18.12.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 347/41

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kmetijstvu v državah Euromeda (vključno s pomenom dela žensk v kmetijskem sektorju in vlogo zadrug)

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 347/06)

Poročevalec: Pedro NARRO

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Kmetijstvo v državah Euromeda (vključno s pomenom dela žensk v kmetijskem sektorju in vlogo zadrug).

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 3. februarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 460. plenarnem zasedanju 17. in 18. februarja 2010 (seja z dne 18. februarja) s 156 glasovi za in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1   Sredozemsko kmetijstvo je zelo raznoliko. Poleg različnih proizvodnih sistemov obstajajo razlike tudi v stopnjah razvoja, državni pomoči kmetijstvu in gospodarskih strukturah. Vendar pa je kmetijstvo temelj za razvoj podeželja in gonilna sila gospodarstva v vseh sredozemskih državah.

1.2   Neustavljivi proces liberalizacije trgovine s kmetijskimi proizvodi bo vplival na trajnost kmetovanja v Sredozemlju. Liberalizacija ne sme biti cilj Euromeda sama na sebi, temveč sredstvo za doseganje ključnega cilja gospodarskega, socialnega in regionalnega razvoja na obeh straneh Sredozemskega morja.

1.3   EESO je prepričan, da bi bilo treba določiti prehodno obdobje za uvedbo potrebnih sprememb v kmetijstvu zadevnih držav, kar bi jim pomagalo, da se varno soočijo z izzivi, ki jih kmetijstvu prinaša globalizacija gospodarstva, trgovine in znanja.

1.4   Ocene učinka, ki jih je izvedla Evropska komisija o vplivu sredozemskega prostotrgovinskega območja na kmetijstvo, jasno kažejo, kdo bo v tem procesu izgubil največ. Južnoevropske regije, pridelovalke sadja in zelenjave, ne bodo mogle konkurirati sredozemskim tekmecem, medtem ko bodo države južnega Sredozemlja postopno opustile kontinentalno proizvodnjo (žito, mleko, meso itd.). Občutljive proizvode je treba zaščititi tudi v tem procesu liberalizacije.

1.5   Ta faza sprememb v sredozemskem kmetijstvu, za katero sta značilni kriza zaradi pomanjkanja hrane in liberalizacija, od javnih organov zahteva, da oblikujejo trdno in dolgoročno strategijo, ki bo omogočila nadaljnji obstoj in uspešnost kmetijske dejavnosti. Strategija mora temeljiti na treh dejavnikih: usposabljanju, tehnologiji in raziskavah, da se olajša prehod na kmetijstvo, ki daje prednost kakovosti, dodani vrednosti in boljšemu trženju.

1.6   Javne politike v Sredozemlju morajo biti usmerjene k učinkovitemu obvladovanju posledic liberalizacije. EESO meni, da so potrebne srednjeročne in dolgoročne politike, ki naj s pomočjo dopolnilnih podpornih ukrepov uvedejo realna nadomestila za proizvajalce v tistih sektorjih v EU, ki jih je liberalizacija trgovine najbolj prizadela. Poleg tega je treba uvesti politike za diverzifikacijo dejavnosti na podeželju ter podporo kmetom in njihovim obratom, kar bo olajšalo prilagoditev na nov način proizvodnje.

1.7   Sredozemske države morajo izvajati politike usposabljanja, ki so usmerjene v kmetijski sektor, da se spodbudi kakovostno delo, prilagodi delovna sila na potrebe novega načina proizvodnje ter omejijo negativni učinki odseljevanja s podeželja na zaposlovanje in migracijske tokove.

1.8   EESO meni, da je treba za zagotovitev podpore razvoju kmetijstva v Sredozemlju najprej okrepiti vlogo lokalnih kmetijskih organizacij, in sicer z razvojnimi projekti, ki bodo olajšali zastopanost kmetov in njihovo udeležbo v procesu sprejemanja odločitev.

1.9   Za večjo konkurenčnost sredozemskega kmetijstva je potrebna bolj dinamična strategija trženja. Eden od stebrov nove strategije bodo zadruge in druge oblike organizacij proizvajalcev, ki bodo morale postati instrument, s katerim bodo kmetje združevali ponudbo in izboljšali svoj položaj na trgih. EESO podpira pobude za izboljšanje delovanja prehrambene verige in porazdelitve koristi med vse njene člene.

1.10   EESO meni, da je nujno treba poudariti vlogo žensk in mladih na kmetijskih gospodarstvih ter na podeželju. V državah južnega Sredozemlja ženske veliko prispevajo h kmetijstvu, vendar je njihovo delo v veliki meri neopaženo in neplačano, pogosto pa je močno pogojeno tudi s socialnimi dejavniki. Potrebne so nove strukturne politike in spodbude, ki bodo ovrednotile delo žensk, jim omogočile, da opustijo neformalno gospodarstvo, ter podprle dejavnost združevanja kot instrument za razvoj podjetniškega duha, ki je potreben tudi v kmetijskem sektorju.

