Keywords
Summary

Keywords

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

(členi 43 ES, 49 ES in 56 ES)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja

(člen 43 ES)

3. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja

(člen 43 ES)

4. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

(člena 43 ES in 48 ES)

5. Pravo Skupnosti – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom

(člen 43 ES)

6. Pravo Skupnosti – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom

Summary

1. Zakonodaja, katere predmet so samo razmerja znotraj skupine družb, odločilno posega v svobodo ustanavljanja in jo je zato treba preučiti glede na člen 43 ES. Če bi imela ta zakonodaja omejujoče učinke na svobodo opravljanja storitev in prosti pretok kapitala, bi bili taki učinki nujna posledica morebitne ovire za svobodo ustanavljanja in ne upravičujejo samostojne preučitve omenjene zakonodaje ob upoštevanju členov 49 ES in 56 ES.

(Glej točke 33, 34 in 101.)

2. Sama okoliščina, da družba rezidentka prejme posojilo od povezane družbe s sedežem v drugi državi članici, ne ustvarja splošne domneve zlorabe in ne upravičuje ukrepa, ki škoduje izvajanju temeljne svobode, ki jo zagotavlja Pogodba. Nasprotno je nacionalni ukrep, ki omejuje svobodo ustanavljanja, lahko upravičen z razlogi boja proti zlorabam, če je posebej namenjen povsem umetnim konstruktom brez gospodarske resničnosti, katerih cilj je izogibanje zakonodaji zadevne države članice in zlasti obid davku na dobiček, ustvarjen z opravljanjem dejavnosti na nacionalnem ozemlju, ki ga je po navadi treba plačati.

(Glej točke od 72 do 74.)

3. Člen 43 ES nasprotuje zakonodaji države članice, ki omejuje možnost družbe rezidentke, da za davčne namene odbije obresti, plačane pri vračilu posojila neposredni ali posredni matični družbi rezidentki druge države članice ali družbi, ki je rezidentka druge države članice in jo taka matična družba nadzira, ne da bi to omejitev določala za družbo rezidentko, ki je dala posojilo družbi, ki je prav tako rezidentka, razen če na eni strani ta zakonodaja temelji na presoji objektivnih in preverljivih dokazov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj povsem umetnega konstrukta z izključno davčnimi nameni, in davčnemu zavezancu omogoča, da brez čezmernih upravnih zahtev predloži dokaze v zvezi s poslovnimi razlogi, na katerih je temeljila zadevna transakcija, in razen če na drugi strani, kadar je obstoj takega konstrukta dokazan, ta zakonodaja te obresti opredeli kot razdeljeni dobiček, samo če presegajo to, kar bi bilo dogovorjeno v okoliščinah svobodne konkurence.

Tako različno obravnavanje odvisnih družb rezidentk glede na kraj, v katerem ima njuna matična družba sedež, namreč pomeni omejevanje svobode ustanavljanja, ker povzroči, da postane izvajanje svobode ustanavljanja za družbe s sedežem v drugih državah članicah manj privlačno in bi zato te družbe lahko opustile pridobitev, ustanovitev ali ohranitev odvisne družbe v državi članici, ki je sprejela ta ukrep.

(Glej točki 61 in 92 ter točko 1 izreka.)

4. Za zakonodajo države članice, ki omejuje možnost družbe rezidentke, da za davčne namene odbije obresti, ki jih je plačala pri vračilu posojila družbi nerezidentki, ne velja člen 43 ES, če se uporablja takrat, ko prejme družba rezidentka posojilo od družbe rezidentke druge države članice ali tretje države, ki sama družbe posojilojemalke ne nadzira in obe družbi neposredno ali posredno nadzira skupna povezana družba, ki je rezidentka tretje države.

Kadar namreč v takem primeru država članica, ki je sprejela to zakonodajo, kot razdeljeni dobiček opredeli obresti, ki jih plača družba posojilojemalka, ta ukrep posega v svobodo ustanavljanja, in sicer ne pri družbi posojilodajalki, ampak samo pri povezani družbi, ki ima nad obema drugima zadevnima družbama tak nadzor, ki ji omogoča vpliv na izbiro financiranja teh družb. Vendar če ta povezana družba nima sedeža v državi članici v smislu člena 48 ES, se člen 43 ES ne uporablja.

(Glej točki 99 in 102 ter točko 2 izreka.)

5. Če ni ureditve Skupnosti, notranji pravni red vsake države članice določi pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih upravičenim subjektom daje pravo Skupnosti, vključno z opredelitvijo tožb, ki jih pri nacionalnih sodiščih vložijo oškodovanci. Ta pa so dolžna zagotavljati, da imajo upravičeni subjekti učinkovito pravno sredstvo, ki omogoča, da jim je vrnjen neupravičeno obračunani davek in s tem davkom neposredno povezani zneski, ki so bili tej državi članici plačani ali jih je zadržala.

Glede druge škode, ki bi jo utrpela oseba zaradi kršitve prava Skupnosti, za katero je odgovorna država članica, pa je treba ugotoviti, da je ta država članica dolžna povrniti škodo, ki je bila posameznikom povzročena pod pogoji, določenimi v sodni praksi Sodišča, in sicer, da kršeno pravno pravilo podeljuje posameznikom pravice, da je kršitev dovolj resna in da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci, kar pa ne izključuje tega, da je na podlagi nacionalnega prava mogoče ugotoviti odgovornost države na podlagi manj omejujočih pogojev.

Razen pri pravici do odškodnine, katere neposredna podlaga je pravo Skupnosti, mora država, če so izpolnjeni navedeni pogoji, določeni v sodni praksi, posledice povzročene škode odpraviti v okviru nacionalnih predpisov o odgovornosti, pogoji, ki so jih določile nacionalne zakonodaje na področju povrnitve škode, pa ne smejo biti manj ugodni od pogojev za podobne zahtevke, ki so nacionalne narave, in ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali preveč otežijo pridobitev odškodnine.

Kadar se izkaže, da pomeni zakonodaja države članice oviro za svobodo ustanavljanja, ki je prepovedana s členom 43 ES, lahko predložitveno sodišče pri določitvi škode, ki jo je treba povrniti, preveri, ali so oškodovanci ravnali z razumno skrbnostjo, da bi se tej škodi izognili ali da bi zmanjšali njen obseg, in zlasti ali so pravočasno uporabili vsa pravna sredstva, ki so jih imeli na voljo. Vendar pa bi bila uporaba določbe, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja, nemogoča ali preveč otežena, če bi bilo treba zahtevke za vračilo ali zahtevke za povrnitev škode, ki bi temeljili na kršitvi teh določb, zavrniti ali zmanjšati samo zato, ker zadevne družbe od davčne uprave niso zahtevale, da bi pri vračilu posojila povezani družbi nerezidentki lahko plačale obresti, ne da bi bile te opredeljene kot razdeljeni dobiček, čeprav je v obravnavanih okoliščinah nacionalno pravo – v tem primeru v povezavi z upoštevnimi določbami sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja – določalo tako opredelitev.

(Glej točke 115, 123, 126 in 128 ter točko 3 izreka.)

6. Za ugotovitev, ali obstaja dovolj resna kršitev prava Skupnosti, zaradi katere bi lahko bila odgovorna država članica za škodo, povzročeno posameznikom, je treba upoštevati vse dejavnike, ki so značilni za zadevo, ki je bila predložena nacionalnemu sodišču. Ti dejavniki obsegajo med drugim stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila, namernost ali nenamernost storjene neizpolnitve ali povzročene škode, opravičljivost ali neopravičljivost morebitne nepravilne uporabe prava in okoliščino, da so lahko ravnanja institucije Skupnosti vplivala na sprejetje ali ohranitev nacionalnih ukrepov ali prakse, ki nasprotujejo pravu Skupnosti.

Vsekakor je kršitev prava Skupnosti očitno resna, kadar se ni odpravila kljub temu, da je bila razglašena sodba, v kateri je bila ugotovljena očitana neizpolnitev, sodba o vprašanju za predhodno odločanje ali ustaljena sodna praksa Sodišča na zadevnem področju, iz katerih izhaja, da je obravnavano ravnanje kršitev.

Na področju, kot je področje neposrednih davkov, mora nacionalno sodišče upoštevati dejstvo, da so bile posledice, ki izhajajo iz prostega pretoka in jih zagotavlja Pogodba, le postopno pojasnjene, zlasti z načeli, ki so določena v sodni praksi Sodišča.

(Glej točke od 119 do 121.)