11.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 136/1

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči, ki so ga 18. decembra 2007 podpisali predsedniki Sveta Evropske unije, Evropskega parlamenta in Evropske komisije,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 29. maja 2008 o akcijskem načrtu s konkretnimi ukrepi za izvajanje soglasja (SEC(2008)1991),

—

ob upoštevanju člena 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki obravnava humanitarno pomoč,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (1),

—

ob upoštevanju smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava z dne 23. decembra 2005, posodobljenih decembra 2009, in sklepov Sveta z dne 8. decembra 2009,

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/162/ES z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito (2),

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/779/ES, Euratom z dne 8. novembra 2007 o vzpostavitvi mehanizma civilne zaščite Skupnosti (3),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta iz decembra 2007, ki Komisijo pozivajo k najboljši uporabi mehanizma civilne zaščite Skupnosti in k nadaljnji krepitvi sodelovanja med državami članicami,

—

ob upoštevanju skupnega dokumenta visoke predstavnice/podpredsednice Evropske komisije Catherine Ashton in Evropske komisarke Kristaline Georgijeve o izkušnjah iz odziva Evropske unije na katastrofo na Haitiju,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 10. septembra 2003 z naslovom „Evropska unija in Združeni narodi: izbira multilateralizma“ (KOM(2003)0526), ki poziva k okrepitvi in splošnemu zbliževanju odnosov med EU in OZN v okviru sistematičnega političnega dialoga, krepitvi sodelovanja na tem področju, boljšemu upravljanju in boljšemu preprečevanju kriz ter strateškemu partnerstvu med Komisijo in nekaterimi organi Združenih narodov,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z dne 5. marca 2008 z naslovom „Krepitev zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče“ (KOM(2008)0130) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 19. junija 2008 o krepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 23. februarja 2009 o strategiji EU v podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju (KOM(2009)0084),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 31. marca 2010 o humanitarni pomoči v hrani (KOM(2010)0126),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o operativni strategiji GD ECHO za leto 2010,

—

ob upoštevanju Barnierovega poročila z naslovom „Za evropsko enoto za civilno zaščito: evropska pomoč“, objavljenega maja 2006,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948,

—

ob upoštevanju Ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov iz leta 1977,

—

ob upoštevanju Konvencije o statusu beguncev, sprejete julija 1951,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih, ki ju je generalna skupščina sprejela 20. novembra 1989,

—

ob upoštevanju Konvencije o pomoči v hrani, podpisani v Londonu 13. aprila 1999, s katero se je Evropska skupnost zavezala, da bo zagotavljala nujno pomoč v hrani in se odzivala na druge potrebe po hrani v državah v razvoju (5),

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter nevladnih organizacij v programih za odzive na nesreče iz leta 1994,

—

ob upoštevanju načel in dobre prakse človekoljubnega donatorstva (pobuda GHD), izpostavljenih v Stockholmu 17. junija 2003,

—

ob upoštevanju načel partnerstva, ki so jih leta 2007 v okviru svetovne platforme za humanitarno pomoč (GHP) sprejeli Združeni narodi in človekoljubne organizacije,

—

ob upoštevanju smernic Združenih narodov o uporabi sredstev vojaške in civilne zaščite za pomoč pri nesrečah (smernice iz Osla), ki so bile revidirane 27. novembra 2006,

—

ob upoštevanju smernic o uporabi vojaških sredstev in virov za civilno zaščito v podporo humanitarnim operacijam Združenih narodov v zapletenih izrednih razmerah (smernice MCDA), sprejetih marca 2003,

—

ob upoštevanju hjoškega akcijskega okvira, sprejetega na svetovni konferenci o zmanjšanju nesreč, ki je od 18. do 22. januarja 2005 potekala v Kobeju (prefektura Hjogo, Japonska),

—

ob upoštevanju pregleda humanitarnega odziva, ki ga je avgusta 2005 naročil koordinator Združenih narodov za nujno pomoč in generalni podsekretar za humanitarne zadeve,

—

ob upoštevanju indeksa humanitarnega odziva za leto 2010, ki ga je ustanovila organizacija DARA (Development Assistance Research Associates), ki analizira in razvršča načine, kako se velike države donatorke odzivajo na potrebe ljudi, prizadetih zaradi katastrof, spopadov in v izrednih razmerah,

—

ob upoštevanju mednarodnega programa predpisov, zakonov in načel, ki veljajo za mednarodne ukrepe ob nesrečah („smernice IDRL“), sprejetega na 30. mednarodni konferenci Rdečega križa in Rdečega polmeseca v Ženevi leta 2007, ter skupne zaveze držav članic Evropske unije, da bodo te predpise podpirale,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2007 o evropskem soglasju glede humanitarne pomoči (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o potresu na Haitiju (7),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 14 decembra 2010 o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje EU (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izraelski vojaški operaciji proti humanitarnemu konvoju in o blokadi Gaze (9),

—

ob upoštevanju osnutka resolucije o humanitarni krizi v Somaliji, ki ga je v skladu s členom 120 poslovnika vložil Oreste Rossi (B7-0489/2010),

—

ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o dostavi humanitarne pomoči tretjim državam,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0375/2010),

A.

glede na skupno vizijo humanitarne pomoči, ki jo določa evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ki poudarja pripravljenost Evropske unije, da tesno sodeluje na tem področju zaradi optimizacije svoje učinkovitosti, pri obrambi in spodbujanju temeljnih humanitarnih načel človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnost ter pri odločnem zagovarjanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

B.

ker obveznosti iz soglasja veljajo za države članice in Evropsko komisijo in ker morajo ukrepe iz akcijskega načrta v večini primerov skupaj izvajati Komisija in države članice,

C.

glede na dramatično povečanje števila in čedalje večjo intenzivnost naravnih nesreč, zlasti zaradi podnebnih sprememb, ki jih je s svojimi dejanji povzročil človek, in glede na dejstvo, da imajo industrializirane države zgodovinsko odgovornost na tem področju; glede na vse več zapletenih kriz zaradi številnih dejavnikov, kot so spreminjajoči se konflikti, slabo upravljanje in nestabilne razmere, čedalje hujše kršitve mednarodnega humanitarnega prava ter zmanjševanje prostora za humanitarno dejavnost;

D.

ker postaja dobava pomoči čedalje težja in nevarnejša, ker je humanitarno osebje vedno bolj ogroženo in ker je bilo v letu 2008 ubitih 122 humanitarnih delavcev,

E.

ker je treba ranljivim skupinam (ženskam, otrokom, prisilno preseljenim osebam) nameniti posebno pozornost in ker sta čedalje hujše nasilje na podlagi spola ter spolno nasilje velik problem na območjih, ki potrebujejo humanitarno pomoč, kjer se sistematična posilstva včasih uporabljajo kot vojno orožje,

F.

ker se zaradi čedalje večje vključenosti nehumanitarnih dejavnikov v odziv na humanitarne krize povečuje tveganje nejasne razdelitve vlog med vojaškimi in humanitarnimi akterji ter brišejo meje nevtralne, nepristranske in neodvisne humanitarne pomoči,

G.

ker se je ob nedavnih tragedijah na Haitiju in v Pakistanu še enkrat izkazalo, da je treba okrepiti instrumente, ki jih ima na voljo Evropska unija za obvladovanje nesreč (humanitarna pomoč in skupni mehanizem za civilno zaščito), z vidika učinkovitosti, hitrosti, usklajenosti in prepoznavnosti, in ker so te katastrofe še enkrat izpostavile potrebo po ustanovitvi evropskih enot za hitro posredovanje,

H.

ker so se humanitarne razmere na splošno poslabšale, ker so humanitarni izzivi in potrebe ogromni in ker si je treba prizadevati za okrepitev izvajanja soglasja in akcijskega načrta, pa tudi usklajevanja in porazdelitve bremena na svetovni ravni, ob upoštevanju regionalne odgovornosti držav, ki so sposobne veliko prispevati k humanitarni pomoči,

I.

ker proračun Komisije za humanitarne nesreče, natančneje generalnega direktorata ECHO, ni bil le zamrznjen, temveč se je v zadnjih petih letih realno nekoliko zmanjšal,

1.

obžaluje, da je humanitarno soglasje zunaj kroga humanitarnih partnerjev še vedno premalo znano, in poziva k uvedbi posebnega usposabljanja na to temo, zlasti v Evropski službi za zunanje delovanje (EEAS), za diplomate držav članic in vojaške akterje;

2.

obžaluje pomanjkanje sodelovanja držav članic pri izvajanju soglasja in meni, da je treba okrepiti vlogo delovne skupine za humanitarno pomoč in pomoč v hrani v okviru Sveta (Cohafa), da bi se zagotovilo boljše spremljanje izvajanja soglasja (na primer z organizacijo posebnih razprav o vključevanju soglasja v nacionalne humanitarne strategije ali s predstavitvijo letnega poročila o dejavnosti) in uresničila njena naloga dejavnejšega zavzemanja za humanitarno pomoč pri drugih delovnih skupinah Sveta ter pri političnem in varnostnem odboru, obenem pa posebna pozornost namenila učinkovitosti in hitrosti usklajevanja;

3.

podpira delegacije Unije v tretjih državah pri aktivnem širjenju in izvajanju soglasja in njegovega akcijskega načrta med predstavništvi držav članic;

4.

poziva Komisijo, naj preuči možnost letne izmenjave najboljših praks z nacionalnimi parlamenti Unije o njihovem izvajanju obveznosti iz soglasja;

5.

se zavzema za izdatnejše financiranje humanitarne pomoči zaradi čedalje številnejših območij, kjer je treba posredovati, in poziva proračunski organ, naj celoten znesek iz rezerve za nujne primere ali del tega zneska neposredno prenese v začetni proračun GD ECHO; poudarja, da je pomembno doseči cilj OECD in Odbora za razvojno pomoč v višini 0,7 % BDP do leta 2015;

6.

poziva, naj bodo predlagani realistični proračuni, za katere naj bodo predvidena sredstva za naravne nesreče in humanitarno pomoč na podlagi večkratnih izkušenj v zvezi s stroški iz preteklih proračunskih let;

7.

poziva k takojšnjim dodatnim prizadevanjem za pospešitev financiranja posredovanj v primeru naravnih in drugih nesreč ter k poenostavitvi postopkov za sprejemanje odločitev in izdajanje dovoljenj za izvrševanje proračuna; poudarja, da morajo službe Komisije tesno sodelovati z Evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, da se hitro zagotovijo začetna sredstva za posredovanje;

8.

opozarja, da je pomembno ohraniti uravnotežen globalni odziv, „pozabljenim kriznim območjem“ pa nameniti posebno pozornost;

9.

poziva k povečanju sredstev ter krepitvi zmogljivosti in virov, da bi zagotovili, da humanitarna pomoč in civilna zaščita ostaneta izključno v civilni domeni;

10.

podpira temeljno vlogo NOHA (prvo univerzitetno omrežje, ki nudi usposabljanje za humanitarno pomoč na evropski ravni) pri spodbujanju zavedanja o humanitarnih potrebah na svetovni ravni ter zlasti v evropski politiki, da bi z izobraževanjem in usposabljanjem mladih Evropejcev lahko pomagali najbolj pomoči potrebnim;

11.

ponovno potrjuje načela in cilje humanitarne pomoči, ki jih določa soglasje; opozarja, da humanitarna pomoč Evropske unije ni instrument za obvladovanje kriz, in obžaluje vse večjo politizacijo humanitarne pomoči ter posledice te politizacije za spoštovanje humanitarne dejavnosti;

12.

meni, da mora zunanje delovanje Evropske unije, določeno z Lizbonsko pogodbo, spoštovati načela in obveznosti, sprejete s soglasjem o humanitarni pomoči, ter meni, da bi Unija kot skupnost z veliko politično močjo in vplivom, ker je največji svetovni donator, morala neprestano spodbujati humanitarna načela;

13.

prav tako poziva, naj vojaško in civilno osebje ter humanitarni delavci, vključeni v posredovanje v primeru nesreč ali humanitarnih posredovanj, delujejo v skladu z načelom nevtralnosti, samostojnosti in nepristranskosti;

14.

pozdravlja revizijo smernic Evropske unije o spodbujanju mednarodnega humanitarnega prava iz decembra 2009 in meni, da imajo Komisija in države članice pomembno politično vlogo pri njihovem izvajanju; želi, naj se v Evropski službi za zunanje delovanje uvede mednarodno humanitarno pravo kot predmet specifičnega usposabljanja;

15.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se namenijo dodatna sredstva za promocijske dejavnosti in širjenje ozaveščanja o mednarodnem humanitarnem pravu na terenu med oboroženimi posamezniki, mladino, politiki in civilno družbo;

16.

opozarja, da načela in dobra praksa za humanitarno pomoč, sprejeti v juniju 2003, poudarjajo potrebo po sestavljanju računov in rednem opravljanju ocen mednarodnih odzivov na humanitarne krize, vključno z učinkovitostjo donatorjev, ter vztraja, da se o teh ocenah razpravlja na širših posvetovanjih, zlasti med humanitarnimi akterji;

17.

opozarja, da mora zagotavljanje pomoči temeljiti izključno na ugotovljenih potrebah in stopnji prizadetosti in da je treba kakovost in količino pomoči določiti predvsem na podlagi začetne presoje, ki jo je treba še izboljšati, zlasti glede uporabe meril ranljivosti, s posebnim ozirom na ženske, otroke in invalide;

18.

opozarja, da je dejansko in stalno združevanje (in, če je mogoče, sodelovanje) uporabnikov pri upravljanju pomoči temeljni pogoj za kakovosten humanitarni odziv, zlasti v primeru dolgotrajnih kriz;

19.

vztraja, da bi morala biti pomoč Unije ob naravnih nesrečah ali nesrečah, ki jih povzroči človek, usmerjena predvsem v pomoč lokalnemu gospodarstvu, na primer s kupovanjem (v mejah možnega) lokalno ali regionalno pridelanih živil in zagotavljanjem potrebne opreme za kmete;

20.

poziva k uskladitvi metodologij, ki jih uporabljajo različne vključene strani, in spodbuja Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA), naj nadaljuje s svojimi prizadevanji za določitev skupnega metodološkega okvira, katerega prednostni nalogi bosta učinkovito in hitro posredovanje in ki bo kolikor mogoče stalno vključeval lokalne (tudi nedržavne) zainteresirane strani;

21.

odločno spodbuja nadaljevanje dela Komisije na področjih, kot so prehrana, varstvo, enakost moških in žensk in spolno nasilje, begunci, povratniki in razseljene osebe znotraj države, ter poziva k doslednemu vključevanju vprašanja moški-ženske in reproduktivnega zdravja v sklop nujne zdravstvene oskrbe med humanitarnim odzivom;

22.

poziva Svet, naj konkretizira priporočilo iz poročila Barnier, ki poziva, naj se izkoristijo najbolj oddaljene evropske regije (brez izjem) kot oporne točke za predhodno dostavo osnovnih proizvodov in logistike, da se v primeru nujnega humanitarnega posredovanja osebje in material iz Evrope lažje odpravi na pot;

23.

spodbuja Komisijo, naj nadaljuje razmišljanje o morebitnem negativnem vplivu humanitarne pomoči na področjih posredovanja, zlasti v zvezi z možno destabilizacijo gospodarskih in socialnih struktur ter posledicami za naravno okolje, ter jo poziva, naj razvija ustrezne strategije, ki bodo omogočale upoštevanje teh vplivov že v fazi nastajanja projektov;

24.

poziva k spoštovanju različnosti sodelujočih strani (Združenih narodov, Mednarodnega rdečega križa in Rdečega polmeseca, nevladnih organizacij) pri financiranju in izvajanju mednarodnih humanitarnih programov ter spodbuja prizadevanja za krepitev zmogljivosti lokalnih dejavnikov; poziva k ustreznemu usklajevanju in izmenjavi informacij med vsemi vključenimi dejavniki,

25.

poziva vse vladne organe, naj spoštujejo pomembno vlogo NVO pri zbiranju sredstev zasebnih donatorjev;

26.

podpira nadaljevanje humanitarnih reform na ravni Združenih narodov in poziva h krepitvi sistema humanitarnih koordinatorjev, k večji preglednosti, pristopu, ki bo bolj usmerjen v porabnike, k večji prožnosti pri uporabi sredstev iz skupnih skladov, k izboljšavam pristopa po „grozdih“ (sektorska odgovornost) na podlagi priporočil iz raziskave o humanitarnih posredovanjih Združenih narodov ter ob krepitvi načela preglednosti in odgovornosti, zlasti pri usklajevanju z lokalnimi strukturami in nedržavnimi akterji, ob upoštevanju medsektorskih vprašanj in usklajevanju med „grozdi“;

27.

ponovno potrjuje osrednjo vlogo Združenih narodov in zlasti OCHA pri koordinaciji mednarodne humanitarne dejavnosti;

28.

pozdravlja pobude za zagotavljanje večje skladnosti različnih evropskih instrumentov za odzivanje na krize in pozdravlja združitev humanitarne pomoči in civilne zaščite v istem generalnem direktoratu; vseeno pa vztraja pri formalni ločitvi njunih mandatov, vlog in sredstev;

29.

poziva Svet in Komisijo, naj določita natančna in pregledna pravila za sodelovanje in usklajevanje med EEAS in Komisijo pri obvladovanju obsežnejših kriz zunaj ozemlja Evropske unije ter naj si aktivno prizadevata za prepoznavnost virov in zmogljivosti, uporabljenih na terenu;

30.

opozarja, da bi morala zunanja strategija Evropske unije v zvezi s pravicami otrok temeljiti na vrednotah in načelih, ki so opredeljeni v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, zlasti v členih 3, 16, 18, 23, 25, 26 in 29, ter Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah in njenih izbirnih protokolih;

31.

ponovno poudarja, da mora razlikovanje med mandati vojaških in humanitarnih dejavnikov ostati povsem nedvoumno, zlasti na območjih, ki so jih prizadele naravne katastrofe ali oboroženi spopadi, in da je bistveno, da se vojaška sredstva in zmogljivosti uporabijo samo v zelo omejenem obsegu ter zgolj v skrajni sili za podporo operacijam humanitarne pomoči v skladu s smernicami OZN (smernice MCDA in smernice iz Osla) (10);

32.

opozarja Komisijo in države članice, da je treba humanitarno pomoč in civilno zaščito obravnavati kot povsem civilni nalogi in ju temu primerno izvajati;

33.

poziva Komisijo, naj sproži kampanje ozaveščanja o specifičnosti humanitarne pomoči v okviru zunanje politike Evropske unije, ter poziva države članice, naj zagotovijo, da njihove oborožene sile spoštujejo in izvajajo smernice Združenih narodov; nadalje meni, da je potreben dialog med vojaškimi in humanitarnimi akterji za spodbujanje medsebojnega razumevanja;

34.

ponovno poudarja, da mora uporaba zmogljivosti civilne zaščite ob humanitarnih krizah temeljiti na potrebah ter se usklajevati s humanitarno pomočjo in jo dopolnjevati, v primeru naravnih nesreč pa lahko te zmogljivosti v določeni meri prispevajo k humanitarnih dejavnostim, če se jih uporabi v skladu z ustreznimi načeli Medagencijskega stalnega odbora (IASC);

35.

poziva Komisijo, naj predstavi ambiciozne zakonodajne predloge za vzpostavitev evropske enote civilne zaščite, ki bo temeljila na optimizaciji obstoječega mehanizma Unije za civilno zaščito in združevanju obstoječih nacionalnih sredstev ter ne bo tako povzročila bistvenih dodatnih stroškov in se bo zgledovala po preizkušenih metodah v okviru pripravljalnih ukrepov; financiranje enot civilne zaščite je treba dodati k že obstoječemu financiranju ukrepov v primerih izrednih humanitarnih razmer;

36.

meni, da bi evropska civilna zaščita lahko pomenila obvezo nekaterih držav članic, da dajo prostovoljno na voljo osnovne module civilne zaščite, vnaprej določene in takoj pripravljene za posredovanje Unije, v koordinaciji centra za nadzor in informiranje (MIC, Monitoring and Information Centre), ter meni, da bi večina teh modulov, ki so že na voljo na nacionalni ravni, ostala pod njihovim nadzorom, ter da bi uporaba teh modulov „v pripravljenosti“ predstavljala temelj civilne zaščite Unije pri odzivanju na nesreče znotraj in zunaj njenih meja;

37.

pozdravlja sprejetje nove evropske strategije za podporo zmanjševanju tveganja nesreč v državah v razvoju, sprejete februarja 2009; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj z nacionalnimi vladami, lokalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe v državah prejemnicah razvija programe za preprečevanje nesreč in upravljanje odziva nanje, ter poziva k hitremu izvajanju omenjene strategije;

38.

poziva, naj se vloži veliko truda za bolj sistematično vključevanje razsežnosti zmanjšanja tveganja v politike razvojne in humanitarne pomoči;

39.

zagovarja znatno povečanje zneskov, dodeljenih tej razsežnosti, in poudarja pomen ohranjanja finančnih sredstev na majhni ravni za zagotovitev pristopa, ki spoštuje kontekst in lokalno lastništvo projektov;

40.

zahteva, da se program prilagajanja na podnebne spremembe bolje usklajuje z dejavnostmi za zmanjšanje tveganja;

41.

obžaluje, da je kljub krepitvi političnih zavez v zadnjih letih konkreten napredek na področju povezave med pomočjo, rehabilitacijo in razvojem še vedno omejen;

42.

poudarja pomembnost pravočasnega prehoda z nujne k razvojni pomoči na podlagi posebnih meril in temeljite ocene potreb;

43.

poziva, naj se zagotovi več sredstev za omogočanje kontinuitete pomoči in naj se razmišljanje usmeri na prožnost in dopolnjevanje obstoječih finančnih mehanizmov v prehodnem obdobju med izrednimi razmerami in razvojem;

44.

poziva k boljšemu dialogu in usklajevanju med humanitarnimi organizacijami, razvojnimi agencijami na krajih ukrepanja ter pristojnimi službami evropskih institucij in držav članic;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter uradu Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA).