) za celotno EU, ki bi moral temeljiti na nacionalnih platformah, kar bi omogočalo izmenjavo informacij o vplivih podnebnih sprememb, ogroženosti in najboljših praksah; poudarja, da bi moral biti ta mehanizem dostopen za lokalne in regionalne oblasti, da bi lahko z lokalnimi in/ali regionalnimi centri za spremljanje podnebnih sprememb in drugimi organi prispevale svoj delež in imele od njega korist. Interaktivnost, ki bi lokalnim in regionalnim oblastem omogočila, da bi najpomembnejšim vpletenim sektorjem omogočile aktivno sodelovanje v svojih centrih za spremljanje podnebnih sprememb in drugih organih ter druge oblasti pravočasno prosile za strokovno znanje in izkušnje, na primer ob odzivu na hude vremenske pojave, bi bila velikega pomena in bi jo bilo treba vključiti. Mehanizem bi se moral osredotočati na zagotavljanje uporabniku prijaznih modelov, podatkov in instrumentov ter na spodbujanje izmenjave izkušenj in informacij;

32.

se zavzema za vzpostavitev platforme za spremljanje podnebnih sprememb, ki bi jo – po zgledu uspešnega modela Konvencije županov – primerno podpirala Evropska komisija. Platforma bi lahko pomagala lokalnim in regionalnim oblastem pri razvoju in izmenjavi lokalnega znanja in izkušenj o podnebju. To bi neposredno koristilo njim samim, obenem pa bi bil tudi mehanizem, ki bi lahko napajal „mehanizem klirinške hiše EU“;

33.

poziva EU in države članice, da v celoti izkoristijo bližino lokalnih in regionalnih oblasti državljanom ter njihovo boljše razumevanje vpliva podnebnih sprememb na lokalni ravni, tako da jim v zadostni meri zagotovijo pooblastila in finančne vire, ki bi jim omogočili izvajanje lokalnih pobud za prilagajanje.

34.

soglaša, da so finančne omejitve glavna ovira za prilagajanje. Trenutno finančna sredstva, ki jih zagotavljajo EU in države članice, ne zadoščajo, zato je treba dodeliti več virov podnacionalni ravni, namenjenih posebej prilagajanju podnebnim spremembam. Poleg tega je treba te vire uskladiti s sredstvi, namenjenimi za preprečevanje naravnih nesreč;

35.

pozdravlja, da ukrepi evropskega načrta za oživitev gospodarstva upoštevajo ukrepe za varstvo podnebja in ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam; vendar obžaluje, da ni bil predlagan noben evropski načrt za okolju prijazno oživitev gospodarstva in da je bilo okolje na neusklajen način potisnjeno v različne nacionalne akcijske načrte, čeprav je skrajni čas, da se utre pot ekološkemu, trajnostnemu gospodarstvu z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida kot izhodu iz sedanje finančne in gospodarske krize;

36.

podpira zamisel Evropske komisije, da bi države članice po letu 2013 morale nameniti vsaj 50 % dohodkov od dražbe pravic do emisij za reševanje podnebnih vprašanj z ukrepi prilagajanja; meni, da mora biti razdelitev razpoložljivih virov za prilagajanje in varstvo podnebja odvisna tudi od posebnega položaja vsake regije. Lokalne in regionalne oblasti bodo potrebovale precej finančnih virov in predvsem kratkoročno bi bilo treba delež sredstev, namenjen za projekte na lokalni in regionalni ravni, znatno povečati;

37.

meni, da je treba preučiti, kako s prednostmi, ki jih nudijo prostovoljni (oziroma okoljski) sporazumi, ali finančnimi mehanizmi zagotoviti vključevanje zasebnikov. Zaradi strukturnega in dolgoročnega pomena izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, pa se utegne izkazati, da je potrebna podpora javnega sektorja, predvsem pri odpravljanju vrzeli in primerov odpovedi trga, ki jih zasebni sektor ne more odpraviti;

38.

soglaša, da bi morali kot finančne instrumente pri spopadanju s podnebnimi spremembami preučiti tudi specializirane tržno zasnovane instrumente (Market Based Instruments, MBI) in javno-zasebna partnerstva. Vključitev zasebnega sektorja s tržno zasnovanimi instrumenti in javno-zasebnimi partnerstvi v prilagajanje podnebnim spremembam lahko ustvari prave gospodarske spodbude za vključevanje ukrepov prilagajanja v njihovo obnašanje;

