14.4.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 133/31

Poročevalec:

Ionuţ SIBIAN

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja, da daje Komisija poseben poudarek osnovnim vprašanjem v okviru pristopnega procesa in da morajo države širitve prednost nameniti reformam na področju pravne države, temeljnih pravic, delovanja demokratičnih institucij (vključno z reformo volilnega sistema in javne uprave), gospodarskega razvoja in krepitve konkurenčnosti. Pri spremljanju napredka bi morali posebno pozornost nameniti opozorilom civilne družbe glede političnih ukrepov in sprememb, ki negativno vplivajo na pravno državo in demokratične standarde.

1.2

EESO močno spodbuja Komisijo, naj kakovost participativne demokracije ostane eno od glavnih političnih meril, ki se ocenjujejo. Potrebni so nadaljnji odločni ukrepi, da bi zagotovili sistematično prizadevanje za izgradnjo učinkovitih in polno delujočih institucij ter aktivno sodelovanje organizacij civilne družbe. S tem naj bi preprečili, da bi bilo vodenje države podvrženo političnim interesom, okrepili ozaveščenost o odgovornosti vseh udeleženih strani in zagotovili vključenost in transparentnost vseh reform in pogajanj.

1.3

Z usklajenimi ocenjevalnimi lestvicami, ki se uporabljajo pri poročanju, in poudarkom na trenutnem stanju in napredku posamezne države se povečuje transparentnost in omogoča osredotočenost na prednostna področja, s tem pa naj bi se tudi večala seznanjenost ljudi s pristopnim procesom. Hkrati se s tem postavljajo temelji za tesnejše sodelovanje z vsako državo glede na širši nabor vprašanj, ki so predmet nadzora. Oceniti in omejiti bi bilo treba s tem povezano nevarnost preusmerjanja pozornosti od posebnih problemov, s katerimi se srečujejo posamezne države. Pri tem so odločilnega pomena doslednost, rednost in doseg sedanjih načinov komunikacije in mehanizmov posvetovanja med institucijami EU in državami širitve.

1.4

EESO pozdravlja jasno sporočilo Komisije, da je opolnomočena civilna družba ključni element vsakega demokratičnega sistema, in izraža politično podporo ustvarjanju bolj podpornega in spodbudnega okolja za civilno družbo ter pomembnemu posvetovanju s civilno družbo pri oblikovanju politik. To je ključnega pomena za zadovoljivo izpolnjevanje političnih meril in bi lahko postalo tudi merilo uspešnosti v pristopnih pogajanjih.

1.5

EESO pozdravlja, da naj bi Komisija, Svet in Evropski parlament okrepili svoja prizadevanja na področju komuniciranja in pojasnili, kakšne so prednosti in izzivi širitvene politike za evropske državljane, pri čemer bi morali tesno sodelovati s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe in jih vključiti v posredovanje sporočil o procesu.

1.6

EESO ponavlja, da je treba povečati transparentnost in vključenost celotnega pristopnega procesa (1). Komisija bi morala še naprej dajati zgled z lajšanjem dostopa do pogajalskih dokumentov, kot so poročila o misijah, strokovna mnenja o nacionalni zakonodaji in poročila TAIEX (izmenjava informacij in tehnična pomoč), ter objavljati dosežke in rezultate projektov, ki jih v regiji financira EU. S tem bi lahko povečali seznanjenost z učinki pomoči EU in uporabili izkušnje iz posamezne regije.

1.7

Komisija bi morala poskrbeti za znatno povečanje finančne podpore, tudi iz projektov v okviru mehanizma za spodbujanje razvoja civilne družbe, ki je namenjen krepitvi zmogljivosti organizacij civilne družbe (vključno z razvojem strokovnega znanja na posameznih področjih in podporo za povečanje zmogljivosti spremljanja) in spodbujanju strokovnosti in neodvisnosti medijev. Regionalno sodelovanje in povezovanje bi bilo treba še naprej podpirati in izkoristiti pozitivne izkušnje, ki že obstajajo v regiji, vključno z instrumenti za lažje sodelovanje in skupno delo nevladnih organizacij in socialnih partnerjev (vključno s poklicnimi združenji), na podlagi dialoga z državljani in vzajemnega učenja.

