20.5.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/54

1.1

Razlogi za takšne spremembe so različni in med seboj prepleteni.

1.2

To bo nujno povzročilo težave v zdravstveni politiki tako glede kakovosti kot glede dostopnosti čezmejne oskrbe ter zahtev po obveščanju bolnikov, zdravstvenih delavcev in nosilcev političnih odločitev.

1.3

Našteta dejstva že sedaj kličejo po presoji nacionalnih politik, ki morajo vse takšne zahteve upoštevati z vidika evropskih obveznosti. Te se počasi povečujejo in evropskemu državljanu podeljujejo nove pravice.

1.4

Novi položaj odslej pojasnjuje razpravo med zagovorniki trditve, da bo nova svoboda povzročila nevarno destabilizacijo sistema oskrbe na mestu. Menijo namreč, da bi omejitev mobilnosti bolnikov omogočila lažji nadzor nad stroški teh sistemov ali prioritetami. Po drugi strani nekateri zagovarjajo mobilnost bolnikov, ki naj bi omogočila medsebojno delovanje sistemov, uporabo istih kazalnikov, izmenjavo boljših praks in pametnejšo skupno uporabo virov. Nedvomno bi bilo treba uporabiti drugo logiko, s tem da se upošteva vse posledice na področju usklajevanja nacionalnih sistemov.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem mnenju na lastno pobudo z dne 16. julija 2003 (1) zdravje opredelil kot „največjo dobrino v naših družbah. Ta trditev se nanaša tako na posameznega državljana in njegovo družino, kot tudi na posamezno državo...“ in sklenil, „da namerava iz tega, kar je v igri na področju zdravja, narediti področje posredovanja ob popolnem upoštevanju obstoječega političnega in pravnega okvirja Skupnosti“.

2.2

Skozi celotno mnenje je Evropski ekonomsko-socialni odbor razvil argumente ter predlagal področja dela in analitične postopke iz dveh nedavnih sporočil, ki jih je 20. aprila 2004 Evropska komisija predložila Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

2.3

Nujnost tega sporočila se je pokazala tudi ob nedavnem izidu osnutka direktive o storitvah z dne 9. februarja 2004. Na žalost so deli besedila, ki obravnavajo socialno in zdravstveno varstvo, formulirani tako, da dopuščajo različne interpretacije, in je direktiva zaradi tega izzvala veliko kritik. Zato morajo biti ti deli direktive natančneje opredeljeni, tako da se bo upoštevala posebnost teh storitev, ki zadevajo varnost in enako obravnavanje državljanov.

2.4

Komisija je hkrati pripravila tudi ti dve sporočili, kajti od razsodbe Kroll z dne 28. aprila 1998 pa do razsodbe Leichte z dne 18. marca 2004 je Sodišče Evropskih skupnosti vzpostavilo celo vrsto sodnih praks, ki odslej državljanom Evropske unije omogočajo oskrbo v drugih državah Evropske unije, poleg tega pa je pojasnilo pogoje, pod katerimi se lahko povrnejo stroški zdravljenja.

2.5

Evropski državljani lahko s 1. junijem 2004 svoje pravice uveljavljajo s prihodnjo evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja (2), ki nadomešča papirnati obrazec E111.

2.6

Neenakost položajev in zdravstvenih okolij v različnih državah Evropske unije lahko s strani državljanov povzroči iskanje najučinkovitejših sistemov za njihovo zdravje, kar lahko pripelje do zasičenosti in ohromelosti najbolj znanih evropskih zdravstvenih centrov ter povzroči tveganje za damping instrumentov socialnega varstva, nezmožnih odgovoriti na neredna gibanja bolnikov, ki prihajajo od drugod. V tej zvezi lahko nova uredba 1408/71 povzroči nove zagate in težave.

2.7

Vložek je torej v razvoju evropske politike, ki bi omogočala usmeritev h karseda pozitivnim ciljem, četudi je treba, kadar je to nujno potrebno, spremeniti posebne pravice nacionalnih zdravstvenih sistemov.

2.8

Podrobna analiza mnenja na lastno pobudo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. julija 2003 se v zelo veliki meri pokriva s postopkom razmišljanja na visoki ravni, ki ga je vzpostavila Evropska komisija. Vsebine tem teh predlogov so namreč vsebovane in analizirane v tem osnutku mnenja: evropsko sodelovanje, obveščanje bolnikov, zdravstvenih delavcev in nosilcev političnih odločitev, dostop do kakovostne oskrbe, uskladitev nacionalnih zdravstvenih politik z evropskimi obveznostmi itd.

3.1

Sporočilo o „mobilnosti bolnikov“ je skupek konkretnih predlogov, ki pokrivajo različna področja in omogočajo vključitev s Pogodbo razglašenega visokega cilja varovanja zdravja ljudi med politike Skupnosti.

3.2

Zakonodaja Skupnosti državljanom podeljuje pravice, na podlagi katerih sta jim omogočena oskrba v drugih državah članicah in povrnitev stroškov. Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti in predlog direktive o storitvah na notranjem trgu pojasnjujeta pogoje, pod katerimi se lahko povrnejo stroški oskrbe, prejete v državi članici, ki ni država zavarovanja bolnika. Vendar pa teh pravic v praksi ni vedno lahko uveljaviti.

3.3

Prav tako se zdi nujno oblikovati evropsko strategijo za:

3.3.1

Spodbujanje evropskega sodelovanja, ki bi omogočilo učinkovitejšo porabo sredstev.

3.3.2

Evropska komisija bo zato, da bi pri nakupih zdravniške oskrbe določila jasen in pregleden okvir, ki bi ga pristojni organi držav članic lahko uporabili pri sklepanju medsebojnih sporazumov, od držav članic zahtevala podatke o obstoječih rešitvah na tem področju ter predstavila ustrezne predloge.

3.3.3

Odgovarjanje na potrebe po obveščanju bolnikov, strokovnih delavcev in odgovornih za pripravo politik.

3.3.4

Okrepitev vloge Unije pri uresničevanju ciljev s področja zdravja

3.3.5

Razvijanje vlaganj v zdravje in zdravstveno infrastrukturo, ki jih zahteva razširitev.

3.3.5.1

Proces razmišljanja je Komisijo, države članice in pristopnice privedel k preučitvi možnosti, ki bi olajšale upoštevanje vlaganj v zdravje, v razvoj zdravstvene infrastrukture in pristojnosti kot na področja, ki imajo prednost pri dodeljevanju pomoči iz obstoječih finančnih instrumentov Skupnosti, zlasti v regijah 1. cilja. Unija dejansko že podpira vlaganje v zdravje v sedanjih državah članicah, če so ta vidik zadevne države in regije opredelile kot prednosten. Izvedba tega priporočila je torej odvisna od odločitve s tem povezanih regij in držav, da zdravje in zdravstveno infrastrukturo uvrstijo med področja, ki morajo imeti prednost pri dodeljevanju pomoči Skupnosti. Komisija bo z državami članicami sodelovala v okviru skupine na visoki ravni za zdravstvene storitve in medicinsko oskrbo ter pristojnih struktur za s tem povezane finančne instrumente, da bi na ta način zagotovila, da se med izdelavo splošnih načrtov zdravju dodeli potreben pomen. Nujno potrebno evropsko vlaganje v zdravstveno infrastrukturo bi bilo prav tako treba upoštevati pri uvedbi novih finančnih perspektiv Unije od leta 2006 naprej.

4.1

Prost pretok bolnikov znotraj držav članic odpira več vprašanj, katerih posledice je treba pretehtati, oceniti, analizirati in upoštevati. Če je prvo med njimi temeljitejše poznavanje različnih obstoječih sistemov socialnega varstva, je treba sestaviti čim bolj popoln seznam meril, ki so vodila do prostega pretoka bolnikov, še zlasti z opisom dosedanjega in prihodnjega razvoja.

4.2

Preventiva je nedvomno en izmed prednostnih ciljev, kajti takšna politika lahko in mora omogočiti občutne prihranke in pomeni najučinkovitejši pristop zdravstvenih politik. Lahko je denimo omeniti rezultate učinkovite preventivne politike pri prometnih nesrečah, razširjanju aidsa ali uporabi tobaka. Medsebojna povezava preventivnih ukrepov na teh področjih prinaša presenetljive rezultate.

4.3

K temu brez dvoma omejenemu seznamu lahko dodamo preventivne politike, ki v tem trenutku privabljajo pozornost vseh akterjev, zdravstvenih delavcev, medijev in nosilcev političnih odločitev: zloraba mamil (droge, alkohol, zdravila), spodbujanje zdravega načina življenja (fizična dejavnost, prehrana, počitek), nesreče pri delu in poklicne bolezni.

4.4

Ocena faktorjev tveganja za posameznike, družbo in družine omogoča poznavanje stopnje izogibljive prezgodnje smrtnosti ter stroškov, ki iz tega izhajajo.

4.5

Tehnološki napredek na področju zdravil ali metod preiskav mora voditi v učinkovito in dejansko nadomeščanje starih metod z novimi.

4.6

V zvezi s tem je treba doseči večjo učinkovitost, ki bo v končni fazi varčnejša za celotno družbo, čeprav bodo potrebne nadomestitve naletele na socialne, kulturne in/ali korporativne zavore.

4.6.1

V zvezi s tem je treba podpreti iskanje natančneje določenih in učinkovitejših dejanj za spodbujanje pobud s strani družbeno-strokovnih okolij, s katerimi bi izboljšali skupne politike zdravja.

4.7

Če se takšna gibanja bolnikov pravilno predvidijo, mora Evropska unija temu mobilnemu prebivalstvu znati zagotoviti uporabo odličnih zdravstvenih in bolnišničnih storitev, ki niso skoncentrirane samo v najbogatejših državah, ki so ogromno vlagale v svoje zdravstvene sisteme. Evropska unija mora zato pomagati pri vzpostavitvi orodij za ocenjevanje, potrjevanje in odobritev, ki bi povečali vrednost novih tehnologij in novih načinov zdravljenja: učinkovitost bolnišničnih sistemov ali zdravstvenih ustanov vseh oblik mora sloneti na takšnih odobritvenih ali potrditvenih postopkih.

4.8

To ukrepanje za zagotavljanje kakovosti lahko Evropski uniji omogoči, da na svoji celini odkrije mrežo ustanov, v katerih delujejo tako vrhunski znanstveniki kot strokovnjaki, tako zelo pomembni za obstoj zglednih centrov. Ni napak upati, da se bodo takšni centri v nekaterih državah petindvajsetčlanske Evropske unije hitro pojavili, predvsem če se Evropska unija obveže, da bo oblikovala instrumente za opazovanje, analiziranje in izmenjavo informacij o nacionalnih politikah, ob upoštevanju temeljnih načel iz naših pogodb, predvsem načel subsidiarnosti in nacionalne odgovornosti.

4.9

Pri tem razmišljanju se nedvomno ne sme pozabiti na uskladitev kazalnikov javnega zdravja. Takšna uskladitev omogoča boljše poznavanje ciljev na področju zdravstva, ki jih želi doseči Unija: zgovorni kazalci umrljivosti, izogibljive umrljivosti, števila bolnikov, izogibljivega števila bolnikov, ki nimajo nujno enakega pomena v vseh državah Evropske unije.

4.10

Razhajanja razkrivajo, da se dobljeni rezultati lahko še izboljšajo, če se zdravstvena oskrba pripelje na raven, ki jo dosega oskrba v najuspešnejši državi. Odstotek preživetja pljučnega raka po petih letih v Franciji in na Poljskem trenutno ni enak. Zdravljenje krvnih bolezni (levkemij) glede na uporabljene postopke v Angliji ne prinaša enakih rezultatov kot v Franciji.

4.11

Obveščanje bolnikov, strokovnih delavcev in nosilcev političnih odločitev je eden temeljnih ciljev tovrstnih usmeritev Evropske komisije.

