1.

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 (1) razlagati tako, da določa procesno pravilo javnega reda, ki nacionalnim sodiščem nalaga, da po uradni dolžnosti, tudi v fazi, v kateri morajo izdati plačilni nalog, ugotavljajo nepoštenost pogoja, dogovorjenega med dobaviteljem in potrošnikom, ob upoštevanju tega: v grški ureditvi v skladu s členi 623, 624, 628 in 629 zakonika o pravdnem postopku (kodikas politikis dikonomias) taka obveznost ne obstaja in se plačilni nalog izda v nekontradiktornem postopku po formalnem pregledu dokumentov, med katerimi je tudi kreditna pogodba; za izdajo plačilnega naloga so pristojna sodišča Grške države; plačilni nalog je takojšnji izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko dobavitelj v treh (3) dneh začne postopek izvršbe, ki je ni mogoče odložiti?

2.

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da določa procesno pravilo javnega reda, ki nacionalnim sodiščem nalaga, da ne izdajo plačilnega naloga, kadar je z dokaznimi listinami pred sodiščem, ki izda plačilni nalog, dokazano, da kredit izhaja iz splošnih pogodbenih pogojev (SPP), ki so bili že razglašeni za nične, ker so nepošteni, s pravnomočnimi sodbami na področju opustitvenih tožb, ki so jih združenja potrošnikov vložila zoper dobavitelje, ki so naštete v sklepu ministrstva Z1-798/25-06-2008 (FEK B 1353/11-07-2008), ki zajema nacionalni register nepoštenih pogojev [kakor je bil spremenjen in dopolnjen s sklepom ministrstva Z1-21/17-01-2011 in ki ga je državni svet (Symvoulio tis Epikrateias) razglasil za zakonitega s sodbo št. 1210/2010, pri čemer je upošteval, prvič, sodbe kasacijskega sodišča (Areios Pagos) št. 1219/2001 in 430/2005, sodbe pritožbenega sodišča v Atenah (Efeteio Athinon) št. 5253/2003 in 6291/2000, sodbe sodišča prve stopnje v Atenah (Polymeles Protodikeio Athinon) št. 1119/2002 in 1208/1998, ki so že pravnomočne, ter sodbo istega Polymeles Protodikeio Athinon št. 961/2007 v delu, ki je že pravnomočen, in drugič, dejstvo, da so učinki pravnomočnosti, ki velja za te sodne odločbe, v večjem javnem interesu za dobro delovanje trga in varstvo potrošnikov (člen 10(2) zakona 2251/1994); z navedenim ministrskim sklepom je bila urejena „prepoved vključitve splošnih pogodbenih pogojev, ki so bili že razglašeni za nepoštene s pravnomočnimi sodnimi odločbami v okviru opustitvenih tožb združenj potrošnikov, v pogodbe, sklenjene med kreditnimi institucijami in potrošniki, v njem pa so navedeni tudi SPP, ki so bili že razglašeni za nične, ker so nepošteni, na podlagi kolektivnih tožb združenj potrošnikov proti bankam kot ponudnicam], ob upoštevanju, da so v Grčiji za izdajo plačilnega naloga pristojna sodišča, natančneje Eirinodikeia (mirovni sodniki) in Protodikeia (prvostopenjska sodišča), in da je plačilni nalog takojšnji izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko dobavitelj v treh (3) dneh začne postopek izvršbe, ki je ni mogoče odložiti?

3.

Ali je treba člen 6(1), člen 7(1) in člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da pravnomočnost sodb, s katerimi je bilo ugodeno tožbam, ki so jih vložila združenja potrošnikov proti dobaviteljem, kot dodatni pogoj, da bi sodbe učinkovale erga omnes (v skladu s členom 10(2) zakona 2251/1994) zahteva identiteto strank, identiteto dejanskih in pravnih elementov – kakor v nacionalnem procesnem pravu določa člen 324 zakonika o pravdnem postopku (kodikas politikis dikonomias) – tako da je mogoče, da pravnomočnost sodb, s katerimi je bilo ugodeno kolektivnim opustitvenim tožbam ne more veljati in se ne more uporabiti v vsaki zadevi, v kateri nacionalno sodišče odloča o tožbi potrošnika proti dobavitelju?