17.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 344/1

(1)

V zadnjih 20 letih je bil v Uniji dosežen precejšen napredek na področju antropogenih emisij v ozračje in kakovosti zraka, in sicer zlasti z uresničevanjem posebne politike Unije, vključno na podlagi sporočila Komisije z dne 21. septembra 2005, naslovljenega „Tematska strategija o onesnaževanju zraka“ (TSOZ). Direktiva 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila za ta napredek ključna, saj je določila zgornje meje skupnih letnih emisij držav članic za obdobje od leta 2010 za žveplov dioksid (SO2), dušikove okside (NOx), nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC) in amoniak (NH3). Posledično so se v Uniji med letoma 1990 in 2010 emisije žveplovega dioksida zmanjšale za 82 %, emisije dušikovih oksidov za 47 %, emisije nemetanskih hlapnih organskih spojin za 56 %, emisije amoniaka pa za 28 %. Kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 18. decembra 2013, naslovljenem „Čist zrak za Evropo“ (v nadaljnjem besedilu: revidirana TSOZ), pa še vedno ostajajo večji negativni vplivi na zdravje ljudi in okolje ter resno ogrožanje zdravja ljudi in okolja.

(2)

Sedmi okoljski akcijski program (5) potrjuje dolgoročni cilj Unije za politiko glede kakovosti zraka, in sicer doseči ravni kakovosti zraka, ki nimajo večjih negativnih vplivov na zdravje ljudi in okolje ter ne ogrožajo resno zdravja ljudi in okolja, ter v ta namen poziva k popolnemu spoštovanju veljavne zakonodaje o kakovosti zraka Unije, strateškim ciljem in ukrepom po letu 2020, okrepljenim prizadevanjem na področjih, kjer so prebivalstvo in ekosistemi izpostavljeni visokim ravnem onesnaževal zraka, ter okrepljenim sinergijam med zakonodajo o kakovosti zraka in političnimi cilji Unije, ki so bili določeni zlasti za podnebne spremembe in biotsko raznovrstnost.

(3)

V revidirani TSOZ so določeni novi strateški cilji za obdobje do leta 2030, da bi se še bolj približali dolgoročnemu cilju Unije glede kakovosti zraka.

(4)

Države članice in Unija so v procesu ratifikacije Minamatske konvencije o živem srebru iz leta 2013 v okviru Programa Združenih narodov za okolje, katere cilj je varovanje zdravja ljudi in okolja z zmanjšanjem emisij živega srebra iz obstoječih in novih virov, z namenom, da bi ta konvencija začela veljati leta 2017. Sporočene emisije tega onesnaževala bi morala preverjati Komisija.

(5)

Države članice in Unija so pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (v nadaljnjem besedilu: Konvencija LRTAP) in več njenih protokolov, vključno s Protokolom iz leta 1999 o zmanjšanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona, ki je bil revidiran leta 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirani Göteborški protokol).

(6)

Za leto 2020 in obdobje po njem revidirani Göteborški protokol določa, upoštevajoč leto 2005 kot izhodiščno leto, za vsako pogodbenico nove obveznosti zmanjšanja emisij žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, nemetanskih hlapnih organskih spojin, amoniaka in drobnih delcev, spodbuja zmanjšanje emisij črnega ogljika, poziva k zbiranju in hranjenju informacij o škodljivih vplivih koncentracij onesnaževal zraka in usedlin na človeško zdravje in okolje ter spodbuja sodelovanje v programih v okviru Konvencije LRTAP, namenjenih preverjanju vplivov emisij.

(7)

Režim nacionalnih zgornjih meja emisij, vzpostavljen z Direktivo 2001/81/ES, bi zato bilo treba pregledati in uskladiti z mednarodnimi obveznostmi Unije in držav članic. V ta namen so nacionalne obveznosti zmanjšanja emisij v tej direktivi za katero koli leto od 2020 do 2029 enake tistim iz revidiranega Göteborškega protokola.