1.11   Ključni dejavnik v razvoju sredozemskega kmetijstva je upravljanje z vodnimi viri. Eden od najbolj negativnih učinkov podnebnih sprememb v Sredozemlju bo usihanje vodnih virov, ki so na voljo kmetijstvu. EESO priznava potrebo po izvajanju novih politik nadzora in posodobitve, ki bodo omogočile varčevanje z vodo in optimizacijo porabe tega dragocenega vira. Vse te politike morajo temeljiti na uporabi novih tehnologij, ki bodo omogočile izvedljivost namakanja s socialnega, ekonomskega in okoljskega vidika.

1.12   Institucionalno sodelovanje mora potekati sočasno s tesnejšim sodelovanjem med akterji civilne družbe. Zato je nujno, da EU olajša regionalno sodelovanje in večjo vključenost predstavnikov civilne družbe, da se izmenjajo izkušnje ter pripravijo konkretni projekti, ki bodo sredozemskim kmetijskim organizacijam pomagali pri spodbujanju večfunkcijskega kmetijskega modela. V vsakem primeru je treba okrepiti kmetijsko komponento Unije za Sredozemlje ter napredovati pri ustanavljanju banke za Sredozemlje.

2.   Uvod

2.1   Začetek barcelonskega procesa leta 1995 je dal zagon odnosom med Evropsko unijo in njenimi sredozemskimi sosedami (1) ter določil smernice za vzpostavitev območja miru in gospodarske uspešnosti v regiji. Vendar pa je napredek, dosežen 15 let po barcelonski deklaraciji, zmeren, pri naših partnerskih državah v južnem Sredozemlju pa je mogoče opaziti določeno razočaranje.

2.2   Zadnja politična pobuda je pod pokroviteljstvom Francije in Nemčije ustanovljena Unija za Sredozemlje (2008), ki je dokaz, da je po več letih ohromelosti sredozemsko vprašanje ponovno visoko na dnevnem redu EU, s tem pa je oživljena tudi razprava o kmetijstvu, ki je v 21. stoletju strateški sektor.

2.3   EESO se je odločil pripraviti to mnenje na lastno pobudo, da bi prispeval k nujni razpravi o vlogi, ki jo mora imeti kmetijstvo v Sredozemlju. Razvoj te panoge je v ključni fazi, za katero bodo značilni veliki izzivi na globalni ravni.

2.4   Kmetijstvo v Sredozemlju je tako kompleksno, da je nemogoče podrobno obravnavati vsakodnevne težave, značilne za to panogo. Vseeno želi Odbor začeti strateško razpravo o prihodnosti sredozemskega kmetijstva, začenši s posledicami, ki bi jih lahko imelo območje proste trgovine s kmetijskimi proizvodi za Sredozemlje. Učinki liberalizacije niso omejeni samo na trgovino, ampak močno vplivajo tudi na gospodarski, družbeni in okoljski razvoj posamezne države.

2.5   V preteklosti so države južnega Sredozemlja precej kritizirale EU zaradi pretirane zaščite kmetijstva, medtem ko je EU izražala zaskrbljenost zaradi negativnega vpliva, ki ga je imel na številne evropske regije uvoz nekaterih proizvodov, zlasti sadja in zelenjave iz Maroka, države, ki je zaradi svojega kmetijskega potenciala ter geografske in kulturne bližine Evropi ena od vodilnih držav v sredozemskem kmetijstvu. Druga velika kmetijska država v Sredozemlju je Turčija, kandidatka za vstop v EU, v kateri je kmetijstvo največja gospodarska panoga in ki ima zelo velik kmetijski potencial kot ena od zelenih rezerv Evrope. V zadnjih letih je tudi Egipt postal ena od držav z velikim kmetijskim potencialom v Sredozemlju.

2.6   Poleg tradicionalnega pogleda na kmetijske odnose v Sredozemlju je treba podrobneje opredeliti strategijo za sredozemsko kmetijstvo na dolgi rok, ki bo omogočila sinergije ter olajšala ekonomsko in socialno uspešnost sektorja na obeh straneh Sredozemskega morja.

2.7   Izkušnje Evropske unije, ki stavi na kakovostno proizvodnjo, poudarjanje porekla proizvoda, posodobitev infrastrukture in usposabljanje, bi morale biti vzor in zagotoviti smernice, kako se spopadati s prihajajočimi spremembami v južnem Sredozemlju. Dragoceno znanje pa ne izvira samo iz pozitivnih izkušenj. Žal so v Evropi politike pomoči v kmetijstvu nedosledne, primanjkuje dolgoročnega načrtovanja in obstaja neravnovesje v prehrambeni verigi, za katero je značilna nepovezana ponudba, od katere imajo koristi veliki trgovci; to so nekatera tveganja, ki jih je treba upoštevati v obdobju, ki velja za „pomembno prehodno obdobje za sredozemsko kmetijstvo“.

