—

razveljavi odločitev EUIPO, ki je bila sporočena z dopisom z dne 14. decembra 2017, da pogodba tožeče stranke kot začasne uslužbenke pri EUIPO preneha 30. junija 2018, in, kolikor je v tem primeru potrebno, razveljavi tudi odločitve EUIPO, ki so bile sporočene z dopisoma z dne 23. novembra 2013 in 4. junija 2014;

—

EUIPO naloži, naj tožeči stranki plača odškodnino v primernem znesku, ki ga določi Splošno sodišče za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi odločitve EUIPO, navedene v prvem odstavku; in

—

EUIPO naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Očitna napaka pri presoji, neizvajanje diskrecijske pravice s strani urada, kršitev načela prepovedi diskriminacije in načela enakega obravnavanja ter prepovedi samovoljnega ravnanja

Tožeča stranka trdi, da je EUIPO nezakonito izvrševal svojo diskrecijsko pravico, oziroma je ni izvrševal v primernem časovnem razmiku pred iztekom pogodbe o zaposlitvi, s tem, da drugič ni podaljšal pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke v skladu s členom 2(f) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU.

2.

Kršitev smernic za podaljšanje pogodb za določen čas začasnih uslužbencev (v nadaljevanju: smernice), načela dobrega upravljanja, načela prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja ter načela, da mora imeti prenehanje pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca v skladu s členom 2(a) oziroma 2(f) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU utemeljen razlog (iusta causa) ter kršitev člena 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), Direktive Sveta 1999/70/ES (1), Okvirnega sporazuma (zlasti njegovih členov 1b in 5(1)) ter člena 4 Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158

Tožeča stranka meni, da se „klavzule o odpovedi“ iz njene pogodbe po sprejetju smernic ne bi smelo več uporabiti, saj slednja od svoje uvedbe predstavlja veljaven pristop EUIPO glede podaljšanja začasnih pogodb, in s tem izključuje uporabo „klavzule o odpovedi“.

Tožeča stranka dalje trdi, da mora utemeljen razlog za prenehanje pogodbe tožeče stranke ustrezati proračunski naravi zadevnega delovnega mesta.

3.

Kršitev smernic, ki pomeni tudi bistveno postopkovno pomanjkljivost, kot tudi kršitev temeljnih načel prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja, temeljno načelo dobrega upravljanja in gospodarnosti finančnega poslovodenja, pravice do zaslišanja pred izdajo odločbe, ki posega v položaj (člen 41(2)(a) Listine), kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja Urada, in kršitev dolžnosti upoštevanja upravičenih interesov tožeče stranke, očitna napaka pri tehtanju interesov tožeče stranke in službenih interesov, kršitev prepovedi samovoljnega ravnanja

4.

Kršitev člena 8(1), drugi in tretji stavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU

Tožeča stranka v zvezi s tem zatrjuje, da je EUIPO – da bi se očitno izognil pravnim posledicam člena 8(1), tretji stavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU – z njo sklenil vrsto zaporednih pogodb v skladu s členom 2(b) in 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU, čeprav se dejavnosti tožeče stranke niso vsakokrat spremenile. Zato naj bi prva pogodba tožeče stranke veljala za nedoločen čas brez klavzule o odpovedi.

5.

Nezakonita ohranitev klavzule o odpovedi v okviru protokola ponovne vključitve ter kršitev legitimnih pričakovanj, upravičenih interesov tožeče stranke in dolžnosti skrbnega ravnanja z uporabo te klavzule

Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom trdi, da EUIPO klavzule o odpovedi po dolgem obdobju po njenem podpisu leta 2005 ne bi smel več uporabiti.

6.

Kršitev upravičenega zaupanja tožeče stranke, dolžnosti skrbnega ravnanja urada do nje ter neupoštevanje njenih upravičenih interesov; očitna napaka pri presoji interesov službe

Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom očita, da odločitev EUIPO, da ji ne ponudi podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, krši upravičeno zaupanje tožeče stranke, dolžnost skrbnega ravnanja ter upravičene interese tožeče stranke.

7.

Kršitev ureditve klavzule o odpovedi v členu 5 pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke

Tožeča stranka v okviru sedmega tožbenega razloga očita, da je EUIPO pri uporabi klavzule o odpovedi napačno uporabil člen 47(B)(ii) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU, namesto – kot je določeno v klavzuli o odpovedi – člen 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev EU, in da bi moral tako odpovedni rok znašati 10 mesecev, namesto 6 mesecev, ki jih je določil EUIPO.