4.12

Izobraževanje na področju zdravja bolnikom omogoča podrobnejšo razjasnitev predstav o zdravju, ki jih ima evropski državljan, predvsem kar zadeva njihova pričakovanja in obnašanje. Zdravje si lahko zamišljamo kot absolutno dobrino in mora v vsakem primeru pomeniti stanje, ki ga morajo varovati vsi pristojni organi. Zadovoljitev takšnega pričakovanja je povezana s povečanjem virov, namenjenih uresničevanjem ciljev na področju zdravstva, oskrbe ter pogosto preventive in okolja, da sistemov socialnega varstva ne bi nenehno spravljali neravnovesje ter v izkrivljen položaj.

4.13

Zdravstveno varstvo je postalo pravica in nova oblika moči, ki se ju poslužuje državljan Evropske unije (3).

4.14

Tehnološke rešitve, spoštovanje zasebnega življenja, dostop bolnikov do svoje zdravstvene kartoteke, svoboda obveščanja in varstvo podatkov so le nekatere izmed tem za odprto razpravo, da se zagotovi osveščenost vseh akterjev. Ta razprava mora biti stalna, kajti spremembe so hitre, odločitve, ki jih je treba sprejeti, pa nujne in/ali težke. Vsak od teh elementov pomeni prav toliko kriznih žarišč za vse tri akterje v trikotniku zdravja.

4.15

Uskladitev nacionalnih ciljev z evropskimi obveznostmi: primerjalna analiza zdravstvenih sistemov povzroča zahtevne strateške presoje, ki so nujne pri podpori evropskemu sodelovanju na področju zdravstvene oskrbe kot tudi pri spremljanju učinka Evropske unije na zdravstvene sisteme. Posebno pozornost je denimo treba nameniti multidisciplinarnim temam, ki imajo lahko težke posledice: dobra praksa in učinkovitost v zdravstvenem sektorju, staranje in zdravje, zdravje v novih državah članicah Evropske unije, ocena vpliva različnih dejavnikov na zdravje.

4.16

Po drugi strani je treba nujno raziskati sredstva pravne zaščite, ki bolnikom omogočajo pravico do vrhunske oskrbe v eni od držav Evropske unije. Ta bi morala na tej točki podati ustrezne predloge (razjasnitev uporabe sodnih praks, poenostavitev pravil pri usklajevanju sistemov socialne varnosti, olajševanje znotraj-evropskega sodelovanja).

4.17

Najbolj nepričakovana, vendar najbolj dobrodošla novica, ki jo je Komisija objavila v svojem sporočilu, je sprostitev kohezijskih in strukturnih skladov Evropske unije, s katero se skuša olajšati vlaganje na področje zdravja, razvoj zdravstvene infrastrukture in medicinskega znanja, ki so v okviru posredovanja postali prednostne naloge za finančne instrumente Skupnosti.

4.18

Evropski ekonomsko-socialni odbor se s to odločitvijo globoko strinja: odpira se novo področje razvoja in uspešnega delovanja Evropske unije, predvsem v okviru lizbonske strategije.

4.19

Evropski ekonomsko-socialni odbor načeloma podpira pristop Komisije na področju zdravstvenih poklicev. Razvoj zdravstvenih sistemov prehiteva dinamiko v zvezi s poklici ter znanjem in sposobnostmi. Zdravstvo nujno potrebuje visoko usposobljeno kvalificirano osebje in vzpostavitev stalnega vseživljenjskega izobraževanja.

4.20

Poslanstvo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je spodbujanje zavesti o teh odločilnih izzivih, ki jih vprašanja zdravja pomenijo za Evropsko unijo, njeno povezanost in zmožnost, da postane na znanju temelječe gospodarstvo.

4.21

Težave je treba analizirati in predvideti, da se spodbudi poklicna mobilnost, ne da bi se zaradi tega zamajali nacionalni sistemi. Evropski ekonomsko-socialni odbor v tej zvezi upa, da je osnutek direktive o kvalifikacijah, znanju in sposobnosti, ki je v glasovanju, bistven, koristen in nujen dokument za izgradnjo notranjega trga

4.22

Predvideni mehanizmi so koristni in dobro zamišljeni. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni tudi, da bo prav tako zelo koristna in dobro sprejeta uskladitev kodeksa obnašanja zdravstvenih delavcev.

4.23

Vse to je predvideno, da bi preprečili pomanjkanje zdravstvenih delavcev, napovedano v prihodnjih letih. Vlaganje v zdravstvene poklice se izplača, je rentabilno in koristno, če želimo državljanom Evropske unije ponuditi kakovostno zdravniško oskrbo.

4.23.1

Izboljšanje zdravja in zdravstvene oskrbe zahvaljujoč informacijskim in komunikacijskim tehnologijam.

4.24

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bodo iz tega izhajali najboljši argumenti za uvedbo reforme zdravstvenih sistemov ter izboljšanje kakovosti znotraj Evropske unije. Na mizi je že več elementov:

4.25

Informacijske mreže so že vzpostavljene in združenja bolnikov se lahko prepričajo, da je bila njihova zahteva izpolnjena. Vendar pa je treba nujno paziti na varstvo poklicne skrivnosti, ko gre za razmerje bolnik/zdravnik.

5.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojem mnenju z dne 16. julija 2003, potem ko se je prepričal, kako zelo so pomembne te politike, sprejel predloge, ki jih je očitno Evropska komisija že prevzela, saj se kot rdeča nit vlečejo skozi argumente, ki jih razvija.

5.2

Sodelovanje med državami članicami mora omogočiti prepoznavanje skupnih ciljev, ki bi se lahko pojavili na nacionalnih ravneh, izbira primernih kazalnikov pa bo omogočila pazljivo spremljanje razvoja zdravstvenih politik v vsaki od držav Evropske unije.

5.3

Odbor vnovič opozarja, da eno od sredstev postaja nepogrešljivo: opazovalnica ali agencija naj bi zbirala opažanja, analize in izmenjave v zvezi z nacionalnimi zdravstvenimi politikami, vse ob doslednem upoštevanju veljavnih pogodb o subsidiarnosti in nacionalni pristojnosti: proces izboljšanja kakovosti zdravstvene oskrbe, prizadevanja javnih organov oblasti in upraviteljev za povečanje učinkovitosti vseh javnih ali zasebnih zdravstvenih ustanov, oblikovanje polov odličnosti in njihova vključitev v mrežo prek bogate ali revne Evropske unije.

5.4

Da bi ukrepali pred grozečim pomanjkanjem zdravstvenega osebja, je potrebna odločna, dolgoročna in daljnovidna politika zaposlovanja.

5.5

Na podlagi rezultatov zdravstvenih programov je treba nadaljevati informacijsko politiko na področju zdravja, pri čemer je treba upoštevati informacijske potrebe akterjev sistema – bolnikov, strokovnjakov, javnih oblasti -, in tudi vire informacij, kot sta Svetovna zdravstvena organizacija in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj.

5.6

Evropski ekonomsko-socialni odbor lahko samo podpre željo Komisije po vzpostavitvi odprte usklajevalne metode (mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, julij 2003), pred tem pa zelo natančno opredeli svoj način delovanja in svoje obveznosti, ki denimo obsegajo zelo pomembne točke, kot so:

6.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor se jasno zaveda, da so zadnja tri sporočila sad razmišljanja petih pristojnih generalnih direktoratov Evropske komisije.

6.2

To dokazuje, da je Evropska skupnost dojela daljnosežen pomen zdravstvene politike za uspešno izvedbo notranjega trga in razširitev.

6.3

Gre za enega prvih primerov, ko je pet generalnih direktoratov Evropske komisije združilo svojo politično voljo, svoje pristojnosti in sredstva za skupni cilj: različnim državam Evrope dati na voljo sredstva, s katerimi bi uskladile svoje zdravstvene politike in politike socialnega varstva v prid vseh državljanov Evropske unije.

6.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor v zvezi s tem želi v svoji sredi oblikovati delovno skupino, ohlapno, vendar trajno strukturo, ki bi spremljala te politike in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru omogočila, da s svojimi pogledi, strokovnostjo in izkušnjami s tega področja da svoj prispevek k tej občutljivi in pomembni temi za vse državljane Evropske unije.