1.8

Krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za aktivno sodelovanje v socialnem dialogu bi morala imeti prednostni pomen v okviru programov pomoči EU. Ta pomoč je potrebna, da bi jim olajšali dostop do virov financiranja in jim omogočili razvoj sposobnosti za učinkovito sodelovanje pri vseh ekonomskih, socialnih in pravnih vprašanjih, tudi v pristopnih pogajanjih z EU. Okrepiti je treba tudi njihove organizacijske strukture, notranjo komunikacijo in sposobnost služenja lastnim članom.

1.9

EESO poziva h krepitvi vloge skupnih posvetovalnih odborov civilne družbe. Ti bi morali poskusiti zapolniti „prazne niše“, ki jih drugi organi v pogajalskem procesu ne pokrivajo, in se osredotočiti na nekaj področij. V zvezi s tem EESO poziva k boljši izmenjavi informacij med skupnimi posvetovalnimi odbori ter Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom.

1.10

EESO poziva vlade v celotni regiji, naj enako podpirajo socialne partnerje in druge organizacije civilne družbe in jih tesneje vključijo v svoje nacionalne strategije, politike in pogajalske strukture za pristop k EU ter v načrtovanje in izvajanje projektov, ki jih financira EU. Pri pripravi nacionalnih pogajalskih stališč in usklajevanju zakonodaje bi bilo treba opraviti ocene učinkov zakonodaje, da bi ugotovili tveganja zaradi prilagajanja. Nujna je vključitev nedržavnih akterjev, vključno s podjetji, sindikati in predstavniki posameznih družbenih skupin.

1.11

Vse države v regiji bi morale oblikovati nacionalne svete za evropsko povezovanje, kjer bi se redno sestajali visoki politični organi in ključne organizacije civilne družbe, da bi bil proces integracije EU transparentnejši, javnost pa bolje seznanjena z njim.

1.12

Nekatere države so zabeležile pozitivne spremembe glede okvira in mehanizmov dialoga in sodelovanja med vlado in organizacijami civilne družbe, ki pa ne zadostujejo. Učinkovitemu izvajanju zakonodajnih določb, transparentnosti in doslednosti postopkov posvetovanja bi morale nacionalne vlade nameniti prednostni pomen in ustrezno spremljati napredek na tem področju.

1.13

EESO poziva politične oblasti, naj tesno sodelujejo z organizacijami civilne družbe pri uvajanju reform in izvajanju zakonodaje o ključnih vprašanjih, kot so obravnava primerov korupcije na visoki ravni, boljši nadzor nad postopki javnega naročanja in izboljšanje pravnega okvira za financiranje političnih strank. Poleg tega poziva države v regiji, naj izboljšajo predpise o prostem dostopu do informacij in njihovo izvajanje v praksi, naj sprejmejo in začnejo izvajati zakone o prijavljanju nepravilnosti in izboljšajo zaščito prijaviteljev v praksi. Seznanjenost javnosti glede možnosti za prijavo korupcije bi bilo treba izboljšati, pri čemer so lahko organizacije civilne družbe zanesljiv partner. Poleg tega bi bilo treba v dogovoru med vpletenimi stranmi pravno urediti tristranski dialog, da bi lahko spremljali sklenjene sporazume.

1.14

Politične oblasti v teh državah bi morale spodbujati in podpirati delovanje močnih in neodvisnih regulativnih organov, zlasti varuha človekovih pravic po zgledu Albanije in Srbije, ter na področjih prostega dostopa do informacij, varstva zasebnosti, boja proti korupciji, revizije in volitev. EESO poudarja, da je lahko prispevek varuha človekovih pravic odločilnega pomena, saj dopolnjuje delo organizacij civilne družbe v zvezi s temeljnimi pravicami in predvsem zaščito manjšin.

1.15

Glede na zelo visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi na Zahodnem Balkanu EESO priporoča razširitev sistema jamstva EU za mlade na države pristopnice EU v tej regiji. To jamstvo za mlade naj bi se financiralo iz ustreznih skladov EU. Dualno izobraževanje je treba oblikovati v sodelovanju s socialnimi partnerji, tudi gospodarskimi zbornicami in drugimi poslovnimi združenji.

1.16

EU si sicer prizadeva za večjo vlogo vlad pri razdeljevanju sredstev EU, vendar financiranje civilne družbe ne sme potekati pretežno prek vlade, saj lahko pride do navzkrižja interesov. EU bi morala podpirati ustvarjanje več neodvisnih sistemov financiranja. Modeli neodvisne ustanove/sklada za podporo civilne družbe bi lahko bili bolj primeren mehanizem za razporejanje sredstev EU. Med osnovnimi zahtevami, ki jih je treba skrbno spremljati, so transparentnost pri dodeljevanju in porabi sredstev, enaka obravnava in izogibanje navzkrižjem interesov in/ali političnemu vmešavanju v dodeljevanje javnih sredstev.

1.17

Krepitev nacionalnih zmogljivosti organizacij civilne družbe (v obliki informacijskih centrov, podpore koalicijam, programov za razvoj znanja itd.), širitev dosega pomoči (zlasti zunaj glavnih mest in doseganje organizacij državljanov) in spodbujanje sodelovanja organizacij civilne družbe v skladu z izkušnjami EESO bi morali še naprej imeti prednostni pomen pri dodeljevanju sredstev tako za Komisijo kot na nacionalni ravni.

2.1

EESO priznava, da ima širitvena politika EU ključno vlogo pri zagotavljanju miru, varnosti in stabilnosti v Evropi. V širitveni agendi za leto 2015 je bila prvič navedena srednjeročna perspektiva te politike. Kljub nedvoumnemu sporočilu, da nobena država v procesu širitve ne bo pripravljena na pristop k EU v tem mandatu Komisije, je za države Zahodnega Balkana bistvenega pomena, da ohranijo jasno perspektivo članstva v EU, poleg tega pa je treba meriti, spremljati in podpirati njihov napredek in prizadevanja na podlagi jasnih meril, usmerjenih v prihodnost, glede na to, kaj posamezna država želi in mora doseči.

2.2

Vključitev civilne družbe v ločeno poglavje znotraj političnih meril v poročilih za države in do neke mere nadaljnje vključevanje civilne družbe v pogajalska poglavja predstavljata pozitiven korak. Pri spremljanju in ocenjevanju trenutnega stanja ugodnega okolja za civilno družbo bi morala Komisija pozorno spremljati vključevanje njenih smernic v zvezi s podporo EU civilni družbi v državah širitve. Poleg tega bi morale smernice postati referenca in vodilo za same države pristopnice.

2.3

EESO ponovno potrjuje, da je socialni dialog ključnega pomena za gospodarski razvoj držav Zahodnega Balkana in EU. Posebne izzive, s katerimi se soočajo socialni partnerji, bi bilo treba bolj sistematično in podrobneje upoštevati v ocenah in poročilih za posamezne države. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti ohranjanju pravic delavcev in socialnega varstva prebivalcev.

2.4

EESO pozdravlja namero Komisije, da se bolj posveti zaposlitvenim in socialnim izzivom v prihodnjem delu v zvezi s programom gospodarskih reform, ki jih pripravljajo države širitve. Organizacije civilne družbe morajo biti del tega procesa, njihova mnenja in strokovno znanje pa je treba upoštevati tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, da bi se izognili primerom, da bi bile organizacije civilne družbe samo obveščene o že sprejetih strategijah in akcijskih načrtih. Nacionalni organi morajo zagotoviti dejansko udeležbo organizacij civilne družbe.

2.5

Udeležba civilne družbe v pristopnem procesu zajema: (1) neposredno sodelovanje v dejanskih pogajanjih (tj. pregled usklajenosti zakonodaje, priprava nacionalnih stališč in nadzor napredka), (2) socialni dialog in dialog s civilno družbo v zvezi z oblikovanjem politike in usklajevanjem zakonodaje s pravnim redom EU, (3) sodelovanje pri načrtovanju uporabe sredstev iz predpristopne pomoči in (4) neodvisno spremljanje napredka in družbenih posledic procesa reform. Za izvajanje teh nalog je potrebna primerna finančna podpora nacionalnih vlad in pomoč iz predpristopnih sredstev EU.

2.6

Za EESO sta povečanje ozaveščenosti o vlogi civilne družbe in vključitev socialnih partnerjev v pristopni proces tako naloga kot tudi izziv. Vlade nekaterih držav imajo še vedno negativen odnos do civilne družbe, zato priporočila skupnih posvetovalnih odborov niso imela veliko vpliva. Skupni posvetovalni odbori morda niso imeli velikega vpliva na vladne politike, vendar so ustvarili priložnosti za neposredne izmenjave med civilno družbo, politiki in uradniki na nacionalni ravni in ravni EU. Za skupne posvetovalne odbore bi bila ob upoštevanju navedenega izjemno koristna večja podpora in tesnejše sodelovanje Komisije, Sveta in EP, saj bi tako najpomembnejše pomisleke glede pristopa z nacionalne ravni, izražene v okviru dialoga s civilno družbo in socialnega dialoga v posameznih državah, lahko upoštevali na vseh ustreznih področjih oblikovanja politike.

2.7

Tako kot Komisija tudi EESO poudarja pomen regionalnega sodelovanja in spodbujanja regionalnega gospodarskega razvoja in povezljivosti kot bistvenih elementov stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov in širitvenega procesa. V tej smeri je bil s podpisom sporazuma o naložbenem forumu gospodarskih zbornic (CIF) (2) dosežen pozitiven napredek v regionalnem sodelovanju med poslovnimi organizacijami civilne družbe. Razlog za oblikovanje CIF je v skladu s prednostnimi nalogami berlinskega procesa vključiti podjetja iz celotne regije v okviru gospodarskih zbornic v izvajanje projektov, ki so pomembni za gospodarski napredek držav Zahodnega Balkana.

2.8

EESO izraža resne pomisleke zaradi precejšnjega nazadovanja v več državah na področju svobode združevanja, zbiranja in izražanja ter neodvisnosti medijev (3) (predvsem v Črni gori, nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in Turčiji, pa tudi v Srbiji, kar zadeva zakonodajni okvir o svobodi zbiranja). To pa so predpogoji za vzpostavitev trdne demokracije in razvoj dinamične civilne družbe. Pri tem Odbor močno podpira dosledno izvajanje smernic GD za širitev v zvezi z razvojem civilne družbe v državah širitve za obdobje 2014–2020 in v zvezi s pomočjo EU za svobodo in integriteto medijev v državah širitve za obdobje 2014–2020. Eden od nerešenih izzivov ostaja, kako poskrbeti, da bodo mediji dosegli publiko v EU, ki jo je tudi treba ustrezno seznaniti s pomenom širitve in dogajanjem na tem področju.

2.9

Vloga organizacij civilne družbe pri oblikovanju in spremljanju politik in na splošno pri zagotavljanju funkcionalne demokracije je ključnega pomena. Napadi na legitimnost in odgovornost organizacij civilne družbe (zlasti nadzornih organizacij in organizacij neodvisnih novinarjev, ki budno spremljajo najpomembnejše politične procese in opozarjajo na goljufije med volitvami in na korupcijo politikov), ki so se zgodili leta 2015 v nekaterih državah širitve, vzbujajo resno skrb. EESO zato priznava potrebo po spodbujanju komunikacije in dialoga v vseh procesih, predvsem pa je treba doseči državljane držav EU in držav v procesu širitve.

2.10

Pri vprašanjih pravne države in temeljnih pravic je potreben večji poudarek na problematiki ranljivih in prikrajšanih skupin in manjšin, zlasti Romov. V zvezi s tem je treba doseči jasne rezultate in nadaljnji napredek v odnosih med različnimi etničnimi skupinami in na področju zaščite manjšin in pravic manjšin (na področju izobraževanja, dostopa do medijev, vključno z rabo jezikov manjšin v javni upravi itd.).

2.11

EESO je v mnenju z dne 10. decembra 2015 (4) obravnaval predlog Komisije za seznam varnih držav izvora in še vedno zastopa enaka načela. Vključitev na seznam varnih izvornih držav mora temeljiti na natančnem preverjanju. Glede na nedavna poročila v medijih o sporni repatriaciji beguncev na krizna območja je odgovorna obravnava človekovih pravic teh beguncev ravno tako pomemben del vprašanja varnih tretjih držav.

2.12

Širitveni politiki doslej še ni uspelo odgovoriti na izziv, kako evropske državljane ustrezno seznaniti s tem, kako izjemno pomembna je ta politika za varnost in blaginjo celotne Evrope; to bi namreč lahko pripomoglo k pomiritvi strahov pred ponovno širitvijo, ki se lahko pojavijo skupaj z drugimi oblikami ksenofobije, zlasti v času gospodarske krize in sedanje begunske krize.

2.13

Institucije EU so poskrbele za različne načine posvetovanja s civilno družbo, ki je bilo namenjeno zbiranju dokazov o napredku reform, povezanih s pristopom, med drugim s spletnim dopisovanjem, letnimi posvetovanji civilne družbe v Bruslju, srečanji v samih državah, informativnimi sestanki in javnimi prireditvami v času obiskov uradnikov EU. Komisija je bila dojemljiva tudi za poročila o neodvisnem spremljanju, ki so jih pripravljale organizacije civilne družbe. Res je, da je bila Komisija veliko bolj proaktivna glede nevladnih organizacij kot glede sindikatov in podjetniških združenj. Zato EESO poziva Komisijo, naj izboljša svoj pristop in sprejme nadaljnje ukrepe, v skladu s priporočili iz mnenja EESO o večji preglednosti in odprtosti v pristopnem procesu k Evropski uniji (REX/401).

2.14

Organizacije civilne družbe na Zahodnem Balkanu si nenehno prizadevajo, da bi si zagotovile finančno vzdržnost. Organizacije civilne družbe so namreč še vedno pretežno odvisne od dohodka iz tujih donacij in iz državnega proračuna, vključno s prihodki od loterij, medtem ko se alternativni viri financiranja redko uporabljajo. Državna podpora, tako finančna kot nefinančna, se prepogosto deli prek netransparentnih mehanizmov in je še vedno premajhna. Zato morajo organizacije civilne družbe nenehno skrbeti za diverzifikacijo svojih virov financiranja, da bi si zagotovile finančno neodvisnost in vzdržnost. Z zanašanjem na en ali dva finančna vira so organizacije civilne družbe namreč preveč odvisne od njihove razpoložljivosti, hkrati pa tako nimajo zadostne finančne varnosti in samostojnosti.

2.15

Priznavanje gospodarske vrednosti organizacijam civilne družbe v državah v procesu širitve zahteva zbiranje ustreznih podatkov in, kar je še pomembneje, ukrepe za spodbujanje njihove vloge in ozaveščanje o njej. Uradni podatki in statistike o zaposlenih in prostovoljstvu v okviru organizacij civilne družbe v državah Zahodnega Balkana so še vedno pomanjkljivi. Organizacije civilne družbe se na področju delovnega prava še naprej obravnavajo kot drugi delodajalci, vendar niso vključene v zadostni meri v državne politike zaposlovanja, ki ustvarjajo pobude za potencialne delodajalce. Razlog za to diskriminatorno obravnavo organizacij civilne družbe je v tem, da država ne priznava civilne družbe kot sektorja, ki ustvarja delovna mesta. Nedavna prizadevanja organizacij civilne družbe, da bi zbrale podatke in ocenile specifične ovire v posamezni državi (5), bi morali pri določanju prednostnih nalog na področju statistike upoštevati tako nacionalni organi kot Komisija.