6.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/20

1.1

Glede na bližnje spremembe sistema državnih pomoči Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je primerno pripraviti mnenje na lastno pobudo o državni pomoči za regije z vidika civilne družbe in njihove vključitve med temeljna načela notranjega trga.

1.2

V času krize in vsesplošne gospodarske recesije, ki zahtevata prožne mehanizme pomoči in intervencije ob upoštevanju pravil konkurence, je to izjemno pomembno vprašanje ključnega pomena. Komisija je v zadnjih letih sprejela začasni okvir intervencij, da bi omogočila ustrezno podporo bančnemu sistemu in podjetjem.

1.3

Državne pomoči za regije so namenjene odpravljanju težav regij v neugodnem položaju ter s tem spodbujanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije držav članic in celotne EU, zato so pomemben instrument, ki lahko pomaga pri obvladovanju krize in ponovnemu zagonu gospodarstva v evropskih regijah. Zlasti za MSP je pomembno, da so ti instrumenti učinkoviti; dostop do tega posebnega sistema pomoči je treba olajšati s poenostavitvijo pogojev dostopa, z večjo prožnostjo instrumenta ter ustreznim obveščanjem o možnostih, ki so na voljo.

1.4

Zato EESO izraža zadovoljstvo, da je Komisija v okviru posodobitve državnih pomoči (1), ki jo je predlagal komisar Almunia, sklenila posodobiti tudi ta sveženj smernic za javno pomoč podjetjem na območjih v neugodnem položaju, in upa, da bo s tem pregledom zagotovljena usklajenost regionalne politike in politike konkurence, ob upoštevanju načela subsidiarnosti.

1.5

EESO Komisiji priporoča, naj bolj uskladi politike EU in politiko konkurence, da slednja ne bi ovirala ciljev, ki so v skupnem evropskem interesu, kot je harmoničen in vključujoč razvoj regij v EU, pač pa priložnost za oživitev regionalnih gospodarstev notranjega trga po krizi.

1.6

Evropska komisija je 14. januarja 2013 odprla javno posvetovanje o dokumentu, ki vsebuje osnutek novih smernic o regionalni pomoči za obdobje 2014–2020 (2): dokument v veliki meri odraža pristop, predstavljen že v neformalnem dokumentu, ki so ga države članice prejele decembra 2011 in v zvezi s katerim je bilo organizirano uvodno večstransko srečanje, kjer je Komisija dala slutiti, da bo morda ugodila nekaterim predlogom držav članic, na primer v zvezi z zgornjo mejo deleža prebivalstva na ravni EU, ki prejema pomoč. V tem kontekstu je mnenje EESO strateško pomembno, ker Komisiji posreduje sporočilo Odbora.

1.7

EESO zato zahteva, naj nove smernice na področju državnih pomoči za regije državam članicam ponudijo prožen medsektorski instrument za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 z ovrednotenjem elementov odličnosti v regijah ne glede na sektor ali velikost podjetij, ki so udeležena pri naložbenih projektih za razvoj območij v neugodnem položaju.

1.8

Sedanji sistem, ki se že 40 let praktično ni spremenil, je neprimeren in tog ter temelji na geografski razčlenitvi ozemlja EU. Če bi sedanji način uporabili v spremenjenih gospodarskih in družbenih okoliščinah Unije, bi lahko ogrozili razvoj notranjega trga.

1.9

EESO predlaga Komisiji, naj določi prožnejše referenčne vrednosti, prilagojene močno spreminjajočemu se gospodarskemu okviru. Te vrednosti bi morale temeljiti na izbiri ukrepov, izbranih na podlagi prioritet, potreb, teritorialne razporeditve gospodarske neučinkovitosti in pasti socialne izključenosti ter institucionalnega konteksta, ne glede na upravne meje.

1.10

EESO zato poudarja, da je treba v sklopu širše posodobitve državno pomoč za regije prilagoditi razmeram in ritmu v gospodarstvu po krizi, kar pomeni večjo prožnost pri določanju neugodnega položaja regij. V takšnih okoliščinah zemljevid, ki togo določa območja v neugodnem položaju za celotno programsko obdobje (sedem let), ni primeren.

