29.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/1

1.

V preteklih letih so se prizadevanja za izboljšanje pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah krepila. To zadevo, ki je zdaj ena ključnih tem v stockholmskem programu (4), zaznamujejo posebna občutljivost zadevnih osebnih podatkov in učinki, ki jih ima lahko povezana obdelava podatkov na osebe, na katere se podatki nanašajo.

2.

Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) je zaradi teh razlogov namenil posebno pozornost tej zadevi (5) in namerava s tem mnenjem še enkrat poudariti potrebo po varstvu temeljnih pravic kot osnove območja svobode, varnosti in pravice (OSVP), kakor je določeno v stockholmskem programu.

3.

To mnenje je odziv na pobudi za direktivo več držav članic, kot je predvideno v členu 76 PDEU:

4.

Posvetovanje o pobudah je v pristojnosti naloge, ki je bila ENVP zaupana s členom 41 Uredbe (ES) št. 45/2001 za svetovanje institucijam in organom EU o vseh zadevah v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. To mnenje zato prinaša pripombe k pobudama, kolikor se nanašata na obdelavo osebnih podatkov. Ker ENVP ni prejel zahteve za svetovanje, je to mnenje izdano na lastno pobudo (8).

5.

ENVP opozarja, da se mora Komisija v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 posvetovati z ENVP, kadar sprejema zakonodajni predlog glede varstva pravic in svoboščin posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. V primeru pobude držav članic ta obveznost ne velja stricto sensu. Vendar pa od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe velja redni zakonodajni postopek tudi za področje policijskega in pravosodnega sodelovanja, z eno posebno izjemo, ki je predvidena s členom 76 PDEU: četrtina držav članic lahko da pobudo za ukrepe EU. V skladu z Lizbonsko pogodbo se te pobude kar najbolj uskladijo s predlogi Komisije, kadar je mogoče, pa je treba uporabljati postopkovna jamstva. Zaradi tega predstavljeni pobudi spremlja ocena učinka.

6.

Glede na to ENVP ne samo obžaluje, da ni bil zaprošen za mnenje, ko sta bili pobudi izdani, ampak tudi priporoča Svetu, naj vzpostavi postopek, v skladu s katerim bo potekalo posvetovanje z ENVP, če se bo pobuda držav članic nanašala na obdelavo osebnih podatkov.

7.

Čeprav imata pobudi različne cilje – tj. izboljšanje varstva žrtev in čezmejno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnim zbiranjem dokazov – so med njima pomembne podobnosti:

Zato ENVP meni, da ju je primerno obravnavati skupaj.

8.

V tem okviru je treba omeniti, da je tudi Evropska komisija nedavno obravnavala vprašanje zbiranja dokazov zaradi njihove predložitve pristojnim organom v drugih državah članicah (kar je tudi posebna tema pobude o EPN). Pravzaprav je bila konec leta 2009 objavljena zelena knjiga (11) – posvetovanje o njej je že končano (12) –, s katero je Komisija nameravala (kot je mogoče sklepati na podlagi „Akcijskega načrta za izvajanje Stockholmskega programa“ (13)) leta 2011 (14) predložiti zakonodajni predlog o celoviti ureditvi pridobivanja dokazov v kazenskih zadevah, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja in zajema vse vrste dokazov.

9.

Omenjeni pobudi sta v skladu s trendom ukrepov EU, ki se je v zadnjih letih pokazal na področju OSPV. Od septembra 2001 sta se zbiranje in izmenjava informacij znotraj Evropske unije (in s tretjimi državami) bistveno povečala, med drugim tudi zaradi dogodkov v zvezi z MKS in zlasti številnih pravnih instrumentov EU. Cilj pobude o EOZ in pobude o EPN je tudi izboljšati izmenjavo informacij, ki se nanašajo na fizične osebe v OSPV.

10.

Pobuda o EOZ – ki temelji na členu 82(1)(d) PDEU – se osredotoča na zaščito žrtev kaznivih dejanj, zlasti žensk, njegov cilj pa jim je jamčiti učinkovito zaščito Evropske unije. Da bi se ta cilj uresničil, pobuda o EOZ dovoljuje, da se zaščitni ukrepi, navedeni v njegovem členu 2(2) in sprejeti v skladu z zakonodajo ene države članice („države izdajateljice“), razširijo na drugo državo članico, v katero se zaščitena oseba preseli („država izvršiteljica“), ne da bi bilo treba žrtvi v državi izvršiteljici sprožiti nove sodne postopke ali znova predložiti katere koli dokaze.

