SODBA SODIŠČA

z dne 26. marca 1987(*)

„Splošni carinski preferenciali – Uredba – Pravna podlaga“

V zadevi 45/86,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa njen pravni svetovalec Peter Gilsdorf, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Georgesu Kremlisu, član pravne službe Komisije, stavba Jean Monnet, Kirchberg,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropskih skupnosti, ki ga zastopa Jean-Louis Dewost, glavni direktor njegove pravne službe, zastopnik, skupaj z Johnom Carberyjem, svetovalec v pravni službi oddelka Sveta, sozastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Joergu Kaeserju, direktor pravnega oddelka Evropske investicijske banke, 100 boulevard Konrad Adenauer,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (EGS) št. 3599/85 z dne 17. decembra 1985 o uvedbi splošnih carinskih preferencialov za leto 1986 glede nekaterih industrijskih proizvodov po poreklu iz držav v razvoju in Uredbe Sveta (EGS) št. 3600/85 z dne 17. decembra 1985 o uvedbi splošnih carinskih preferencialov za leto 1986 za tekstilne proizvode, po poreklu iz držav v razvoju,

SODIŠČE,

v sestavi Mackenzie Stuart, predsednik, Y. Galmot, C. Kakouris, T. F. OHiggins in F. Schockweiler, predsedniki senatov, G. Bosco, T. Koopmans, U. Everling, K. Bahlmann, R. Joliet in G. C. Rodríguez Iglesias, sodniki,

generalni pravobranilec: C. O. Lenz,

sodni tajnik: D. Louterman, administrator,

ob upoštevanju poročila o obravnavi in po obravnavi z dne 2. decembra 1986,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. januarja 1987

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija je v sodnem tajništvu 17. februarja 1986 vložila predlog za začetek postopka, v skladu s prvim odstavkom člena 173, prvi odstavek, Pogodbe EGS, za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (EGS) št. 3599/85 z dne 17. decembra 1985 o uvedbi splošnih carinskih preferencialov za leto 1986 glede nekaterih industrijskih izdelkov po poreklu iz držav v razvoju in Uredbe Sveta (EGS) št. 3600/85 z dne 17. decembra 1985 o uvedbi splošnih carinskih preferencialov za leto 1986 za tekstilne izdelke po poreklu iz držav v razvoju (UL L 352, str. 1 in 107).

2        Za popolnejšo obrazložitev dejstev v glavnem postopku, za potek postopka in za pisna stališča, predložena sodišču, se je treba sklicevati na poročilo za obravnavo. Ti deli spisa se v prihodnje uporabljajo samo toliko, kolikor je potrebno za razsojanje sodišča.

3        Glede dvomov, ki jih je izrazil Svet glede pravnega interesa Komisije in posledično njene pravice, da sproži postopek, je treba poudariti, da člen 173 Pogodbe jasno določa razliko med pravico do sprožitve postopka, ki jo imajo institucije Skupnosti in države članice na eni strani, in pravico, ki jo imajo fizične ali pravne osebe na drugi strani. Prvi odstavek člena 173 Komisiji in vsem državam članicam zaradi presoje zakonitosti omogoča sprožitev postopka za razglasitev ničnosti katere koli uredbe Sveta, ne da bi bila ta pravica pogojena z izkazanim pravnim interesom za začetek postopka. Iz tega izhaja, da je predlog za začetek postopka dopusten.

4        Komisija utemeljuje sprožitev postopka z dvema trditvama, ki se po njenem mnenju združita v en sam razlog za tožbo: pomanjkanje natančne pravne podlage, kar je samo po sebi kršitev člena 190 Pogodbe, hkrati pa v tem primeru pomeni kršitev Pogodbe tudi zato, ker bi imela za posledico uporabo odločanja s soglasjem namesto postopka po členu 113 Pogodbe, ki je po mnenju Komisije edina pravilna pravna podlaga.

