5.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 356/80

—

potrjuje, da so pretežno podeželska območja sicer nekoliko nadomestila zaostanek, vendar pa so kljub temu v razvoju še precej pod povprečjem EU;

—

izraža obžalovanje, ker so bila sredstva za razvoj podeželja v primerjavi s finančno perspektivo 2007-2013 precej zmanjšana;

—

ugotavlja, da se trenutno razmišlja o razširitvi področij, za katera je mogoče koristiti sredstva iz drugega stebra SKP, in izraža obžalovanje zaradi tega razvoja, saj se bo tako dolgoročno zmanjšal obseg sredstev za izboljšanje tehnične in socialne infrastrukture na podeželju;

—

dodelitev najmanj 5 % virov iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v korist programa LEADER ne zadostuje za spodbuditev podeželskega gospodarstva;

—

meni, da je obsežno in neposredno sodelovanje med podeželskimi občinami na funkcionalnih območjih utemeljeno, zlasti pri pripravi pogajalskih strategij za sodelovanje z mesti na teh območjih;

—

meni, da morajo razvojne strategije na teh območjih določati večletni okvir, ki mora zajemati najmanj 10 let ali več;

—

poziva k sistematični in dosledni opredelitvi območij revščine na podeželju (vsaj na ravni NUTS 3), da se zagotovi učinkovitejša uporaba sredstev za boj proti socialni izključenosti;

—

meni, da bi morala prihodnja evropska politika razvoja podeželja:

Poročevalec

Jerzy ZAJĄKAŁA (PL/AE), župan mesta Łubianka

1.

ugotavlja, da po trenutnih podatkih Eurostata več kot 23 % prebivalstva EU živi na podeželju, 35 % pa na "vmesnih" območjih, ter hkrati poudarja, da je v nekaterih državah članicah število ljudi, ki živijo na podeželju, precej večje. To velja za 17 od 27 držav članic EU, med drugimi za Irsko (73 %), Slovaško (50 %), Estonijo (48 %), Romunijo (46 %), Finsko, Grško, Litvo in Dansko (43 %);

2.

poudarja, da skriva podeželje velik potencial, saj ima človeške vire (kulturne in družbene), naravno okolje, biološko raznovrstnost, surovine in druge gospodarske vire, ki so izredno pomembni za življenje družbe v Evropski uniji in za njen razvoj. Glede na navedeno ugotavlja, da so ukrepi za ohranitev vitalnosti podeželja na družbenem, kulturnem, naravnem, okoljskem in gospodarskem področju izredno pomembni;

3.

opozarja, da so med podeželskimi območji zelo velike razlike. Medtem ko se nekatera soočajo z odseljevanjem in njegovimi posledicami, ki povzročajo resne težave, pa so druga, predvsem v bližini mestnih območij, vse bolj pod demografskimi pritiski, zaradi česar povpraševanje po zemlji narašča. Nekatera še vedno pesti huda recesija, povezana s splošno gospodarsko krizo, ki je prizadela tudi kmetijstvo, druge pa so vse bolj uspešne zaradi turističnih dejavnosti in kakovosti njihovega naravnega okolja;

4.

izraža zaskrbljenost zaradi drastičnega upada in vse večjega staranja prebivalstva na mnogih podeželskih območjih v Evropi. Prizadete regije bodo lahko preživele samo, če se podeželje uveljavi kot življenjski prostor in lokacija za gospodarske dejavnosti, ki zagotavlja temelje za zadosten zaslužek. V ta namen so potrebna prizadevanja celotne družbe in koncepti za posamezne regije, ki upoštevajo njihov specifičen potencial;

5.

poudarja, da kakovost življenja na podeželju močno vpliva na to, ali kmetje, njihove družine, pripadniki drugih poklicev, ki izkoriščajo druge primarne vire, tisti, ki povečujejo njihovo vrednost in jih predelujejo, ter drugi prebivalci na podeželju, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom, sklenejo še naprej delati in živeti na teh območjih. Njihova odločitev ima posledice za število in demografsko strukturo prebivalstva ter za ohranjanje vitalnosti podeželja;

6.

poudarja, da je treba ohraniti in znova oživiti tradicionalne kulturne značilnosti podeželja, saj so pomemben element lokalne, regionalne, nacionalne in evropske identitete;

7.

ugotavlja, da je kmetijstvo pomembno za zagotavljanje ključnih javnih dobrin, kot sta pokrajina in varna hrana. Zato se zavzema za nadaljnjo finančno podporo EU kmetijam, ki te dobrine zagotavljajo. Poleg tega poudarja, da bodo podnebne spremembe v prihodnje najbolj prizadele podeželska območja, zato je treba v instrumente načrtovanja, teritorialnega upravljanja in financiranja vključiti ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, da bi s participativnimi mehanizmi in kmetijskimi praksami omogočili trajnostni razvoj;

8.

meni, da je treba v družbi na splošno, zlasti pa med mladimi, zbuditi zavest in spoštovanje v zvezi z vrednotami podeželja in pomenom njegove vitalnosti za celotno prebivalstvo.

9.

ugotavlja, da je treba skupno kmetijsko politiko še naprej izvajati in jo izboljševati, saj je pomemben skupni instrument za uresničitev tako kratkoročnih kot dolgoročnih ciljev, usmerjen v doseganje dobrih rezultatov z vidika gospodarstva EU in konkurence na svetovnih trgih ter v zagotavljanje teritorialne kohezije med vsemi regijami v državah članicah;

10.

meni, da se bo podeželje zaradi energetske in podnebne politike ter ukrepov za učinkovitejšo rabo surovin precej spremenilo, zato bo imelo pomembnejšo vlogo v primarnem gospodarstvu; opozarja, da je treba te spremembe že zdaj predvideti in tako zagotoviti, da bodo trajnostne in da se bodo enako upoštevali gospodarski, socialni in okoljski vidiki. Poleg tega je treba poudariti, da je kolobarjenje zelo koristno za podeželje, saj lahko zmanjša odvisnost od uvoza soje, poveča kakovost tal, omeji uporabo gnojil, znova stabilizira gospodarske dejavnosti na podeželju ter vzpostavi ravnovesje v trgovinski bilanci Evropske unije. Odbor regij hkrati obžaluje, da njegovo mnenje o določitvi zgornje meje pomoči in ozelenitvi ni bilo upoštevano v sklepih voditeljev držav in vlad z dne 26. junija 2013 in da sta zato ogroženi raznolikost in trajnost podeželskih območij;

11.

hkrati odobrava obsežno finančno podporo, ki jo Evropska unija zagotavlja za učinkovite programe spodbud za mlade kmete, delno samooskrbne kmetije in kmetije na območjih z omejenimi možnostmi; ta podpora je pomemben instrument za ohranitev vitalnosti podeželja. Obenem opozarja, da so potrebne večja podpora in višje subvencije za ukrepe za obnovitev, vzdrževanje in izboljšanje zavarovanih območij, da se ohranjanje naravnega okolja uskladi s trajnostnim razvojem podeželja, na katerem se nahaja velik del zavarovanih območij;

12.

opozarja, da dohodki, ki jih kmetje dobijo iz kmetijske dejavnosti ter v obliki plačil in subvencij v okviru obeh stebrov skupne kmetijske politike, močno vplivajo na razmere v podeželskih skupnostih, kjer živijo in kmetujejo. Vpliv se pozna ne le pri učinkovitosti kmetijskih dejavnosti in življenjskem standardu kmetov in njihovih družin, temveč tudi pri davčnih prihodkih skupnosti, v katerih živijo. Raven dohodkov tudi bistveno vpliva na dejanske možnosti kmetov in njihova prizadevanja za izboljšanje življenjskega standarda na podeželju;