11.

Cilji zaščitnih ukrepov, ki so povzročitelju nevarnosti naloženi (na zahtevo žrtve), so zato zaščita življenja, telesna in duševna celovitost, svoboda ali spolna nedotakljivost žrtve znotraj EU ne glede na državne meje ter preprečitev novih kaznivih dejanj zoper isto žrtev.

12.

Na zahtevo žrtve mora evropsko odredbo o zaščiti izdati vsak pravosodni (ali enakovredni) organ v „državi (članici) izdajateljici“. Postopek zajema naslednja koraka:

13.

Za uresničitev tega cilja je treba vzpostaviti upravne ukrepe. Ti bodo deloma zajemali izmenjavo osebnih podatkov med državo članico „izdajateljico“ in državo članico „izvršiteljico“, ki se nanašajo na zadevno osebo („žrtev“) in povzročitelja nevarnosti. Izmenjava osebnih podatkov je predvidena v naslednjih določbah:

14.

Podatki, navedeni v prejšnjem odstavku, jasno spadajo med osebne podatke, ki so v zakonodaji o varstvu podatkov širše opredeljeni kot „katera koli informacija, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo“ (15), in kot jih je dodatno razložila Delovna skupina iz člena 29. Pobuda o EOZ obravnava podatke o posamezniku (žrtvi ali povzročitelju nevarnosti) ali podatke, ki se uporabljajo ali bi se lahko uporabili za nadzor, obravnavanje ali vplivanje na položaj posameznika (zlasti povzročitelja nevarnosti) (16).

15.

Pobuda o EPN – ki temelji na členu 82(1)(a) PDEU – zahteva od držav članic, da zbirajo, hranijo in posredujejo dokaze, tudi če nacionalna zakonodaja tega še ne omogoča. Zato presega načelo razpoložljivosti, ki je bilo v haaškem programu iz leta 2004 predstavljeno kot inovativen pristop k čezmejni izmenjavi informacij o kazenskem pregonu (17). Prav tako presega Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu, ki velja samo za (predložene) dokaze, ki že obstajajo (18).

16.

EPN se izda zaradi izvedbe enega ali več posebnih preiskovalnih ukrepov v državi izvršiteljici za namenom zbiranja dokazov (ki morebiti še ne obstajajo ob sprejetju naloga) in njihovega posredovanja (člen 12). Velja za skoraj vse preiskovalne ukrepe (glej uvodni izjavi 6 in 7 pobude).

17.

Cilj pobude o EPN je ustvariti enoten, učinkovit in prilagodljiv instrument za pridobivanje dokazov, ki so v drugi državi članici, v okviru kazenskih postopkov, namesto bolj zapletenih sedanjih instrumentov, ki jih uporabljajo pravosodni organi (na podlagi vzajemne pravne pomoči na eni strani in vzajemnega priznavanja na drugi) (19).

18.

Jasno je, da lahko dokazi, zbrani na podlagi EPN (glej tudi Prilogo A k pobudi), vsebujejo osebne podatke, na primer podatke o bančnih računih (člen 23), podatke o bančnih transakcijah (člen 24) in spremljanju bančnih transakcij (člen 25), ali pa lahko zajemajo posredovanje osebnih podatkov (na primer video ali telefonske konference, določene s členoma 21 in 22).

19.

Zato pobuda EPN pomembno vpliva na pravico do varstva osebnih podatkov. Ob upoštevanju, da se tudi rok za izvajanje Okvirnega sklepa 2008/978/PNZ še ni iztekel (ter je zato težko oceniti učinkovitost tega instrumenta in potrebo po dodatnih pravnih ukrepih) (20), ENVP opozarja na potrebo po rednem preverjanju, ob upoštevanju načel varstva podatkov, učinkovitosti in sorazmernosti pravnih ukrepov, sprejetih v OSPV (21). Zato priporoča, naj se pobudi EPN doda klavzula o vrednotenju, s katero se od držav članic zahteva, naj redno poročajo o uporabi tega instrumenta, od Komisije pa, naj povzema ta poročila in po potrebi izdaja ustrezne predloge za spremembe.