(8)

Države članice bi morale to direktivo izvajati na način, ki učinkovito prispeva k doseganju dolgoročnih ciljev Unije v zvezi s kakovostjo zraka, kot so podkrepljeni s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, ter ciljev Unije na področju zaščite biotske raznovrstnosti in ekosistemov z zmanjševanjem ravni in usedlin onesnaženosti z zakisljevanjem, evtrofikacijo in ozonom pod kritične obremenitve in ravni, določene v Konvenciji LRTAP.

(9)

Ta direktiva bi morala na stroškovno učinkovit način prispevati tudi k doseganju ciljev glede kakovosti zraka, določenih v zakonodaji Unije, in k ublaževanju posledic podnebnih sprememb, poleg tega pa k izboljševanju kakovosti zraka na svetovni ravni in k večjim sinergijam s podnebno in energetsko politiko Unije, pri čemer bi se bilo treba izogibati podvajanju veljavne zakonodaje Unije.

(10)

Ta direktiva prispeva tudi k zmanjševanju z zdravjem povezanih stroškov onesnaževanja zraka v Uniji, in sicer z zboljšanjem dobrega počutja državljanov Unije ter spodbujanjem prehoda na zeleno gospodarstvo.

(11)

Ta direktiva bi morala prispevati k postopnemu zmanjševanju onesnaževanja zraka, pri čemer izhaja iz zakonodaje Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih, ki ureja emisije posameznih snovi.

(12)

Z zakonodajo Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih bi morali učinkovito doseči predvideno zmanjšanje emisij. Za doseganje širših ciljev glede kakovosti zraka je bistveno, da se že zgodaj ugotovi, ali zakonodaja za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih ni dovolj učinkovita – kot se je izkazalo v primeru, ko dejanske vrednosti emisij dizelskih avtomobilov Euro 6 niso ustrezale preskusnim vrednostim emisij dušikovih oksidov – in se v zvezi s tem sprejme ustrezen ukrep.

(13)

Države članice bi morale izpolnjevati obveznosti zmanjšanja emisij iz te direktive od leta 2020 do leta 2029 in od leta 2030 naprej. Da bi države članice dokazljivo napredovale pri izpolnjevanju obveznosti za leto 2030, bi morale za leto 2025 določiti okvirne ravni emisij, ki bi jih bilo tehnično mogoče doseči in ne bi povzročile nesorazmernih stroškov, ter bi si morale prizadevati doseči takšne ravni. Kadar emisij za leto 2025 ni mogoče omejiti v skladu z določeno krivuljo zmanjševanja, bi morale države članice v nadaljnjih poročilih, pripravljenih na podlagi te direktive, pojasniti razloge za ta odklon in ukrepe, s katerimi se bodo države članice spet približale omejevanju emisij v skladu z njihovo krivuljo zmanjševanja.

(14)

Nacionalne obveznosti zmanjšanja emisij, določene v tej direktivi za obdobje od leta 2030, temeljijo na ocenah potenciala posamezne države članice za zmanjšanje emisij, ki so navedene v poročilu TSOZ št. 16 iz januarja 2015 (v nadaljnjem besedilu: TSOZ št. 16), na tehničnem pregledu razlik med nacionalnimi ocenami in ocenami iz TSOZ št. 16 ter na političnem cilju ohranitve splošnega zmanjšanja vplivov na zdravje do leta 2030 (v primerjavi z letom 2005) kolikor je mogoče blizu predlogu Komisije za to direktivo. Zaradi večje preglednosti bi morala Komisija objaviti temeljne predpostavke iz TSOZ št. 16.

(15)

Izpolnjevanje nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij bi bilo treba oceniti na podlagi posebnega metodološkega statusa iz časa določitve obveznosti.

(16)

Zahteve glede poročanja in obveznosti zmanjšanja emisij bi morale temeljiti na porabi energije in količini prodanih goriv v državi. Vendar se lahko nekatere države članice odločijo, da bodo v skladu s Konvencijo LRTAP kot podlago za vprašanje izpolnjevanja zahtev uporabile vsoto vseh nacionalnih emisij, izračunano na podlagi uporabljenih goriv v sektorju cestnega prometa. Zaradi ohranjanja skladnosti med mednarodnim pravom in pravom Unije bi bilo treba v tej direktivi ohraniti to možnost.

(17)

Za odpravo nekaterih nejasnosti glede nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij vključuje revidirani Göteborški protokol določbe o prožnostih, ki bi jih bilo treba vključiti v to direktivo. Natančneje, revidirani Göteborški protokol določa mehanizem za prilagoditev nacionalnih evidenc emisij in enakomerno porazdelitev nacionalnih letnih emisij za največ tri leta, kadar so izpolnjeni določeni pogoji. Poleg tega bi bilo treba v tej direktivi dovoliti prožnosti glede primerov, ko ta državam članicam nalaga obveznost zmanjšanja emisij, ki presega stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij, določeno v TSOZ št. 16 ter glede pomoči državam članicam v primeru nenadnih in izjemnih dogodkov, povezanih s proizvodnjo ali dobavo energije, če so izpolnjeni določeni pogoji. Komisija bi morala spremljati uporabo teh prožnosti in pri tem upoštevati smernice, oblikovane v okviru Konvencije LRTAP. Pri ocenjevanju vlog za prilagoditve naj bi se štelo, da so bile obveznosti zmanjšanja emisij za obdobje med 2020 in 2029 določene 4. maja 2012, na dan, ko je bil Göteborški protokol revidiran.

(18)

Vsaka država članica bi morala oblikovati, sprejeti in izvajati nacionalni program nadzora nad onesnaževanjem zraka, da bi izpolnila svoje obveznosti zmanjšanja emisij in učinkovito pripomogla k doseganju ciljev glede kakovosti zraka. Zato bi morale države članice upoštevati, da bi bilo treba na območjih in v aglomeracijah s previsokimi koncentracijami onesnaževal zraka in/ali tistih območjih ter v aglomeracijah, ki znatno prispevajo k onesnaženosti zraka na drugih območjih in v aglomeracijah, tudi v sosednjih državah, zmanjšati emisije zlasti dušikovih oksidov in drobnih delcev. Nacionalni programi nadzora nad onesnaževanjem zraka bi morali v ta namen prispevati k uspešnemu izvajanju načrtov za kakovost zraka, pripravljenih v skladu s členom 23 Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(19)

Da bi zmanjšali emisije iz antropogenih virov, bi bilo treba v nacionalnih programih nadzora nad onesnaževanjem zraka preučiti ukrepe, ki bi se uporabljali v vseh ustreznih sektorjih, vključno s kmetijstvom, energetiko, industrijo, cestnim prometom, celinsko plovbo, hišnim ogrevanjem in uporabo necestne mobilne mehanizacije ter topili. Države članice pa bi morale imeti pravico, da same odločijo o tem, katere ukrepe bodo sprejele za izpolnitev obveznosti zmanjšanja emisij iz te direktive.

(20)

Države članice bi morale pri pripravi nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka upoštevati najboljše prakse pri odpravljanju med drugim najbolj škodljivih onesnaževal znotraj področja uporabe te direktive ob upoštevanju občutljivih skupin človeške populacije.

(21)

Kmetijstvo je pomemben vir emisij amoniaka in drobnih delcev. Da bi te emisije zmanjšali, bi morali nacionalni programi nadzora nad onesnaževanjem zraka vključevati ukrepe za uporabo v kmetijskem sektorju. Ti ukrepi bi morali biti stroškovno učinkoviti in temeljiti na specifičnih informacijah in podatkih, pri čemer se upoštevajo znanstveni napredek in pretekli ukrepi držav članic. Skupna kmetijska politika državam članicam omogoča, da s posebnimi ukrepi prispevajo h kakovosti zraka. Prihodnja ocena bo pripomogla k boljšemu razumevanju učinkov teh ukrepov.

(22)

Izboljšanje kakovosti zraka bi bilo treba doseči s sorazmernimi ukrepi. Pri sprejemanju ukrepov, ki se vključijo v nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, za uporabo v kmetijskem sektorju, bi morale države članice zagotoviti, da se v celoti upoštevajo njihovi učinki na male kmetije, da bi kolikor je mogoče omejili morebitne dodatne stroške.

(23)

Kadar so nekateri ukrepi, sprejeti v okviru nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka in katerih cilj je preprečevanje emisij v kmetijskem sektorju, upravičeni do finančne podpore, zlasti ukrepi kmetij, ki zahtevajo večje spremembe v praksi ali znatne naložbe, bi morala Komisija olajšati dostop do finančne podpore in drugih razpoložljivih finančnih sredstev Unije.

(24)

Da bi zmanjšale emisije, bi morale države članice razmisliti o podpiranju preusmeritve naložb v čiste in učinkovite tehnologije. Z inovacijami je mogoče izboljšati trajnost in reševati probleme pri izvoru, in sicer z boljšim odzivanjem posameznih sektorjev na izzive glede kakovosti zraka.

(25)

Nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, vključno z analizo, ki podpira opredelitev politik in ukrepov, bi bilo treba redno posodabljati.

(26)

Za oblikovanje nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka in kakršne koli pomembne posodobitve, ki temeljijo na zanesljivih informacijah, bi se morale države članice o teh programih in posodobitvah posvetovati z javnostjo in pristojnimi organi na vseh ravneh, ko so vse možnosti glede politik in ukrepov še vedno odprte. Države članice bi se morale vključiti v čezmejna posvetovanja, kadar bi izvajanje njihovih programov lahko vplivalo na kakovost zraka v drugi državi članici ali tretji državi, v skladu z zahtevami, določenimi v pravu Unije in mednarodnem pravu, vključno z UN/ECE Konvencijo o presoji čezmejnih vplivov na okolje (Konvencija iz Espooja) iz leta 1991 in njenim Protokolom o strateški presoji vplivov na okolje iz leta 2003.

(27)

Cilj te direktive je med drugim tudi varovanje zdravja ljudi. Kot je Sodišče že večkrat opozorilo, bi bilo nezdružljivo z zavezujočim učinkom, ki ga ima direktiva na podlagi tretjega odstavka člena 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), da se načeloma izključi možnost zainteresiranih oseb, da se sklicujejo na obveznost, ki jo ta direktiva nalaga. Ta ugotovitev velja zlasti za direktivo, katere cilj je zagotoviti nadzor nad onesnaženjem zraka in zmanjšati takšno onesnaženje ter s tem zagotoviti varovanje zdravja ljudi.

(28)

Države članice bi morale pripraviti nacionalne evidence emisij in projekcije, kot tudi informativna poročila o evidencah za vsa onesnaževala zraka, zajeta v tej direktivi, ter o njih poročati, kar bi nato moralo Uniji omogočati izpolnjevanje njenih dolžnosti glede poročanja v okviru Konvencije LRTAP in njenih protokolov.

(29)

Da se ohrani splošna usklajenost v Uniji kot celoti, bi morale države članice zagotoviti, da so njihova poročanja Komisiji o svojih nacionalnih evidencah emisij in projekcijah, kot tudi njihova informativna poročila o evidencah v celoti skladna z njihovim poročanjem v okviru Konvencije LRTAP.

(30)

Da bi ocenili učinkovitost nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij, določenih s to direktivo, bi morale države članice spremljati tudi vplive onesnaženosti zraka na kopenske in vodne ekosisteme ter poročati o takih vplivih. Za zagotovitev stroškovne učinkovitosti bi morale države članice imeti možnost, da uporabijo izbirne kazalnike spremljanja iz te direktive, morale pa bi tudi poskrbeti za uskladitev z drugimi programi spremljanja, vzpostavljenimi na podlagi drugih sorodnih direktiv in, kadar je primerno, na podlagi Konvencije LRTAP.

(31)

Za izmenjavo izkušenj in dobrih praks, zlasti za zagotovitev novih smernic in lažje usklajeno izvajanje zakonodaje in politik Unije v zvezi z izboljšanjem kakovosti zraka, bi bilo treba vzpostaviti evropski forum za čisti zrak, ki vključuje vse deležnike, vključno s pristojnimi organi držav članic na vseh ustreznih ravneh.

(32)

V skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7) bi morale države članice poskrbeti za aktivno in sistematično razširjanje informacij z elektronskimi sredstvi.

(33)

Potrebna je sprememba Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), da bi navedeno direktivo uskladili s Konvencijo UN/ECE iz leta 1998 o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija).

(34)

Da bi upoštevali tehnični in mednarodni razvoj, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo Priloge I in dela 2 Priloge III ter Priloge IV zaradi njihove prilagoditve razvoju v okviru Konvencije LRTAP ter v zvezi s spremembo Priloge V zaradi njene prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku ter razvoju v okviru Konvencije LRTAP. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(35)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja prožnosti in nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka v skladu s to direktivo bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(36)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(37)

Glede na naravo in obseg sprememb, ki jih je treba vnesti v Direktivo 2001/81/ES, bi bilo treba navedeno direktivo nadomestiti, da se poveča pravna varnost, jasnost, preglednost in da se zakonodajo bolj poenostavi. Za zagotovitev neprekinjenega izboljševanja kakovosti zraka bi države članice morale spoštovati nacionalne zgornje meje emisij iz Direktive 2001/81/ES, dokler se leta 2020 ne začnejo uporabljati nove nacionalne obveznosti zmanjšanja emisij iz te direktive.

(38)

Ker cilja te direktive, in sicer zagotavljanja visoke ravni zaščite zdravja ljudi in okolja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave onesnaževanja zraka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(39)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (11) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –

(a)

doseganju ciljev glede kakovosti zraka, določenih v zakonodaji Unije, in približevanju dolgoročnemu cilju Unije, da bi dosegli ravni kakovosti zraka v skladu s smernicami za kakovost zraka, ki jih je objavila Svetovna zdravstvena organizacija;

(b)

doseganju ciljev Unije na področju zaščite biotske raznovrstnosti in ekosistemov v skladu s Sedmim okoljskim akcijskim programom;

(c)

večji sinergiji med politiko Unije za kakovost zraka in drugimi ustreznimi politikami Unije, zlasti podnebno in energetsko politiko.

1.

„emisija“ pomeni izpust snovi iz točkovnega ali razpršenega vira v zrak;

2.

„antropogene emisije“ pomenijo emisije onesnaževal v zrak, povezane s človekovimi dejavnostmi;

3.

„predhodniki ozona“ pomenijo dušikove okside, nemetanske hlapne organske spojine, metan in ogljikov monoksid;

4.

„cilji glede kakovosti zraka“ pomenijo obveznosti glede mejnih vrednosti, ciljnih vrednosti in stopnje izpostavljenosti za kakovost zraka iz Direktive 2008/50/ES in Direktive 2004/107/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12);

5.

„žveplov dioksid“ ali „SO2“ pomeni vse žveplove spojine, izražene kot žveplov dioksid, vključno z žveplovim trioksidom (SO3), žveplovo kislino (H2SO4) in reduciranimi žveplovimi spojinami, kot so vodikov sulfid (H2S), merkaptani in dimetil sulfidi;

6.

„dušikovi oksidi“ ali „NOx“ pomeni dušikov oksid in dušikov dioksid, izražena kot dušikov dioksid;

7.

„nemetanske hlapne organske spojine“ ali „NMVOC“ pomenijo vse organske spojine razen metana, ki lahko pri reakciji z dušikovimi oksidi in ob prisotnosti sončne svetlobe proizvedejo fotokemične oksidante;

8.

„drobni delci“ ali „PM2,5“ pomeni delce z aerodinamičnim premerom 2,5 mikrometra (μm) ali manj;

9.

„črni ogljik“ ali „BC“ pomeni delce, ki vsebujejo ogljik in absorbirajo svetlobo;

10.

„nacionalna obveznost zmanjšanja emisij“ pomeni obveznost držav članic glede zmanjšanja emisij snovi; določa zmanjšanje emisij, ki mora biti najmanj doseženo v ciljnem koledarskem letu, izraženo kot odstotek skupnih emisij, izpuščenih v izhodiščnem letu (2005);

11.

„ciklus vzletanja in pristajanja“ pomeni ciklus, ki vključuje vožnjo po tleh pri priletu in vzletu, vzlet, vzpon, prilet, pristajanje in vse druge vrste obratovanja zračnega plovila do višine 3 000 čevljev;

12.

„mednarodni pomorski promet“ pomeni prevoze po morju in obalnih vodah z vodnimi plovili vseh zastav, razen ribiških plovil, ki odrinejo z ozemlja ene države in priplujejo na ozemlje druge države;

13.

„cona nadzora nad onesnaževanjem“ pomeni morsko območje, ki ne presega 200 morskih milj od temeljnih črt, od katerih se meri širina teritorialnega morja posameznih držav, in ki ga določi država članica za preprečevanje, zmanjšanje ali nadziranje onesnaževanja z ladij v skladu z veljavnimi mednarodnimi predpisi in standardi;

14.

„zakonodaja Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih“ pomeni zakonodajo Unije, katere cilj je zmanjšati emisije onesnaževal zraka iz te direktive, in sicer s sprejetjem ukrepov za ublažitev pri viru.

(a)

emisije zrakoplovov zunaj ciklusa vzletanja in pristajanja;

(b)

emisije iz nacionalnega pomorskega prometa z ozemelj iz člena 2(2) in na ta ozemlja;

(c)

emisije v mednarodnem pomorskem prometu;

(d)

emisije dušikovih oksidov in nemetanskih hlapnih organskih spojin iz dejavnosti, ki spadajo v nomenklaturo za poročanje iz leta 2014 (NFR), kot je določeno v Konvenciji LRTAP za kategoriji 3B (ravnanje z gnojem) in 3D (kmetijska zemljišča).

(a)

zadevna država članica na podlagi ugotovitev, pridobljenih z nacionalnimi programi inšpekcijskih pregledov in uveljavljanja zakonodaje, namenjenih spremljanju učinkovitosti zakonodaje Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih, dokaže, da bistveno drugačni faktorji emisij niso posledica izvajanja ali uveljavljanja te zakonodaje na nacionalni ravni;

(b)

zadevna država članica je glede znatne razlike med faktorji emisije obvestila Komisijo, ki v skladu s členom 11(2) preveri, ali so potrebni nadaljnji ukrepi.

(a)

zadevna država članica je dokazala, da si je na vse razumne načine, tudi z izvajanjem novih ukrepov in politik, prizadevala izpolniti obveznosti in si bo še naprej prizadevala, da bo obdobje, ko obveznosti ne bodo izpolnjene, čim krajše, in

(b)

zadevna država članica je dokazala, da bi izvajanje drugih ukrepov in politik poleg tistih iz točke (a) povzročilo nesorazmerne stroške, bistveno ogrozilo nacionalno energetsko varnost ali pomenilo znatno tveganje energetske revščine za velik del prebivalstva.

(a)

ocenijo, v kolikšnem obsegu lahko nacionalni viri emisij vplivajo na kakovost zraka na njihovih ozemljih in ozemljih sosednjih držav članic, z uporabo, kadar je to ustrezno, podatkov in metodologij, ki so bili razviti v okviru Programa sodelovanja za spremljanje in oceno (EMEP) na podlagi Protokola h Konvenciji LRTAP o dolgoročnem financiranju Programa sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi;

(b)

upoštevajo potrebo po zmanjšanju emisij onesnaževal zraka z namenom, da se dosežejo cilji glede kakovosti zraka na njihovih ozemljih in, kadar je primerno, v sosednjih državah članicah;

(c)

pri sprejemanju ukrepov za izpolnitev svojih nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij drobnih delcev dajo prednost ukrepom za zmanjšanje emisij črnega ogljika;

(d)

zagotovijo skladnost z drugimi relevantnimi načrti in programi, uvedenimi na podlagi zahtev iz nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije.

(a)

okvirni program za raziskave in inovacije;

(b)

evropske strukturne in investicijske sklade, vključno z ustreznimi finančnimi sredstvi iz skupne kmetijske politike;

(c)

instrumente za financiranje okoljskih in podnebnih ukrepov, kot je program LIFE.

(a)

preglede za preverjanje preglednosti, točnosti, doslednosti, primerljivosti in popolnosti predloženih informacij;

(b)

preglede za opredelitev primerov, ko so podatki iz evidenc pripravljeni na način, ki ni skladen z zahtevami, določenimi v mednarodnem pravu, zlasti v okviru Konvencije LRTAP;

(c)

po potrebi izračun s tem povezanih potrebnih tehničnih popravkov, in sicer v posvetovanju z zadevno državo članico.

(a)

lokacijo mest spremljanja in s tem povezane kazalnike, uporabljene za spremljanje vplivov onesnaženosti, do 1. julija 2018, nato pa vsaka štiri leta, ter

(b)

podatke spremljanja iz člena 9 do 1. julija 2019 in nato vsaka štiri leta.

(a)

napredek pri:

(b)

opredelitev nadaljnjih ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni Unije in držav članic, da se izpolnijo cilji iz točke (a);

(c)

črpanje sredstev Unije za podporo ukrepom, ki jih je treba sprejeti, da se uresničijo cilji te direktive;

(d)

rezultate preverjanja nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka in njihovih posodobitev, ki ga na podlagi tretjega pododstavka člena 10(1) opravi Komisija;

(e)

oceno zdravstvenih, okoljskih in socialno-ekonomskih vplivov te direktive.

(a)

najnovejše znanstvene dokaze;

(b)

posodobitve smernic UN/ECE iz leta 2014 za preprečevanje in zmanjševanje emisij amoniaka iz kmetijskih virov (v nadaljnjem besedilu: smernice za amoniak) (15), okvirni kodeks UN/ECE o dobrih kmetijskih praksah za zmanjševanje emisij amoniaka (16), kot je bil nazadnje spremenjen leta 2014;

(c)

posodobitve najboljših razpoložljivih tehnologij, opredeljenih v točki 10 člena 3 Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17);

(d)

kmetijsko-okoljske ukrepe v okviru skupne kmetijske politike.

(a)

nacionalnih programih nadzora nad onesnaževanjem zraka in o vseh njihovih posodobitvah;

(b)

nacionalnih evidencah emisij (po potrebi tudi o prilagojenih nacionalnih evidencah emisij), nacionalnih projekcijah emisij, informativnih poročilih o evidencah ter dodatnih poročilih in informacijah, ki so bile Komisiji predložene v skladu s členom 10.

(a)

temeljne predpostavke za vsako državo članico, da se opredeli njihov nacionalni potencial za zmanjšanje emisij, kar se uporabi pri pripravi poročila TSOZ št. 16;

(b)

seznam ustrezne zakonodaje Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih in

(c)

rezultate pregleda iz tretjega pododstavka člena 10(1).

(a)

se člena 1 in 4 ter Priloga I k Direktivi 2001/81/ES še naprej uporabljajo do 31. decembra 2019;

(b)

se člena 7 in 8 ter Priloga III k Direktivi 2001/81/ES razveljavijo 31. decembra 2016.