7.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 406/17

1.

Ali je treba določbe prava Unije, zlasti člen 30(1), prvi stavek, (2), (3), (5), prvi pododstavek, in (6) Direktive 2001/14/ES (1) razlagati tako, da so terjatve za vračilo uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, ki so bile med upravljavcem železniške infrastrukture in prosilcem dogovorjene ali določene v okvirni pogodbi, izključene, če se ne uveljavljajo v predpisanih postopkih pred nacionalnim regulatornim organom in ustreznih sodnih postopkih, v katerih so bile odločitve regulatornega organa predmet nadzora?

2.

Ali je treba določbe prava Unije, zlasti člen 30(1), prvi stavek, (2), (3), (5), prvi pododstavek, in (6) Direktive 2001/14/ES razlagati tako, da so terjatve za vračilo uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, ki so bile med upravljavcem železniške infrastrukture in prosilcem dogovorjene ali določene v okvirni pogodbi, izključene, če v zvezi s spornimi uporabninami za uporabo železniške infrastrukture prej ni bilo vloženo pravno sredstvo pri nacionalnem regulatornem organu?

3.

Ali je civilnopravni preizkus pravičnosti uporabnin za uporabo železniške infrastrukture na podlagi nacionalnega pravila civilnega prava, v skladu s katerim lahko sodišča, kadar dajatev enostransko določi stranka, to določitev preverijo z vidika njene pravičnosti in v zvezi s tem po potrebi po pravičnem preudarku sprejmejo lastno odločitev, združljiv s zahtevami prava Unije, v skladu s katerimi morajo upravljavci železniške infrastrukture spoštovati splošne pogoje za odmero uporabnin, kot sta zahteva pokritja stroškov (člen 6(1) Direktive 2001/14/ES) ali upoštevanje meril zmožnosti trga (člen 8(1) Direktive 2001/14/ES)?

4.

Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen: Ali mora civilno sodišče pri odločanju po prostem preudarku upoštevati merila Direktive 2001/14/ES glede določanja uporabnin za uporabo infrastrukture in če da, katera?

5.

Ali je civilnopravni preizkus pravičnosti uporabnin na podlagi nacionalnega pravila, navedenega v tretjem vprašanju, združljiv s pravom Unije, če civilna sodišča uporabnino določijo ob odstopanju od splošnih načel zaračunavanja uporabnin in višin uporabnin upravljavca železnic, čeprav mora ta v skladu s pravom Unije vse subjekte, ki imajo dovoljenje za dostop do infrastrukture, obravnavati nediskriminatorno in enako (člen 4(5) Direktive 2001/14/ES)?

6.

Ali je preizkus pravičnosti uporabnin upravljavca železniške infrastrukture, ki ga opravijo civilna sodišča, združljiv s pravom Unije, če je izhodišče za presojo vidik, da se v pravu Unije izhaja iz pristojnosti regulatornega organa, da odloča v sporih med upravljavcem železniške infrastrukture in subjekti, ki imajo dovoljenje za dostop do infrastrukture, v zvezi z uporabninami za uporabo železniške infrastrukture ali v zvezi z višino ali strukturo teh uporabnin, ki jih mora ali bi jih moral plačati subjekt, ki ima dovoljenje za dostop do infrastrukture (člen 30(5), tretji pododstavek, Direktive 2001/14/ES), in da regulatorni organ zaradi potencialno velikega števila sporov pred različnimi civilnimi sodišči ne bi mogel več zagotoviti enotne uporabe predpisov o ureditvi železniškega prometa (člen 30(3) Direktive 2001/14/ES)?

7.

Ali je s pravom Unije, zlasti pa s členom 4(1) Direktive 2001/14/ES, združljivo to, da se z nacionalnimi prepisi določi, da se vse uporabnine za uporabo železniške infrastrukture, ki jih zaračunavajo upravljavci železniške infrastrukture, izračunavajo izključno na podlagi posameznih stroškov?