20.

Kot je razloženo v točkah 13, 14 in 18 zgoraj, je jasno, da bodo v skladu s predlaganima direktivama pristojni organi različnih držav članic obdelovali osebne podatke in si jih izmenjevali. V teh okoliščinah osebo, na katero se podatki nanašajo, ščiti temeljna pravica do varstva podatkov, kot je priznana s členom 16 PDEU in členom 8 Listine EU o temeljnih pravicah.

21.

Kljub temu je v „Obrazložitvenem memorandumu“, ki spremlja pobudo o EOZ, „tveganje za poseganje v temeljne pravice“ ocenjeno na „0“ (ničelno) (22), v oceni učinka v „Obrazložitvenem memorandumu“, ki spremlja pobudo o EPN, pa vprašanja varstva podatkov niso obravnavana (23).

22.

ENVP obžaluje te sklepe in poudarja pomen varstva podatkov v posebnih okoliščinah, v katerih se osebni podatki obdelujejo, in sicer:

23.

To ozadje daje postopkom obdelave podatkov poseben vpliv in lahko znatno vpliva na temeljne pravice osebe, na katero se podatki nanašajo, vključno s pravico do varstva osebnih podatkov.

24.

Zaradi zgoraj navedenih pomislekov se ENVP sprašuje, zakaj pobudi niti ne obravnavata varstva osebnih podatkov (razen omembe zavezanosti k zaupnosti, ki velja za vpletene v preiskavo v skladu s členom 18 pobude o EPN) niti se izrecno ne sklicujeta na Okvirni sklep 2008/977/PNZ. Dejansko bi se ta okvirni sklep uporabljal za postopke obdelave, predvidene v pobudama (glej člen 1(2)(a)).

25.

ENVP zato pozdravlja dejstvo, da je bilo med pripravami v Svetu v zvezi s pobudo o EOZ v besedilo vključeno (25) sklicevanje na Okvirni sklep 2008/977/PNZ, in je prepričan, da bo Evropski parlament podprl to spremembo izvirnih pobud (26).

26.

ENVP obžaluje, da podobna uvodna izjava še ni bila vključena v pobudo o EPN, ki zajema veliko intenzivnejšo izmenjavo osebnih podatkov. ENVP glede na to pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija s pripombami k pobudi o EPN predlagala, naj se vključi sklic na veljavnost Okvirnega sklepa 2008/977/PNZ (v uvodno izjavo in besedilo pobude) (27).

27.

Zato in brez poseganja v poglavje III spodaj bi morali pobudi vsebovati posebno določbo, v kateri bi bilo pojasnjeno, da se Okvirni sklep 2008/977/PNZ uporablja za obdelavo podatkov, predvideno v pobudah.

28.

Pobudi znova opozarjata na temeljno vprašanje nepopolnega in nedoslednega izvajanja načel varstva podatkov na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (28).

29.

ENVP se zaveda pomena izboljšanja učinkovitosti pravosodnega sodelovanja med državami članicami, tudi na področjih, ki jih zajemata pobuda o EOZ in pobuda o EPN (29). Vidi tudi prednosti in potrebo po izmenjavi podatkov, vendar želi poudariti, da mora obdelava takih podatkov potekati v skladu – med drugim  (30) – s pravili EU o varstvu podatkov. To je še bolj jasno ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, s katero je bil vpeljan člen 16 PDEU in s katero je člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah postal zavezujoč.

30.

Primeri, ki zajemajo čezmejno izmenjavo podatkov znotraj EU, si zaslužijo posebno pozornost, saj obdelava osebnih podatkov, ki spadajo pod več kot eno pravno pristojnost, povečuje tveganja za pravice in interese vključenih fizičnih oseb. Osebni podatki se bodo obdelovali v več pravnih sistemih, v katerih pravne zahteve in tehnični okvir niso nujno enaki.

31.

To poleg tega vodi k pravni negotovosti za osebe, na katere se podatki nanašajo: vključene so lahko stranke iz drugih držav članic, veljajo lahko nacionalne zakonodaje različnih držav članic, ki se lahko razlikujejo od zakonodaje, na katero so navajene osebe, na katere se podatki nanašajo, ali pa so uporabljene v pravnem sistemu, ki ga oseba, na katero se podatki nanašajo, ne pozna. Potrebna so večja prizadevanja za zagotavljanje skladnosti z zahtevami, ki izvirajo iz zakonodaje EU o varstvu podatkov (31).