39.

opozarja, da je treba zagotoviti, da se celostni ukrepi, ki se trenutno razvijajo na ravni EU, uporabljajo kot sredstvo za obvladovanje izzivov, ki zajemajo več sektorjev in politik, kakršni so izzivi podnebnih sprememb. Tako bodo v polni meri obravnavana prekrivanja, neskladnosti in vrzeli med različnimi političnimi področji in različnimi ravnmi upravljanja, vključno z lokalnimi in regionalnimi;

40.

meni, da mora prihodnja revizija proračuna EU in seveda prihodnja finančna perspektiva za obdobje po letu 2013 določiti izzive na področju podnebnih sprememb za prednostno nalogo, da bo mogoče upoštevati okrepitev Svetovnega sklada za okolje in Prilagoditvenega sklada v okviru Kjotskega protokola, o kateri se bo odločalo decembra 2009 na vrhu COP 15 v Københavnu, in financirati posebne evropske ukrepe v okviru prihodnje strategije EU za trajnostni razvoj. Nadalje je treba v polni meri priznati, da je trajnostna gospodarska blaginja povezana s prizadevanji za prilagajanje podnebnim spremembam, kljub začetnim stroškom, ki bi jih prilagajanje podnebnim spremembam utegnilo povzročiti v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju. Ker so prilagoditveni ukrepi v številnih primerih predvsem lokalna prizadevanja, je bistvenega pomena zagotoviti, da bo lokalnim in regionalnim oblastem na voljo podpora EU;

41.

podpira stališče, da bi mreže in instrumenti EU, namenjeni financiranju, kot so vseevropska omrežja, strukturni skladi ali EKSRP, na posameznih področjih politike sicer morali upoštevati vprašanja varstva podnebja in prilagajanja podnebnim spremembam zlasti pri vprašanjih, kot so povečevanje odpornosti proizvodnih sistemov in fizične infrastrukture, vendar prvotnih namenov takšnih politik in finančnih sredstev ne bi smela spodkopati potreba po boju proti podnebnim spremembam, zato bi bilo treba razmisliti o posebnih ukrepih in finančnih sredstvih EU za ta namen, še posebej zato, da se prepreči razpršenost sredstev Skupnosti na tem področju. Zato poziva Evropsko komisijo, da razmisli o „okolju prijaznem dodeljevanju“ sredstev iz obstoječih strukturnih skladov na podlagi modela dodeljevanja, ki se uporablja za lizbonsko strategijo, ali ustvari evropski sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, iz katerega bi se financirali programi usposabljanja, prekvalifikacije ali vračanja na trg dela za delavce v sektorjih, ki jih bo najverjetneje prizadel trajnostni razvoj, ali pa podpre ustanavljanje podjetij, ki odgovarjajo okoljskim potrebam.

42.

podpira vzpostavitev usmerjevalne skupine za učinke in prilagajanje (Impacts and Adaptation Steering Group, IASG), ker je treba postopek razvijanja strategije EU upravljati vzporedno z nacionalnimi strategijami, da se zagotovi usklajenost prizadevanj tako glede političnih sektorjev kot glede pristojne ravni oblasti. Preden bo usmerjevalna skupina ustanovljena, je treba nujno določiti njen mandat in proračun. Zato poziva Komisijo, da to čim prej stori;

43.

poudarja, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti del IASG, saj so odgovorne za načrtovanje, usmerjanje in izvajanje številnih zadevnih sektorjev. Zato imajo dragoceno znanje in bi lahko precej prispevale k razvoju baze znanja, tako o učinkih kot o možnih rešitvah. IASG bi morala imeti pristop od spodaj navzgor in jasno opredeliti področja odgovornosti na podlagi načela subsidiarnosti;

44.

poziva k ustanovitvi delovnih skupin za podnebne spremembe na nacionalni ravni, ki v polni meri vključuje lokalne in regionalne oblasti. Akcijski načrti za prilagajanje podnebnim spremembam, pripravljeni na lokalni in regionalni ravni, bi morali biti podlaga za delo teh delovnih skupin. Delo teh delovnih skupin bi moralo biti neposredno povezano z delom IASG. Organizirane bi bile lahko glede na potrebe po raziskavah, družbenoekonomske učinke, lokalne in regionalne oblasti, širšo javnost in zasebne družbe;

45.

poudarja potrebo po vzgajanju javnosti, saj bo prilagajanje na podnebne spremembe vključevalo spremembe življenjskega sloga. Državljani morajo razumeti, zakaj so potrebni prilagoditveni ukrepi, zakaj se utegnejo povečati cene nekaterih storitev, kako lahko pomagajo in kaj je storjenega za zmanjšanje tveganj zanje. Takšne spremembe na ravni komuniciranja in vedenja bodo zahtevale skrbno pripravljen in usmerjen pristop, podprt z ustreznimi ukrepi. Zato poziva EU, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, da sodelujejo z mediji pri razvijanju vseevropske informacijske kampanje o vzrokih in učinkih podnebnih sprememb in sprememb, ki jih bodo prinesli ti učinki. Treba bi bilo pojasniti, da bodo podnebne spremembe povzročale vedno večjo omejenost virov, zaradi česar se je treba osredotočiti na spremembe vsakodnevnega vedenja. Lokalne in regionalne oblasti poudarjajo potrebo po ustreznih finančnih virih za takšne kampanje, pa tudi po namenjanju ustrezne pozornosti prilagajanju sporočil različnim državam članicam, narodom in regijam;

46.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo tudi zunaj meja EU. Občine, mesta in regije lahko imajo konstruktivno vlogo pri prenosu strokovnega znanja in izkušenj v države v razvoju, ki se v največji meri soočajo z izzivi prilagajanja podnebnim spremembam.

47.

zahteva, da Komisija in predsedstvo EU zagotovita politično zavezo za pravočasen razvoj in izvajanje evropske strategije prilagajanja v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

48.

poziva k temu, da Komisija in predsedstvo EU lokalne in regionalne oblasti vključita v proces snovanja in izvajanja evropskega okvira za ukrepanje, in sicer tako, da se jih vključi v delo IASG. Da se zagotovi uspešno izvajanje, je treba razviti splošne dolgoročne strategije s širokim sodelovanjem med posameznimi ravnmi upravljanja. Lokalne in regionalne oblasti imajo zato, ker so v prvi bojni črti, praktično znanje o učinku podnebnih sprememb. Poleg tega se bodo državljani v izrednih razmerah, ki bi jih povzročile podnebne spremembe, najprej obračali na lokalne in regionalne uprave. To jasno upravičuje njihovo vključevanje;

49.

poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti priznati kot osrednje akterje v boju proti škodljivim učinkom podnebnih sprememb, saj so pripravljene sprejeti soodgovornost in že ukrepajo, da bi svoje skupnosti prilagodile učinkom;

50.

poziva k temu, da je treba nameniti več pozornosti rešitvam in instrumentom za mestna območja (zlasti na obalah in ob večjih rekah) in infrastrukturo, kot so jezovi in kanalizacijski sistemi, ker so temeljnega pomena za zmanjševanje ogroženosti infrastrukture;

51.

poziva k pripravi realističnih čezmejnih scenarijev podnebnih tveganj, dovolj podrobnih za vse regije EU, ki jih je treba razviti v sodelovanju med lokalno, regionalno, nacionalno in evropsko ravnijo. Podatki, modeli, metode in podnebni scenariji bi morali biti čim prej brezplačno na voljo, da bo mogoče opredeliti področja tveganja in protiukrepe;

52.

poudarja, da so potrebne prave finančne spodbude za ukrepanje. Lokalne in regionalne oblasti je treba podpirati v prizadevanjih za razvoj proaktivnih rešitev, ki bodo zmanjšale ogroženost lokalnih skupnosti;

53.

poudarja, da bi morale lokalne in regionalne oblasti dobiti dodatno finančno pomoč za zmanjšanje izgub in pokrivanje dodatnih stroškov prilagajanja, saj bo spopadanje z različnimi izzivi podnebnih sprememb lokalnim oblastem prineslo precejšnja nova finančna bremena.