2.8   Kmetijstvo v južnih državah ima dva obraza: na eni strani gre za dinamično panogo, ki je usmerjena v izvoz in v katero vlagajo kapital pomembni trgovci, in na drugi strani za kmetijsko dejavnost, ki je osredotočena na lokalne trge in ki jo opravljajo mali kmetje, ki so gospodarsko preslabo organizirani.

3.   Proces liberalizacije trgovine

3.1   V skladu z načrtom, določenim v okviru barcelonskega procesa (1995), se kmetijski proizvodi obravnavajo prednostno. Postopna liberalizacija trgovine s kmetijskimi proizvodi na podlagi režima prednostnega in vzajemnega dostopa med strankama upošteva tradicionalne trgovinske tokove in ustrezne kmetijske politike (2). Prednostna naloga od leta 2005 naprej je vzpostaviti območje proste trgovine do leta 2010. Ta datum bi se moral obravnavati kot smernica in ne kot rok, saj se države območju proste trgovine približujejo različno hitro.

3.2   EU je v zadnjih letih podpisala nove, ambiciozne kmetijske sporazume z Izraelom, Jordanijo in Egiptom. Potekajo tudi zapletena in obsežna pogajanja z Marokom, kljub pomanjkljivim informacijam evropskih pogajalcev pa se zdi verjetno, da bo po nedavnem zaključku pogajanj sporazum podpisan v letu 2010. Od ostalih sredozemskih držav sta nov krog pogajanj začeli samo Tunizija in nedavno Alžirija.

Kmetijska pogajanja med EU in sredozemskimi državami

3.3   Zaščita kmetijskih proizvodov v Evropski uniji se izvaja s kombinacijo večjega števila instrumentov: kvote, carine, časovni razporedi, uvozna dovoljenja, vhodne cene itd. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da EU tradicionalno podpira svoje kmete s carinskimi ukrepi, medtem ko je tradicionalna pomoč v okviru SKP za sredozemsko proizvodnjo zelo obrobnega pomena (3). Poleg carinske zaščite, ki je vedno manjša, so razdalja, proizvodni stroški in infrastruktura ključni dejavniki trgovine s kmetijskimi proizvodi.

3.4   Evropska organizacija COPA-COGECA, ki združuje glavne kmetijske organizacije in zadruge EU, je v svojem stališču o evro-sredozemskih sporazumih izjavila, da mora EU v pogajanjih spoštovati nekatera temeljna načela. Mednje spadajo ohranjanje pojma občutljivih proizvodov in vhodnih cen za sadje in zelenjavo, okrepitev carinskih pregledov za preprečevanje goljufij, vzpostavitev učinkovitega sistema spremljanja zdravja rastlin ter spoštovanje sezonskosti proizvodov, kar bo spodbudilo skupno upravljanje časovnih razporedov proizvodnje in trženja (4).

3.5   Proizvajalci iz držav južnega Sredozemlja imajo težave z izvajanjem evropskih zdravstvenih predpisov. Dejansko so zahteve, ki veljajo za uvoz kmetijskih proizvodov iz Sredozemlja, manj stroge od tistih, ki jih morajo na področju dobrega počutja živali, sledljivosti in okoljskih standardov izpolnjevati proizvodi Skupnosti. EESO poziva EU, naj sredozemskim partnericam zagotovi potrebno tehnično pomoč za trgovino, prenos tehnologije in podporo pri vzpostavljanju sistemov sledljivosti in zgodnjega obveščanja.

3.6   EESO je večkrat poudaril, da sta sledljivost in certificiranje kakovosti pomembna temelja kmetijskega modela Skupnosti. Sistem, vzpostavljen v EU, omogoča pridobivanje informacij o živilu „od vil do vilic“ ter možnost sledenja in spremljanja živila skozi vse faze pridelave, predelave in distribucije. Sledljivost bi morala veljati za prednostno nalogo v kmetijskih pogajanjih s sredozemskimi državami.

3.7   Trenutno liberalizacija kmetijstva v Sredozemlju, čeprav je nepopolna, zajema že 90 % trgovine. EU je pomembna svetovna uvoznica hrane in je v procesu odpiranja trgovine, kakršnega še ni bilo. Kljub tej opazni odprtosti še vedno obstajajo številni občutljivi proizvodi, za katere so bile sprejete posebne določbe, da se prepreči poslabšanje položaja tistih proizvajalcev, ki bi jih lahko zelo negativno prizadelo občutnejše povečanje uvoza kmetijskih proizvodov, zlasti sadja in zelenjave.

3.8   Sektor sadja in zelenjave ima ključno vlogo v tem procesu liberalizacije, saj skoraj polovica izvoza kmetijsko živilskih proizvodov iz sredozemskih držav nečlanic, ki je namenjen v EU, zadeva ta sektor. Številne regije v južni Evropi so specializirane za pridelavo sadja in zelenjave, njihovo regionalno gospodarstvo pa je močno odvisno od te proizvodnje. V EU je dvajset regij, v katerih je več kakor polovica kmetijske proizvodnje usmerjena v pridelavo sadja in zelenjave. EU bi si morala pri sklepanju kmetijskih sporazumov z državami južnega Sredozemlja prizadevati za zaščito tistih proizvodov, ki veljajo za „občutljive“ in na katere bi lahko navedeni sporazumi vplivali bolj negativno.