32.

ENVP meni, da je pojasnilo o uporabi Okvirnega sklepa 2008/977/PNZ, kot je predlagano v točki 27, šele prvi korak.

33.

Posebni izzivi učinkovitega varstva na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah lahko skupaj z ne popolnoma zadovoljivim Okvirnim sklepom 2008/977/PNZ (glej točke 52–56) zahtevajo posebne določbe o varstvu podatkov, če posebni pravni instrumenti EU zahtevajo izmenjavo osebnih podatkov.

34.

Učinkovito varstvo osebnih podatkov (kot je poudarjeno v točki 29) je pomembno ne samo za osebe, na katere se podatki nanašajo, ampak tudi prispeva k uspešnosti samega pravosodnega sodelovanja. Pravzaprav se bo pripravljenost za izmenjavo takih podatkov z organi drugih držav članic povečala, če bo organ prejel zagotovila o stopnji varstva, točnosti in zanesljivosti osebnih podatkov v drugi državi članici (32). Na kratko, določitev (visokega) skupnega standarda varstva podatkov na tem občutljivem področju bo spodbudila vzajemno gotovost in zaupanje med državami članicami in okrepila pravosodno sodelovanje na podlagi vzajemnega priznavanja, ob tem pa se bo izboljšala kakovost podatkov pri izmenjavi informacij.

35.

V tem posebnem okviru ENVP predlaga vključitev posebnih zaščitnih ukrepov za varstvo podatkov v pobudo o EOZ in pobudo o EPN, poleg splošnega sklica na Okvirni sklep 2008/977/PNZ (kot je predlagano v odstavku 27).

36.

Nekateri zaščitni ukrepi so splošnejši in naj bi se vključili v pobudi, zlasti tisti zaščitni ukrepi, katerih cilj je izboljšati točnost podatkov, varstvo in zaupnost. Drugi zaščitni ukrepi pa se nanašajo na posebne določbe v pobudi o EOZ ali pobudi o EPN.

37.

V tistih primerih, predvidenih s pobudama, v katerih gre za izmenjavo podatkov med državami članicami, je treba poudariti zlasti zagotavljanje točnosti podatkov. ENVP v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da so v členu 14 pobude o EOZ navedene jasne obveznosti pristojnega organa države izdajateljice, da pristojni organ države izvršiteljice obvesti o vseh spremembah, izteku ali preklicu veljavnosti odredbe o zaščiti.

38.

ENVP tudi ugotavlja, da bi potreba po prevajanju lahko vplivala na točnost informacij, zlasti ker se pobudi nanašata na posebne pravne instrumente, ki imajo lahko različne pomene v različnih jezikih in različnih pravnih sistemih. V tem smislu ENVP sicer pozdravlja dejstvo, da pobuda o EOZ obravnava vprašanje prevajanja (člen 16), predlaga pa tudi, naj se podobna določba vključi v pobudo o EPN.

39.

Porast čezmejnega sodelovanja, ki bi lahko bil posledica sprejetja obeh pobud, zahteva skrben razmislek o varnostnih vidikih čezmejnega posredovanja osebnih podatkov v zvezi z izvajanjem EOZ ali EPN (33). To je nujno ne samo zaradi doseganja varnostnih standardov pri obdelavi osebnih podatkov, ki so zahtevani s členom 22 Okvirnega sklepa 2008/977/PNZ, ampak tudi zagotavljanja tajnosti preiskav in zaupnosti zadevnih kazenskih postopkov, kar je urejeno s členom 18 pobude o EPN, kot splošno pravilo za osebne podatke, ki se pridobijo s čezmejno izmenjavo, pa s členom 21 Okvirnega sklepa 2008/977/PNZ.

40.

ENVP poudarja potrebo po varnih telekomunikacijskih sistemih v postopkih posredovanja podatkov. Zato pozdravlja sklep, da se uporabi Evropska pravosodna mreža (34) kot orodje za zagotovitev, da so EOZ in EPN pravilno naslovljeni na pristojne nacionalne organe, ter posledično preprečitev ali omejitev tveganja, da bi bili v izmenjavo osebnih podatkov vključeni neustrezni organi (glej člen 7(2) in (3) pobude o EOZ ter člen 6(3) in (4) pobude o EPN).

