1.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 192/53

(1)

Ta sklep zadeva izvajanje člena 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (v nadaljnjem besedilu: solidarnostna klavzula) s strani Unije. Ne zadeva izvajanja solidarnostne klavzule s strani držav članic v skladu s členom 222(2) PDEU. V skladu z Izjavo (št. 37) o členu 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije lahko država članica izbere najustreznejša sredstva za izpolnitev lastne zaveze solidarnosti do druge države članice.

(2)

Če je država članica žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek, Unija in države članice v skladu s členom 222(1) PDEU delujejo skupaj v duhu solidarnosti. Prizadevati si je treba za skladnost in dopolnjevanje ukrepov Unije in držav članic v korist državi članici, ki uveljavlja solidarnostno klavzulo, in v izogib podvajanju prizadevanj. Ker se morajo države članice v Svetu usklajevati za izpolnitev lastnih zavez solidarnosti iz člena 222(2) PDEU, je primerno urediti usklajevanje v Svetu glede izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije.

(3)

Ureditev usklajevanja v Svetu bi morala temeljiti na enotnih ureditvah EU za politično odzivanje na krize (IPCR), ki jih je Svet odobril 25. junija 2013 in v katerih je navedeno, da IPCR podpirajo tudi način izvajanja solidarnostne klavzule. Ustrezno je, da Svet prilagodi ureditve IPCR, zlasti v primeru pregleda.

(4)

Izvajanje solidarnostne klavzule s strani Unije bi moralo temeljiti na obstoječih instrumentih, kolikor je to mogoče; povečevati učinkovitost s krepitvijo usklajevanja in preprečevanjem podvajanja; potekati brez dodatnih virov; državam članicam zagotavljati preprost in jasen vmesnik na ravni Unije ter spoštovati pristojnosti vsake institucije in službe Unije.

(5)

V solidarnostni klavzuli je Unija pozvana, naj uporabi vsa razpoložljiva sredstva. Ustrezna sredstva vključujejo strategijo notranje varnosti Evropske unije, mehanizem Evropske unije na področju civilne zaščite, vzpostavljen s Sklepom št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (1) (v nadaljnjem besedilu: mehanizem Unije), Sklep št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2) ter strukture, oblikovane v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP).

(6)

Področje uporabe načina izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije bi bilo treba jasno opredeliti.

(7)

Kar zadeva boj proti terorizmu, je strateški okvir za ukrepanje Unije strategija Evropske unije za boj proti terorizmu. Na voljo so različni instrumenti, kot recimo instrumenti, ki krepijo varovanje kritične infrastrukture na področju energetike in prometa (3). Sprejeti so bili tudi ukrepi na podlagi Sporočila Komisije z naslovom „Politika EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost“, na primer ukrepi, ki spodbujajo sodelovanje med organi kazenskega pregona, krepijo preprečevanje radikalizacije, zlasti prek vzpostavitve mreže za ozaveščanje o radikalizaciji, ter omejujejo dostop teroristov do finančnih sredstev in eksplozivov (4) ter kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi, kakor tudi ukrepi za večjo varnost eksplozivov.

(8)

Za ureditev iz tega sklepa bi bilo treba na ravni Unije opredeliti mehanizem uveljavljanja in mehanizem postopnega opuščanja, ki temeljita na zaprosilu političnih organov zadevne države članice na visoki ravni in ki ju podpira enotna vstopna točka na ravni Unije.

(9)

Učinkovitost ureditve odzivanja na ravni Unije bi bilo treba izboljšati z okrepljenim usklajevanjem na podlagi obstoječih instrumentov.

(10)

Cilj mehanizma Unije je okrepljeno sodelovanje med državami članicami in Unijo ter lažje usklajevanje na področju civilne zaščite. S Sklepom št. 1313/2013/EU je bil ustanovljen Center za usklajevanje nujnega odziva (ERCC), ki zagotavlja operativno zmogljivost 24 ur na dan 7 dni na teden ter državam članicam in Komisiji pomaga pri doseganju ciljev mehanizma Unije.

(11)

Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) ima na voljo obveščevalne in vojaške strukture ter mrežo delegacij, ki lahko prav tako prispevajo k odzivanju na grožnje ali nesreče na ozemlju držav članic ali na krize z zunanjo razsežnostjo. Odvisno od krize bi morale druge strukture in agencije Unije s področja skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) vključno s SVOP po potrebi zagotoviti prispevke v skladu z ustreznimi določbami prava Unije.

(12)

Kadar je to glede na nujnost potrebno in izvedljivo, bi bilo treba ureditev odzivanja na ravni Unije dopolniti s sprejetjem pravnih aktov ali s spremembo veljavnih aktov v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe.

(13)

Ta sklep ne bo vplival na obrambo. Če so v primeru krize potrebni ukrepi SZVP ali SVOP, bi moral Svet sprejeti odločitev v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe.

(14)

Ta sklep ne posega v člen 42(7) Pogodbe o Evropski uniji.

(15)

V sporočilu Komisije z naslovom: „Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi“ je določen cilj povečanja odpornosti Unije proti krizam in nesrečam s številnimi ukrepi, vključno z uporabo solidarnostne klavzule. Kot je opozoril Svet v svojih sklepih z dne 24. in 25. februarja 2011, je povečanje odpornosti Evrope proti krizam in nesrečam ključno za nadaljnjo krepitev svobode, varnosti in pravice v Uniji.

(16)

Evropski svet redno ocenjuje grožnje, s katerimi se sooča Unija, da bi Uniji in njenim državam članicam omogočil učinkovito ukrepanje. Na zahtevo Evropskega sveta bi bilo treba pripraviti poročila o določenih grožnjah.

(17)

V skladu s točko (a) člena 346(1) PDEU nobena država članica ni dolžna dajati informacij, za katere meni, da bi bilo njihovo razkritje v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti.

(18)

Evropski parlament je 22. novembra 2012 sprejel resolucijo 2012/2223 z naslovom „Klavzula o medsebojni obrambi in solidarnostna klavzula EU: politične in operativne razsežnosti“.

(19)

Ta sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ter bi ga bilo treba uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli.

(20)

Ker cilja tega sklepa, to je izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

(a)

na ozemlju držav članic, za katere veljata Pogodbi, kar pomeni površino, notranje vode, teritorialno morje in zračni prostor;

(b)

kadar vpliva na infrastrukturo (kot so naftne in plinske naprave na morju), ki se nahaja v teritorialnem morju, izključni ekonomski coni ali epikontinentalnem pasu države članice.

(a)

„nesreča“ pomeni vsako situacijo, ki resno vpliva ali bi lahko resno vplivala na ljudi, okolje ali premoženje, vključno s kulturno dediščino;

(b)

„teroristični napad“ pomeni teroristično kaznivo dejanje, kakor je opredeljeno v Okvirnem sklepu Sveta 2002/475/PNZ (5);

(c)

„kriza“ pomeni nesrečo ali teroristični napad, katerega vpliv ali politični pomen je tako velik, da zahteva hitro usklajevanje politik in odzivanje na politični ravni Unije;

(d)

„odzivanje“ pomeni vsak ukrep, ki se sprejme ob nesreči ali terorističnem napadu, da se odpravijo takojšnje škodljive posledice.

(a)

določita vse ustrezne instrumente Unije, s katerimi se je mogoče najbolje odzvati na krizo, vključno s sektorskimi, operativnimi, političnimi ali finančnimi instrumenti in strukturami, ter sprejmeta vse potrebne ukrepe, predvidene v okviru teh instrumentov;

(b)

določita vojaške zmogljivosti, s katerimi se je mogoče najbolje odzvati na krizo, in sicer ob podpori Vojaškega štaba EU;

(c)

določita in predlagata uporabo instrumentov in virov v pristojnosti agencij Unije, s katerimi se je mogoče najbolje odzvati na krizo;

(d)

Svetu svetujeta, ali obstoječi instrumenti zadostujejo za pomoč prizadeti državi članici po uveljavljanju solidarnostne klavzule;

(e)

v skladu s členom 6 tega sklepa redno pripravljata celostna poročila o ozaveščenosti o razmerah in analizi za obveščanje in podporo usklajevanju ter odločanju na politični ravni v Svetu.

(a)

odločitvami o izrednih ukrepih, ki v obstoječih instrumentih niso predvideni;

(b)

zahtevki za vojaške zmogljivosti, ki presegajo obstoječe ureditve civilne zaščite, ali

(c)

ukrepi v podporo hitremu odzivanju s strani držav članic.