5        Člen 190 Pogodbe določa, da se v „uredbah, direktivah in odločbah Sveta in Komisije navedejo razlogi za njihovo sprejetje“. V skladu s sodno prakso Sodišča (zlasti sodba z dne 7. julija 1981 v zadevi Rewe, 158/80, Recueil, str. 1805) morajo akti Skupnosti, da bi bila izpolnjena obveznost obrazložitve, vsebovati navedbo dejstev in prava, na podlagi katerih jih je zadevna institucija sprejela, zato da lahko Sodišče opravlja nadzor nad njimi in da so zadevne države članice in državljani seznanjeni s pogoji, pod katerimi institucije Skupnosti izvajajo določbe Pogodbe.

6        Zato je treba preveriti, ali izpodbijani Uredbi zadostita tem obveznostim.

7        Svet v zvezi s tem zatrjuje, da čeprav navedba pravne podlage ni natančna, navedbe preambul uredb kot celota omogočajo zadostno alternativno informacijo o ciljih, ki jih je Svet želel doseči, to pa so cilji trgovinske politike in politike razvojne pomoči.

8        Te navedbe pa ne zadoščajo za opredelitev pravne podlage, po kateri je deloval Svet. Čeprav se navedbe v uvodnih izjavah Uredb nanašajo na lažji dostop držav v razvoju do trgov držav, ki omogočajo preferenciale, navedbe samo določajo, da se je glede na izkušnje prvih 15 let pokazala potreba po prilagajanju sistema Skupnosti o splošnih preferencialih. Glede na informacije, ki jih je Svet podal Sodišču, so bile besede „ob upoštevanju Pogodbe“ sprejete kot posledica različnih mnenj glede izbire ustrezne pravne podlage. Iz tega izhaja, da je bil namen izbranega besedila nedoločenost pravne podlage zadevnih uredb.

9        Čeprav je res, da opustitev sklicevanja na natančno določbo Pogodbe še ne pomeni nujno kršitve osnovnih postopkovnih zahtev, kadar je pravno podlago mogoče ugotoviti iz drugih delov akta, pa je tako natančno sklicevanje nujno potrebno, kadar so zadevne stranke in Sodišče v negotovosti glede natančne pravne podlage.

10      Kot odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče, je Svet izjavil, da je izpodbijani uredbi želel utemeljiti na podlagi določb členov 113 in 235 Pogodbe. Pojasnil je, da ni sprejel predloga Komisije, ki je želela uredbi utemeljiti zgolj na podlagi določb člena 113. Svet je bil namreč prepričan, da izpodbijani uredbi nimata samo ciljev trgovinske politike, ampak tudi pomembne cilje razvojne politike. Izvajanje razvojne politike pa presega obseg člena 113 Pogodbe in zahteva sklicevanje na člen 235.

11      Pripomniti je treba, da v okviru sistema pristojnosti Skupnosti izbira pravne podlage za neki akt ne more biti odvisna samo od prepričanja institucije glede zastavljenega cilja, ampak mora temeljiti na objektivnih dejavnikih, ki so podvrženi sodnemu nadzoru.

12      V tem primeru spor glede pravilne pravne podlage ni bil samo formalen, saj člena 113 in 235 Pogodbe dopuščata različna pravila glede načina, kako Svet izpelje svojo odločitev. Izbira pravne podlage lahko vpliva na določitev vsebine izpodbijanih uredb.

13      Iz besedila člena 235 izhaja, da je njegova uporaba kot pravna podlaga za pravni akt upravičena samo, kadar nobena druga določba Pogodbe institucijam Skupnosti ne podeljuje pravice sprejeti zadevni akt.

14      Pretehtati je torej treba, ali je bil v tem primeru Svet pristojen za sprejetje izpodbijanih uredb zgolj na podlagi člena 113 Pogodbe, kakor trdi Komisija.

15      Carinski preferenciali, dodeljeni z zadevnima uredbama, so nedvomno „spremembe v carinskih stopnjah“ po členu 113. Toda Svet navaja, da cilji uredb glede razvojne politike presegajo obseg skupne trgovinske politike, za katere si prizadevajo uredbe glede politike razvojne pomoči nad cilji splošne trgovinske politike.

16      Najprej je treba poudariti, kot je Sodišče že ugotovilo, da ima pojem trgovinske politike enako vsebino ne glede na to, ali je uporabljen v smislu mednarodne dejavnosti posamezne države ali v Skupnosti (Mnenje 1/75 z dne 11. novembra 1975, Recueil, str. 1355).

17      V sodobni mednarodni skupnosti je povezava med trgovino in razvojem postala zelo močna. Priznali so jo v kontekstu Združenih narodov, na konferenci Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) ter v smislu GATT (Splošni sporazum o carinah in trgovini), zlasti z vključitvijo v del IV z naslovom „Trgovina in razvoj“.

18      Na tej podlagi je bil izdelan model, na katerem temelji sistem Skupnosti o splošnih preferencialih, ki sta ga delno izvajali zadevni uredbi. Ta sistem odraža nov koncept mednarodnih trgovinskih odnosov, v katerih imajo razvojni cilji pomembno vlogo.

19      Pri določanju značilnosti in instrumentov skupne trgovinske politike v členu 110 in naslednjih je Pogodba upoštevala možne smeri razvoja. V skladu s tem člen 110 med cilje trgovinske politike uvršča prispevanje „k usklajenemu razvoju svetovne trgovine“, ki predpostavlja prilagajanje trgovinske politike možnim spremembam strukture mednarodnih odnosov. Členi 113 do 116 predvidevajo ne samo sprejemanje aktov Skupnosti in sklepanje sporazumov z državami nečlanicami, ampak tudi skupno aktivnost „v okviru mednarodnih ekonomskih organizacij“, kar je dovolj širok izraz, da zajema mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s trgovinskimi problemi z vidika razvojne politike.

20      Sodišče je že ugotovilo, da zaradi povezanosti z razvojnimi težavami akta ni treba izključiti s področja splošne trgovinske politike, kot jo določa Pogodba. Sodišče ocenjuje, da ni mogoče izvajati upoštevanja vredne skupne trgovinske politike, če ni v pristojnosti Skupnosti, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo instrumente, katerih namen je samo vplivanje na tradicionalne vidike zunanje trgovine. Tako razumljena „trgovinska politika“ bi sčasoma namreč postala nepomembna (Mnenje 1/78 z dne 4. oktobra 1979, Recueil, str. 2871).

21      Iz tega izhaja, da sta izpodbijani uredbi akta, ki sodita na področje skupne trgovinske politike, in da ju je bil Svet pristojen sprejeti na podlagi člena 113 Pogodbe, ni pa bil upravičen njuno pravno podlago utemeljiti na členu 235.

22      Iz navedenega izhaja, da izpodbijani uredbi glede obrazložitve ne zadoščata zahtevam iz člena 190 Pogodbe in da nista bili sprejeti na ustrezni pravni podlagi. Zato ju je treba razglasiti za nični.

23      Glede na okoliščine primera in zahteve pravne varnosti je treba po drugem odstavku člena 174 Pogodbe učinke uredb razglasiti za dokončne.

 Stroški

24      Glede na člen 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov. Ker Svet s predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

razsodilo:

1)      Uredba Sveta (EGS) št. 3599/85 z dne 17. decembra 1985 o uvedbi splošnih carinskih preferencialov za leto 1986 glede nekaterih industrijskih izdelkov po poreklu iz držav v razvoju in Uredba Sveta (EGS) št. 3600/85 z dne 17. decembra 1985 o uvedbi splošnih carinskih preferencialov za leto 1986 za tekstilne proizvode po poreklu iz držav v razvoju (UL L 352, str. 1 in 107) se razglasita za nični.

2)      Učinki razveljavljenih uredb se štejejo za dokončne.

3)      Svetu se naloži plačilo stroškov.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. marca 1987.

* Jezik postopka: francoščina.