41.

Zato morata pobudi vključevati določbe, s katerimi se od držav članic zahteva zagotovitev, da:

42.

ENVP poleg tega predlaga vpeljavo določb, ki naj zagotovijo spoštovanje načel varstva vsebine podatkov med obdelavo osebnih podatkov, in vzpostavitev notranjih mehanizmov, ki so potrebni za dokazovanje skladnosti zunanjim zainteresiranim stranem. Take določbe bi bile lahko instrumenti za zagotavljanje odgovornosti nadzornikov podatkov (v skladu z „načelom odgovornosti“, ki se obravnava v okviru sedanjega pregleda stanja okvira za varstvo podatkov (35)). Ta zahteva, da izvajajo ukrepe, ki so nujni za zagotavljanje skladnosti. Te določbe naj zajemajo:

43.

Ob upoštevanju posebno motečih lastnosti nekaterih preiskovalnih ukrepov ENVP poziva k temeljiti presoji dopustnosti dokazov, ki se zbirajo za druge namene kot za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj ali izvršitve kazenskih sankcij ter uveljavljanje pravice do obrambe. Skrbno naj se prouči zlasti uporaba dokazov, pridobljenih v skladu s členom 11(1)(d) OS 2008/977/PN (36).

44.

Zato je treba v pobudo o EPN vključiti izjemo k uporabi določbe člena 11(1)(d), v kateri naj bo navedeno, da se dokazi, pridobljeni na podlagi pobude o EPN, ne smejo uporabljati za druge namene kot za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj ali izvrševanje kazenskih sankcij in uveljavljanje pravice do obrambe.

45.

Glede pobude o EOZ ENVP priznava, da so osebni podatki, ki se izmenjajo med pristojnimi organi in so navedeni v Prilogi I k pobudi (ki se nanašajo na žrtev in povzročitelja nevarnosti), primerni, ustrezni in sorazmerni glede na namene, za katere se zbirajo in dodatno obdelujejo.

46.

Vendar pa iz pobude ni dovolj jasno – zlasti iz člena 8(1)(b) – katere osebne podatke, ki se nanašajo na žrtev, bo pristojni organ države izvršiteljice posredoval povzročitelju nevarnosti.

47.

ENVP meni, da je treba upoštevati okoliščine in vsebino zaščitnih ukrepov, ki jih izda pravosodni organ države članice izdajateljice, preden so sporočeni povzročitelju nevarnosti. Zato naj se mu posredujejo samo tisti osebni podatki žrtve (ki v nekaterih primerih lahko zajemajo kontaktne podatke), ki se izključno nanašajo na izvršitev zaščitnega ukrepa v celoti.

48.

ENVP se zaveda, da posredovanje kontaktnih podatkov (npr. telefonskih številk, naslova žrtve in naslovov drugih krajev, ki jih pogosto obiskuje, kot so delovno mesto ali šola, v kateri se šolajo njeni otroci) lahko v resnici ogrozi telesno in duševno celovitost žrtve ter vpliva na njeno pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Po drugi strani pa je v nekaterih primerih morda treba navesti zadevne naslove, da je povzročitelj nevarnosti opozorjen, kam ne sme. Namen tega je omogočiti skladnost z odredbo in preprečiti morebitne kazni za kršitev. Prav tako je lahko od okoliščin odvisno, ali je treba razkriti kraj(-e), kamor povzročitelj nevarnosti ne sme, da se njegova svoboda gibanja ne omeji po nepotrebnem.

49.

Ob upoštevanju teh razmislekov ENVP poudarja pomen te teme in predlaga, naj bo v pobudi o EOZ jasno navedeno, da naj se – odvisno od okoliščin posameznega primera – povzročitelju nevarnosti posredujejo samo tisti osebni podatki žrtve (ki v nekaterih primerih lahko vključujejo kontaktne podatke), ki se izključno nanašajo na izvršitev zaščitnega ukrepa v celoti (37).

50.

Nazadnje, ENVP poziva k razjasnitvi izraza „elektronska sredstva“ iz uvodne izjave 10 pobude o EOZ. Treba je zlasti pojasniti, ali se osebni podatki obdelujejo z „elektronskimi sredstvi“ in katera jamstva so na voljo v tem primeru.

51.

Okvirni sklep 2008/977/PNZ se uporablja za vse izmenjave osebnih podatkov na podlagi pobude o EOZ in pobude o EPN.

52.

Čeprav je ENVP priznal, da je Okvirni sklep 2008/977/PNZ – ko ga izvajajo države članice – pomemben korak k varstvu podatkov v policijskem in pravosodnem sodelovanju (38), pa Okvirni sklep sam ni popolnoma zadovoljiv (39). Glavna skrb, ki še ni odpravljena, se nanaša na njegovo omejeno področje uporabe. Okvirni sklep je omejen na izmenjave osebnih podatkov na področju policije in pravosodja med organi in sistemi v različnih državah članicah in na ravni EU (40).

53.

Tudi če te skrbi ni mogoče odpraviti v okviru pobude o EOZ in pobude o EPN, pa ENVP vztrajno poudarja, da bi nevzpostavitev (visokega) skupnega standarda varstva podatkov v pravosodnem sodelovanju lahko pomenila, da bi pravosodni organ na nacionalni ravni ali ravni EU pri obravnavi kazenskega spisa, ki zajema podatke, ki izvirajo iz drugih držav članic (med drugim npr. dokaze, pridobljene na podlagi EPN), moral uporabiti različna pravila o obdelavi podatkov: avtonomna nacionalna pravila (ki morajo biti v skladu s Konvencijo Sveta Evrope št. 108) za podatke, ki izvirajo iz države članice same, in pravila za izvajanje Okvirnega sklepa 2008/977/PNZ za podatke, ki izvirajo iz drugih držav članic. Tako bi lahko različni „posamezni podatki“ spadali v različne pravne sisteme.

54.

Posledice uporabe „dvojnega“ standarda varstva podatkov za vsak kazenski spis s čezmejnimi elementi pa so pomembne za običajno prakso (na primer: hramba informacij, ki je določena z zakoni, ki veljajo za posamezne organe, ki te informacije posredujejo; dodatne omejitve v zvezi z obdelavo, ki jih zahtevajo posamezni organi, ki jih posredujejo; v primeru zahteve tretje države bi moral vsak organ, ki posreduje podatke, dati privolitev v skladu s svojo oceno primernosti in/ali notranjimi obvezami; in razlike v zakonski ureditvi pravice do dostopa, ki veljajo za osebo, na katero se podatki nanašajo). Poleg tega bi se varstvo državljanov in pravice lahko razlikovali, zanje pa bi se lahko tudi uporabljala zelo različno velika odstopanja glede na državo članico, v kateri se podatki obdelujejo (41).

55.

ENVP zato izrablja to priložnost, da ponovi svoja mnenja glede potrebe po celovitem pravnem okviru za varstvo podatkov, ki bi zajemal vsa področja pristojnosti EU, vključno s policijo in pravosodjem, in bi se uporabljal za osebne podatke, ki jih posredujejo ali dajo na voljo pristojni organi drugih držav članic, in domačo obdelavo v OSVP (42).

56.

Nazadnje, ENVP ugotavlja, da bi morala pravila o obdelavi podatkov veljati za vse sektorje in uporabo podatkov za vse namene (43). Seveda pa je treba omogočiti ustrezno utemeljene in jasno opredeljene izjeme, zlasti glede obdelave osebnih podatkov za namene kazenskega pregona (44). Vrzeli v varstvu osebnih podatkov so v nasprotju z veljavnim (prenovljenim) pravnim okvirom Evropske unije. Člen 3(2) Direktive 95/46/ES – ki s področja uporabe direktive izključuje policijo in pravosodje – ne ustreza pravni misli iz člena 16 PDEU. Poleg tega te vrzeli niso ustrezno zapolnjene s Konvencijo Sveta Evrope št. 108 (45), ki zavezuje vse države članice.

57.

ENVP glede pobud o EOZ in EPN predlaga, naj:

58.

ENVP v zvezi s pobudo o EOZ priporoča, naj:

59.

ENVP v zvezi s pobudo o EPN priporoča, naj:

60.

Poleg tega in na splošno pa ENVP: