1.

Ali je treba člen 7 Direktive 2003/96/ES (1) razlagati tako, da na njegovo področje uporabe spadajo vsa podjetja in subjekti, javni ali zasebni, ki poslujejo v sektorju prevoza potnikov z avtobusom, vključno z dajanjem avtobusa z voznikom v najem, in da navedena določba nasprotuje nacionalni zakonodaji o izvajanju direktive v delu, v katerem med subjekte, ki uporabljajo plinsko olje, ki se uporablja v komercialne namene, ne vključuje tistih, ki opravljajo dejavnost dajanja avtobusa z voznikom v najem?

2.

Ali določba, ki v okvir plinskega olja, ki se uporablja v komercialne namene, vključuje tudi plinsko olje, namenjeno „izrednemu prevozu potnikov“, zaradi diskrecijske pravice, priznane državam članicam, na katero se nanaša člen 7(2) zgoraj navedene Direktive št. 2003/96/ES („Države članice lahko razlikujejo med komercialno in nekomercialno uporabo plinskega olja, ki se uporablja kot pogonsko gorivo, če upoštevajo najnižje ravni Skupnosti in če stopnja za plinsko olje, ki se kot pogonsko gorivo uporablja v komercialne namene ne pade pod nacionalno raven obdavčitve, ki je v veljavi 1. januarja 2003“), nima neposrednega učinka in ni brezpogojna?

3.

Ali je člen 7 zgoraj navedene direktive z vsebinskega vidika po eni strani dovolj podroben in po drugi dovolj brezpogojen, da se posameznik lahko nanj neposredno sklicuje v sporu z organi države članice?