3.9   Analize učinka liberalizacije trgovine v Sredozemlju, ki jih je izvedla Evropska komisija (5), jasno kažejo, da bi EU z delno ali popolno liberalizacijo povečala svoj izvoz nekaterih „kontinentalnih“ proizvodov (žito, mlečni izdelki in meso). V nasprotju s tem bi se proizvodnja v teh sektorjih močno znižala v državah, kot je Maroko, kjer bi v 14-letnem obdobju proizvodnja mleka padla za 55 %, mesa za 22 % in pšenice za 20 % (6). Monokulturni sistem bi lahko pomenil nevarnost pomanjkanja oskrbe in odvisnost od uvoza.

3.10   EESO meni, da bi bilo treba v ustrezne pridružitvene sporazume vključiti merila in določbe za proučitev vpliva trgovinskega odpiranja na obe strani, predvsem z namenom, da se preveri skladnost s končnim ciljem zunanje politike EU: doseči napredek na področjih varovanja okolja, delavskih pravic ter – predvsem – gospodarskega in družbenega razvoja lokalnega prebivalstva, torej ne samo lokalnih ali tujih velikih podjetij. V tem smislu je zaradi varnosti preskrbe s hrano in evropskih potrošnikov – pa tudi izboljšanja življenjskih in delovnih razmer v državah južnega Sredozemlja – odprtje evropskih trgov nujno pogojevati z izpolnjevanjem nekaterih minimalnih standardov na področjih sociale in zaposlovanja, okolja in zdravja.

3.11   EESO meni, da je treba vzpostaviti ustrezne mehanizme in izboljšati že obstoječe, da se zagotovi spoštovanje določb, ki sta jih obe strani sprejeli v pridružitvenih sporazumih v zvezi z vprašanji o liberalizaciji trgovine, pri tem pa posebej upoštevati spoštovanje dogovorjenih carinskih količin in kvot.

Vloga javnih organov pri liberalizaciji

3.12   Južno Sredozemlje se sooča s pomembnimi vprašanji, ki zadevajo tudi EU. Kakšno vlogo naj imajo javni organi v procesu liberalizacije in deregulacije trgov? V tem okviru sta EU in zlasti razvoj SKP privedla do presenetljivih sprememb usmeritve, ki bi morale biti zgled za države južnega Sredozemlja, da z učenjem iz napak in uspehov svojih evropskih sosed uvedejo učinkovite in dosledne srednjeročne in dolgoročne javne politike, da bi se lahko z večjo gotovostjo spopadle z globalizacijo, ki lahko v nekaterih primerih povzroči škodljiva izkrivljanja v kmetijskem sektorju, ki ga v mednarodnih pogajanjih zaradi njegovega prispevka k BDP posamezne države nikoli ni mogoče obravnavati zgolj kot enega od gospodarskih sektorjev.

3.13   Do nedavnega kmetijstvo ni bilo prednostna naloga v politikah sredozemskih držav nečlanic, sredstva za sodelovanje iz EU in mednarodnih organizacij pa so bila usmerjena v druge sektorje (7), kar kaže na kratkoročen pogled, ki je spodkopaval kmetijski razvoj v teh državah. V zadnjih letih so politiki začeli razmišljati drugače.

3.14   Kriza zaradi pomanjkanja hrane leta 2008, ki je povzročila porast cen osnovnih surovin in strah zaradi procesa liberalizacije, je nekatere nacionalne in regionalne organe spodbudila, da so svoj običajni pristop h kmetijstvu, ki temelji na povečanju proizvodnje in osredotočanju na izvoz kmetijskih proizvodov, na novo začrtali.

3.15   Kmetijska strategija vlad sredozemskih držav mora biti usmerjena v spodbujanje kmetijstva, ki daje prednost kakovosti, dodani vrednosti in boljšemu trženju. Filozofija je jasna in z njo se v celoti strinjajo vsi akterji v Sredozemlju, vendar pa je v realnem svetu pomanjkanje ekonomskih virov ovira, ki jo je težko premostiti.

3.16   Usposabljanje, tehnološka podpora in raziskave so osnovni elementi, ki jih je treba vključiti v vsako prihodnjo kmetijsko politiko, ki se bo izvajala v sredozemskih državah. Povezovanje teh treh dejavnikov bi moralo prispevati k izboljšanju položaja in uspešnosti sredozemskega kmetijstva, da se zagotovi varna preskrba s hrano ter preprečita revščina in odseljevanje s podeželja.

3.17   Kljub zvenečim izjavam v prid kmetijskim raziskavam pa številne sredozemske države še niso pokazale politične volje, ki je potrebna za oblikovanje ugodnega zakonodajnega okvira. Pospešiti je treba raziskave za izboljšanje pridelovalnih tehnik in zagotovitev novih tržnih niš, kar bo omogočilo napredek na področju kakovosti. Zaradi demografske rasti mora danes en hektar nahraniti trikrat več ljudi kakor pred štiridesetimi leti. Potreben je tehnološki napredek za povečanje produktivnosti, biotehnologija pa lahko dejansko prispeva k produktivnejši in okolju prijaznejši obliki kmetovanja (8). V prihodnosti morajo raziskave omogočiti krepitev sodelovanja med javnimi in zasebnimi pobudami ter izboljšati usklajevanje med organi, tako da bodo izpolnjene osnovne in dejanske potrebe kmetijstva in kmetov.

Instrument za spopadanje z izzivi v kmetijstvu: maroški zeleni načrt

3.18   Primer tega novega načina razmišljanja je zeleni načrt, predstavljen v Maroku aprila 2008, ki prikazuje zanimivo novo kmetijsko strategijo v Magrebu. Cilj tega načrta je, da postane kmetijstvo v 10 do 15 letih s pomočjo obsežnih javnih sredstev glavna gonilna sila nacionalnega gospodarstva (9) in doseže dva glavna rezultata: sodoben kmetijski sektor z visoko dodano vrednostjo in povečanje prihodkov za male kmete.

3.19   Maroška vlada je za doseganje teh ambicioznih ciljev predvidela pripravo regionalnih načrtov, ki morajo biti osredotočeni na tri vrste projektov. Prva skupina mora olajšati prehod s kmetijstva, ki temelji na pridelavi žita, na pridelovanje pridelkov z višjo dodano vrednostjo, ki so manj odvisni od vode. Drugič, predviden je proces izboljšanja intenzivnega kmetovanja tako, da se kmetom zagotovijo nove proizvodne tehnike. Nazadnje pa bodo regionalni načrti prispevali k večji raznovrstnosti proizvodnje ter dodali vrednost regionalnim in lokalnim proizvodom.

Poraženci liberalizacije na obeh straneh Sredozemskega morja

3.20   Na regionalni ravni bodo negativne učinke liberalizacije občutile zlasti tiste evropske regije, ki so specializirane za pridelavo sadja in zelenjave. V vsakem primeru so to tiste evropske regije, ki so najbolj zaostale in z najbolj omejenimi možnostmi. Med njimi je mogoče na primer navesti Andaluzijo (Španija), Tesalijo (Grčija), Kalabrijo (Italija) in Severni Douro (Portugalska). V skladu s študijo učinka, ki jo je leta 2007 za Evropsko komisijo opravil Mednarodni center za napredne sredozemske kmetijske študije (International Centre for Advanced Mediterranean Agronomic Studies – CIHEAM) (10), „negativne posledice procesa ne bodo enakomerno razpršene po celotni Evropi, temveč bodo skoncentrirane na nekatere specifične regije, ki bodo dejanske poraženke liberalizacije“.

3.21   Male proizvajalce v južnem Sredozemlju bo neposredno prizadelo odpiranje meja, saj bodo prisiljeni prenehati proizvajati, ker ne bodo mogli konkurirati kontinentalni proizvodnji svojih severnih sredozemskih sosed. V tem okviru liberalizacije je treba zagotoviti potrebne instrumente, ki bodo malim proizvajalcem, ki so najbolj ranljivi, zagotovili koristi od novih sporazumov. Prednostna naloga morajo postati politike, ki podpirajo zaslužek, organizacijo in posodobitev kmetijstva.

3.22   Javni organi si morajo prizadevati za spremembo sedanjega nevarnega trenda, v katerem imajo koristi od tega procesa predvsem velika kmetijska gospodarstva, multinacionalne družbe in tuji vlagatelji kapitala. Pozitivni učinki odpiranja trga morajo biti enakomerno in pravično porazdeljeni po vsej proizvodni verigi.

Organizacija proizvodnega sektorja glede na nove strukture trženja

3.23   V EU je neravnovesje med različnimi akterji v prehrambeni verigi zelo škodljivo za proizvodni sektor, saj ta ne more tekmovati s prevladujočim položajem velikih trgovskih verig v Evropski uniji. Ta nevarnost koncentracije velikih akterjev na trgu bo vplivala tudi na razvoj kmetijstva na drugi strani Sredozemskega morja. Kmetje bi lahko izgubili povezave z nacionalnim trgom in postali odvisni od zahtev velikih trgovskih verig.

3.24   Konkurenčnost kmetijskega sektorja ni odvisna samo od boljše proizvodnje z vidika cene in kakovosti. Da bi pojem „konkurenčnost“ dobil pravi pomen, je zlasti pomembna strategija oglaševanja in trženja. Glede na zelo razdrobljeno naravo proizvodnega sektorja bosta krepitev in razvoj oblik združevanja ponudbe, kot so skupine proizvajalcev, zadruge in druge oblike povezovanja, nedvomno postala stebra nove strategije.

3.25   Organiziranje proizvajalcev v zadružna gibanja ni preprosto. V južnem Sredozemlju se razvoj kmetijskih zadrug kljub nastajajoči zakonodaji, katere namen je zagotoviti potrebne pogoje za razvoj, še vedno srečuje s številnimi ovirami. Največje težave, s katerimi se srečujejo zadruge v Sredozemlju, so naslednje: pomanjkanje ustreznega osebja za upravljanje zadrug kot podjetij, pomanjkanje ekonomskih virov, prekomerna odvisnost od državnih pomoči, toga zakonodaja in težave pri dostopu do trgov. Zadružništvo je lahko uspešno samo, če premaga te težave in stavi na novo filozofijo, temelječo na kolektivnem pristopu. Vendar pa bo treba povsod v Sredozemlju najprej zagotoviti, da bodo kmetje lahko nadaljevali s kmetijsko dejavnostjo in ne bodo prisiljeni zapustiti sektorja.

3.26   S sodelovanjem in organizacijo lahko kmetije izboljšajo svoj položaj za premostitev pomembne ovire, ki jo predstavlja njihova razdrobljenost. Uspeh maroške zadruge pridelovalcev mleka, COPAG, ki proizvede 170 milijonov litrov na leto, kar je 11 % nacionalne proizvodnje, je postal vzorec, ki bi ga morali posnemati tudi drugi sektorji. Ta zadruga ustvarja dodano vrednost, razporeja subvencije in zagotavlja minimalno ceno svojim članom. V državah, kot je Libanon, pa se številne zadruge ustanavljajo samo zato, ker so nujni predpogoj za dostop do razvojnih programov, ki so jih sprožile NVO; na žalost pa zadruge propadejo in izginejo, kadar sredstva usahnejo.

3.27   V južnem Sredozemlju je za razvoj združenj in spodbujanje ustanavljanja novih združenj potrebna odločna podpora javnih uprav. Članstvo v zadrugah je treba spodbujati, da bi te postale koristen in donosen instrument za kmete. Ustanovitev zadrug sama še ne zagotavlja uspeha, saj potrebujejo dinamičnost in podjetniški duh, da bi lahko konkurirale na globaliziranem trgu, s čimer se bodo stabilizirali dohodki njihovih partnerjev ter izboljšala njihova možnost dostopa do vloženih sredstev, storitev in trgov.

4.   Socialne spremembe v sredozemskem kmetijstvu

4.1   Prosta trgovina s kmetijskimi proizvodi mora spodbuditi socialni razvoj ob upoštevanju posebnih značilnosti regij ter biti s tem v celoti skladna. Odbor meni, da bi bilo treba natančno analizirati socialne stroške vključitve v globalne trgovinske tokove, da bi lahko izračunali vpliv tega nezaustavljivega procesa in pomagali bolj ranljivim skupnostim, da se nanj pripravijo. Čeprav stvarni makroekonomski podatki kažejo, da kmetijstvo predstavlja samo majhen delež v trgovini sredozemskih držav (7 % celotnega izvoza in 9 % celotnega uvoza), pa je politični in socialni vpliv teh proizvodov dejansko veliko večji.

4.2   Socialna krhkost sredozemskega podeželja se kaže v revščini, brezposelnosti, pomanjkanju infrastrukture, degradaciji tal in odseljevanju s podeželja. Kot se je zgodilo v državah EU, bo prilagajanje globalizaciji v sredozemskih državah privedlo do izgube kmetijskih sredstev, odseljevanja z najbolj ogroženih podeželskih območij in večjega pritiska na migracijske tokove.

4.3   Da bi zmanjšali negativne posledice liberalizacije za podeželje, morajo nacionalni in regionalni organi izvajati odločne politike razvoja podeželja, ki bodo izboljšale konkurenčnost malih kmetijskih gospodarstev, ustvarile resnične možnosti za zaposlitev kmetov, ki bodo prisiljeni zapustiti svoj poklic, ter podeželskim območjem pomagale, da se varno soočijo s spremembo gospodarskega sektorja, ki je ključen za njihovo socialno-ekonomsko strukturo. Ta nevarni trend odseljevanja s podeželja je mogoče obrniti samo z uspešnim vključevanjem žensk in mladih v kmetijski sektor.

Ženske in mladi: dejavniki sprememb

4.4   V naslednjih nekaj letih bodo ženske in mladi postali resnična gonilna sila sprememb v kmetijstvu južnega Sredozemlja. Sredozemska strategija trajnostnega razvoja stavi na izvajanje programov, ki pomagajo krepiti vlogo žensk v procesu odločanja in v usposabljanju novih vodilnih osebnosti v kmetijstvu in na podeželju, ki bodo lahko s svojo sposobnostjo za inovacije in priprave dejavniki sprememb.