13.

izraža zaskrbljenost zaradi predvidenega zmanjšanja sredstev za razvoj podeželja v finančni perspektivi 2014–2020 in obžalovanje, ker so bila sredstva za razvoj podeželja v primerjavi s finančno perspektivo 2007–2013 precej zmanjšana, in sicer s 95,7 milijarde EUR na manj kot 85 milijard EUR. Sredstva, ki jih imajo podeželske skupnosti resnično na voljo, pa se lahko še zmanjšajo, saj naj bi države članice po načrtih dobile pravico, da do 15 % virov prenesejo z drugega na prvi steber SKP (v nekaterih regijah EU celo do 25 %);

14.

ugotavlja, da se trenutno razmišlja o razširitvi področij, za katera je mogoče koristiti sredstva iz drugega stebra SKP, in sicer tako, da jih bo mogoče uporabljati tudi za skrbniške sklade, namenjene pokritju finančnih izgub, ki nastanejo zaradi bolezni rastlin ali živali, okoljskih nesreč ali precejšnjega upada kmetijskih prihodkov. Ti skladi so bili tradicionalno del prvega stebra SKP. Odbor izraža obžalovanje zaradi tega razvoja, saj se bo tako dolgoročno zmanjšal obseg sredstev za izboljšanje tehnične in socialne infrastrukture na podeželju;

15.

pozdravlja dejstvo, da skupni strateški okvir in pogodbe o partnerstvu vzpostavljajo pogoje, ki spodbujajo sodelovanje in povezovanje za podporo trajnostnega razvoja podeželja. Dodelitev najmanj 5 % virov iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v korist programa LEADER je pomembno izhodišče za podporo lokalnega razvoja. Odbor kljub temu meni, da ta odstotek ne zadostuje za spodbuditev podeželskega gospodarstva;

16.

podpira vključitev lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, v programe strukturnih skladov v obliki strategije lokalnega razvoja, ki bi jo izvajali lokalni akterji. Kljub temu meni, da mora strategijo, ki temelji na uporabi več skladov, dopolnjevati usklajevanje različnih uredb o posameznih skladih. Vmesna stopnja, ki jo Komisija predlaga kot rešitev, ni dovolj; pristojnost se sicer v tem primeru prenese na en sam upravni organ in ne na več, vendar se upravni postopki ne poenostavijo. Predpisi niso dovolj usklajeni in obstaja jasna nevarnost, da bi se več časa in virov porabilo za preprečevanje pritožb kot za spodbujanje razvoja;

17.

izraža obžalovanje, ker je pobuda LEADER v operativnih programih Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada neobvezna in jo je mogoče financirati samo v okviru devetega tematskega cilja o spodbujanju socialnega vključevanja in boju proti revščini. To bo zmanjšalo manevrski prostor lokalnih akcijskih skupin ter možnosti za izkoristek različnih skladov za pripravo strategij lokalnega razvoja;

18.

poudarja, da so za ohranjanje visoke kakovosti javnih ali zasebnih storitev pogosto potrebna velika politična, državljanska ali finančna prizadevanja ter bolj odločen boj za izenačenje razlik, kar zahteva večjo solidarnost med podeželskimi in mestnimi območji;

19.

predvideva, da bo načrtovana dodatna deregulacija kmetijskih trgov v Evropi povzročila še večje nihanje cen kmetijskih izdelkov ter predvsem ogrozila male in srednje velike družinske kmetije. Ravno tako opozarja, da bi lahko liberalizacija mlečnih kvot vodila k večji industrializaciji in koncentraciji v mlekarstvu, s tem pa pospešila odseljevanje s podeželja in podnebne spremembe. Poleg tega še vedno meni, da je treba kmetom ponuditi nadomestilo za javne dobrine, ki jih zagotavljajo, na primer za naravo in kulturo s pašo in ohranjanjem odprte krajine, ki nima komercialne vrednosti na trgu. Če bi se izkazalo, da ukinitev sistema mlečnih kvot vodi do neželenih oblik reje živali, bodo potrebni politični ukrepi, da se podpre boljše obveščanje potrošnikov in trga na splošno ter da se zagotovi dobro počutje živali v EU;

20.

opozarja na možnost povezovanja dejavnosti, ki jih podpira program za razvoj podeželja (drugi steber), z dejavnostmi, ki se financirajo iz Sklada za regionalni razvoj, Socialnega sklada ali Sklada za ribištvo, torej skladov skupnega strateškega okvira. Pridobivanje bioplina, prizemna infrastruktura za IKT, inovacije, nabiranje strokovnega znanja, razvoj podjetij in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, so ukrepi, ki se uvrščajo v program za razvoj podeželja, vendar so povezani tudi z drugimi skladi, pri katerih si lahko različne panoge medsebojno pomagajo in kjer zahteve ter viri mest in podeželja sovpadajo.

21.

ugotavlja, da se podeželske občine na območjih pod neposrednim vplivom srednje velikih in velikih mest soočajo s posebnimi izzivi, ter priporoča sprejetje funkcionalnega pristopa k pripravi razvojnih strategij za ta območja;

22.

ugotavlja, da imajo mestne in podeželske skupnosti na funkcionalnih območjih dragocene in zelo uporabne socialne in ekonomske vire. Zato priporoča, da se pri pripravi razvojne strategije za funkcionalno območje analizirajo vsi njegovi viri in zagotovi, da razvojna strategija upošteva in v skladu z načelom trajnosti optimalno izkoristi tako potencial podeželskih kot mestnih skupnosti. Opozarja tudi na morebitna tveganja za podeželje, ki lahko nastanejo zaradi premalo uravnoteženega razvoja mest in podeželja in ki so lahko posledica tega, da mesto izkorišča svojo ekonomsko in demografsko premoč;

23.

meni, da je obsežno in neposredno sodelovanje med podeželskimi občinami na funkcionalnih območjih utemeljeno, zlasti pri pripravi pogajalskih strategij za sodelovanje z mesti na teh območjih;

24.

meni, da je pri pripravi strategij trajnostnega razvoja za funkcionalna območja zaželena uporaba metodologije, ki zagotavlja vključevanje lokalnih oblasti ter prebivalcev mestnih in podeželskih skupnosti. Vključevanje mora biti zagotovljeno med pripravljalnim delom (raziskovalno in analitično delo) in pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na končno obliko strategije;

25.

poudarja tudi, da se v podeželskih skupnostih, ki so na obrobju mest, samo del prebivalstva dejansko ukvarja s kmetijstvom. Ljudje, ki se iz mest preselijo v te skupnosti, pogosto pričakujejo, da se bodo nekatere kmetijske prakse, ki se jim morebiti zdijo nadležne, končale, npr. uporaba naravnih ali umetnih gnojil, delo s kmetijskimi napravami, reja in paša živine ipd. Priporočljivo je, da se pri prostorskem načrtovanju predvidijo in rešujejo tovrstni problemi, zlasti s strategijo trajnostnega razvoja, ki usklajuje ekonomske, družbene in okoljske interese vseh, npr. tako, da se opredelijo območja, namenjena kmetijski proizvodnji, in s tem čim bolj zmanjšajo morebitni družbeni konflikti;

26.

meni, da so programi socialnega vključevanja na podeželskih območjih, ki se soočajo s stalnim priseljevanjem iz mest, sredstvo za preprečevanje družbenih konfliktov, ki lahko nastanejo ob stiku med različnimi življenjskimi stili, vrednotami in družbenimi normami;

27.

poudarja, da si morajo mesta in podeželje pošteno razdeliti stroške blažitve gospodarskih, okoljskih in družbenih posledic širjenja mestnih območij (t. i. urban sprawl).

28.

opozarja, da se velika večina podeželskih skupnosti nahaja na območjih, na katerih velika in srednje velika mesta nimajo neposrednega vpliva. Za podporo teh območij je treba uporabiti posebne instrumente. Zato priporoča, da se v skupni kmetijski politiki in kohezijski politiki – ki se izvaja tudi z instrumenti regionalnega razvoja – upoštevajo rešitve, ki bodo dejansko pripomogle k doseganju teritorialne kohezije in zagotovile enake razvojne možnosti v skladu z načelom trajnosti;

29.

se zaveda pomena ohranitve podeželja, zato poziva k večji podpori lokalnim oblastem pri ustvarjanju in vzdrževanju tehnične in socialne infrastrukture, ki vpliva na ohranitev vitalnosti podeželja;

30.

opozarja na funkcionalne povezave med odročnimi podeželskimi območji in majhnimi mesti ter poziva k uvedbi primernih mehanizmov, ki bodo spodbudili skupne ukrepe za izboljšanje kakovosti življenja na teh območjih, zlasti pa zagotovili, da majhna mesta ponujajo vse lokalne storitve, ki jih območja potrebujejo, da bi ustrezno funkcionirala;

31.

meni, da bi morali biti strateški dokumenti, ki opredeljujejo politiko razvoja teh območij, rezultat sodelovanja in sporazumov med sosednjimi lokalnimi skupnostmi (dvostransko in širše sodelovanje) ter plod sodelovanja na področju regionalne politike.

32.

ponovno poudarja, da je sodelovanje med podeželskimi skupnostmi in mesti v okviru funkcionalnih območij izredno pomembno in nujno. Hkrati se zaveda, da morajo razvojne strategije na teh območjih določati večletni okvir, ki mora zajemati najmanj 10 let ali več;

33.

predlaga, naj sodelovanje med podeželskimi in mestnimi skupnostmi poteka po načelu teritorialnega partnerstva;

34.

meni, da bi bilo treba pred kakršnim koli sodelovanjem v okviru funkcionalnega območja organizirati široko javno razpravo, ki bi omogočila suvereno odločitev lokalnih oblasti. Ravno tako bi morala morebitni izstop skupnosti iz tovrstnega sodelovanja na funkcionalnem območju – glede na to, da je bila vzpostavljena mreža infrastrukturnih in družbenih povezav – najprej odobriti vsa mesta in skupnosti, ki so vključena v to sodelovanje;

35.

opozarja, da so mesta in podeželske skupnosti v okviru funkcionalnih območij medsebojno soodvisna zaradi uporabe skupnih človeških, okoljskih in gospodarskih virov ter skupne organizacije javnih služb;

36.

glede na sedanje življenjske trende v mestnih skupnostih predlaga, da se ti trendi izkoristijo za promocijo prednosti, ki jih prinaša življenje na podeželju; poudarja, da mrežno sodelovanje ponuja doslej še neizkoriščene priložnosti za navezavo tesnih odnosov med kmeti in potrošniki hrane. Odbor tudi ugotavlja, da lahko tovrstne pobude precej pripomorejo k razvoju nove vrste odnosov med mesti in podeželjem;

37.

poudarja, da kratke dobavne verige za kmetijske izdelke prispevajo k trajnostni proizvodnji in odgovorni potrošnji ter so v skladu z vse večjim povpraševanjem potrošnikov po pristni sezonski hrani, pridelani lokalno in v okviru skupnosti. To je hkrati družbeno odgovoren model potrošnje, ki spoštuje okolje, kar pomeni manj embalaže, manj izpustov CO2 in trajnostne proizvodne metode. Poleg podpore kratkih dobavnih verig je treba spodbuditi tudi povezovanje med zadrugami, saj to krepi tržni položaj kmetov. Koncentracija ponudbe je učinkovit način, da se zagotovijo pravične cene za kmete in rastoče povpraševanje po živilih;

38.

vendar poudarja, da se proizvajalci, ki želijo sodelovati pri teh pobudah, soočajo s številnimi problemi. Pogosto je težko zagotavljati redno in stalno dobavo ustrezne količine raznovrstnih izdelkov, kar potrošniki praviloma zahtevajo. Običajno je v ta namen potrebna draga oprema (npr. posebna prilagojena vozila, sistemi hlajenja, prodajne točke, zmogljivosti za predelavo ipd.). Zato Odbor priporoča, naj bo za tovrstne dejavnosti na voljo ustrezna podpora;

39.

opozarja, da fizična dostopnost, oddaljenost od središč odločanja in raziskav ter omejen dostop do novih tehnologij odločilno vplivajo na razvojni potencial, enake možnosti in kakovost življenja. Hkrati so to za mnoga območja ovire, ki se jim zdijo težko premagljive. Poleg tega je stopnja zaposlenosti na podeželju nižja kot v mestih, nastaja pa tudi manjše število delovnih mest;

40.

opozarja, da se sedanjim problemom pridružujejo še novi izzivi, kot so posledice podnebnih sprememb, izgubljanje biotske raznovrstnosti in drugi okoljski problemi, izginjanje podeželskih površin, zlasti kmetijskih, ter staranje prebivalstva; poudarja, da je si je treba prizadevati za boljše razumevanje teh problemov ter sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo rešitev in aktivne politične strategije za preprečevanje odseljevanja prebivalstva;

41.

izraža obžalovanje, ker podeželje izgublja svojo dinamiko v primerjavi z mestnimi območji; poudarja tudi, da so bile v 5. poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, ki je bilo objavljeno novembra 2010, izpostavljene družbeno-gospodarske razlike med evropskimi regijami;

42.

potrjuje, da so pretežno podeželska območja sicer nekoliko nadomestila zaostanek, vendar pa so kljub temu v razvoju še precej pod povprečjem EU; razlika je še posebej vidna ob primerjavi z regijami, kjer prevladujejo mestna območja. Povprečen BDP na podeželju je v EU-12 za 73 % nižji od BDP na mestnih območjih. Razlike med podeželjem in mesti so še posebej opazne v srednji, vzhodni in južni Evropi;

43.

poziva k sistematični in dosledni opredelitvi območij revščine na podeželju (vsaj na ravni NUTS 3), da se zagotovi učinkovitejša uporaba sredstev za boj proti socialni izključenosti;

44.

znova opozarja, da je vzpostavitev okvira za upravljanje na več ravneh pogoj za uspešno preoblikovanje evropskih in nacionalnih politik po letu 2013, tudi skupne kmetijske politike. Tukaj se poraja vrsta dvomov, ki jih je treba nujno obravnavati. Čeprav je bilo to načelo jasno priznano v predlogu splošne uredbe, pa je vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri sporazumih o partnerstvu še vedno nejasna. Podeželske regije in skupnosti se ne morejo več zadovoljiti s statusom akterjev, ki zagotavljajo sofinanciranje, vendar ne morejo sodelovati pri odločitvah o prednostnih nalogah ali o izvajanju in metodah upravljanja. Evropska komisija bi morala v smernicah o vsebini sporazumov o partnerstvu izrecno poudariti pomen vključevanja predstavnikov podeželja v pripravo teh sporazumov.

45.

meni, da bi morala prihodnja evropska politika razvoja podeželja:

46.

meni, da bo morala prihodnja politika razvoja podeželja za dosego teh ciljev zagotoviti večjo vključenost kmetov v ponudbo javnih storitev;

47.

meni, da bo treba v naslednjem programskem obdobju bolje porazdeliti financiranje za razvoj podeželja, ki je zdaj predvsem usmerjeno v kmetijstvo, da se zagotovi resnični gospodarski razvoj teh območij.