27.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 267/9

1.1

Evropska komisija razvija industrijsko politiko „novega sloga“ Ta politika temelji na treh stebrih: boljši pravni ureditvi, sektorskem pristopu in celostnem pristopu na ravni EU. Neposredno je povezana tako z lizbonsko strategijo kot z novim ovrednotenjem prispevka predelovalne industrije k evropskem gospodarstvu, ki sedaj poteka.

1.2

To oživitev evropske industrijske politike pozdravljajo na številnih industrijskih področjih. EESO popolnoma podpira načela industrijske politike „novega sloga“ (1), katerih uspeh bo v glavnem odvisen od primerne kombinacije horizontalnih in sektorsko-specifičnih ukrepov, kajti:

1.3

Nosilci političnih odločitev se strinjajo, da obstaja splošen politični sporazum, da mora Evropa v času globalizacije prevzeti vodilno vlogo v svetu, da bi se lahko uspešno soočila z izzivi prihodnosti. Uresničitev ciljev lizbonske strategije je dandanes bolj kot kdajkoli poprej ključnega pomena. Zato se Evropa ne bi smela omejiti zgolj na odpravljanje svojih „slabosti“ (v primerjavi s trgovinskimi partnerji), temveč bi morala izpostaviti svoje prednosti in jih še izboljšati. Strojniška industrija ima na voljo ogromno tehnoloških virov, saj je lastnik tehnologije, ki je ne uporablja zgolj pri izdelavi proizvodov, temveč jo uporabljajo tudi njene stranke, denimo panoge predelovalne industrije in obrati za javno preskrbo na področju energije, vode, prometa in komunikacije.

1.4

Evropska komisija šele s ponovno oživitvijo lizbonske strategije in osredotočanjem na spodbujanje rasti in ustvarjanje novih delovnih mest upravičeno poudarja ključno vlogo predelovalne industrije, predvsem MSP. Evropska industrijska politika mora zato strojništvo obravnavati kot panogo strateškega pomena, ki je trenutno tudi zelo uspešna. Pozornost naj se nikakor ne namenja zgolj sektorjem, ki se soočajo z neposrednimi izzivi, temveč tudi uspešnim sektorjem.

1.4.1

Strojništvo ni le samostojna industrijska veja, temveč kot ponudnik investicijskih proizvodov in tehnologije, ki se uporablja tudi na drugih industrijski področjih, presega meje te panoge in je pomembna gonilna sila številnih evropskih industrijskih sektorjev.

1.4.2

Strojništvo kot ponudnik tehnologij, ki so potrebne tudi drugim gospodarskim panogam, nudi osnovno industrijsko infrastrukturo, ki temelji na skupnem evropskem gospodarstvu.

1.4.3

Razen tega je strojništvo eden izmed največjih izvoznih sektorjev. Okoli 15 % evropskega izvoza se proizvede v sektorju strojništva.

1.5

Notranji trg je strojništvu prinesel veliko prednosti, kajti evropskim proizvajalcem je odprl obsežni domači trg. Čeprav je tudi v tem sektorju nujno potreben ustrezen okvir koherentnih mednarodnih norm in evropskih pravnih predpisov, pa je treba obenem ohranjati ravnotežje, da bi se izognili prekomernim predpisom, ki bi utegnili omejiti konkurenčnost. Posebno pozornost je treba nameniti tudi izvajanju in uveljavljanju pravnih predpisov.

1.6

Za to bodo potrebni tako posebni ukrepi v strojništvu kot ukrepi, ki presegajo meje posameznih panog, ter ustrezna kombinacija obojih.

2.1

Strojništvo je za evropsko gospodarstvo ključnega pomena iz številnih razlogov:

2.1.1

Strojništvo je strateška industrijska veja s pomembno dodano vrednostjo, ki temelji na znanju in vse gospodarske sektorje oskrbuje s stroji in napravami, proizvodnimi sistemi in komponentami ter storitvami za uporabo teh proizvodov in ustrezno tehnologijo in strokovnim znanjem. Razen tega bistveno prispeva k trajnostnem razvoju, kajti omogoča učinkovitejšo proizvodnjo in s tem ločitev uporabe virov od gospodarske rasti. Strojništvo ni homogen temveč zelo raznolik sektor, ki ga sestavlja širok spekter podsektorjev, kot so denimo: dvigalna in obdelovalna oprema, obdelovalni stroji, stroji za obdelavo lesa, industrijska hladilna in prezračevalna oprema, črpalke in kompresorji, stroji za rudarstvo, kamnolom in gradbeništvo, ležaji, pogonske naprave, gonilni in pogonski elementi, pipe in ventili, motorji in turbine, kmetijski in gozdarski stroji, tekstilni stroji za izdelavo oblačil in predelavo usnja, stroji za proizvodnjo živil, pijač in tobaka, kmetijski stroji, stroji za proizvodnjo papirja in kartona, industrijske peči in plavži, naprave za predelavo kovin in drugo.

2.1.2

Strojništvo ne oskrbuje zgolj s tehničnimi napravami, temveč tudi s strokovnim znanjem in osebjem za izboljšanje obstoječih procesov in proizvodov ter za razvoj novih proizvodov na vseh svojih podsektorjih. To je posebnega pomena za gospodarski razvoj v razširjeni Evropi in izven nje.

2.1.3

Evropsko strojništvo je z 41 % svetovne proizvodnje med vodilnimi na svetu, Evropa pa v svetovnem merilu največji proizvajalec in izvoznik strojev in naprav, kar sega tja do celotne tovarniške opreme (v letu 2002 je EU na tem področju izvozila za 261.707 milijonov evrov). Če želi Evropa postati najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju, je treba to vodilno vlogo obdržati.

2.1.4

Strojništvo je industrijsko področje ključnega pomena. S svojim 8-odstotnim deležem skupne proizvodnje predelovalne industrije ni le največja industrijska panoga v Evropi, temveč s 140.000 podjetji ali 2,49 milijona delovnih mest za večinoma visoko usposobljeno osebje tudi največji delodajalec. (21.600 teh podjetij zaposluje več kot 20 ljudi). Strojništvo ima pomemben položaj na notranjem trgu (leta 2003 je promet v EU 15 znašal 285 milijard evrov in v EU 25 305 milijard evrov) in predstavlja 70 odstotkov proizvodnje na notranjem trgu ter prispeva tako h konkurenčnosti in večji stabilnosti delovnih mest na tem področju. Strojništvo je zato ključnega pomena za uresničitev lizbonskih ciljev.

2.1.5

Strojništvo ima osrednjo vlogo na inovacijskem področju. V Evropi je izredno konkurenčno na področju izdelave strojev in opreme, ki ustrezajo zahtevam stranke, ter na tržnih nišah. To je temeljnega pomena ne samo za inovacijsko zmogljivost vseh drugih gospodarskih področij, temveč tudi za doseganje visoke dodane vrednosti in s tem konkurenčnih prednosti, ki bi odtehtale pomanjkljivosti, s katerimi se Evropa sooča na številnih področjih, denimo na področju stroškov dela. Strojništvo je pomembna gonilna sila inovacije in v svoje lastne proizvode in procese pionirsko vključuje inovacijo. Pogosto je prvi člen v verigi ustvarjanja vrednosti: veriga pa je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen.

2.1.6

Strojništvo je panoga, v kateri prevladujejo predvsem mala in srednje velika podjetja (2), (pogosto družinski obrati), ki se soočajo s posebnimi izzivi. Strojništvo je zato „primer iz realnega življenja“ podjetništva in je temeljnega pomena za uresničitev lizbonskih ciljev.

2.1.7

Nadaljnje značilnosti strojništva:

2.2

Podjetja, ki so dejavna na področju strojništva, se odlikujejo po zelo tesnih stikih s svojimi strankami, kajti proizvodnja s pomočjo strojev je zapleten postopek, ki zahteva posebno strokovno znanje in stalno tehnično pomoč proizvajalca. Strojništvo je bistveni del industrijskih struktur in temelj za vzpostavljanje uspešnih združenj tam, kjer proizvajalca in končnega porabnika povezuje geografska bližina, kot denimo Baden-Württemberg, Rheinland-Pfalz, Piemont, Lombardija, regija Rhone-Alp, Midlands in Eindhoven-Aachen. Ti primeri pričajo o pogosto uspešnih in nepogrešljivih prispevkih regionalni in lokalnih oblasti.

2.3

Strojništvo ima kot proizvajalec naprav za predelavo vode, tal, zraka, odpadkov in gnoja na področju varstva okolja odločilno vlogo. Prav tako pa prispeva k uporabi obnovljivih energetskih virov.

2.4

Strojniški sektor je vodilni na svetu. Je temelj evropske predelovalne industrije in izvoznega gospodarstva ter s tem evropski adut.

Uvedba ukrepov za razvoj strojništva naj bi sektorju pomagala do velikih uspehov v Evropi in po vsem svetu.

2.5

Močan argument za boljšo podporo strojniškega sektorja je dejstvo, da je ameriška vlada nedavno namenila posebno pozornost prav temu sektorju. Države, kot ZDA, se vedno bolj zavedajo vloge predelovalne industrije in predvsem vloge strojniškega sektorja na področju gospodarstva in nacionalne varnosti (3).

3.1.1

Industrijske spremembe in inovacije v proizvodnji in obdelovalnih procesih so nujno potrebne. Manj razvita proizvodnja, ki zahteva manj usposobljeno osebje, se vse pogosteje seli v druge dele sveta. Za vzdrževanje in krepitev položaja tako na domačem trgu kot v tujini so potrebne nenehne prilagoditve in inovacije v tem sektorju. To bi moralo vzbuditi skrb vseh vpletenih strani na regionalni, lokalni in evropski ravni.

3.1.2

Strojniški sektor je že leta 1994 pritegnil pozornost zakonodajnih organov EU, ki so se odzvali s sporočilom (4), ki mu je sledila resolucija Sveta (5). Niti Evropska komisija niti države članice pa niso pokazale posebnega interesa za izvajanje predlogov iz sporočila in resolucije Sveta. Takšnega pomanjkanja dejanj ni mogoče oceniti kot pozitivno izvajanje politike. Ta na splošno obotavljiv odnos se je v zadnji zasedbi Komisije spremenil zaradi prednosti, ki jo je lizbonska strategija namenila konkurenčnosti proizvodnje. To bi lahko pripeljalo do ugodnih okoliščin za sklepanje pristnih partnerstev na ravni EU v upanju, da se bo pozitiven vpliv razširil tudi na akterje na nacionalni in lokalni ravni. Na žalost pa se Komisija danes posveča peščici manj pomembnih sektorjev, med katere pa strojništvo zaenkrat ne sodi.

3.1.3

„Nov slog“ industrijske politike je usmerjen v premagovanje ovir, ki so tako dolgo preprečevale povezavo med javnimi in zasebnimi akterji. Le-ti se morajo zavedati, da vsi sledijo skupnim ciljem. Taka industrijska politika je usmerjena v zbliževanje ljudi in organizacij pri premostitvi vrzeli, ki so doslej pogosto preprečevale primerno stopnjo inovacije.

3.1.4

Organizacija in upravljanje proizvodnih procesov v mnogih specializiranih MSP, pogosto dejavnih na področju visoke tehnologije, sta v strojniškem sektorju zelo zahtevna. V nasprotju z nekaterimi drugimi sektorji z relativno majhnim številom vodilnih podjetij je treba v tem sektorju predvideti posebne instrumente in pristope. Eden takih posebnih pristopov je na primer oblikovanje tehnološke platforme za proizvodne industrijske panoge (Technology Platform for Manufacturing Enabling Industries) ali priprava posebnega programa, ki bi v tem pogledu lahko igral izredno vlogo (6). Nadalje so potrebne bistvene naložbe na področju R&R.

3.1.5

Tehnološka platforma ali poseben program bi morala črpati iz strokovnega znanja, pridobljenega z dolgotrajno evropsko tradicijo strojništva, in povezati podporo evropskim raziskovalnim programom, industrijsko strokovno znanje v grozdih strojniških podjetjih in prednosti specializiranih evropskih raziskovalnih institutov.

3.1.6

Taki programi za strojništvo morajo upoštevati raznolikost podsektorjev in njihovo interdisciplinarnost, kot so skupne inovacije, kombiniranje tehnologij in s tem potrebo po učinkovitem kroženju znanja v proizvodnih in poslovnih storitvah.

3.1.7

Premostiti je treba vrzel med raziskovalnimi centri in univerzami na eni strani ter tržnim sektorjem na drugi strani. Evropski programi R&R ne bi smeli biti dolgoročno usmerjeni le v znanost, temveč bi morali težiti k ravnovesju, tako da del sredstev namenijo za uporabne raziskave, ki prinašajo inovativne proizvode.

3.1.8

Tehnološka platforma bi morala prispevati k boljšemu razumevanju med različnimi raziskovalnimi centri in strojniškim sektorjem, kar bi vzajemno ugodno vplivalo na podobne forume v državah članicah.

3.1.9

Tako veliko število MSP v strojniškem sektorju poudarja potrebo po zmanjšanju ovir in administrativnih preprek ter povečanju dostopa do programov EU.

3.1.10

Seveda pa uresničevanje velikopoteznih industrijskih projektov zahteva, da se programi R&R osredotočijo na prodorne tehnologije, saj le-te predstavljajo gonilno silo za ustvarjanje vrednosti. Toda pomembno je najti ustrezno ravnovesje med sredstvi za take velike projekte in možnostmi MSP.

3.1.11

Vse to bo imelo pozitiven vpliv na nacionalne programe. V okolju izrazite interdisciplinarnosti in meril uspešnosti (benchmarking) je treba upoštevati najboljšo prakso. Nacionalne strokovne organizacije morajo zaradi velikega števila MSP na tem področju igrati dejavno vlogo.

3.2.1

„Nov slog“ industrijske politike, inovacije, kreativnost, produktivnost in strokovna usposobljenost so tesno povezane.

3.2.2

Danes se mladi vse redkeje odločijo za študij in delo v tehnični industriji, vzrok za to pa je deloma mogoče pripisati zastareli podobi tega sektorja. Zato bo morala industrija sama ukrepati in se osredotočiti na nove tehnologije ter ob podpori kulturnega zagona preko nacionalnih in evropskih sredstev javnega obveščanja spremeniti svojo podobo v javnosti. Bistvena je dobra komunikacija med podjetji in javnostjo, zlasti z mladimi. Za preusmeritev sedanjih trendov je treba spremeniti miselnost in pristop. Zbuditi je treba občutek za realnost v strojništvu. To velja za celoten sektor s tehnološkega vidika, poslovne storitve, verige interdisciplinarnih tehnologij, obdelavo, trženje, internacionalizacijo itd. Če bodo postopki predstavljeni kot čim bolj interdisciplinarni in zanimivi, tem bolj bo naraslo zanimanje v splošni javnosti, predvsem med mladimi.

3.2.3

Vse izboljšave se začnejo pri izobraževalnih sistemih, ki morajo biti inovativni in polni izzivov. Razviti je treba sodobne module, tudi v samih podjetjih. Industrijo je treba spodbuditi k tesnemu sodelovanju z izobraževalnimi instituti, ustanovami za višje izobraževanje in centri za poklicno usposabljanje. Upravljavce je treba spodbujati k neposredni udeležbi v pomembnih izobraževalnih programih, obratno pa je treba tudi učiteljem dati možnost sodelovanja z industrijo. Šole je treba spodbuditi k predstavitvam na mednarodnih poslovnih sejmih.

3.2.4

V bližini tehničnih univerz bi bilo treba postaviti in intenzivneje razvijati poslovne in tehnološke parke. Izpostaviti je treba takšne uspešne primere, kot so univerze v Cambridgeu, Eindhovnu, Aachnu in drugod.

3.2.5

Zaradi hitrega spreminjanja na področju proizvodov in storitev morata biti vseživljenjsko učenje in prilagodljivost zaposlenih na spremembe v podjetjih vsakdanja praksa.

3.2.6

Učinkovito usklajevanje industrije (uprava, sindikati, osebje) in izobraževalnih ustanov na vseh ravneh bo okrepilo regionalna strokovna znanja in tako spodbudilo oblikovanje in razvoj močnih regionalnih grozdov podjetij. Tako usklajevanje bi bilo večinoma regionalno, ne le zaradi velikega števila sodelujočih podjetij, temveč tudi zaradi vpliva regionalnega strokovnega znanja in različnih kultur.

3.2.7

Dialog med socialnimi partnerji o vplivih industrije na ravni EU lahko pripelje do koristnih rezultatov. Nazorni primeri, primerjave in merila uspešnosti (benchmarks) na ravni EU lahko zagotovijo dobrodošel okvir in usmerijo ali okrepijo trende nacionalnih in regionalnih programov. Zelo nazoren prikaz dialoga, ki ustvarja tak okvir, je dialog ad-hoc delovne skupine WEM-EMF (7). Uporabno bi bilo izmeriti rezultate najrazličnejših pobud in oceniti najboljše prakse, saj bi to lahko pospešilo dinamiko v drugih regijah.

3.2.8

Ta proces je mogoče poglobiti, predvsem s sodelovanjem novih držav članic, in ga razširiti, tako da bi se v sodelovanje vključile izobraževalne ustanove.

3.2.9

Čeprav bi bilo na področju mobilnosti inženirjev strojništva in strojniških tehnikov v EU mogoče še veliko storiti, bolonjski proces in vedno večje približevanje predmetnikov evropskih univerz za strojništvo, centrov za poklicno usposabljanje in strokovnih strojniških organizacij vodita k evropskemu trgu dela za strojniški poklic.

—

Boljša zakonodaja je bistven predpogoj za vsa podjetja, posebej za MSP.

—

Zakonodajo bi bilo treba uporabiti le, kadar je to resnično potrebno, tj. na osnovi podrobne ocene vplivov in po obsežnem posvetovanju z interesnim skupinami.

—

Zakonodaja bi morala biti enostavna in vsebovati čim manj administrativnih obremenitev. To velja posebej za MSP, kamor spada velik del evropskih strojniških podjetij (8). Na žalost zakonodajni organi EU kljub svojim dobrim nameram vse prepogosto spregledajo visoko stopnjo nepotrebne administrativne obremenitve, ki izhaja prav iz predpisov.

—

Ocena vplivov predpisov je bistvenega pomena: uporabiti bi jo morale vse evropske in državne institucije, ne le pri pripravi začetnega predloga, temveč skozi cel zakonodajni postopek in še kasneje, tj. določeno obdobje po uporabi pravnega akta. To bi omogočilo oceno uspešnosti pri dosegi političnih ciljev.

—

Sedanjo zakonodajo EU bi bilo treba izvajati in ustrezno uveljaviti: Komisija bi morala izboljšati svoje postopke spremljanja in zagotoviti njihovo usklajeno izvajanje. Vse sodelujoče strani bi bilo treba spodbuditi, da se vključijo in spremljajo izvajanje ter ustrezno uveljavljanje zakonodaje.

—

Vse določbe različnih direktiv bi bilo treba uskladiti in poenotiti definicije pojmov iz področja predelovalne industrije.

—

Izogibati se je treba dodatnim nacionalnim zahtevam. Med državami članicami se zahteve glede proizvodov veliko preveč razhajajo, to pa še zaostrujejo razlike pri prenosu v nacionalni pravni red. Pretirano izvajanje pravnih aktov, t. i. „pozlačevanje“, povzroča samo razdrobljenost notranjega trga in tako spodkopava konkurenčnost.

4.1

EESO meni, da morajo besedam o oblikovanju industrijske politike slediti tudi dejanja. Strošek tako imenovanega „neevropskega ravnanja“ bi lahko bil posebej visok tudi za strojništvo, če se upošteva, da se ta sektor kljub vodilni vlogi in pomembnim ključnim pristojnostim sooča s številnimi izzivi, ki niso le ciklični, temveč tudi strukturni. Z njimi se je treba spoprijeti, pri čemer je pomembno upoštevati naslednje točke:

4.2

Ta sektor je zelo primeren za konkretni program za določanje ciljev na regionalni, nacionalni in evropski ravni, katerih cilj je izvajanje lizbonske strategije.

4.3

Po mnenju EESO bi moralo imeti vključevanje EU dvojen pomen:

4.3.1

Odgovornost za to delita Komisija in Svet za konkurenčnost v tesnem sodelovanju s predstavniki sektorja. Zaželena so redna srečanja med sektorjem, vključno s socialnimi partnerji, in Komisijo. Zato bi morala organizacija infrastruktur, pristojnih za to politiko EU, zlasti generalni direktorat za podjetja in industrijo, upoštevati zahteve strojniškega sektorja.

4.3.2

EESO tudi zagovarja, da bi morala imeti Komisija na razpolago dovolj praktičnega in strokovnega znanja iz strojniškega sektorja.

4.4

EESO je mnenja, da je treba strojništvu zaradi velikega števila MSP v tem sektorju posvetiti posebno pozornost na ravni EU. V tem pogledu zaslužijo poseben poudarek naslednji vidiki:

4.4.1

V zvezi z raziskavami in inovacijami se je treba lotiti vedno večjega razhajanja med evropsko financiranimi dejavnostmi R&R in potrebami strojništva ter olajšati sodelovanje podjetij, da bo mogoče doseči visoko zastavljeni cilj povečanja konkurenčnosti s primerno visoko odmerjenimi sredstvi v ustreznih postavkah proračuna EU. Večino podjetij predstavljajo MSP, ki pa jih evropski industrijski raziskovalni projekti trenutno ne upoštevajo dovolj in otežujejo njihovo vključevanje.

4.4.2

Po posvetovanjih s strojniškim sektorjem je treba izboljšati pogoje regulacijskega okvira v EU, ker preveč predpisov in vedno več birokracije ogroža dinamično podjetništvo, namesto da bi ga spodbujali.

4.4.3

Nadzor trga bi bilo treba izboljšati, da bi imela vsa evropska podjetja, evropski proizvajalci ter uvozniki iz tretjih držav enake pogoje.

4.4.4

Prav tako je treba izboljšati dostop do finančnih trgov za ta podjetja.

4.4.5

Trgovinski odnosi s tretjimi državami morajo zagotoviti prost dostop na trge tretjih držav in naložbe vanje.

4.4.6

Politika konkurence bi morala podpreti razvoj, inovacije in tehnologijo v MSP.

4.4.7

Razprava na ravni EU med socialnimi partnerji in Komisijo o izboljšanju rezultatov, znanja ter sistemov izobraževanja in usposabljanja lahko služi kot koristen okvir za konkretno uresničevanje podobnih dialogov v državah članicah, predvsem na regionalni ravni.

4.5

Kot veja industrije v prehodnem obdobju se strojništvo hitro razvija iz industrije, usmerjene zgolj na proizvodnjo, v industrijo „ustvarjanja vrednosti“ in svojim strankam ponuja vedno več storitev ter zagotavlja končne rešitve. Politične usmeritve EU se morajo na ta velik izziv, ki je ključnega pomena za vzdrževanje trajnostne rasti in trdnega položaja na svetovnih trgih, ustrezno odzvati.

EESO upa, da bo Komisija upoštevala njegova priporočila in sprejela vse ustrezne ukrepe, ki bodo Evropo usmerili k eni od prednostnih nalog Komisije, v skladu z izjavo njenega predsednika g. Barrosa, in sicer k uresničevanju lizbonske strategije.