4.5   Ženske so vse bolj vključene v kmetijski sektor v Sredozemlju. Vloga žensk v kmetijstvu se postopoma povečuje, njihov potencial pa je izjemno velik zaradi velikega povečanja števila prebivalstva, okoljskih sprememb in odseljevanja moških iz regije v mestna središča ali na druga uspešnejša območja (11). Žal so uradni podatki zelo pomanjkljivi in v njih ni mogoče prepoznati resničnega prispevka žensk h kmetijstvu.

4.6   Na območju Sredozemlja so se oblikovale zanimive pobude za izboljšanje položaja žensk na podeželju. Sredstva iz programa MEDA so omogočila financiranje zadrug za arganovo olje, katerih članice so ženske v Maroku in katerih model se je razširil na druga ozemlja Sredozemlja. V Libanonu je bil leta 2008 ustanovljen nacionalni opazovalni center za ženske v kmetijstvu in na podeželju (NOWARA) (12), ki je prispeval k razvoju številnih pobud za spodbujanje enakosti med spoloma v sektorju kmetijstva tako, da je opredelil programe in dejavnosti za izboljšanje dostopa žensk do proizvodnih sredstev.

4.7   Obravnava žensk, ki so dejavne v kmetijskem sektorju, se med posameznimi državami zelo razlikuje. V Libanonu dela v kmetijstvu samo 3,4 % žensk in tudi v Alžiriji so razmere podobne, saj je udeležba žensk v gospodarskih dejavnostih zelo nizka. Nasprotno pa opravijo ženske v Egiptu 50 % dela v kmetijstvu, čeprav ne smejo upravljati s podedovanim kmetijskim premoženjem, v Siriji pa so razmere še slabše, saj v praksi družbene norme prisilijo ženske, da se odpovejo svojim pravicam do lastništva zemlje. Izjemen primer je Maroko, kjer je vključenost žensk v kmetijske dejavnosti približno 60-odstotna, medtem ko v Turčiji ta delež dosega 70 %. V teh državah ženske opravljajo zlasti delovno intenzivna opravila, ki niso mehanizirana. Ženske so odgovorne za pobiranje in shranjevanje živil in imajo pomembno vlogo pri setvi, namakanju, nadzoru nad škodljivci in gnojenju.

4.8   Ženske, ki opravljajo kmetijske dejavnosti v državah južnega Sredozemlja, se srečujejo z velikimi ovirami, ki vplivajo na njihov razvoj pri opravljanju dela: visoka stopnja nepismenosti in pomanjkanje izobrazbe, neplačano delo, omejen dostop do lastništva, neudeleženost v procesu odločanja, slabši delovni pogoji kakor za moške, slab dostop do posojil ter seveda verski in socialni dejavniki, ki ženskam ne dajejo pravice do odločanja. Žal je treba storiti še veliko za doseganje enakih možnosti moških in žensk v kmetijstvu in na podeželju. Zato morajo vlade držav v Sredozemlju to vprašanje določiti za prednostno nalogo (13).

5.   Sredozemsko kmetijstvo in podnebne spremembe

5.1   Vse do zdaj izvedene znanstvene študije kažejo, da bodo podnebne spremembe najbolj vplivale na območje Sredozemlja. Zaradi geografskih in podnebnih pogojev za kmetijstvo na teh območjih je sredozemsko kmetijstvo še posebno ranljivo za škodljive vplive podnebnih sprememb, zlasti glede na rast števila prebivalstva v Sredozemlju in na potrebo po povečanju proizvodnje hrane, kar poudarja FAO. Vplivi so med drugim naslednji:

—	izginjanje kmetijskih kultur in izguba biotske raznovrstnosti;

—	večja dezertifikacija in širjenje sušnih območij;

—	pojav novih škodljivcev in bolezni;

—	nižji donosi in veliko nihanje proizvodnje;

—	manj vodnih virov.

5.2   Za prilagajanje podnebnim spremembam je treba sprejeti nujne ukrepe in tehtne instrumente za izboljšanje obvladovanja tveganj v kmetijstvu, razviti nove, odpornejše sorte in kmetom zagotoviti strokovne nasvete pri vsakodnevnem delu, predvsem pa je treba kmetijskemu sektorju prednostno zagotoviti raziskave in nove tehnologije.

Povezava med vodo in kmetovanjem

5.3   Nedvomno bo voda tisti vir, na katerega bodo podnebne spremembe najbolj vplivale in ki bo ključni dejavnik razvoja sredozemskega kmetijstva. EESO je že obravnaval vplive zmanjšanja vodnih virov na kmetijstvo (14) in še naprej opozarja, da je treba javne politike usmeriti k bolj trajnostni rabi tega vira. Izziv je, kako še naprej ustvarjati blaginjo v obliki kmetijske proizvodnje, dodane vrednosti, zaposlovanja itd. ter pri tem uporabljati manjšo količino vode.

5.4   „Plan Bleu“ (15) je že napovedal, da se bo povpraševanje po vodi v južnem in vzhodnem Sredozemlju do leta 2025 povečalo za 25 %. To povečano povpraševanje bo treba zadovoljiti v razmerah, za katere sta značilna pomanjkanje in manjša razpoložljivost tega dragocenega vira. EESO meni, da trajnostno upravljanje z vodo ne more temeljiti samo na zmanjšanju namakanja, temveč tudi na boljših politikah nadzora in posodabljanja.

5.5   Namakanje ima v sredozemskem kmetijstvu strateško vlogo. Vsa kmetijska zemljišča v Egiptu so namakana, cilj Maroka je do leta 2025 povečati namakalne površine na 450 000 hektarov, Izrael ima največje svetovne tehnološke zmogljivosti za upravljanje z vodo za kmetijstvo, Tuniziji pa je uspelo uspešno izvesti program upravljanja z vodo za namakanje, ki sta ga pozdravila FAO in Svetovna banka.

5.6   Tunizijska vlada je pri izvajanju svojega strateškega načrta uporabila javno-zasebna partnerstva. Ta strategija je predvidela dodelitev pogodb o obratovanju s spodbudami za kmete, programe za izboljšanje namakalnih površin z olajšanjem prehoda na poljščine z višjo dodano vrednostjo in manjšimi potrebami po vodi, ter razdelitev kvot, ki so bile odobrene za regijo, ali sistem zaračunavanja pristojbin, ki omogoča povračilo stroškov. Regija Andaluzija v Španiji je primer posodobljenega namakanja, kjer so se v samo 30 letih potrebe po vodi na hektar zmanjšale za 50 %.

5.7   EESO priznava potrebo po uporabi novih tehnologij, ki bodo omogočile varčevanje z vodo in optimizirale njeno porabo. Na področju upravljanja z vodo v kmetijstvu je treba raziskati različne instrumente, kot so lokalizirani namakalni sistemi, prečiščevanje in razsoljevanje vode, nove infrastrukture, sorte, ki so genetsko bolje prilagojene pomanjkanju vode, uporaba nekonvencionalne vode itd.

---

(1)  Unija za Sredozemlje zdaj vključuje 27 držav članic EU in naslednje sredozemske države: Alžirijo, Maroko, Tunizijo, Turčijo, Egipt, Izrael, Palestinsko upravo, Sirijo, Libanon, Jordanijo, Hrvaško, Albanijo, Črno Goro, Bosno in Hercegovino, Monako, Mavretanijo in Libijo (s statusom opazovalke).

(2)  Namen rednih konferenc ministrov za trgovino evro-sredozemskega območja je dati politične spodbude trgovinskim vidikom procesa liberalizacije. Zadnja ministrska konferenca je bila leta novembra 2009 na sedežu EESO v Bruslju.

(3)  Sektor sadja in zelenjave pomeni 16 % skupne kmetijske proizvodnje EU, vendar znesek pomoči ne presega 4,5 % izdatkov EKUJS.

(4)  Mnenje EESO o varnosti uvoženih kmetijskih in živilskih proizvodov (UL C 100, 30.4.2009, str. 60).

(5)  Ocena učinka z vidika trajnosti, Eu-Med Ag Pol.

(6)  Ti podatki so zbrani v študiji o opredelitvi trgovinske strategije za države južnega Sredozemlja. Antoine Bouet, Internacional food policy research institute. 2006

(7)  Od vseh sredstev MEDA, dodeljenih sredozemskim partnerskim državam, je bilo samo 5 % namenjenih kmetijstvu in razvoju podeželja.

(8)  Mnenje EESO o EU in svetovnih prehrambenih izzivih (UL C 100, 30.4.2009, str. 44).

(9)  V naslednjih desetih letih bo Maroko prek Agencije za razvoj kmetijstva namenil približno 150 milijonov MAD za izvajanje ukrepov iz zelenega načrta.

(10)  Študija o učinku liberalizacije trgovine med EU in sredozemskimi državami, EU-MED AGPOL, ki jo je pripravil CIHEAM- IAM Montpellier.

(11)  Prispevek žensk h kmetijski proizvodnji je posebno pomemben na tistih območjih, za katera je značilno močno preseljevanje v mestna središča.

(12)  Dodatne informacije so na voljo na spletni strani www.nowaralebanon.org.

(13)  Glej mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju ženskega podjetništva v regiji EUROMED, CESE1004/2007;. 12.6.2007. Vprašanja so bila obravnavana tudi na drugi ministrski konferenci o krepitvi vloge ženske v družbi, ki je bila v Marakešu 11. in 12. novembra 2009.

(14)  Glej mnenja EESO NAT/384 Podnebne spremembe in kmetijstvo v Evropi, UL C 27, 3.2.2009, str. 59; Obravnavanje izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji, UL C 224, 30.8.2008, str. 67.

(15)  „Plan Bleu“ je center za okoljsko in razvojno sodelovanje v Sredozemlju, ki sodi v okvir Programa ZN za Sredozemlje (UNEP/MAP).

---