6.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/40

1.1

Odbor izraža podporo vzhodnemu partnerstvu, katerega cilj je prispevati h gospodarskemu in socialnemu razvoju sosednjih držav EU na vzhodu Evrope, utrditi demokratične institucije ter spodbuditi skupne standarde in vrednote, na katerih temelji skupni evropski projekt.

V tej zvezi ponovno opozarja na pomen sodelovanja civilne družbe ter na odločilno vlogo socialnega dialoga, v okviru katerega si socialni partnerji (organizacije delodajalcev in sindikati) prizadevajo za soglasje ter uskladitev različnih socialnih in gospodarskih interesov podjetij in zaposlenih.

1.2

Odbor opozarja na specifičnost socialnega dialoga, ki bi ga bilo treba omogočiti na različnih ravneh in področjih, kjer lahko socialni partnerji uveljavljajo svoje legitimne interese. Potekati bi moral hkrati s civilnim dialogom, katerega cilj je spodbujanje participativne demokracije v širšem pomenu besede, in ga obenem dopolnjevati. Odbor ponovno ugotavlja, da tako socialni kot civilni dialog temeljita na neodvisnosti socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, ter poziva k spoštovanju te neodvisnosti kot ene temeljnih človekovih in socialnih pravic, kot jih opredeljujejo mednarodne in evropske organizacije.

1.3

Odbor zahteva, da se te temeljne pravice, zlasti svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj, v okviru vzhodnega partnerstva dosledno upoštevajo. Zadevne države poziva, naj storijo vse potrebno za napredek pri vključevanju evropskih in mednarodnih standardov, ki so opredeljeni v Listini EU o temeljnih pravicah, Evropski socialni listini (Svet Evrope) in v okviru Mednarodne organizacije dela, ter pri uvajanju načela pravne države na socialnem področju. Upoštevanje teh standardov je treba vključiti med formalna merila za pripravo in oceno pridružitvenih sporazumov. Vzhodno partnerstvo bi se pri tem lahko zgledovalo po pristopu, ki ga je Komisija uporabila pri vzpostavitvi svojega splošnega sistema preferencialov (GPS+) za trgovino.

1.4

Odbor meni, da bi moralo vzhodno partnerstvo dejansko prispevati k socialnemu dialogu na ravni partnerskih držav, zato poziva k rednemu posvetovanju s strukturami za dogovarjanje tako med pripravo kot tudi med ocenjevanjem pridružitvenih sporazumov. Ob tem ponovno opozarja, da predlagani akcijski načrti v okviru vzhodnega partnerstva zajemajo številna vprašanja v zvezi z energetiko, gospodarskimi sektorji, vlogo javnih služb itd., ki neposredno zadevajo interese zaposlenih in gospodarskih akterjev, zato je upravičeno posvetovanje ne le zgolj na ravni splošne gospodarske politike, temveč tudi na ravni različnih zadevnih sektorjev in območij.

1.5

Odbor pozdravlja odločitev foruma civilne družbe, da bo ustanovil peto delovno skupino za socialni dialog; prvič se je sestala novembra 2012 v Stockholmu.

1.6

Odbor poziva forum civilne družbe k pregledu poslovnika in načinov izbora organizacij civilne družbe, da bi s tem zagotovili, da bo sodelovanje predstavnikov socialnih partnerjev sorazmerno z vlogo njihovih organizacij v zadevnih državah. Ob sklicevanju na svoje tri skupine poudarja, da bi forum civilne družbe z uravnoteženo zastopanostjo socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe postal bolj reprezentativen in legitimen sogovornik nacionalnih in evropskih oblasti, ki sodelujejo v vzhodnem partnerstvu.

1.7

Odbor želi, da bi se forum civilne družbe, njegove nacionalne platforme in nacionalne strukture za socialni dialog začeli usklajevati, da bi se tako izognili nepotrebnemu in škodljivemu medsebojnemu rivalstvu. Predstavniki socialnih partnerjev na nacionalnih platformah bi lahko delovali kot posredniki med navedenimi organi ter že vzpostavljenimi dvo- ali tristranskimi strukturami.

1.8

Odbor predlaga, da se v okviru vzhodnega partnerstva vzpostavi poseben organ, ki bo osredotočen predvsem na socialno politiko in zaposlovanje. Ta organ, ki bi ga vodil GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, bi bil pristojen za izvajanje sistematičnega programa, namenjenega spodbujanju izmenjav med EU in partnerskimi državami na področju socialne politike in zaposlovanja ter opredelitvi dobrih praks, ob upoštevanju ciljev, ki so bili za to področje določeni v okviru druge tematske platforme (gospodarsko povezovanje in skladnost s politikami EU). Dolgoročno Odbor želi, da bi se ta organ preoblikoval v tematsko platformo. Ta peta platforma bi omogočila celovito obravnavo vprašanj v zvezi s socialno politiko in zaposlovanjem, s čimer bi njihov pomen priznali v okviru štirih drugih prednostnih nalog vzhodnega partnerstva.

1.9

Odbor pozdravlja ustanovitev Sklada za civilno družbo in Evropske fundacije za demokracijo ter poziva, da bi morala slednja čim prej začeti delovati. Upa, da bosta ti ustanovi z opredelitvijo objektivnih in preglednih meril dejansko prispevali h krepitvi civilne družbe in njenega delovanja, zlasti pa k poglobitvi socialnega dialoga v zadevnih državah. Financiranje raziskave o stanju socialnega dialoga v posameznih državah, ki bi omogočila opredelitev ciljev in kazalnikov napredka na tem področju, bi lahko uredili v okviru programov navedene fundacije. Odbor poziva tudi, da se za države vzhodnega partnerstva vzpostavi splošen program, ki bi temeljil na pobudi za socialno kohezijo v državah jugovzhodne Evrope.

2.1

Vzhodno partnerstvo je bilo vzpostavljeno zaradi poglobitve in razširitve evropske sosedske politike na vzhodnoevropske sosednje države EU (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldavija, Ukrajina) – tako kot Unija za Sredozemlje, katere namen je bil okrepitev evropske sosedske politike z južnimi sosednjimi državami EU –, in sicer za uresničevanje ciljev "političnega združevanja in gospodarskega povezovanja" šestih partnerskih držav (1). Uradno je začelo delovati 7. maja 2009 v Pragi na srečanju na vrhu predsednikov šestih partnerskih držav ter predstavnikov EU in držav članic.

2.2

Vzhodno partnerstvo predlaga dvojni pristop: (1) dvostranski, ki je zasnovan za oblikovanje tesnejših odnosov med EU in posameznimi partnerskimi državami, in (2) večstranski, na podlagi katerega naj bi vzpostavili okvir za reševanje skupnih izzivov. Komisija je v ta namen predlagala oblikovanje štirih tematskih platform, ki bi združevale predstavnike partnerskih držav ter držav članic in institucij EU: (1) demokracija, dobro upravljanje in stabilnost, (2) gospodarsko povezovanje in skladnost s politikami EU, (3) energetska varnost in (4) stiki med ljudmi. V podporo predlaganemu pristopu je poleg tega predvidela tudi vodilne pobude in programe vzpostavljanja institucij.

2.3

V delo vzhodnega partnerstva naj bi bile "poleg predstavnikov vlad in Evropske komisije (…) vključene tudi druge institucije EU, mednarodne organizacije (kot sta OVSE in Svet Evrope), mednarodne finančne institucije, parlamenti, predstavniki podjetij, lokalni organi ter vrsta zainteresiranih strani s področij, ki jih zajemajo tematske platforme" (2). V okviru partnerstva je bila namreč predlagana vzpostavitev foruma civilne družbe, z namenom "spodbujanja stikov med organizacijami civilne družbe in olajševanja njihovega dialoga z javnimi organi".

2.4

Forum naj bi spodbudil sodelovanje številnih akterjev, vključno s sindikati, organizacijami delodajalcev, strokovnimi združenji, nevladnimi organizacijami, raziskovalno-svetovalnimi skupinami (angl. think-tanks), nepridobitnimi združenji, nacionalnimi in mednarodnimi organizacijami civilne družbe in omrežji ter vsemi drugimi ustreznimi akterji civilne družbe (3). Komisija in Svet sta organizirala izbirni postopek, v katerem so sodelovale zainteresirane organizacije civilne družbe; forum civilne družbe se je nato prvič sestal novembra 2009 v Bruslju. Sprejel je tudi svoj poslovnik, določil način dela in izvolil člane usmerjevalnega odbora. Odtlej vsako leto organizira generalno skupščino (novembra 2010 v Berlinu, novembra 2011 v Poznanju, novembra 2012 v Stockholmu); zavzel se je za vzpostavitev nacionalnih platform, katerih cilj je decentralizacija njegovega dela na raven šestih partnerskih držav.

2.5

Vzhodno partnerstvo – projekt, ki ga Odbor pozitivno ocenjuje že od vsega začetka (4) – obstaja že štiri leta in je omogočilo podporo več izjemno koristnim reformam na gospodarskem, komercialnem in energetskem področju ter na področju prostega gibanja oseb. Odbor ob upoštevanju prispevka civilne družbe k vzhodnemu partnerstvu prek njenega foruma obžaluje vedno manjšo udeležbo zastopnikov civilne družbe iz držav članic EU pri dejavnostih foruma ter poziva k razpravi v okviru foruma in Komisije, da se sprejmejo in začnejo izvajati ukrepi, s katerimi bi odpravili to neravnovesje. Odbor je v mnenju z dne 16. junija 2011 (5) izrazil obžalovanje, da delodajalci, sindikati in druge družbeno-gospodarske organizacije (kmetje, potrošniki, predstavniki MSP idr.) na nacionalni ravni zelo malo, če sploh, sodelujejo v dejavnostih foruma civilne družbe.

2.6

Odbor je s tem izrazil določene pomisleke, na katere vedno znova opozarjajo evropske in mednarodne organizacije delodajalcev ter sindikati. Mario Sepi, predsednik Odbora, je tako maja 2011 v pismu, naslovljenem na usmerjevalni odbor foruma civilne družbe, ponovno opozoril, da izraz "civilna družba" ne vključuje zgolj nevladnih organizacij in organizacij s sedežem v skupnosti, temveč tudi akterje trga dela (sindikate in delodajalce) ter organizacije, ki zastopajo socialne in ekonomske akterje, ki niso socialni partnerji v strogem pomenu besede (npr. organizacije potrošnikov) (6).

2.7

Forum civilne družbe se je v zvezi s tem strinjal, (1) da se nekoliko ublažijo merila za izbor organizacij civilnih družb, ki so njihovo udeležbo na skupščini foruma civilne družbe omejevala na dva enoletna mandata in bi sčasoma izključila najbolj dejavne sindikate in organizacije delodajalcev, in (2) da ustanovi peto delovno skupino, ki bi bila posvečena socialnemu dialogu in v kateri bi lahko brez omejitev sodelovali predstavniki katerih koli organizacij delodajalcev in sindikatov. Ta delovna skupina je bila vzpostavljena na generalni skupščini foruma civilne družbe novembra 2012 v Stockholmu.

2.8

Forum je že na skupščini novembra 2011 v Poznanju med drugim razpravljal o načinih za utrditev svojega statusa in okrepitev svojega delovanja. V ta namen je sklenil ustanoviti združenje s pravnim statusom, kar mu bo omogočilo udeležbo v programih sodelovanja, ki jih je Komisija uvedla za vzhodno partnerstvo, ter stalni sekretariat, ki bo lahko skrbel za usklajevanje, kar je neločljivi del vloge foruma civilne družbe. Pozval je tudi k odprtju sklada v podporo civilne družbe in organizacij civilne družbe. Vztrajal pa je tudi pri tem, da bi morali imeti njegovi predstavniki pravico polnopravno sodelovati pri različnih dejavnostih vzhodnega partnerstva, naj bodo to srečanja večstranskih platform ali srečanja na ministrski ravni.

3.1

Socialni dialog je dialog med organizacijami, ki zastopajo delodajalce in zaposlene, in sicer med njimi samimi ali med njimi in vlado ali njenimi zastopniki (kar vključuje regionalne in/ali lokalne oblasti), da bi s tem spodbudili gospodarski in socialni napredek in omogočili konstruktivno reševanje konfliktov, ki nastajajo zaradi različnih socialnih in gospodarskih interesov. Običajno je cilj socialnega dialoga zagotavljanje normativnega okvira, v obliki zakonodaje, sklepov vlade ali kolektivnih pogodb o delu, ki so za podpisnike in njihove pooblastitelje zavezujoči; njihovo področje uporabe je sicer mogoče na podlagi sklepa vlade in socialnih partnerjev razširiti na vse družbeno-gospodarske akterje. Socialni dialog v posameznih državah poteka v skladu z nacionalnimi pravili in postopki. V večini držav članic EU in njihovih sosednjih državah temelji na dvostranskih ali tristranskih strukturah za posvetovanje in pogajanje.

3.2

Socialni dialog zajema priznanje temeljnih socialnih pravic, ki jih določa Mednarodna organizacija dela (MOD), opredeljene pa so tudi v Evropski socialni listini (Svet Evrope) in Listini EU o temeljnih pravicah. Zato vključuje tudi priznanje neodvisnosti sindikatov in organizacij delodajalcev ter pravico zaposlenih ali delodajalcev, da se včlanijo v katero koli organizacijo po svoji izbiri (Konvencija št. 87 MOD).

3.3

Civilni dialog je dialog med različnimi organizacijami civilne družbe ter med njimi in vlado ali njenimi zastopniki, njegov cilj pa je spodbujanje participativne demokracije, pri čemer se upoštevata strokovno znanje in udejstvovanje državljanov, in sicer prek organizacij, ki jih ti ustanovijo, da bi zagovarjali določene interese ali podprli določene cilje oziroma vrednote. Civilni dialog v številnih državah članicah EU ali njihovih sosednjih državah poteka na nacionalni ravni prek struktur, kot so ekonomsko-socialni sveti ali odbori za posvetovanje s civilno družbo.

3.4

Za civilni dialog je potrebno priznanje temeljnih civilnih in človekovih pravic, zlasti svobode izražanja, združevanja in demonstriranja. Te pravice so določene v Listini EU o temeljnih pravicah.

3.5

Čeprav socialni dialog in civilni dialog potekata predvsem na nacionalni ravni, je bil njun pomen priznan tudi na evropski ravni, kjer se izvajata različno. Evropski ekonomsko-socialni odbor ima v vlogi posvetovalnega organa evropske civilne družbe in ob upoštevanju dejstva, da je v enaki meri sestavljen iz predstavnikov organizacij delodajalcev (I. skupina), delojemalcev (II. skupina) in drugih organizacij civilne družbe (III. skupina), možnost nastopati v središču socialnega dialoga in civilnega dialoga; tako lahko olajša postopek skupnega sprejemanja stališč v zvezi z različnimi kategorijami gospodarskih, socialnih in civilnih dejavnosti, ki jih zastopa (7).

4.1

Odbor je že v več mnenjih obravnaval položaj socialnih partnerjev in stanje socialnega dialoga v šestih državah vzhodnega partnerstva. V tem mnenju ni bilo mogoče analizirati stanja v vsaki državi, saj se med seboj včasih precej razlikujejo. Odbor se zato sklicuje na predhodna mnenja, v katerih je pogosto precej pozornosti namenil tudi tem vprašanjem (8), sicer pa namerava v razmišljanju v nadaljevanju besedila predvsem izpostaviti nekaj skupnih točk posameznih držav vzhodnega partnerstva.

4.2

Organizacije delodajalcev in delojemalcev obstajajo v vseh šestih partnerskih državah. Nekatere od teh organizacij so naslednice socialnih ali gospodarskih organizacij iz sovjetskega režima, ki so bile na novo ustanovljene na začetku 90. let. Druge so nastale v obdobju demokratizacije in gospodarske liberalizacije, ki se je v teh državah začelo po razpadu ZSSR. V nekaterih državah se je uveljavil pluralizem organizacij, v drugih pa delodajalce (Azerbajdžan, Gruzija in Moldavija) ali delojemalce (Armenija, Azerbajdžan, Gruzija in Moldavija) zastopa zgolj ena organizacija.

4.3

Te organizacije se po stopnji neodvisnosti od vlade in javnih oblasti razlikujejo od države do države in od organizacije do organizacije. Sedanji sistem v Belorusiji ni nikoli okleval pri neposrednem vmešavanju v delovanje in dejavnosti organizacij delodajalcev ali sindikatov. V državah, kjer obstaja samo ena organizacija delodajalcev ali delojemalcev, dejanski monopol teh organizacij včasih izrazito omejuje popolno uveljavljanje svobode združevanja in pravice do kolektivnih pogajanj. Opozoriti je treba tudi na težavo, s katero se stalno spopadajo vlade v vseh državah na tem območju – vključno s tistimi, ki se uradno sklicujejo na demokracijo in tržno gospodarstvo – tj. sprejemanje neodvisnosti in legitimnosti organizacij, ki zastopajo delodajalce in delojemalce. Vendar pa to ne velja zgolj za socialne partnerje; podobne izkušnje imajo pogosto tudi organizacije civilne družbe, ki kritizirajo javne organe in njihovo delovanje.

4.4

V vseh navedenih državah obstajajo nacionalne strukture za posvetovanje in dogovarjanje, običajno na tristranski ravni. Na ravni sektorjev obstajajo tudi dvostranske strukture, vendar so precej manj organizirane. Mednarodna organizacija dela je na tem področju odigrala pomembno vlogo, zlasti z uvedbo nacionalnih programov za spodbujanje dostojnega dela. Čeprav drži, da so strukture vzpostavljene, pa se ugotavlja, da še vedno delujejo pomanjkljivo. Po mnenju večine organizacij je socialni dialog med njimi še vedno preveč formalen in drugorazrednega pomena, obseg vprašanj, ki se obravnavajo v okviru takega dialoga, pa je močno omejen. Tristranske strukture dejansko vse prepogosto delujejo kot način komuniciranja, ki ga vlade uporabljajo za obveščanje socialnih partnerjev o odločitvah, ki so bile v številnih primerih že sprejete in jih ni mogoče več spreminjati. Vzhodno partnerstvo in spremljajoči programi praktično še nikoli niso bili na dnevnem redu teh srečanj.

4.5

Vseh šest partnerskih držav je ratificiralo temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela ter nekatere druge pomembne konvencije, vendar pa so med posameznimi državami velike razlike pri njihovem uveljavljanju (Ukrajina je ratificirala 69 konvencij, od katerih jih je v veljavi 61; Gruzija je ratificirala in uporablja zgolj 16 konvencij). V teh šestih državah so poleg tega začele veljati tudi najpomembnejše določbe iz Evropske socialne listine (vendar z določenimi pridržki glede protokola o skupinskih pritožbah, ki bi jih bilo treba umakniti). Vendar to še zdaleč ne pomeni, da te države dosledno spoštujejo temeljne socialne pravice. Mednarodna organizacija dela je poleg pritožb zoper Belorusijo obravnavala tudi številne pritožbe zoper Moldavijo, Ukrajino in Gruzijo. Težave pri uvajanju načela pravne države na socialnem področju ter neupoštevanje evropskih in mednarodnih dogovorov s strani nekaterih vlad neposredno vplivajo na uveljavljanje svobode združevanja, socialni dialog, socialne pravice in splošni položaj zaposlenih. Opozoriti je treba tudi, da je pravni sistem v vseh navedenih državah okoren in pogosto nedelujoč, kar pomeni, da na socialnem področju ne zagotavlja pravočasnega razsojanja in nima ustreznega odvračalnega vpliva.

4.6

Leta 2010 je forum civilne družbe podprl raziskovalni projekt Fundacije za evrazijsko partnerstvo v zvezi s stanjem na področju socialnega dialoga v različnih državah. Odbor opozarja na pomen tega projekta; dopolnil naj bi projekt Sklada za civilno družbo o kartiranju organizacij, ki so del civilne družbe v posameznih državah. Prvi projekt, ki bi moral tesno povezati predstavnike socialnih partnerjev, bi bilo treba vključiti v navedeno raziskavo o civilni družbi. Zajeti bi moral različne ravni socialnega dialoga (nacionalno, regionalno, lokalno; tristransko in dvostransko), njegov cilj pa bi moral biti opredelitev zavor in preprek, ki ovirajo vzpostavitev dejanskega socialnega dialoga v posameznih državah. Odbor poziva k ponovni vključitvi tega projekta med prednostne naloge programov, pri katerih bi moral forum civilne družbe sodelovati.

4.7

Forum civilne družbe je ob podpori organizacij civilne družbe oblikoval t. i. kazalnik evropskega vključevanja držav vzhodnega partnerstva, ki je analitični instrument, s katerim naj bi vsako leto izmerili napredek posameznih držav pri njihovem medsebojnem sodelovanju in sodelovanju z EU. Odbor ugotavlja, da ta kazalnik sicer vključuje več ciljev, povezanih z vzhodnim partnerstvom, vendar pa v njem niso v zadostni meri upoštevani socialna razsežnost, zaposlovanje, spoštovanje svoboščin in temeljnih socialnih pravic oziroma napredek pri vzpostavljanju pristnega socialnega dialoga. Zato se Odbor zavzema za vnovičen pregled in dopolnitev kazalnika ter poziva forum civilne družbe, da pri tem uporabi strokovno znanje evropskih institucij na tem področju, predvsem Sveta Evrope, in merila, ki jih je Komisija v okviru svoje politike trgovinskega sodelovanja opredelila v zvezi s splošnim sistemom preferencialov (GSP+).

5.1

Odbor že od začetka opozarja na pomen vključevanja civilne družbe v projekt vzhodnega partnerstva. V tem duhu je bil vzpostavljen forum civilne družbe. Leta 2009 je bil organiziran izbirni postopek za organizacije civilne družbe, ki so želele sodelovati v tem forumu, in sicer na podlagi meril iz konceptualnega dokumenta (angl. concept paper) Komisije (geografski izvor in nacionalnost, raznolikost in sorazmernost ter izkušnje v zvezi z vprašanji na področju EU, evropske sosedske politike in vzhodnega partnerstva) (9). Odbor v zvezi s tem obžaluje, da merila ne vključujejo specifičnih zahtev glede zastopanosti; čeprav so v drugem merilu izrecno navedene organizacije delodajalcev, sindikati in strokovna združenja, to pomeni, da so precej slabše zastopani socialni partnerji.

5.2

Socialni dialog, socialna politika in zaposlovanje ter spoštovanje temeljnih socialnih pravic so teme, ki jih do sedaj ni obravnavala še nobena delovna skupina v okviru foruma civilne družbe. Z nekaterimi od teh vprašanj sta se sicer res ukvarjali druga (gospodarsko povezovanje in skladnost s politikami EU) in prva delovna skupina (demokracija, dobro upravljanje in stabilnost). Vendar pa je jasno, da ta vprašanja na že tako zasedenem dnevnem redu niso bila deležna ustrezne pozornosti.

5.3

Odbor zato pozdravlja odločitev foruma civilne družbe, da ustanovi peto delovno skupino za socialni dialog. Ta pa se ne bi smela omejiti zgolj na spodbujanje socialnega dialoga na ravni šestih partnerskih držav, temveč bi morala obravnavati predvsem gospodarsko in socialno politiko v širšem pomenu besede, vlogo javnih služb, delovanje trga dela, poklicno usposabljanje, delovne pogoje in delovne odnose kot takšne. Povedano drugače, ukvarjati bi se morala z vsemi vprašanji, ki so del socialnega dialoga, vključno s socialno zaščito, spoštovanjem socialnih pravic, enakostjo spolov, preprečevanjem sive ekonomije in naraščajočo revščino, ter težavami zaradi v mnogih primerih množičnega priseljevanja.

5.4

Jasno je, da se bo morala delovna skupina za socialni dialog v zvezi s številnimi od teh vprašanj uskladiti z drugimi delovnimi skupinami, zlasti s tistimi, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, dobrim upravljanjem in gospodarskim povezovanjem. Dodati je treba naslednje: če naj bi v tej delovni skupini sodelovali predstavniki socialnih partnerjev, bi morala vključevati tudi druge predstavnike, organizacije potrošnikov in kmetov ter organizacije civilne družbe, ki se udejstvujejo na socialnem področju. To seveda velja tudi za sestavo drugih delovnih skupin, ki bi morale vključevati predstavnike organizacij delodajalcev in sindikatov, ki se zanimajo za to problematiko.

5.5

Z ustanovitvijo pete delovne skupine naj bi njeni vodilni člani začeli sodelovati v usmerjevalnem odboru foruma civilne družbe (eden od članov naj bi bil iz EU, drugi pa iz ene od partnerskih držav) – ta bi imel namesto 17 tako 19 članov. Vendar Odbor znova opozarja, da to ne bi smelo veljati za zadostno zastopanost socialnih partnerjev pri upravljanju foruma civilne družbe. Zato poziva k ponovnemu pregledu poslovnika foruma civilne družbe, da bi tako zagotovili bolj ustrezno zastopanost socialnih partnerjev. Zaželeno bi bilo tudi, da bi lahko vsaka "skupina" (v smislu, kot jih razume Odbor, torej skupine delodajalcev, sindikatov in drugih organizacij civilne družbe) izbirala svoje člane na podlagi meril, ki so prilagojena položaju organizacij v vsaki od teh skupin.

5.6

Vzhodno partnerstvo bi moralo biti priložnost za okrepitev socialnega dialoga, ki poteka med formalnimi strukturami v partnerskih državah. Forum civilne družbe si je do sedaj prizadeval za decentralizacijo svojega delovanja z uvedbo nacionalnih platform; te so v večini držav izredno dejavne, vendar pa njihov položaj v odnosu do javnih organov še ni opredeljen. Zaželeno bi bilo, da bi bile poleg teh platform, katerih naloga je spodbujanje civilnega dialoga, priznane tudi tristranske nacionalne strukture, ki naj bi pospeševale socialni dialog, ter da bi forum civilne družbe tako kot z nacionalnimi platformami tudi z njimi navezal neposredne stike. Tudi vzhodno partnerstvo bi moralo spodbuditi partnerske države, naj v okviru nacionalnega socialnega dialoga sistematično vključujejo socialne partnerje v vsa področja, povezana s socialnimi in gospodarskimi vidiki njegovega delovanja, vključno z dvostranskimi pridružitvenimi sporazumi.

6.1

Leta 2011 sta Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) v oceni rezultatov delovanja evropske sosedske politike v državah na jugu in vzhodu EU predlagali "nov odziv na spremembe v sosedstvu" (10). Ta nova strategija je upravičeno osredotočena na poglobitev demokracije in vzpostavitev partnerstva s civilno družbo, vendar pa je v njej izpostavljena tudi potreba po podpori trajnostnemu gospodarskemu in socialnemu razvoju, s posebnim poudarkom na gospodarski rasti in novih delovnih mestih. Komisija in ESZD zato poudarjata, da bi lahko šibka rast, naraščajoča brezposelnost ter vse večja vrzel med bogatimi in revnimi povzročile nestabilnost v zadevnih državah. To pomeni, da je treba makroekonomski dialog s partnerskimi državami dopolniti z okrepljenim dialogom o socialni politiki in zaposlovanju.

6.2

V oceni, ki sta jo pripravili Komisija in ESZD, je seveda upoštevano dogajanje v državah južnega Sredozemlja, vendar pa je njen pomen večji. Probleme z brezposelnostjo, naraščanjem revščine, sivo ekonomijo, priseljevanjem in trgovino z ljudmi imajo tako na vzhodu kot na jugu, in te razmere negativno vplivajo na stabilnost političnih institucij v zadevnih državah, pa tudi na stabilnost v celotni regiji. Odbor, ki je leta 2011 izrazil podporo predlagani novi strategiji (11), se zato zavzema, da bi v prihodnjih usmeritvah vzhodnega partnerstva dosledno upoštevali prednostne naloge za zagotavljanje uravnotežene in trajnostne rasti, ki spodbuja ustvarjanje delovnih mest in večjo socialno zaščito.

6.3

Vzhodno partnerstvo v skladu s svojo politiko gospodarskega povezovanja in skladnosti s politikami EU (druga tematska platforma) vključuje nekatere cilje s področja socialne politike in zaposlovanja. GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje je v tem okviru skupaj s Komisijo uvedel več dejavnosti za spodbujanje najboljše prakse na tem področju. Zaradi nasprotovanja ene od partnerskih držav, ki je odkrito podvomila, ali je primerno, da se ta vprašanja rešujejo v okviru vzhodnega partnerstva, do sedaj ni bilo mogoče vzpostaviti bolj strukturiranega programa. Odbor upa, da bo to oviro mogoče odpraviti, ter poziva odgovorne v Komisiji, naj nadaljujejo razpravo z novo vlado te države, da bo v zvezi s tem zavzela bolj konstruktiven pristop.

6.4

Odbor znova opozarja na pomen socialne razsežnosti, in meni, da bi jo bilo treba obravnavati skupaj z gospodarsko razsežnostjo programa reform, ki ga predlaga vzhodno partnerstvo. Zato upa, da bo organ, ki ga je predlagal GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje in ki naj bi obravnaval vprašanja, povezana s socialno politiko in zaposlovanjem, čim prej ustanovljen. Ta organ bi si moral prizadevati za spodbujanje določenih standardov in dobrih praks, za katere bi se partnerske države in predstavniki EU dogovorili, da jih bodo upoštevali kot kazalnike socialnega napredka, ki bi moral dopolnjevati gospodarski napredek. Pri tem bi moral sodelovati tudi forum civilne družbe s svojo peto delovno skupino. Dolgoročno Odbor želi, da bi znova pregledali porazdelitev prednostnih nalog vzhodnega partnerstva na štiri platforme ter da bi ustrezno institucionalizirali tudi peto platformo, osredotočeno na socialno politiko in zaposlovanje.

6.5

Vključitev slednjih med prednostne naloge vzhodnega partnerstva bi bilo treba dopolniti z ustreznim financiranjem ter prilagojenimi programi za izvajanje teh nalog. Komisija bi se pri tem lahko zgledovala po programu "Pobuda za socialno kohezijo", ki je bil pred leti uveden v okviru Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo. Cilj tega programa je bil večja vključitev socialne razsežnosti v gospodarski razvoj in prizadevanja za obnovo regije, v ta namen pa naj bi v podporo reformam v socialnem sektorju uporabili najboljše evropske prakse.

6.6

Odbor podpira odločitev Komisije in ESZD o ustanovitvi Sklada za civilno družbo in Evropske fundacije za demokracijo, ki bi morala prispevati k okrepitvi civilne družbe, organizacij civilne družbe in njihovih zmogljivosti za delovanje. Kljub temu tako kot že v letih 2003 (12) in 2011 (13) poziva Komisijo, "naj se uči iz izkušenj, ki jih je pridobila v okviru mehanizma za spodbujanje razvoja civilne družbe na zahodnem Balkanu, da se odpravijo nekatere pomanjkljivosti", predvsem pa, naj v zvezi z dostopom do virov financiranja bolj dosledno upošteva posebnosti socialnih partnerjev ter drugih gospodarskih in socialnih organizacij.

6.7

Odbor ob koncu poziva organizacije, ki že sodelujejo v vzhodnem partnerstvu, da v večji meri upoštevajo socialno razsežnost. Tako poziva Svet Evrope, naj v prihodnja poročila in priporočila vključi ocene stanja na področju socialnih pravic glede na načela iz Evropske socialne listine in členov, ki so jih zadevne države ratificirale ali ne. Želi tudi, da bi bila Mednarodna organizacija dela v svoji vlogi tristranske organizacije, ki je poleg tega v teh državah tudi izredno aktivna, v prihodnje tesneje vključena v delo vzhodnega partnerstva.