14.12.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/24

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v zvezi s kapitalskimi zahtevami za trgovalno knjigo in za dodatna listinjenja ter v zvezi z nadzorniškim pregledom politik prejemkov

(COM(2009) 362 konč. - 2009/0099 (COD))

(2010/C 339/06)

Glavni poročevalec: g. MORGAN

Svet Evropske unije je 10. septembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 47(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v zvezi s kapitalskimi zahtevami za trgovalno knjigo in za dodatna listinjenja ter v zvezi z nadzorniškim pregledom politik prejemkov

COM(2009) 362 konč. - 2009/0099 (COD).

Predsedstvo Odbora je 29. septembra 2009 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) v skladu s členom 57 poslovnika za glavnega poročevalca imenoval g. MORGANA ter mnenje sprejel s 162 glasovi za, 4 glasovi proti in 18 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1   Predlagana direktiva (v nadaljnjem besedilu: Direktiva) temelji na sklepih in priporočilih iz poročila Larosièrove skupine. EESO je o tem poročilu že pripravil mnenje in ga tudi na splošno podprl (1). Direktiva je bila pripravljena v okviru mednarodnega kapitalskega okvira Basel II v zvezi s kapitalsko ustreznostjo bank. Ekonomsko-finančni svet je po zasedanju skupine G20 v Pittsburghu besedilo spremenil. EESO podpira smoter Direktive, ki bo spremenila Direktivo 2006/48/ES o opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktivo 2006/49/ES o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij.

1.2   V tem mnenju sta pojasnjena pomembna vloga bank v času finančne krize ter neuspešno delovanje finančne ureditve in nadzora. EESO meni, da bo Direktiva obravnavala številne regulativne pomanjkljivosti ter pomagala pri odpravi glavnih napak pri poslovanju in vodenju bank. Ti predpisi sami po sebi ne bodo spremenili egoističnega ravnanja bančnikov, ki je bilo pomemben dejavnik krize. Priznati bo treba interese akterjev v bančnem sektorju, družbena odgovornost velikih bančnih institucij pa mora postati osrednje vprašanje, namesto da se jo potiska v ozadje.

1.3   Glavni dejavniki krize so bili naslednji:

—	Kreditne institucije so odobrile posojila strankam, ki niso bile kreditno sposobne.

—	V številnih primerih je osebje kreditnih institucij za poslovanje s prebivalstvom prejemalo neustrezne prejemke in finančne spodbude.

—	Banke so ustvarjale dolžniške vrednostne papirje brez potrebne skrbnosti.

—	Banke so pridobile te vrednostne papirje, ne da bi pri tem ravnale s potrebno skrbnostjo.

—	Obstajale so neprimerne kapitalske rezerve, zlasti v trgovalnih knjigah bank.

—	Ustvarjale so se zunajbilančne postavke, ki niso bile ustrezno dokapitalizirane.

—	Povsem neprimerne finančne spodbude in neustrezne strukture nadomestil so privedle do kratkoročne miselnosti in prekomernega tveganja.

—	Zakonodaja je bila naravnana prociklično.

—	Prišlo je do sistemskih napak v obvladovanju tveganja pri kakovosti hranjenih vrednostnih papirjev, ustreznosti kapitalskih rezerv in vplivu variabilnih sestavin prejemkov na vsoto tveganj na institucionalni ravni.

—	Pomanjkanje preglednosti v bančnih zadevah je posojilodajalcem, posojilojemalcem, nasprotnim strankam, vlagateljem, analitikom in celo neodvisnim direktorjem preprečilo, da bi ravnali, kot se od njih pričakuje na finančnih trgih.

—	Makrobonitetni nadzor in mednarodno usklajevanje sta bila nezadostna.

1.4   EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija sodeluje z Odborom za finančno stabilnost ter Baselskim odborom za izboljšanje svojih predlogov v zvezi s prejemki in kapitalskimi zahtevami. Bančni sektor je ključnega gospodarskega pomena za EU, hkrati pa je potencialno mobilna industrija. Da se prepreči škoda, ki jo lahko finančni industriji EU povzroči regulatorna arbitraža, je treba poiskati globalne rešitve, katerih glavni predlagatelj bi morala biti EU. In tako je tudi prav. EU preprosto ne more sprejeti predpisov, ki bistveno odstopajo od prakse drugod po svetu.

1.5   EESO podpira ključna načela, predlagana za določitev in izvajanje politik prejemkov. Če bi bila katera od teh načel veljala že pred krizo, bi bilo mogoče preprečiti številna škandalozna in sramotno visoka izplačila.

1.6   V večini industrijskih sektorjev se absolutni znesek izplačanih premij vodstvu izračuna kot najvišji odstotek plače. EESO meni, da bi moral bančni sektor podobno zamisel uporabiti za svoje variabilne sestavine prejemkov, saj vloga bančnikov ne vsebuje ničesar, kar bi lahko opravičevalo izplačevanje neomejenih prejemkov. EESO v zvezi s tem pozdravlja zahtevo, v skladu s katero morajo pomembne kreditne institucije in investicijska podjetja ustanoviti komisije za prejemke.

1.7   EESO priznava, da je ta direktiva bolj osredotočena na strukturo nadomestil kot pa na njihovo količino. EESO vseeno izraža zaskrbljenost zaradi količine. EESO pričakuje, da bo skupen učinek novih kapitalskih zahtev ter skrbne analize politik in načrtov prejemkov omejil pretirana variabilna nadomestila iz preteklosti. EESO priznava, da EU nima pristojnosti za določanje višine plačila kot takega.

1.8   EESO izraža zadovoljstvo, da določbe o prejemkih ne vplivajo na določbe člena 137(5) Pogodbe, splošne določbe nacionalne pogodbene in delovne zakonodaje ter tudi na pravice, kadar je to ustrezno, socialnih partnerjev v pogajanjih za sklenitev kolektivnih pogodb.

1.9   EESO v celoti podpira povečanje kapitalskih zahtev iz te direktive. Sem spadajo predvsem:

—	določbe za zaostritev kapitalskih zahtev za sredstva, ki jih banke držijo v trgovalnih knjigah za kratkoročno prodajo;

—	nadgraditev kapitalskih zahtev za zapleteno listinjenje v bančni in trgovalni knjigi.

1.10   Odbor opozarja, da v predlogu ni več strožjega postopka nadzora za dodatna listinjenja, ki so še posebno zapletena. Vendar EESO od nadzornikov pričakuje, da bodo v zvezi s tem ravnali skrbno, ter opozarja, da imajo nadzorniki na voljo celo vrsto popravljalnih ukrepov.

1.11   Na stališče EESO vplivajo dejstva, ki so postala jasna (2) potem, ko je ameriška komisija za vrednostne papirje (SEC) izvedla preiskavo v zvezi s padcem vrednosti hipotekarno zavarovanih vrednostnih papirjev, zadolžnic, zavarovanih z dolgom, in drugih podobnih sredstev. Bonitetne agencije so sodelovale pri neodgovornem ustvarjanju teh toksičnih sredstev, ki so razviti svet stale na stotine milijard dolarjev. Investicijske banke so pomagale bonitetnim agencijam in jih podpirale, medtem ko večina bank ni razumela tveganj, povezanih z držanjem teh vrednostnih papirjev. Kot je opozorila Larosièrova skupina, „je ključnega pomena, da te zakonodajne spremembe (v zvezi z bonitetnimi agencijami) gredo z roko v roki z okrepitvijo potrebne skrbnosti in preudarnosti vlagateljev ter z izboljšanim nadzorom“. EESO je to priporočilo podprl v svojem mnenju o bonitetnih agencijah ter zdaj izraža podporo predlagani direktivi, ker bo od bank in nadzornikov zahtevala ustrezno ravnanje.

1.12   Točka 4 v Prilogi 1 Direktive določa nov in obsežen sklop zahtev po razkritju. EESO te zahteve podpira. Če bi te zahteve veljale že pred krizo, bi se lahko mnogim težavam, ki so iz tega sledile, izognili. EESO prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da se Priloga II osredotoča na likvidnost in tveganje nastanka nepričakovanih neugodnih dogodkov (event risk). Ob odsotnosti tehnične analize določb je EESO od Komisije dobil zagotovilo, da bodo ti ukrepi odpravili krizo likvidnosti trga, ki je v središču krize bančnega sektorja.

1.13   EESO ugotavlja, da bodo likvidnostna vprašanja na ravni podjetja obravnavana v naslednji direktivi o kapitalskih zahtevah (CRD4). V luči krize je to temeljna potreba.

1.14   EESO opozarja, da osnutek direktive sicer nikjer ne obravnava zunajbilančne postavke „kolesje za posebne namene“ (special purpose vehicle - SPV), da pa je bilo to vprašanje dejansko zajeto v Direktivi Komisije 2009/83/ES, objavljeni julija 2009. Člen 95 direktive o kapitalski zahtevah določa, da mora banka v vlogi originatorja izračunati zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen če prenese „pomemben delež kreditnega tveganja“. Direktiva iz julija zoži razlago te določbe na dva pomembna načina. Če bi to pojasnilo obstajalo že pred krizo, bi bil prispevek SPV h krizi bistveno manjši.

1.15   EESO izraža zaskrbljenost, da je zgrešena odobritev posojil potrošnikom imela pomembno vlogo pri ustvarjanju krize. Zdi se, da sporočilo o „paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje“ (3) obravnava to težavo, saj je njegov cilj urediti pogoje prodaje ter zlasti uravnavati nasprotje interesov, ki se pri tem pojavi. To temelji na pogojih, ki jih je ustvarila Direktiva 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov.

1.16   Razkritje je ključno za ponovno vzpostavitev finančnih trgov. EESO izraža zadovoljstvo, da sta predlagani obseg razkritij ter dostop, ki je na voljo, zadostna, da bodo zainteresirane strani lahko prejele informacije, ki jih potrebujejo za poslovanje s posamezno institucijo. Razkritja, ki jih zahteva predlagana direktiva, je treba razumeti v okviru člena 147 Direktive 2006/48/ES o kapitalskih zahtevah, ki poziva kreditne institucije, naj objavijo zahtevana razkritja.

1.17   Novembra 2009 sta direktorja bank HSBC in Standard Chartered izrazila zaskrbljenost, da so kapitalske zahteve, ki jih predlagajo zakonodajalci, pretirane in škodljive ter da bodo zavirale okrevanje in razvoj. Takšno stališče bi sicer lahko pričakovali od bančnikov, vendar tukaj ne gre za običajni banki. Prav tako nobena od teh bank ne prejema državne pomoči. Vodstveni delavci banke Standard Chartered so dejansko sodelovali pri pripravi programa za podporo bankam v Združenem kraljestvu. EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo predlagane kapitalske zahteve, kadar zanje veljata potrebna skrbnost in ustrezna kontrola tveganja, sorazmerne s tveganjem.

1.18   EESO meni, da bi morala Komisija izvesti analizo, da bi razumela vpliv osnutka direktive, ki se trenutno preučujejo, ne samo na kapitalske deleže bank, temveč tudi na gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in splošno okrevanje.

2.   Uvod

2.1   S kratko pojasnitvijo krize v bančnem sistemu bo mogoče na Direktivo gledati v pravi luči. Dodatni pogledi na krizo so predstavljeni v poročilu Lorda Turnerja, predsednika organa Združenega kraljestva za finančne storitve (4).

2.2   Banke, ki poslujejo s prebivalstvom, dajejo dolgoročna posojila na podlagi kratkoročnih vlog. Ta način poslovanja se imenuje sprememba ročnosti in je tvegan. Če bi se vsi vlagatelji odločili za dvig denarja, banka ne bi imela dovolj likvidnih sredstev. Enako velja, če posojilojemalci ne bi izpolnili svojih obveznosti, saj bi se bančni kapital zmanjšal, kar bi lahko povzročilo nesolventnost. Banke, ki poslujejo s prebivalstvom, se pred tem zavarujejo tako, da hranijo rezerve likvidnih sredstev v bilanci stanja ter sklenejo sporazume o podpori z drugimi bankami, centralna banka pa ima lahko vlogo posojilodajalca v skrajni sili. Bančni predpisi določajo višino kapitala, ki ga mora imeti v lasti banka za izpolnitev svojih obveznost, da se zavaruje v primeru plačilne nesposobnosti posojilojemalca.

2.3   Banke poslujejo tudi za lasten račun in zato imajo v lasti tudi kapital. Te kapitalske rezerve so bile v preteklosti zmerne, ker se je pričakovalo, da bodo potencialne izgube v trgovalni knjigi nizke, saj naj bi bila sredstva, s katerimi se trguje, hitro unovčljiva. Kapital, potreben za podporo trgovalni knjigi, je bil izračunan po formuli tvegane vrednosti (value-at-risk – VaR). Banke so oblikovale tudi zunanjbilančno postavko „kolesja za posebne namene“ (SPV). Te strukture imajo visoko stopnjo finančnega vzvoda in so potencialno tvegane, ker pa naj bi se nahajale zunaj bilance, so jih zakonodajalci obravnavali kot neodvisne subjekte. Ob izbruhu krize pa so bila številna SPV zaradi poslovnega ugleda prenesena nazaj na bančne bilance stanja, čeprav za to možnost predhodno ni bilo predvidenih nobenih kapitalskih rezerv.

2.4   Pristojni organi so vplivali na razvoj krize bančnega sektorja. Zakonodajalci so namreč odobrili kapital, ki je bil v lasti bank. Monetarne oblasti, z izjemo Evropske centralne banke, so predolgo ohranjale obrestne mere na prenizki ravni. Tudi v območju eura so bile obrestne mere za nekatera gospodarstva bistveno prenizke. Na politični ravni je vlada ZDA banke prisilila k temu, da so nepremišljeno odobravale hipotekarna posojila za drugorazredne stranke. Stopnje varčevanja so se v zahodnem svetu znižale, rast posojil pa je financirala Azija. Ti dejavniki so spodbudili tvegano bančno poslovanje.

2.5   Banke so odobrile drugorazredna hipotekarna posojila, jih preoblikovala v svežnje in jih nato prodala. Ta dejavnost se je razširila tudi zunaj Združenih držav Amerike. S pomočjo bonitetnih agencij so bili ti svežnji razdeljeni v tranše z različnimi bonitetnimi ocenami, katerih obrestne mere so bile veliko višje od obrestnih mer brez tveganja. Dodatno listinjenje je preoblikovalo obstoječe dolžniške instrumente tako, da je bilo nemogoče izslediti osnovne vrednostne papirje. Številni raznoliki dolžniški vrednostni papirji so na koncu postali glavni sestavni del trgovanja za lasten račun in trgovanja s SPV. Ogromno tveganje, ki ga predstavlja ta koncentracija, ni bilo prepoznano.

2.6   Ustvarjanje in distribucija dolžniških vrednostnih papirjev sta sprožila velik plaz. Kot je nakazal Lord Turner, sta obseg in velikost transakcij v „igralniškem“ gospodarstvu daleč presegla obseg ekonomske dejavnosti v realnem gospodarstvu. Da bi napredovale še hitreje, so se banke prenehale zanašati na bančne vloge ter so svoja posojila financirale z najemanjem zelo kratkoročnih posojil na denarnih trgih. Sprememba ročnosti je na tej točki podivjala. Nato je ameriška centralna banka začela z dvigovanjem obrestnih mer in igralnica je zaprla svoja vrata.

2.7   Drugorazredni imetniki hipotek svojih posojil niso mogli več odplačevati. Bonitetne agencije so drastično znižale ocene dolžniških vrednostnih papirjev. Banke povsod po svetu so skušale prodati ta sredstva, kar je privedlo do sistemskega razpada. Prišlo je do strmoglavega padca cen. Likvidnost je prenehala biti sinonim za tržnost. Banke niso poznale stanja v drugih bankah, zato je zaupanje izginilo, trgovanje med bankami na denarnih trgih pa se je ustavilo. Zaradi pomanjkanja likvidnosti so v težave zašle vse vrste bank. Banke Lehman pred stečajem ni zavaroval nihče, medtem ko so številne druge banke v ZDA in drugod za svoje preživetje prejele velikansko državno pomoč.

2.8   S sistemi nadomestil se je poskušalo okrepiti prevzemanje tveganj v kreditnih institucijah. Na vseh ravneh so spodbude privedle do kratkoročnega pehanja za dobički, ne glede na dolgoročna tveganja. Spirala medbančnega trgovanja je ustvarila umetno gospodarstvo, ki je izgubilo stik z realnim gospodarstvom in v katerem so nagrade presegle meje resničnosti. Kakovost posojilnih knjig se je izrazito poslabšala. Trgovci in drugi akterji so se prav tako znašli v vrtincu kratkoročnega razmišljanja. V nekaterih primerih so bili tudi uslužbenci, ki poslujejo s fizičnimi osebami, zelo spodbujeni k temu, da strankam z dvomljivo kreditno sposobnostjo ponudijo kreditne kartice in hipotekarna posojila.

2.9   Zakonodajne reforme morajo temeljiti na pridobljenih izkušnjah. Količino in kakovost bančnega kapitala je treba bistveno izboljšati. Kapital, ki ga imajo banke nasproti trgovalni knjigi, je treba znatno povečati, formulo za izračun tvegane vrednosti pa spremeniti. Izračuni kapitala morajo biti proticiklični. Tveganja je treba ocenjevati bolj previdno. Tveganja likvidnosti, ki so povezana s spremembo ročnosti, je treba ponovno preučiti, saj v času krize niti tržnost lastnih sredstev niti denarni trgi niso ustvarjali dovolj likvidnih sredstev.

2.10   Zakonodajne reforme ne bodo zadostovale. Ključni so tržni mehanizmi in večja vključenost delničarjev. Glavna težava je pomanjkanje preglednosti. Zanesljive informacije o bančnih posojilih, sredstvih, rezervah in profilih tveganj bank morajo biti javno dostopne. Takšna preglednost bo posojilodajalcem, posojilojemalcem, delničarjem, direktorjem in analitikom omogočila, da ravnajo v skladu s pravili trga.

2.11   Napake, ki so jih vlade zagrešile na političnem, monetarnem in zakonodajnem področju, je treba odpraviti, tako da se bodo banke lahko vrnile k preudarnemu poslovanju ter enako zahtevale tudi od svojih strank. V nekaterih državah članicah je treba male vlagatelje zaščititi pred naraščajočimi posojili kreditnih institucij.

2.12   Upravljanje podjetij je treba izboljšati. Ponovno je treba razmisliti o obvladovanju tveganja in obsežnejšem nadzoru. Nadomestila je treba začrtati bolj dolgoročno. Ta morajo spodbuditi obvladovanje tveganja, ne pa ga spodkopavati, prav tako pa morajo biti usklajena z dolgoročnimi interesi delničarjev in zainteresiranih strani. Nadomestila za tiste kategorije oseb, katerih poklicna dejavnost bistveno vpliva na profil tveganja banke, je treba opredeliti z vidika tega profila.

2.13   Kriza bančnega sektorja je pokazala na težave, ki nastanejo z združevanjem dejavnosti bank, ki poslujejo s prebivalstvom, in investicijskih bank v enotno institucijo, ki je lahko „prevelika, da bi propadla“. V mnogih pogledih je združevanje smiselno, saj so številne dejavnosti investicijskih bank koristne tako za male vlagatelje kot tudi za podjetja. Osrednjo vprašanje so implicitna in pogosto tudi eksplicitna potrebna jamstva, ki jih država daje fizičnim osebam, ki hranijo depozite. Investicijsko bančništvo lahko pri tem zaide v moralno tveganje, prav tako pa se lahko na ta način spodbudi pretirano prevzemanje tveganja. Po zlomu borze leta 1929 so ZDA z Glass-Steagallovim zakonom uveljavile institucionalno ločitev bank, ki poslujejo s prebivalstvom, in investicijskih bank. Ta zakon je bil leta 1999 razveljavljen, ker je privedel do številnih prekrivanj obeh dejavnosti. Če ti dve dejavnosti ne bosta ločeni na podlagi, na primer, nekega novega Glass-Steagallovega zakona, je treba režim kapitalskih zahtev zaostriti tako, da posamezna investicijska banka ne bo mogla povzročiti propada banke, ki posluje s prebivalstvom.

3.   Kratka vsebina direktive Komisije

Spremembe besedila direktive, ki so bile uvedene po srečanju v Pittsburghu in so pomembne za stališče EESO, so v poševnem tisku.

3.1   Pretirano in nepreudarno tveganje v bančnem sektorju je privedlo do propada posameznih finančnih institucij ter sistemskih težav v državah članicah in v svetu; med nadzorniki in regulativnimi organi, vključno z G20 in Odborom evropskih bančnih nadzornikov, obstaja soglasje, da so k temu prispevale tudi neprimerne strukture prejemkov nekaterih finančnih institucij. V zvezi s tem so posebno pomembni mednarodno dogovorjeni in potrjeni standardi in načela, ki jih je določil Odbor za finančno stabilnost.

3.2   Za odpravo potencialno škodljivega učinka slabo oblikovanih struktur prejemkov bi morala obstajati izrecna obveznost za kreditne institucije in investicijska podjetja, da vzpostavijo in vzdržujejo politike in prakse prejemkov, ki so skladne z učinkovitim obvladovanjem tveganja.

3.3   Pomembno je, da se nova obveznost glede politik in praks prejemkov dosledno izvaja. Zato je primerno opredeliti ključna načela za zagotovitev, da struktura prejemkov ne spodbuja pretiranega tveganja in je usklajena s pripravljenostjo za tveganje, vrednotami in dolgoročnimi interesi institucije.

3.4   Med drugim so pomembna zlasti naslednja načela:

—	Politika prejemkov je skladna s premišljenim in učinkovitim obvladovanjem tveganja in ga spodbuja ter ne spodbuja tveganja, ki presega raven sprejemljivega tveganja za kreditno institucijo.

—	Politika prejemkov je v skladu s poslovno strategijo, cilji, vrednotami in dolgoročnimi interesi kreditne institucije.

—	Ocena uspešnosti je vključena v večletni okvir, za zagotovitev, da postopek ocenjevanja temelji na dolgoročni uspešnosti in da dejansko plačilo zajema obdobje, ki upošteva poslovni cikel podjetja in njegova poslovna tveganja.

—	Plačila, vezana na predčasno prekinitev pogodbe, odražajo doseženo uspešnost v določenem obdobju in so zasnovana tako, da ne nagrajujejo neuspešnosti.

—	Zajamčena variabilna sestavina prejemkov je izjema in se izplačuje samo v okviru zaposlovanja novega osebja ter je omejeno na prvo leto zaposlitve.

—	Vsaj 50 % variabilne sestavine prejemkov bi bilo treba plačati v delnicah ali ustreznih nedenarnih instrumentih, za katere bi morala veljati ustrezna politika hranjenja.

—	Plačilo večjega dela visokega bonusa se odloži za ustrezno obdobje in je povezano s prihodnjo uspešnostjo podjetja. Vsaj 40 % (oziroma vsaj 60 % za višje vodstvo) se sorazmerno odloži za obdobje najmanj 3 let.

—	Variabilna sestavina prejemka, vključno z odloženim deležem, se izplača ali dodeli samo, če je zagotovljena trajna stabilnost glede na finančni položaj institucije.

3.5   „Pomembne“ kreditne institucije in investicijska podjetja morajo ustanoviti komisije za prejemke. „Pomembne“ kreditne institucije in investicijska podjetja so opredeljeni z vidika svoje velikosti, notranje organizacije ter značaja, obsega in zapletenosti svojih dejavnosti.

3.6   Pristojni organi morajo imeti pooblastilo za naložitev finančnih ali nefinančnih ukrepov ali kazni zaradi kršitve zahteve po skladnosti politik prejemkov s premišljenim in učinkovitim obvladovanjem tveganj. Ti ukrepi in kazni bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

3.7   Za spodbujanje konvergenc nadzora pri ocenjevanju politik in praks prejemkov mora Odbor evropskih bančnih nadzornikov zagotoviti smernice za premišljene politike prejemkov v bančnem sektorju.

3.8   Ker lahko slabo zasnovane politike prejemkov in sistem spodbud do nesprejemljive ravni povečajo tveganja, ki so jim izpostavljene kreditne institucije in investicijska podjetja, je primerno, da pristojni organi zadevnim subjektom naložijo kvalitativne ali kvantitativne ukrepe, Med kvalitativnimi ukrepi je zahteva za kreditne institucije ali investicijska podjetja, da zmanjšajo tveganje, povezano z njihovimi dejavnostmi, vključno s strukturami prejemkov. Kvantitativni ukrepi vključujejo zahtevo po držanju dodatnih lastnih sredstev.

3.9   Za zagotovitev ustrezne preglednosti struktur prejemkov in povezanega tveganja morajo kreditne institucije in investicijska podjetja razkriti informacije o politikah in praksah prejemkov za osebje, katerega poklicne dejavnosti bistveno vplivajo na profil tveganja institucije.

3.10   Obstajati bi morala ločena obravnava kapitala za listinjenja, ki preoblikujejo druga listinjenja in so predmet višjega kreditnega tveganja kot običajna listinjenja ter za kreditne institucije in investicijska podjetja predstavljajo jasen odvračilni dejavnik pri naložbah v listinjenja, ki so še posebej zapletena in tvegana.

3.11   Dodatna listinjenja preoblikujejo izpostavljenosti iz naslova listinjenja srednjega tveganja v nove vrednostne papirje. Na splošno so jih bonitetne agencije in udeleženci na trgu označili kot nizko kreditno tveganje. Vendar pa zaradi zapletenosti in občutljivosti na povezane izgube takšna dodatna listinjenja prinašajo višja tveganja kot običajna listinjenja. Zato ta predlog zajema niz kapitalskih zahtev, ki so strožje kot za običajne pozicije listinjenja z enako bonitetno oceno.

3.12   Glede na nedavne slabe rezultate je treba poostriti standarde za notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Zlasti je treba zajetje tveganj dopolniti v zvezi s kreditnimi tveganji v trgovalni knjigi. Poleg tega morajo kapitalske zahteve vključevati sestavino, primerno za izjemne pogoje, za poostritev kapitalskih zahtev na podlagi vedno slabših tržnih pogojev in z namenom zmanjšati možnost za procikličnost.

3.13   Brez poseganja v razkritja, ki jih izrecno zahteva ta direktiva, mora biti namen zahtev po razkritju udeležencem na trgu zagotoviti točne in celovite informacije v zvezi s profilom tveganja posameznih institucij. Zato je treba institucijam naložiti zahtevo po razkritju dodatnih informacij, ki niso izrecno navedene v tej direktivi, če je to potrebno za dosego tega namena.

3.14   Na področju listinjenja je treba zahteve po razkritju za institucije znatno poostriti. Zlasti morajo vključevati tveganja pozicij listinjenja v trgovalni knjigi.

---

(1)  UL C 318, 23.12.2009, str. 57.

(2)  UL C 277, 17.11.2009, str. 117.

(3)  COM(2009) 204 konč.

(4)  The Turner Review, UK Financial Services Authority, marec 2009.

---