1.11

EESO se zato zavzema za to, da se območja v neugodnem položaju, za katere velja izjema po členu 107(3)(c), ne določajo enostavno tako, da se območja, ki prejemajo pomoč po členu 107(3)(a), odštejejo od celotnega deleža zajetega prebivalstva EU (za kar vsekakor ni podlage), pač pa bi države članice morale uporabljati obsežen niz parametrov za določanje neugodnega položaja regij.

1.12

Po mnenju EESO je napačno izključiti velika podjetja iz podpore naložbenim projektom, ki spodbujajo regionalno kohezijo in razvoj. To bi namreč lahko resno ogrozilo možnost za razvoj, ki je možen samo s sinergijo in horizontalno vključitvijo vseh podjetij, ne glede na njihovo velikost.

1.13

EESO poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizem, ki bo vnaprej upošteval možne negativne stranske učinke državne pomoči, kot je velika izguba delovnih mest v podjetjih v EU, in sicer ne samo v okviru primerjalne analize, ki jo Komisija opravlja v fazi obveščanja (in ki se trenutno nanaša samo na velike naložbene projekte) (3), temveč tudi v okviru splošne uredbe o izvzetjih.

1.14

EESO poudarja, da je treba državno pomoč za regije oblikovati tako, da bi zagotovili, da ne spodbuja podjetij k selitvam zaradi velikih razlik v pomoči v sosednjih ali bližnjih regijah, kar v t.i. "tekmah za subvencijo" povzroča drobljenje notranjega trga.

1.15

EESO Komisiji predlaga, naj:

1.16

Komisija bi hkrati morala uvesti varnostno klavzulo, ki bi od velikih podjetij, ki prejemajo regionalno pomoč za ustanavljanje nove stalne poslovne enote ali pridobitev premoženjskih sredstev, neposredno povezanih s stalno poslovno enoto, zahtevala, da se zavežejo, da bodo pet let po odobritvi pomoči:

1.17

EESO poziva Komisijo, naj zmanjšanje stopnje poteka pomoči bolj postopno in uravnoteženo, kot je predvideno v predlogu. Zmanjšanje bi moralo biti v skladu z zmanjšanjem pomoči, ki so jo regije prejele iz naslova kohezijske politike in ki ga je treba določiti.

1.18

EESO predlaga, da se poleg BDP na osebo (trenutno edinim kazalnikom, ki pa ne odraža dejanskega stanja v gospodarstvu neke regije) uporabijo še drugi kazalniki, na primer stopnja brezposelnosti, delež izgube delovnih mest glede na skupni delež zaposlenih ter drugi kazalniki, ki bi lahko bolje upoštevali dejanske razmere.

2.1

Na področju politike konkurence je nadzor državnih pomoči nujen, da bi zagotovili delovanje notranjega trga na podlagi načel svobodne menjave in resnične konkurence, ki odgovarja na potrebe po enakih pogojih za vsa podjetja, ki delujejo na enotnem trgu EU. Člen 107 PDEU zato državam članicam prepoveduje podeljevanje pomoči podjetjem, če bi to prizadelo trgovino med državami članicami, izkrivljalo – ali grozilo, da bi izkrivljalo – konkurenco, omogočalo neupravičene selektivne prednosti nekaterim podjetjem ter preprečevalo tržnim silam, da nagradijo najbolj konkurenčna podjetja, s čimer bi se zmanjšala celotna konkurenčnost EU.

2.2

Kljub temu pa Pogodba dovoljuje določene izvzetja v primerih, ko je pomoč v skupnem evropskem interesu, česar tržne sile same ne bi mogle zagotoviti. V členu 107(2) in (3) so navedeni najpomembnejši primeri nedelovanja trga in izvzetja, na podlagi katerih so nekatere vrste pomoči "združljive" ali "se lahko štejejo kot združljive" na podlagi meril, ki jih določi samo Evropska komisija.

2.3

Na podlagi člena 107(3)(a) in (c) Pogodbe lahko Komisija šteje kot združljivo s skupnim trgom državno pomoč, dodeljeno za spodbujanje gospodarskega razvoja nekaterih območij v neugodnem položaju v Evropski uniji, kar imenujemo "državna pomoč za regije". Gre za pomoč, ki je namenjena predvsem velikim podjetjem za podporo naložbam in ustvarjanju delovnih mest, v nekaterih primerih pa gre za operativno pomoč. V obeh primerih je pomoč namenjena nekaterim regijam, da bi odpravili razlike med posameznimi regijami in še zlasti, da bi spodbudili podjetja k ustanavljanju novih poslovnih enot na teh območjih.

