—

Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji dejstev s tem, da je ugotovila, da naprava družbe Arctic Paper „uporablja izključno biomaso“. Družba Arctic Paper je v obdobju, ki ga je Komisija štela za upoštevno, imela emisije fosilnih goriv. Komisija je sprejela tudi vključitev več naprav, katerih letne emisije so bile na primerljivi ravni.

—

Tožeča stranka trdi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Prvič, naprave v položaju, podobnem položaju naprav tožeče stranke, so imele podobno raven emisij, vendar niso bile izključene. Drugič, izključitev tožeče stranke vodi k izkrivljanju konkurence, med drugim ker okolju manj prijazni konkurenti tožeče stranke dobijo finančno prednost v primerjavi s tožečo stranko. Ni nobenega objektivnega razloga za različno obravnavanje.

—

Tožeča stranka trdi, da se z izpodbijanim sklepom bistveno krši postopek. Prvič, Komisija je kršila svojo obveznost skrbnosti s tem, da ni upoštevala gradiva in zanesljivih podatkov, ki jih je prejela od Naturvårdsverket (švedska agencija za varstvo okolja) in ki bi, če bi bili upoštevani, morali privesti do drugačne vsebine sklepa. Drugič, Komisija ni upoštevala pravice tožeče stranke do izjave. Izpodbijani sklep je posamični akt, ki negativno vpliva na tožečo stranko. Če bi Komisija, potem ko je ugotovila, da so podjetja na splošno in specifično tožeča stranka zaokrožili svoje podatke o emisijah, zaslišala tožečo stranko, bi ji ta lahko razložila, da podatki, ki jih je predložila, vključujejo taka zaokrožanja. Tretjič, obveznost obrazložitve je bila kršena. Iz sklepa ni mogoče razbrati, zakaj je bila tožeča stranka izključena, in v sklepu ni nikakršne obrazložitve v zvezi z enakim obravnavanjem.

—

Tožeča stranka trdi, da so jo zakonodaja Unije v zvezi z emisijami in prejšnji sklepi Komisije o odobritvi ohrabrili, da je zmanjšala emisije fosilnih goriv in namesto teh sežigala biomaso. Tožeča stranka ni mogla predvidevati, da naprava ne bo več vključena v sistem trgovanja z emisijami in da tako ne bo več imela dovoljenja za uporabo fosilnih goriv in bo zamudila priložnost za finančno dragoceno brezplačno dodelitev pravic do emisije, ker je bila zmanjšana poraba fosilnih goriv naprave. Ni nobenega prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval kršitev tega načela.

—

Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila Direktivo 2003/87/ES s tem, da je napačno razlagala tako imenovano izjemo glede biomase (točka 1 Priloge I). Prvič, Komisija je v svoji oceni, ali je tožeča stranka izključno uporabljala biomaso, uporabila podatke izpred več let namesto novih ali prospektivnih podatkov. Drugič, razlaga izjeme glede biomase, ki jo je uporabila Komisija, je očitno v nasprotju tako z drugimi določbami te direktive, zlasti s členom 10a, kot tudi s ciljem direktive ter načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti. Cilj direktive na splošno in specifično pravil o brezplačni dodelitvi pravic do emisije je ustvariti finančno spodbudo za zmanjšanje uporabe fosilnih goriv, vključno prek povečane uporabe biomase. Razlaga izjeme glede biomase, ki jo je uporabila Komisija, pa ima ravno nasproten učinek.

—

Če Splošno sodišče ne bo menilo, da je treba izjemo glede biomase razlagati tako, kot je navedeno v petem tožbenem razlogu, tožeča stranka trdi, da se točke 1 Priloge I k Direktivi 2003/87/ES (izjema glede biomase) v skladu s členom 277 PDEU v obravnavani zadevi ne sme uporabiti. Ta določba je namreč – če bi bilo treba sprejeti njeno razlago, ki jo je uporabila Komisija – v nasprotju s primarnim pravom, vključno z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti. Ta določba tiste gospodarske subjekte, ki so pri prehodu na emisije, ki niso emisije fosilnih goriv, prišli najdlje, postavlja v slabši položaj v primerjavi z drugimi subjekti. S tem gospodarske subjekte, ki so storili največ, spodbuja, da ponovno začnejo uporabljati fosilna goriva, subjekte, ki še vedno uporabljajo fosilna goriva, pa odvrača od zmanjševanja njihovih emisij pod določeno raven.