2.4

Ker se z državno pomočjo za regije odpravljajo zlasti težave prikrajšanih regij, to spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo držav članic in celotne Evropske unije. Njeni cilji so v skladu s cilji strukturnih skladov, ki so poleg državnih proračunov med možnimi sredstvi za izvajanje politike regionalnega razvoja.

2.5

Po mnenju EESO je nujno ohraniti in v nekaterih primerih okrepiti nadzor nad državnimi pomočmi, ki lahko močno ogrožajo pravilno delovanje notranjega trga, hkrati pa meni, da je treba zagotoviti, da pravila, ki urejajo državno pomoč, ne bodo povzročila drobljenja, pač pa bodo preprečila visoko tveganje izkrivljanja konkurence in trgovine zaradi razlik med posameznimi državami članicami v sposobnosti dodeljevanja pomoči za naložbe.

2.6

Poleg tega EESO meni, da je treba zagotoviti učinkovitost in prožnost instrumentov za izredno pomoč v kriznih primerih ali za krizna območja.

2.7

Sedanji sistem smernic o državnih pomočeh za regije je očitno neprimeren zaradi svoje toge strukture, ki temelji na geografski razčlenitvi ozemlja EU, in ni popolnoma v skladu s cilji Pogodbe, določenimi v členu 107(3)(c), saj bi lahko povzročil izkrivljanje konkurence. Če bi sedanji način uporabili v novih gospodarskih in družbenih okoliščinah Unije, bi lahko ogrozili razvoj notranjega trga.

2.8

Posodobitev državnih pomoči mora upoštevati tudi ta pomemben instrument, ki dopolnjuje paleto možnih ukrepov za območja v neugodnem položaju. Zdi se vsaj nenavadno, da Komisija ne namerava samo ohraniti sistem, ki obstaja od daljnega leta 1971, resda s poznejšimi spremembami, pač pa uporabo še bolj omejiti. Cilje glede rasti in ustvarjanja delovnih mest, ki jih Komisija večkrat poudarja, ogrožajo nekoherentne politike, ki omejujejo možnosti, ki bi jih lahko ponudila usmerjena revizija smernic.

2.9

Sama Komisija v strategiji Evropa 2020 priznava, da se stanje v gospodarstvu hitreje spreminja kot stanje v politiki in da potrebuje Evropa nov pristop, ki temelji na razporejanju virov glede na teme in prednostne naloge, da bi po krizi ponovno dosegli trajnostno rast in vzdržne javne finance. GD za konkurenco je v dokumentu za razpravo o posodobitvi (4) z dne 23. februarja 2012 poudaril, da bi bilo to treba doseči "s svežnjem reform v različnih sektorjih s partnerstvom z državami članicami in zainteresiranimi stranmi, da bi dosegli velik in uravnotežen dogovor za prihodnje ukrepe".

2.10

EESO pozdravlja ta pristop, ki je po njegovem mnenju prožnejši in bolj dinamičen ter s tem ustreznejši za spopadanje s krizo, ki se še naprej hitro širi po EU, ter poziva, naj se uporabi tudi in predvsem pri oblikovanju izvzetij, ki jih Pogodba določa za državne pomoči, namenjene regijam.

3.1

EESO ugotavlja, da Komisija vse od prvih smernic, sprejetih leta 1998 (5), v katerih so bila prvič določena načela za državno pomoč za regije, poudarja, da je treba povečati osredotočenost in usklajenost regionalne politike in politike konkurence (6).

3.2

Ta pristop je zagotovil medsebojno usklajenost dveh sistemov do programskega obdobja 2000–2006, ko so bili iz političnih in ekonomskih razlogov zemljevidi regij EU, upravičenih do sredstev strukturnih skladov v okviru tedanjih ciljev 1 in 2, enaki zemljevidom regij, upravičenih do izvzetij v zvezi z državnimi pomočmi za regije, kar pa se je v programskem obdobju 2007–2013 spremenilo.

3.3

Po eni strani so bile uvedene spremembe v regionalni politiki, da bi sprejeli interdisciplinarni in celostni pristop, s katerim bi lahko ugotovili posebne probleme, ki obstajajo zaradi različnih geografskih okoliščin, in pripravili celovito strategijo, ki bi določala okvir, znotraj katerega se izvajajo posebni cilji in ukrepi (7). Uredba (ES) št. 10838/2006 (8) je nato opredelila nov način za izvajanje strukturnih ukrepov na terenu, pri čemer je za izvajanje odgovorna vsaka država članica na ustrezni teritorialni ravni, v skladu z njenim institucionalnim sistemom ter družbenimi in gospodarskimi posebnostmi in zahtevami.

3.4

Po drugi strani se v okviru politike konkurence še naprej v obliki sedemletnih zemljevidov vnaprej določajo območja, ki so upravičena za izjeme, ko gre za državno pomoč za regije. Regionalna in kohezijska politika tako nimata enako prožnega instrumenta, kar ogroža celovitost notranjega trga in odraža asimetričnost politik, ki pa imajo vse skupni cilj: kohezijo.

3.5

EESO opozarja, da je Komisija v Zeleni knjigi o teritorialni koheziji iz leta 2008 (9) priznala, da se lahko o upravičenosti do pomoči odloča le na regionalni ravni, saj se vse bolj zaveda, da je za izboljšanje upravljanja kohezijske politike treba povečati njeno prožnost in sposobnost prilagajanja teritorialni ravni, povečati njeno primernost in upoštevanje posebnih prednosti posameznih območij pri oblikovanju razvojnih strategij ter izboljšati usklajevanje te politike z drugimi politikami na vseh ravneh v skladu z načelom subsidiarnosti.

3.6

Komisija je razen tega zaključila, da so za učinkovito obvladovanje problemov gospodarske rasti EU v globaliziranem svetovnem gospodarstvu "potrebni politični ukrepi na različnih geografskih ravneh" (10).

3.7

Če lahko – kakor pravi Komisija – politika konkurence "vpliva na teritorialno porazdelitev gospodarske dejavnosti tako, da zagotovi, da je regionalna pomoč zgoščena na območjih z najbolj neugodnim položajem in da je obseg odobrene pomoči prilagojen vrsti in stopnji težav" (11), se ta politika ne more izmakniti upoštevanju razvoja, do katerega je v regionalni politiki že prišlo. Ta temelji na ukrepih, tematsko osredotočenih na prioritete EU in geografsko osredotočenost na različnih ravneh, kar pomeni, da je nujno treba preveriti način določanja območij, upravičenih do regionalnih izvzetij po členu 107(3).

4.1

EESO opozarja, da način, ki ga uporablja Komisija za ugotavljanje, katera območja v EU so upravičena do regionalnih izvzetij po členu 107(3), daje prednost regijam z najhujšimi problemi (pododstavek (a)), če upoštevamo BDP glede na standard kupne moči v primerjavi z evropskim povprečjem. Dodati bi bilo treba še druga merila za merjenje velike podzaposlenosti, ki je posebej navedena v Pogodbi. Merilo, ki ga uporablja Komisija, kaže namreč na izredno nizek življenjski standard, ne odraža pa vedno velike podzaposlenosti. Stopnja brezposelnosti bi bila lahko dober korekcijski faktor za BDP. EESO sprašuje Komisijo, zakaj se pri določanju območij v neugodnem položaju po členu 107(3)(c) enostavno odštejejo območja po členu 10(3)(a) od celotnega prebivalstva neke države članice. To namreč pomeni, da je pomoč območjem v neugodnem položaju po členu 107(3)(c) odvisna od velikosti območij v neugodnem položaju po členu 107(3)(a), s čimer se ustvarjajo velike razlike med državami članicami brez kakršnekoli primerjalne analize težav, s katerimi se srečujejo izbrane regije.

4.2

Na ta način prihaja do dejansko izkrivljenih pogojev: nekatere članice imajo tako upravičene regije, ki so veliko bolj razvite od regij v drugih državah, ki ne morejo biti upravičene do regionalne pomoči zaradi nizke zgornje meje za člen 107(3)(c). Izkrivljanja trgovine zaradi kakršnekoli pomoči ni mogoče niti približno upravičiti v imenu skupnega interesa, saj bi bilo izkrivljanje hkrati nepravično in popolno.

4.3

EESO poudarja, da je pomembno, da se za določanje območij po členu 107(3)(c) ohrani primerjava s stopnjo razvoja v isti državi, saj je primerjava znotraj države edini način, da država članica poskuša odpraviti razlike med regijami na svojem ozemlju in sprejme ustrezne regionalne ukrepe proti drobljenju notranjega trga.

4.4

V močno globaliziranem svetu in glede na vse hitrejše odpravljanje notranjih ovir v Evropi, postajajo neenakosti znotraj EU vse bolj očitne na regionalni kot na nacionalni ravni, na območjih, kjer socialni in gospodarski problemi presegajo upravne meje in so zakoreninjeni v posebnih strukturnih in sistemskih slabostih, ki so bolj gospodarske kot politične narave.

4.5

Določanje "slabotnih" ozemelj glede na zemljevid, ki je nastal na podlagi povprečij za obdobje 2008–2010 in velja za sedemletno obdobje, kaže na togost v načrtovanju, ki je glede na današnji gospodarski in družbeni položaj povsem anahronistična.

4.6

Poleg tega bi lahko poskusi prostorskega uravnoteženja gospodarske dejavnosti z naložbami v območja v najbolj neugodnem položaju privedli do "prisiljenih" rezultatov, ki ne bi odražali dejanskega potenciala teh območij, s čimer bi ogrozili učinkovito določanje skupin na območjih po členu 107(3)(c) in ustregli t. i. "lovcem na lokalno pomoč" na območjih po členu 107(3)(a). Statično vnaprejšnje določanje območij v neugodnem položaju nikakor ne vodi v konkurenčnost ali inovativnost, saj ovira razvoj inovativnih grozdov, ki so v strategiji Evropa 2020 določeni kot glavni element strategij pametne specializacije za regionalno rast in katerih razvoj je po mnenju Komisije treba podpreti z osredotočanjem na področja s primerjalno prednostjo  (12), torej gospodarske panoge, kjer bo pomoč stroškovno najbolj učinkovita.

4.7

Ravno tako je bilo obširno dokazano (13), da politika za regionalni razvoj, ki temelji predvsem na odpravljanju regionalnih razlik, povezanih z različno produktivnostjo (drugače povedano: na prerazporejanju finančnih sredstev iz bogatejših regij v revnejše), močno omejuje mobilnost in učinkovito povezovanje. Tak pristop mora nujno omogočati razvojno strategijo na podlagi kraja, pri čemer so meje regij in krajev neodvisne od upravnih meja in se lahko s časom spremenijo.

5.1

EESO meni, da je treba pri t. i. območjih v neugodnem položaju vsaki upravni regiji omogočiti intervencijo na vseh območjih, ki v programskem obdobju kažejo znake neugodnega položaja, ugotovljene na podlagi predhodno določenih, priznanih in dogovorjenih kazalnikov.

5.2

EESO podpira model za posodobitev regionalne politike, priporočen v poročilu o kohezijski politiki 2009, ki ga je pripravil Fabrizio Barca (14). Te vrednosti bi morale temeljiti na izbiri ukrepov, izbranih na podlagi prioritet, potreb, teritorialne razporeditve gospodarske neučinkovitosti in pasti socialne izključenosti ter institucionalnega konteksta, ne glede na upravne meje.

5.3

EESO Komisiji predlaga, naj sprejme enak pristop tudi za politiko konkurence, in sicer z novim načinom določanja "gospodarskih območij" po členu 107(3)(c). Ta pristop ne bi bil povezan z geografskimi ali upravnimi mejami, temveč bi upošteval dejanske pogoje, s katerimi se regije občasno srečujejo.

5.4

Po mnenju EESO bi lahko ta model – s pomočjo tematske osredotočenosti – zagotavljal tako cilje v zvezi z regionalnim razvojem kot tudi načela konkurence in celovitosti trga, in sicer s pomočjo količinske omejitve virov, namenjenih za državno pomoč za regije, vnaprej določene za posamezno državo članico in regijo NUTS II (nomenklatura ozemeljskih enot za statistiko), kakor se na primer že uporablja za nacionalne zgornje meje de minimis v ribištvu in kmetijstvu.

5.5

EESO predlaga, da je treba skupaj z zgornjo mejo določiti tudi vrednosti za ocenjevanje v kriznih primerih, da bi zagotovili, da podpora podjetjem prispeva k razvoju šibkih regij in da se območja, ki so občasno upravičena do državne pomoči za regije, določijo na podlagi obsežnega niza kazalnikov in minimalnih pragov, ki jih vnaprej odobri Komisija.

5.6

Po mnenju EESO bi bilo bolj logično, če bi pri določanju območij v neugodnem položaju upoštevali gospodarski in socialni položaj na posameznem območju. V ta namen bi lahko določili območja NUTS III, kjer je odstotek brezposelnosti višji od nacionalnega povprečja, pri čemer bi upoštevali celotno prebivalstvo na teh območjih NUTS III in uporabili multiplikator (o katerem bi se dogovorili skupaj s Komisijo), da bi določili zgornjo mejo za pomoč podjetjem na teh območjih.

5.7

EESO meni, da bi lahko s tem načinom Komisija bolje skrbela za konkurenco kot s sedanjim načinom, saj se upoštevajo zahteve glede združljivosti, ki so določene v smernicah, hkrati pa se določa dejanska zgornja meja za pomoč, ki jo država članica lahko dodeli za določeno območje, s čimer se preprečuje, da bi bogatejše države v primerjavi z drugimi nesorazmerno podpirale lastna podjetja. Sedanja pravila pa državam članicam omogočajo tolikšno koncentracijo državnih pomoči na nekaterih upravičenih območjih, da lahko celotni znesek izkrivlja konkurenco.

6.1

EESO poudarja, da je bila državna pomoč za regije že od samega začetka zamišljena kot pomoč velikim podjetjem, katerih strateška vloga pri razvoju gospodarstva regije je jasno zapisana v sporočilu Komisije iz leta 1998 o regionalni politiki in politiki konkurence (15). V njem je poudarjeno, da morata biti obe politiki usklajeni ravno zato, da bi privabljali naložbe velikih podjetij in da bi bilo to zelo zaželeno z vidika regionalnega razvoja zaradi pozitivnih posrednih učinkov in dostopa do svetovnega trga.

6.2

Glede na navedene ugotovitve EESO meni, da je treba še naprej ohraniti možnost dodeljevanja regionalne pomoči velikim podjetjem na območjih, določenih v členu 107(3)(c), pod pogoji, določenimi v obstoječih smernicah.

6.3

EESO opozarja Komisijo, da bi lahko onemogočenje pomoči velikim podjetjem na območjih, določenih v članu 107(3)(c), močno ogrozila javne vire na območjih, določenih v členu 107(3)(a), v nekaterih državah, ki nimajo samo izredno visoke zgornje meje pomoči, temveč so tudi prejemnice precejšnjih sredstev EU in imajo precej nižje stroške dela, kar bi vsekakor izkrivilo konkurenco.

6.4

Liberalizacija finančnih trgov in širitev enotnega trga zdaj podjetjem omogočata, da sprejemajo strategije za plačevanje čim manjših davkov in izbirajo davčno najugodnejšo lokacijo (16). Medtem ko čakamo na uskladitev davkov, ki bi čim bolj zmanjšala škodljivo davčno konkurenco, bi se morala Komisija po mnenju EESO namesto za zmanjšanje pomoči bolj zavzemati za takšno pomoč in sistem pomoči (na primer za dolgoročno davčno olajšavo na podlagi zadostnih zavezujočih pogojev), s katerim bi lahko zmanjšali izkrivljenost trga. V zakonodajnem okviru za naslednje programsko obdobje bi bilo treba poostriti pravila o selitvi in zagotoviti kanale, ki bi omogočali primerno usklajevanje v primerih, ko se uporaba kohezijskih sredstev EU in dodeljevanje državne pomoči nanaša na isto podjetje.

6.5

EESO Komisijo izrecno poziva, naj podrobneje preuči zakonodajni sistem za podporo gospodarskemu razvoju območij v neugodnem položaju, ki so ga sprejele ZDA, ena od največjih tekmic EU (Code of Federal Regulations, naslov 13: Businnes Credit and Assistance). Mehanizem za določanje območij, upravičenih do javne podpore, temelji na določanju okrožij gospodarskega razvoja (economic development districts) in območij v gospodarsko neugodnem položaju (economic distressed areas) ter na izbiri projektov za njihov razvoj, ne na podlagi geografskih ali upravnih meja, temveč na podlagi prednostnih nalog in ciljev intervencije ter niza parametrov, na grobo določenih na zvezni ravni, ki jih vsaka zvezna država potem podrobno določi glede na strukturo svojega gospodarstva.

7.1

Na javnem posvetovanju o državni pomoči za razvoj evropskih regij, ki je bilo organizirano 29. januarja 2013, so sodelovali predstavniki nekaterih regij iz EU (iz Španije, Nemčije in Italije: Andaluzija, Bavarska in Emilia Romagna), lokalnih in nacionalnih združenj podjetij in Evropskega parlamenta ter strokovnjak poročevalca OR, ki je predstavil mnenje, ki ga je OR kot posvetovalni organ EU sprejel 1. februarja 2013 (17) in v katerem so predstavljena vprašanja in predlogi za Komisijo, v glavnem v zvezi s potrebo po posodobitvi pravil o državni pomoči za regije.

7.2

Kljub različnim stališčem so tako regije kot podjetja poudarila, da predlog Komisije ne ponuja zadovoljivih in sprejemljivih odgovorov na številna vprašanja v zvezi s posodobitvijo in izboljšanjem sistema državnih pomoči za regije, zlasti v sedanji hudi gospodarski krizi. Predstavnik Evropskega parlamenta je podprl predlog, predstavljen v tem mnenju, saj je po njegovem mnenju primernejši in bolj upošteva potrebo po novem regionalnem ravnovesju. V zvezi z zamislijo, da bi poleg BDP uporabljali še druga merila za izračunavanje odstopanja od povprečja EU in upravičenosti do pomoči za območja po členu 107(3)(a), je bilo predstavljenih več zanimivih predlogov, med drugim stopnja brezposelnosti posamezne regije. S temi predlogi se EESO v celoti strinja.

7.3

Tako z lokalnega kot nacionalnega vidika so podjetja poudarila, da mora biti instrument prožen: dostop do regionalne pomoči je treba ocenjevati z vidika kakovosti naložbe ter pričakovanega učinka na gospodarstvo in konkurenco, ne pa z vidika velikosti podjetja. Poudarjeno je bilo tudi, da bi bilo treba posodobiti parametre glede velikosti podjetij, določene v priporočilu Komisije iz leta 2003 (18), da bi lahko učinkoviteje ocenjevali učinke pomoči za podjetja, ki niso MSP, na konkurenco. V kategorijo teh podjetij se namreč uvrščajo številna podjetja, ki niso velike multinacionalke in jih zaradi njihove bistveno manjše velikosti ni mogoče obravnavati enako kot multinacionalke.

8.1

Odbor poziva Komisijo, naj ponovno razmisli o svoji nameri za zmanjšanje intenzivnosti pomoči za velika podjetja s 40 na 35 in 25 %. Argumenti Komisije za znižanje pomoči niso utemeljeni. Predlagano znižanje bi dejansko pomenilo odpravo sedanjih sistemov na območjih kategorije a), katerih namen je privabiti tuje naložbe.

8.2

Odbor izraža resno zaskrbljenost zaradi namere Komisije, da omeji intenzivnost pomoči na višino dodatnih stroškov in da zaostri postopek za velika podjetja, kar zadeva dokazovanje spodbujevalnega učinka pomoči.

8.3

Zgoraj opisani ukrepi bi dejansko zmanjšali sposobnost območij iz kategorije a), da privabljajo tuje naložbe in ustvarjajo nova delovna mesta in vrednosti, ter postavili ta območja v slabši konkurenčni položaj v primerjavi z drugimi območji zunaj Evrope, katerih programi pomoči so pogosto veliko bolj velikodušni.