25.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 250/208

(1)

Z elektronsko pošto z dne 3. oktobra 2012 so portugalski organi Komisiji neuradno predložili kratek memorandum o državnih ukrepih, katerih namen je povečati prihodke od privatizacije družbe Estaleiros Navais de Viana do Castelo S.A. (v nadaljnjem besedilu: ENVC). Na podlagi predloženih informacij je Komisija 5. oktobra 2012 sklenila začeti postopek po uradni dolžnosti, ki je registriran s številko SA.35546 (2012/CP). Portugalsko je o začetku postopka obvestila z dopisom z dne 11. oktobra 2012.

(2)

Komisija je zahtevala dodatne informacije z dopisom z dne 12. oktobra 2012, na katerega je Portugalska odgovorila z elektronsko pošto z dne 9. novembra 2012 in dopisom z dne 20. novembra 2012. Iz teh informacij je bilo razvidno, da je ENVC v preteklosti izkoriščala več ukrepov, ki bi lahko pomenili državno pomoč. 16. oktobra 2012 je s portugalskimi organi potekal konferenčni klic. Portugalski organi so se 11. decembra 2012 na lastno zahtevo sestali s Komisijo. Portugalska je predložila dodatne informacije z dopisom z dne 28. decembra 2012 in elektronsko pošto z dne 18. januarja 2013.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 23. januarja 2013 obvestila Portugalsko, da bo v zvezi s pomočjo začela postopek iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka).

(4)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2) in zainteresirane stranke so bile pozvane, naj predložijo svoje pripombe o ukrepih. Z dopisom z dne 12. marca 2013 je Portugalska predložila svoje pripombe glede sklepa o začetku postopka. Komisija ni prejela pripomb zainteresiranih strank.

(5)

V formalnem postopku preiskave je Portugalska večkrat predložila informacije v odgovor na zahteve Komisije po informacijah. Poleg tega so med Komisijo in portugalskimi organi 27. maja 2013, 29. julija 2013, 13. novembra 2013 in 20. januarja 2015 potekali telefonski konferenčni klici. Komisija in portugalski organi so se ponovno sestali 17. marca 2014.

(6)

Portugalska je z dopisom z dne 27. februarja 2015 zaprosila Komisijo, naj potrdi, da se morebitna obveznost vračila ne bo razširila na WestSea. V istem dopisu je Portugalska privolila v to, da se odpove pravicam, ki izhajajo iz člena 342 PDEU v povezavi s členom 3 Uredbe št. 1/1958 (3), ter v sprejetje in objavo tega sklepa v angleškem jeziku.

(7)

ENVC je bila portugalska ladjedelnica, ustanovljena leta 1944 in nacionalizirana leta 1975. V popolni državni lasti je bila v okviru EMPORDEF – Empresa Portuguesa de Defesa (SGPS), S.A. (v nadaljnjem besedilu: EMPORDEF), tj holdinga, ki je v stoodstotni državni lasti in ki nadzoruje več državnih podjetij v obrambnem sektorju.

(8)

Do sprejetja sklepa Komisije o začetku postopka (glej uvodno izjavo 3) je ENVC zaposlovala približno 638 delavcev in je bila edina ladjedelnica na Portugalskem, sposobna gradnje vojaških plovil (4). Ladjedelniški portfelj ENVC je bil v tistem časovnem obdobju omejen na gradnjo dveh asfaltnih nosilcev, ki jih je naročila družba Petróleos de Venezuela S.A (v nadaljnjem besedilu: PDVSA), ki je v stoodstotni lasti venezuelske države.

(9)

ENVC je včasih delovala na kopnem s koncesijo. Ta koncesija je bila ENVC prvič dodeljena leta 1946 in naknadno spremenjena v letih 1948, 1949 in 1974. Obseg področja koncesije se je leta 1989 razširil, trajanje koncesije – prvotno do leta 2006 – pa je bilo podaljšano do leta 2031 (5).

(10)

Med sprejetjem sklepa o začetku postopka je bila ENVC še vedno dejavna na trgu. Z Uredbo z zakonsko močjo št. 186/2012 z dne 13. avgusta 2012 je vlada sklenila, da bo družbo ponovno privatizirala (6).

(11)

Postopek privatizacije je bilo treba izvesti v okviru portugalskega zakona o privatizaciji (7). Posebna pravila, ki urejajo postopek, tj. Uredba z zakonsko močjo št. 186/2012 in Resolucija Sveta ministrov št. 73/2012, so bila objavljena v portugalskemu uradnemu listu 13. in 29. avgusta 2012 v tem zaporedju (8). V Resoluciji Sveta ministrov št. 73/2012 je bilo pojasnjeno, da je treba privatizacijo izvesti z neposredno prodajo – brez javnega razpisa – do 95 % osnovnega kapitala ENVC.

(12)

Portugalska je navedla, da sta EMPORDEF in njegov finančni svetovalec opredelila več kot 70 morebitnih vlagateljev. Do roka, tj. 5. novembra 2012, so predložili zavezujoče ponudbe trije vlagatelji, vendar sta pogoje izpolnjevala le dva: Rio Nave Serviços Navais iz Brazilije in JSC River Sea Industrial Trading iz Rusije (9).

(13)

Z Resolucijo Sveta ministrov št. 27/2013 z dne 17. aprila 2013 je portugalska vlada sklenila, da zavrne edino veljavno ponudbo družbe JSC River Sea Industrial Trading (ponudba družbe Rio Nave Serviços Navais je medtem potekla), ker naj bi bile njene zahteve čezmerne in jih ni bilo mogoče sprejeti.

(14)

Portugalska vlada je z Uredbo z zakonsko močjo št. 98/2013 z dne 24. julija 2013 odobrila ENVC, naj za zemljišče, na katerem je delovala, podeli podkoncesijo. Postopek podelitve podkoncesije se je začel 31. julija 2013. Ponudbo sta predložila dva ponudnika, vendar je pogoje izpolnjeval le Martifer-Energy Systems SGPS, S.A., skupaj z Navalria-Docas, Construções e Reparações Navais, S.A. (prek skupne odvisne družbe WestSea). Portugalska je potrdila, da je bila 11. oktobra 2013 izbrana ponudba WestSea.

(15)

Glede na finančni položaj ENVC, ki je do sredine leta 2013 nakopičila izgube, ki presegajo 264 milijonov EUR, je portugalska vlada sklenila, da bo likvidirala ENVC z Resolucijo Sveta ministrov št. 86/2013 z dne 5. decembra 2013. Hkrati je vlada naročila svetu direktorjev ENVC, naj začne prodajati sredstva družbe in poveča njihovo vrednost s pregledno prodajo.

(16)

ENVC je 4. marca 2014 organizirala sejo generalne skupščine, na kateri je EMPORDEF kot izključni lastnik ENVC potrdil sklep o prodaji sredstev ENVC in odpustitvi takratnih približno 607 delavcev, da bi se družba čim prej likvidirala in razpustila.

(17)

Portugalska vlada je potem, ko je uredila vse potrebno za uskladitev s sklepom generalne skupščine ENVC, ter po prodaji sredstev in odpustitvi delavcev zaprosila portugalsko agencijo za izbiro in zaposlovanje višjih upravnih uradnikov (Comissão de Recrutamento e Selecção para a Administração Pública – CRESAP), naj imenuje skupino, ki bo odgovorna za likvidacijo ENVC. Portugalski organi so potrdili, da bo ENVC likvidirana v prihodnjih mesecih.

(18)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Portugalska v formalnem postopku preiskave, se zdi, da je ENVC v preteklosti izkoriščala več ukrepov pomoči (v nadaljnjem besedilu: pretekli ukrepi).

(19)

Nekatere pretekle ukrepe sta zagotovila EMPORDEF ali portugalsko ministrstvo za finance za pokrivanje operativnih stroškov in/ali izgub ENVC med letoma 2006 in 2013. Ukrepi so povzeti v preglednici 1.

Preglednica 1

Pretekli ukrepi, dodeljeni za pokrivanje operativnih stroškov in/ali izgub ENVC

(20)

Generalna skupščina ENVC (katere edini član je bil EMPORDEF) je 11. maja 2006 sklenila dokapitalizirati ENVC v višini 24,875 milijona EUR (v nadaljnjem besedilu: dokapitalizacija leta 2006) (10). Po mnenju Portugalske je bila dokapitalizacija leta 2006 potrebna, da bi lahko ENVC izpolnjevala svoje finančne in trgovinske obveznosti (zlasti do portugalske mornarice), izvedena pa je bila ob upoštevanju načrta za prestrukturiranje ENVC z dne 17. avgusta 2005 (glej uvodno izjavo 47). Portugalska poudarja tudi, da je bila dokapitalizacija leta 2006 potrebna za uskladitev s členom 35 portugalskega zakonika o gospodarskih družbah („Código das Sociedades Comerciais“), nadomestni možnosti pa sta bili zmanjšanje kapitala ENVC ali njena likvidacija.

(21)

Leta 2012 in v začetku leta 2013 je več bank prenehalo zagotavljati posojila ENVC in so bile pripravljene to storiti le v povezavi z EMPORDEF. Da bi družbi ENVC zagotovil nadaljevanje dejavnosti, ji je EMPORDEF – kot njen izključni lastnik – ponudil finančno podporo v obliki več obrestnih posojil v skupnem znesku 101 118 066,03 EUR (v nadaljnjem besedilu: posojila v letih 2012 in 2013) (11). Portugalska pojasnjuje, da so bila ta posojila odobrena za pokrivanje operativnih stroškov in zagotovitev obnavljanja obstoječih bančnih posojil. Obrestne mere, ki so se uporabljale za posojila v letih 2012 in 2013, so bile odvisne od vsake posamezne pogodbe. Portugalska trdi, da so obrestne mere, ki jih je EMPORDEF uporabil za ENVC, posnemale bančne obrestne mere, ki so se uporabljale za zadevna posojila za EMPORDEF. Od februarja 2014 družba ENVC ni niti vrnila posojil iz let 2012 in 2013 niti ni plačala obresti.

(22)

Družba ENVC je v letih 2006, 2008, 2010 in 2011 prejela tudi finančna sredstva v skupni višini 56 milijonov EUR od portugalskega ministrstva za finance („Direção-Geral do Tesouro e Finanças“– DGTF) v obliki več posojilnih pogodb (v nadaljnjem besedilu: posojila DGTF). Portugalska navaja, da so bile uporabljene obrestne mere vezane na EURIBOR s spremenljivim razmikom, odvisnim od pogodbe. Posojila DGTF so bila odobrena za pokrivanje prejšnjih neporavnanih finančnih obveznosti in zagotavljanje denarnih sredstev za pokrivanje operativnih stroškov ENVC. Portugalska je potrdila, da posojila DGTF niso bila vrnjena (12).

(23)

Prav tako je Portugalska zagotovila informacije o številu drugih ukrepov, ki so bili ENVC dodeljeni v preteklosti. Ukrepi so povzeti v preglednici 2.

Preglednica 2

Drugi pretekli ukrepi, dodeljeni ENVC  (13)

(24)

ENVC je leta 2010 podpisala pogodbo s PDVSA za gradnjo dveh asfaltnih nosilcev. Pogodbena vrednost za vsako plovilo je znašala 64,45 milijona EUR, skupaj 128,9 milijona EUR. V skladu s pogodbo o gradbenih delih bi morala PDVSA plačati ENVC predplačilo v višini 10 % celotne cene pogodbe, tj. 12,89 milijona EUR, z odložilnim pogojem pridobitve stand-by akreditivov, ki sta PDVSA zajamčila plačilo predplačila, če ENVC ne bi mogla izpolniti pogodbenih obveznosti. Stand-by akreditiva je izdala CGD na podlagi patronatskih izjav EMPORDEF, sredstva pa so bila črpana 28. februarja 2014 in 31. marca 2014.

(25)

Portugalska pojasnjuje tudi, da je med letoma 2007 in 2011 EMPORDEF izdal več drugih patronatskih izjav in jamstev, da bi podprl finančne sporazume med ENVC in komercialnimi bankami (patronatske izjave, ki so natančno opredeljene v uvodni izjavi 24 in tej uvodni izjavi, se bodo skupaj imenovale „patronatske izjave“ v skupnem znesku 70 792 500 EUR). Portugalska poudarja, da EMPORDEF od družbe ENVC nikoli ni zahteval plačila za patronatske izjave.

(26)

ENCV je med letoma 2000 in 2005 prejela več subvencij za ladjedelniške dejavnosti v višini 27 129 933,20 EUR (v nadaljnjem besedilu: subvencije za ladjedelništvo). Ta znesek ustreza več nevračljivim subvencijam za gradnjo več plovil in tankerjev, ki so bile po trditvah Portugalske zagotovljene v skladu z Uredbo z zakonsko močjo št. 296/89 o izvajanju Direktive Sveta 87/167/EGS (17).

(27)

ENVC je v letih 2005 in 2006 prav tako prejela finančno pomoč za strokovno usposabljanje v višini 257 791 EUR (v nadaljnjem besedilu: subvencije za strokovno usposabljanje) v okviru operativnega programa za zaposlovanje, usposabljanje in socialni razvoj (POEFDS), ki ga sponzorira Evropski socialni sklad.

(28)

V zvezi s plovilom Atlântida Portugalska pojasnjuje, da je za njegovo gradnjo leta 2006 potekal mednarodni javni razpis, pri katerem sta sodelovali le ENVC in še ena družba. Vendar sta bili obe ponudbi zavrnjeni, ker nista izpolnjevali potrebnih zahtev razpisa. Naročilo za gradnjo plovil je bilo dodeljeno ENVC pozneje z neposrednimi pogajanji z Atlanticoline, javno družbo, pristojno za pomorski prevoz med Azorskimi otoki. Začetna vrednost pogodbe za plovilo Atlântida je znašala 39,95 milijona EUR, pozneje pa se je povišala na 45,35 milijona EUR. Pozneje je Atlanticoline prekinila pogodbo z ENVC, saj naj plovilo Atlântida ne bi zmoglo doseči določene hitrosti.

(29)

Da bi končali spor med Atlanticoline in ENVC, je EMPORDEF 23. decembra 2009 prejel posojilo CGD v znesku 37 milijonov EUR. V posojilni pogodbi je bilo določeno, da mora EMPORDEF uporabiti posojilo za to, da družbi ENVC zagotovi potrebna sredstva, da bi lahko končala postopek z Atlanticoline. Zaračunana obrestna mera je bil 6-mesečni EURIBOR z 2-odstotnim razmikom (v nadaljnjem besedilu: posojilo za plovilo Atlântida).

(30)

Za končano plovilo je bil leta 2014 objavljen javni razpis. Ta postopek prodaje je bil objavljen v nacionalnih in mednarodnih časopisih, cena pa je bila edino merilo za izbiro zmagovalca javnega razpisa. Kupoprodajna pogodba s kupcem (Mystic Cruises SA) v vrednosti 8,75 milijona EUR je bila podpisana 30. septembra 2014.

(31)

Komisija je 23. januarja 2013 sklenila začeti formalni postopek preiskave. Predhodno stališče Komisije v sklepu o začetku postopka je bilo, da bi se lahko družba ENVC štela za podjetje v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 2004 (18) (v nadaljnjem besedilu: smernice za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004), zlasti glede na precejšnje izgube ENVC najmanj od leta 2000.

(32)

Čeprav je Komisija v sklepu o začetku postopka poudarila, da je prejela omejene informacije o preteklih ukrepih, je sprejela predhodno stališče, da so vsi vključevali državna sredstva in jih je bilo mogoče pripisati državi (19). Prav tako je bilo predhodno stališče Komisije, da so pretekli ukrepi ENVC zagotovili neupravičeno prednost, saj se je zdelo malo verjetno, da bi kateri koli razumen zasebni izvajalec družbi ENVC glede na njene takratne težave odobril pretekle ukrepe. Ta prednost bi bila po naravi selektivna, saj je bila družba ENVC njena edina upravičenka.

(33)

Komisija je prav tako ugotovila, da je verjetno, da so pretekli ukrepi vplivali na trgovino med državami članicami, saj je družba ENVC konkurirala ladjedelnicam iz drugih držav članic Evropske unije in tretjih držav. Pretekli ukrepi so torej družbi ENVC omogočili, da je nadaljevala s poslovanjem in da se ji, za razliko od drugih konkurentov, ni bilo treba spoprijeti s posledicami, ki običajno izhajajo iz slabih finančnih rezultatov.

(34)

Na podlagi navedenega je bilo predhodno stališče Komisije, da se zdi, da pretekli ukrepi pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Ker so bili pretekli ukrepi dodeljeni v nasprotju z obvestilom in obveznostmi neukrepanja iz člena 108(3) PDEU, se je po mnenju Komisije zdelo, da pomenijo nezakonito državno pomoč.

(35)

Komisija je prav tako izrazila pomisleke o združljivosti preteklih ukrepov z notranjim trgom, zlasti ker portugalski organi niso navedli nobenih morebitnih razlogov za združljivost.

(36)

Kljub temu je Komisija ocenila, ali bi se lahko za pretekle ukrepe prima facie uporabljali možni razlogi združljivosti iz PDEU. Po izključitvi uporabe izjem iz člena 107(2) PDEU je Komisija prehodno ugotovila, da bi se lahko uporabljala kvečjemu izjema iz člena 107(3)(c) PDEU.

(37)

Po mnenju Komisije pretekli ukrepi niso bili dodeljeni v skladu s posebnimi pravili o državni pomoči, ki so se uporabljali za ladjedelniško industrijo med dodelitvijo preteklih ukrepov, tj. Okvir za državno pomoč ladjedelništvu (20) ali njegovi predhodniki (21). Glede na to, da je ENVC med zagotovitvijo preteklih ukrepov veljala za podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004, je po mnenju Komisije edina ustrezna osnova za združljivost osnova, ki zadeva pomoč za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz člena 107(3)(c) PDEU, in sicer smernice za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004.

(38)

Po mnenju Komisije pogoji pomoči za reševanje iz oddelka 3.1 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 niso bili izpolnjeni. Prav tako je Komisija v zvezi s pomočjo za prestrukturiranje iz oddelka 3.2 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 ugotovila, da Portugalska ni dokazala prisotnosti potrebnih elementov, da bi se lahko pretekli ukrepi šteli za združljivo pomoč za prestrukturiranje (načrt za prestrukturiranje, prispevek iz lastnih virov, izravnalni ukrepi itd.). Zato Komisija ni imela dokazov, da kateri koli od preteklih ukrepov na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje izpolnjuje pogoje pomoči za reševanje ali prestrukturiranje.

(39)

Na podlagi navedenega je Komisija izrazila pomisleke o združljivosti preteklih ukrepov v korist ENVC z notranjim trgom.

(40)

Poleg tega je Komisija podala veliko ugotovitev o ukrepih, ki jih Portugalska predvideva v okviru privatizacije ENVC. Čeprav ukrepi, predvideni v okviru privatizacije družbe ENVC, niso bili predmet sklepa o začetku postopka, je Komisija glede na ekonomski položaj družbe ENVC in značaj predvidenih ukrepov menila, da bi pri takih ukrepih lahko šlo za državno pomoč. Vendar Komisija ugotavlja, da je Portugalska zavrnila edino sprejemljivo ponudbo za privatizacijo ENVC in namesto tega sklenila družbo likvidirati (glej uvodni izjavi 14 in 15). Na podlagi tega Komisija predpostavlja, da ukrepi, predvideni v okviru privatizacije družbe ENVC, niso bili zagotovljeni in zato ne bodo obravnavani v tem sklepu.

(41)

Portugalska je v pripombah o sklepu Komisije o začetku postopka ugotovila, da je kljub izgubam, ki jih je ENVC nakopičila od leta 2000, zlasti pa od leta 2009, bila odločitev EMPORDEF, da družbi pomaga preživeti z zagotovitvijo zadostnih sredstev, razumna možnost po logiki načela udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(42)

V zvezi s težavami družbe ENVC je Portugalska ugotovila, da se je resnost njenega finančnega položaja pokazala šele v obdobju 2009/2010 in da je bila njegova nepovratnost priznana šele v letnih računovodskih izkazih družbe iz leta 2012.

(43)

Portugalska je pojasnila tudi, da je bila dokapitalizacija leta 2006 izvedena zaradi zakonske obveznosti na podlagi člena 35 portugalskega zakonika o gospodarskih družbah. V skladu s to določbo velja, da kadar zadevna družba izgubi delniški kapital, je treba (i) družbo razpustiti, (ii) delniški kapital zmanjšati za znesek, ki ni nižji od lastniškega kapitala („capital próprio“) družbe, ali pa (iii) morajo delničarji družbe prispevati k delniškemu kapitalu. Na tej podlagi so delničarji ENVC leta 2006 sklenili dokapitalizirati družbo v višini 24,875 milijona EUR.

(44)

Po mnenju Portugalske je bil ta sklep sprejet v prepričanju, da nadomestne možnosti v skladu s členom 35 portugalskega zakonika o gospodarskih družbah družbi ENVC ne bi omogočile izpolnjevanja finančnih in trgovinskih obveznosti (zlasti do portugalske mornarice). Od leta 2006 je imela ENVC v knjigi naročil 15 gradbenih projektov v skupni vrednosti 386 milijonov EUR.

(45)

Portugalska trdi, da bi se tudi vlagatelj v tržnem gospodarstvu odločil za dokapitalizacijo ENVC in ji omogočil nadaljnje poslovanje, s čimer bi se okrepila njena konkurenčnost na trgu ladjedelništva.

(46)

V dopisu z dne 14. februarja 2014 je Portugalska navedla, da je bila odločitev o dokapitalizaciji leta 2006 sprejeta ob upoštevanju portfelja družbe, pa tudi načrta za prestrukturiranje ENVC iz avgusta 2005.

(47)

Načrt za prestrukturiranje, katerega osnutek je bil predložen, je pripravila Banco Português de Investimento S.A. (v nadaljnjem besedilu: BPI) in je zajemal obdobje 2005–2009. V skladu z načrtom za prestrukturiranje bi se morala ENVC za ponovno doseganje rentabilnosti osredotočiti ne vojaške dejavnosti, čeprav je priznala, da je bila njena finančna in ekonomska vzdržnost odvisna od upravljavske zmogljivosti, uresničevanja obstoječih naročil in razvoja trga ladjedelništva.

(48)

Načrt za prestrukturiranje ni vseboval količinske opredelitve stroškov, povezanih z neuresničevanjem naročil, ki jih je takrat imela ENVC. Vendar so stroški, povezani z zaprtjem družbe (vključno z odpustitvijo zaposlenih in ureditvijo obveznosti) po ocenah znašali 175 milijonov EUR. Po mnenju Portugalske je bila likvidacija zahtevnejša od dokapitalizacije, zato ni bila izvedena.

(49)

Portugalska pojasnjuje tudi, da je bila v načrtu za prestrukturiranje priznana potreba po podpiranju ENVC, saj družba v obdobju 2005–2007 ni mogla sama nadaljevati poslovanja. Vendar Portugalska ugotavlja, da je v poročilu Inspecção-Geral de Finanças – IGF (subjekt, pristojen za nadzorovanje portugalskih javnih družb) iz leta 2009 poudarjeno, da načrt za prestrukturiranje ENVC ni bil zadovoljivo izveden ter da so bile finančne in ekonomske napovedi za obdobje 2008–2011 preveč optimistične.

(50)

V zvezi s posojili v letih 2012 in 2013 Portugalska trdi, da so bile obrestne mere, uporabljene za ENVC, enake obrestnim meram, kot jih je EMPORDEF uspel pridobiti na trgu. Zato bi bilo treba obrestne mere obravnavati kot obrestne mere, ki izpolnjujejo tržne pogoje in ne vsebujejo elementa pomoči. Po mnenju Portugalske bi se lahko EMPORDEF kot izključni lastnik ENVC nazadnje štel za odgovornega za dolgove in obveznosti ENVC. Zato Portugalska trdi, da EMPORDEF ni povečal svojega tveganja, tako da ga je dodatno izpostavil ENVC s posojili v letih 2012 in 2013.

(51)

V dopisu z dne 14. februarja 2014 je Portugalska pojasnila, da družba ENVC od februarja 2014 ni niti vrnila posojil iz let 2012 in 2013 niti ni plačala obresti. Poleg tega je Portugalska poudarila, da so posojila ENVC po potrebi spremljale patronatske izjave, ki jih je izdal EMPORDEF.

(52)

V zvezi s posojili DGTF, odobrenimi v letih 2006, 2008, 2010 in 2011, Portugalska meni, da so bila zagotovljena pod tržnimi pogoji, saj je bila uporabljena obrestna mera EURIBOR s spremenljivim razmikom, odvisnim od posamezne posojilne pogodbe. Prav tako Portugalska ugotavlja, da so bila posojila DGTF zagotovljena ob upoštevanju knjige naročil ENVC, zaradi česar bi lahko razumno pričakovali, da bi lahko ENVC posojila vrnila.

(53)

Portugalska poudarja tudi, da je uporaba patronatskih izjav med zasebnimi izvajalci običajna, in sicer kot mehanizem za zagotavljanje dostopa do finančnih trgov za družbe z manjšo sposobnostjo zadolževanja. Portugalska ugotavlja, da bi se EMPORDEF nazadnje v vsakem primeru štel za odgovornega za dolgove ENVC, glede na to, da je bil njen izključni lastnik. Portugalska vsekakor priznava, da EMPORDEF od družbe ENVC nikoli ni zahteval plačila za patronatske izjave.

(54)

V zvezi s subvencijami za ladjedelništvo Portugalska trdi, da so bile zagotovljene v skladu z Uredbo z zakonsko močjo št. 296/89 o izvajanju Direktive 87/167/EGS in da bi zato pomenile združljivo pomoč za ladjedelniško industrijo. V zvezi s subvencijami za strokovno usposabljanje Portugalska trdi, da so bile zagotovljene vsem družbam, ki izpolnjujejo regulativne pogoje, in da zato ENVC ne bi zagotovile neupravičene selektivne prednosti.

(55)

V zvezi s plovilom Atlântida Portugalska ugotavlja, da je njena tržna vrednost junija 2012 po ocenah znašala 29,24 milijona EUR, med drugim ob upoštevanju ekonomskega zastaranja ter fizične in funkcionalne amortizacije. Na podlagi tega Portugalska trdi, da ni nobenega razloga za domnevo, da je gradnja plovila vključevala neupravičeno prednost za ENVC. glede na to, da so stroški gradnje presegli pogodbeno ceno.

(56)

Ta sklep najprej obravnava vprašanje, ali je ENVC podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 (22). Nato analizira, ali ukrepi, ki se pregledujejo, vključujejo državno pomoč za ENVC v smislu člena 107(1) PDEU, in ali je taka pomoč, če je bila prisotna, zakonita in združljiva z notranjim trgom.

(57)

Kot je poudarjeno v uvodni izjavi 42, Portugalska trdi, da se je resnost finančnega položaja ENVC pokazala šele v obdobju 2009/2010 in da je bila njegova nepovratnost priznana šele v letnih računovodskih izkazih družbe iz leta 2012.

(58)

Komisija ponovno poudarja stališča, ki jih je izrazila v sklepu o začetku postopka. V skladu z uvodno izjavo 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 „Komisija šteje za podjetje v težavah, ko ni zmožno z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov/delničarjev ali upnikov, preprečiti izgube, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov kratkoročno ali srednjeročno skoraj gotovo ogrozile obstoj družbe“.

(59)

V uvodni izjavi 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 je pojasnjeno, da je družba z omejeno odgovornostjo podjetje v težavah, če „je izgubljena več kot polovica njenega osnovnega kapitala […] in je bila v preteklih 12 mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala“ ali „če po domači zakonodaji izpolnjuje kriterije za uvedbo kolektivnih postopkov insolventnosti“.

(60)

Uvodna izjava 11 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 dodaja, da lahko podjetje „velja za podjetje v težavah, tudi če ni izpolnjena nobena od okoliščin določenih v točki 10, zlasti ob prisotnosti običajnih znakov podjetja v težavah, kot so naraščajoče izgube, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, naraščajoči dolgovi, naraščajoči stroški obresti ali zmanjševanje čiste vrednosti sredstev“.

(61)

Komisija ugotavlja, da je ENVC družba z omejeno odgovornostjo, ki najmanj od leta 2000 stalno beleži precejšnje izgube (glej preglednico 3):

Preglednica 3

Neto rezultati ENVC med letoma 2000 in 2013

(62)

Poleg precejšnjih izgub ENVC, ki so prvi znak težav družbe, so prisotni tudi nekateri drugi običajni znaki podjetja v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004. Promet ENVC se je na primer najmanj od leta 2008 stalno zmanjševal in je s 129,62 milijona EUR istega leta padel na 55,58 milijona EUR leta 2009, 20,22 milijona EUR leta 2010 in 15,11 milijona EUR leta 2011. Čeprav se je leta 2012 promet povečal (na 30,38 milijona EUR) zaradi dodatnih del v zvezi s plovilom za logistično podporo (23), je bil to enkraten dogodek, saj se je leta 2013 promet znova zmanjšal na 3,79 milijona EUR.

(63)

Poleg tega se je ENVC najmanj od leta 2009 srečevala z negativnim lastniškim kapitalom: – 25,62 milijona EUR leta 2009, – 74,49 milijona EUR leta 2010, – 129,63 milijona EUR leta 2011, – 142,45 milijona EUR leta 2012 in – 193,46 milijona EUR leta 2013 (24).

(64)

Po mnenju Portugalske (glej uvodno izjavo 43) je bila dokapitalizacija leta 2006 potrebna za uskladitev s členom 35 portugalskega zakonika o gospodarskih družbah, nadomestni možnosti pa sta bili zmanjšanje kapitala ENVC ali njena likvidacija. Poleg tega je v načrtu za prestrukturiranje, ki ga je BPI pripravila avgusta 2005 (glej uvodno izjavo 47), poudarjeno, da je bila ENVC od konca leta 2003 v tehničnem stečaju („falência técnica“). Komisija ugotavlja tudi, da poročilo IGF iz leta 2009 kaže, da je bila ENVC na dan 31. decembra 2005 in konec leta 2008 znova v tehničnem stečaju. Zato se zdi, da je ENVC v obdobjih tehničnega stečaja kazala vse znake stečaja, vendar pristojno sodišče tega ni uradno priznalo. To kaže, da je družba po domači zakonodaji izpolnjevala kriterije za uvedbo kolektivnih postopkov insolventnosti v skladu z uvodno izjavo 10 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 vsaj konec leta 2003, 2005 in 2008.

(65)

Na podlagi navedenega Komisija sklepa, da je bila ENVC v času, ko so bili dodeljeni vsi pretekli ukrepi, podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004.

(66)

Na podlagi člena 107(1) PDEU „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(67)

Za ugotovitev, ali gre za državno pomoč, je zato treba oceniti, ali so izpolnjena kumulativna merila iz člena 107(1) PDEU (tj. prenos državnih sredstev, selektivna prednost, možno izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino znotraj EU) za ugotovljene ukrepe.

(68)

Komisija v zvezi s tem že ugotavlja, da Portugalska ne izpodbija značaja državne pomoči subvencij za ladjedelništvo, saj so bile – po mnenju portugalskih organov – zagotovljene v skladu z Uredbo z zakonsko močjo št. 296/89 o izvajanju Direktive 87/167/EGS. Komisija bo ocenila njihovo združljivost z notranjim trgom v oddelku 6.4.

(69)

V zvezi s subvencijami za strokovno usposabljanje, ki so bile zagotovljene v letih 2005 in 2006 v znesku 257 791 EUR, Portugalska navaja, da so bile dodeljene v okviru operativnega programa za zaposlovanje, usposabljanje in socialni razvoj (POEFDS), ki ga sponzorira Evropski socialni sklad. Komisija ugotavlja, da ta sredstva sama po sebi pomenijo državno pomoč, saj jih je država članica zagotovila v okviru strukturnih skladov za obdobje 2000–2006. Zato bo Komisija neposredno ocenila njihovo združljivost z notranjim trgom v oddelku 6.4.

(70)

Portugalska ne izpodbija predhodnih ugotovitev Komisije v sklepu o začetku postopka v zvezi s prisotnostjo državnih sredstev in odgovornostjo.

(71)

Komisija najprej poudarja, da so bila posojila DGTF, subvencije za ladjedelništvo in subvencije za strokovno usposabljanje zagotovljeni neposredno iz državnega proračuna (zlasti prek DGTF), zato ti pretekli ukrepi nedvomno vključujejo državna sredstva in jih je mogoče pripisati državi.

(72)

Tudi ukrepi EMPORDEF so po mnenju Komisije vključevali državna sredstva (glede na to, da proračun EMPORDEF neposredno zagotavlja država) in jih je mogoče pripisati državi v smislu sodne prakse v zadevi Stardust Marine (25). Komisija najprej ugotavlja, da je to javni holding v stoodstotni državni lasti: izključni lastnik EMPORDEF v imenu države je DGTF. Poleg tega je EMPORDEF pod neposrednim nadzorom ministrstva za finance in javno upravo v zvezi s finančnim nadzorom in ministrstva za nacionalno obrambo v zvezi s sektorskim nadzorom (26).

(73)

Poleg tega je poslovanje EMPORDEF glede na njegovo spletno stran v skladu s cilji in politikami, ki jih je določil njegov izključni lastnik, tj. država (27). Poleg tega predsednika in izvršne direktorje EMPORDEF imenuje neposredno ministrstvo za nacionalno obrambo (28).

(74)

Poleg zgoraj navedenega je v pravilih, ki urejajo načrtovano privatizacijo ENVC (glej oddelek 2.2), jasno navedeno, da bi morala končni sklep sprejeti portugalska vlada in ne EMPORDEF. V zvezi s posrednimi dokazi Komisija ugotavlja, da je 4. januarja 2012 portugalsko ministrstvo za nacionalno obrambo izdalo sporočilo za medije, ki navaja: „2. julija 2011 je ministrstvo za nacionalno obrambo sklenilo odložiti razgradnjo [ENVC]. Avgusta je ministrstvo za nacionalno obrambo pooblastilo novo upravo EMPORDEF, da najde rešitev, s katero bi preprečili razgradnjo in zaprtje ENVC“ (29). Poleg tega je minister za nacionalno obrambo večkrat javno objavil ukrepe, ki jih je treba izvesti v zvezi z načrtovano privatizacijo ENVC (30). Po zavrnitvi načrtov za privatizacijo je portugalska vlada pooblastila EMPORDEF za sprejetje potrebnih ukrepov v zvezi z ENVC (31).

(75)

Glede na zgoraj navedeno Komisija sklepa, da je mogoče ukrepe EMPORDEF pripisati državi in da so pretekli ukrepi, ki jih je dodelila ENVC, vključevali državna sredstva.

(76)

V zvezi s tem, ali so pretekli ukrepi ENVC zagotovili neupravičeno selektivno prednost, Komisija ugotavlja, da po mnenju Portugalske to ne velja za večino preteklih ukrepov, saj bi bili v skladu s načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(77)

Komisija je v sklepu o začetku postopka navedla, da je kljub omejenim informacijam, ki so bile takrat na voljo, malo verjetno, da bi kateri koli razumen zasebni izvajalec družbi ENVC odobril pretekle ukrepe. Dejansko je bilo glede na takratne težave ENVC predhodno stališče Komisije, da razumen udeleženec na trgu, ki deluje pod tržnimi pogoji, ne bi zagotovil takega financiranja družbi, kot je ENVC. Poleg tega je Komisija predhodno sklenila, da bi bila ta prednost po naravi selektivna, saj je bila ENVC njena edina upravičenka.

(78)

V zvezi z dokapitalizacijo leta 2006 se Komisija ne strinja s Portugalsko, da bi se udeleženec v tržnem gospodarstvu odločil za dokapitalizacijo ENVC – namesto da bi jo likvidiral –, da bi ji omogočil nadaljnje poslovanje na trgu ladjedelništva, zlasti ob upoštevanju takratne knjige naročil s 15 gradbenimi projekti v vrednosti 386 milijonov EUR (glej uvodno izjavo 44).

(79)

Komisija najprej ugotavlja, da bi razumen udeleženec na trgu razmislil, ali bi bilo ekonomsko razumnejše likvidirati družbo ali zagotoviti dodatni kapital, ob upoštevanju slabe finančne uspešnosti ENVC med letoma 2000 in 2006, pa tudi ukrepov, ki jih je država dodelila ENVC že pred dokapitalizacijo leta 2006 (tj. eno od posojil DGTF v višini 30 milijonov EUR, ki je bilo odobreno januarja/februarja 2006, subvencije za ladjedelništvo, ki so bile višje od 27 milijonov EUR, in subvencije za strokovno usposabljanje).

(80)

Čeprav se je zdelo, da vrednost naročil iz knjige naročil presega znesek, ki izhaja iz teh preteklih ukrepov, Komisija meni, da bi razumen udeleženec na trgu upošteval tudi verjetnost, da bi ENVC lahko izvedla gradbena dela z dobičkom in/ali v pogodbenih rokih, da bi se izognila plačilu kazni (32). Informacije, ki jih je zagotovila Portugalska, v nobenem primeru ne kažejo, da bi EMPORDEF to upošteval med izvajanjem dokapitalizacije leta 2006.

(81)

Poleg tega Portugalska ugotavlja, da so v skladu z načrtom za prestrukturiranje, ki ga je avgusta 2005 pripravila BPI, stroški, povezani z zaprtjem ENVC, po ocenah znašali 175 milijona EUR. Po mnenju Portugalske je bila likvidacija zahtevnejša od dokapitalizacije, zato ni bila izvedena.

(82)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da ocena BPI v načrtu za prestrukturiranje ni podprta z dokazi. Na tej podlagi Komisija ne more oceniti točnosti te ocene in skleniti, ali je bilo dejansko ekonomsko razumnejše, da EMPORDEF izvede dokapitalizacijo, namesto da družbo likvidira.

(83)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da je bilo v načrtu za prestrukturiranje, ki ga je pripravila BPI, poudarjeno, da ENVC sama ni bila sposobna ponovno doseči rentabilnosti in da je potrebovala zunanja sredstva v znesku 45–50 milijonov EUR v osnovnem scenariju in 70–80 milijonov EUR v negativnem scenariju. Višina dokapitalizacije leta 2006 (24,875 milijona EUR) precej zaostaja za temi ocenami in ENVC ne bi omogočila, da ponovno doseže rentabilnosti.

(84)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da je ENVC potrebovala natančno prestrukturiranje, potrjeno v načrtu za prestrukturiranje, ki ga je pripravila BPI. Čeprav je načrt za prestrukturiranje zgolj osnutek, že opredeljuje težave ENVC in potrebo po dodatnih zunanjih sredstvih. Vendar je v načrtu za prestrukturiranje pojasnjeno, da bi bilo ponovno doseganje rentabilnosti ENVC precej odvisno od zmogljivosti vodstva družbe za uresničevanje naročil in razvoja trga ladjedelništva. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da Portugalska ni predložila nobenih dokazov, da je EMPORDEF upošteval te elemente pri izvajanju dokapitalizacije leta 2006, ki v vsakem primeru ne bi zagotovila ocenjenih zneskov, ki so v skladu z načrtom za prestrukturiranje potrebni, da bi družba ponovno dosegla rentabilnost.

(85)

Na podlagi navedenega Komisija ugotavlja, da preudaren udeleženec v tržnem gospodarstvu leta 2006 ne bi izvedel dokapitalizacije, ki je torej vključevala neupravičeno prednost za ENVC.

(86)

V zvezi s posojili v letih 2012 in 2013, ki jih je dodelil EMPORDEF v skupnem znesku 101 118 066,03 EUR, je na podlagi informacij, ki jih je zagotovila Portugalska, mogoče sklepati, da je EMPORDEF leta 2012 z ENVC podpisal 70 pogodb, običajno kratkoročnih z 90-dnevno ročnostjo. Posojila so bila odobrena v več različnih zneskih in z različnimi obrestnimi merami, predvsem s 3-mesečnim Euriborom plus razlika. Vendar so imele nekatere pogodbe fiksno obrestno mero, zlasti pogodbe, podpisane od oktobra 2012 (glej na primer pogodbe, podpisane 30. marca 2012 za 16,7 milijona EUR z obrestno mero v višini 2 %, 2. novembra 2012 za 10,570 milijona EUR z obrestno mero 5,871 % ali 1. decembra 2012 za 1 milijon EUR z enako obrestno mero, tj. 5,871 %). Prav tako se zdi, da posojilne pogodbe niso bile zavarovane s premoženjem.

(87)

Portugalska trdi, da posojila DGTF ne vključujejo pomoči glede na to, da je EMPORDEF za ENVC uporabil enake obrestne mere, kot jih je pridobil na trgu. Ker bi se EMPORDEF v vsakem primeru štel za odgovornega za dolgove in obveznosti ENVC, glede da to, da je bil njen izključni lastnik, Portugalska trdi, da EMPORDEF ni povečal svojega tveganja, tako da ga je dodatno izpostavil ENVC.

(88)

V prvi vrsti ni videti, da bi bil EMPORDEF odgovoren za vse dolgove in obveznosti ENVC, glede na to, da sta EMPORDEF in ENVC družbi z omejeno odgovornostjo („sociedade anónima“). Načeloma je pri družbah z omejeno odgovornostjo odgovornost članov (imetnikov deležev v kapitalu) omejena na nominalno vrednost njihovih delnic v skladu s členom 271 portugalskega zakonika o gospodarskih družbah (33). Na podlagi tega bi se EMPORDEF z zagotovitvijo posojil ENVC v letih 2012 in 2013 izpostavil dodatnim tveganjem, ki presegajo njegove delnice v družbi.

(89)

Ne glede na zgoraj navedeno Komisija kljub temu meni, da EMPORDEF ni deloval kot razumen tržni vlagatelj, ko je ENVC v letih 2012 in 2013 zagotovil posojila. V tem času je bil finančni položaj ENVC izredno težek: njene izgube v prejšnjem letu so dosegle 22,70 milijona EUR (glej preglednico 3), njen negativni lastniški kapital pa je znašal –129,63 milijona EUR (glej uvodno izjavo 63). Glede na težave ENVC Komisija meni, da bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu ocenil finančni položaj ENVC in analiziral sposobnost družbe za vračilo posojil in obresti. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da več finančnih institucij – za katere Komisija ni imela razloga za sum, da niso delovale kot tržni vlagatelji – ni želelo zagotoviti posojil neposredno ENVC. To samo po sebi kaže, da trgi niso bili več prepričani v sposobnost ENVC za odplačilo posojil.

(90)

EMPORDEF je zgolj s posnemanjem obresti, ki jih je za posojila pridobil na trgu, ENVC zagotovil neupravičeno prednost, saj ta ne bi izpolnjevala teh pogojev – ENVC na trgu dejansko ni dobila nobenih posojil. Čeprav bi lahko nekatere obrestne mere, ki jih je EMPORDEF uporabil za ENVC, veljale za sorazmerno visoke (npr. 3-mesečni EURIBOR plus 8,431 % za pogodbo, podpisano 30. maja 2012), Komisija meni, da nobena zasebna finančna institucija ne bi zagotovila takega posojila podjetju, ki je v očitnih težavah, brez zavarovanja s premoženjem.

(91)

Komisija prav tako poudarja, da bi lahko EMPORDEF po poteku 90-dnevne ročnosti prvih pogodb opazil, da ENVC ni niti odplačala glavnice niti ni plačala obresti (glej uvodno izjavo 51). Na podlagi tega Komisija ugotavlja, da razumen udeleženec na trgu ENVC ne bi zagotovil dodatnih posojil.

(92)

Zato Komisija sklepa, da so posojila v letih 2012 in 2013 vključevala neupravičeno prednost za ENVC.

(93)

Komisija bo zdaj ocenila, ali so posojila DGTF v višini 56 milijonov EUR zagotovila ENVC neupravičeno prednost. Portugalska navaja, da so bila ta posojila zagotovljena z obrestno mero, vezano na 6-mesečni EURIBOR s spremenljivim razmikom, odvisnim od posamezne pogodbe. Po mnenju Portugalske bi bilo to plačilo zadovoljivo za vlagatelja, s čimer bi izključili prisotnost neupravičene prednosti in državne pomoči. Portugalska ugotavlja tudi, da so bila posojila DGTF zagotovljena ob upoštevanju knjige naročil ENVC.

(94)

Komisija se ne more strinjati s Portugalsko, da bi določitev obrestne mere, ki bi ustrezala 6-mesečnemu Euriboru s spremenljivim razmikom, zagotovila združljivost posojil DGTF s trgom. Spodnja preglednica 4 povzema skupno obrestno mero, ki se je uporabljala za posojila DGTF ob njihovem podpisu:

Preglednica 4

Skupna obrestna mera, ki se je uporabljala za posojila DGTF

(95)

Da bi ugotovila skladnost obrestnih mer, ki so se uporabljale za posojila DGTF, s trgom, bo Komisija uporabila najboljši razpoložljiv približek referenčne obrestne mere na podlagi takratnih veljavnih pravil.

(96)

Kot je navedeno v oddelku 6.1, Komisija v prvi vrsti meni, da bi ENVC v letih 2006 in 2008 izpolnjevala pogoje za podjetje v težavah. Zlasti v zvezi s posojilom DGTF leta 2006 Komisija ugotavlja, da je bila ENVC na podlagi poročila IGF iz leta 2009 na dan 31. decembra 2005 v tehničnem stečaju. V zvezi s posojilom DGTF leta 2008 je v istem poročilu navedeno, da je bila ENVC konec leta 2008 znova v tehničnem stečaju (glej uvodno izjavo 64).

(97)

Zlasti v zvezi s posojilom DGTF leta 2006 je bilo v takratnem veljavnem obvestilu Komisije o načinu določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj iz leta 1997 (36) ugotovljeno, da bi bilo treba izhodiščno obrestno mero (3,70 % na Portugalskem januarja 2006) (37) povišati za premijo 400 bazičnih točk ali več v razmerah, ki vključujejo posebno tveganje. V zvezi s tem Komisija poudarja takratne težave ENVC in dejstvo, da je bila v tehničnem stečaju. Prav tako se je v skladu s posojilno pogodbo z DGTF leta 2006 ENVC strinjala, da bo kot zavarovanje uporabila prihodke od gradnje določenih plovil za portugalsko mornarico. Vendar ni jasno, ali bi tržno naravnan posojilodajalec sprejel tako zavarovanje glede na težave ENVC pri izvajanju gradenj z dobičkom in/ali v pogodbenih rokih (v zvezi s tem glej uvodno izjavo 80 in opombo 28). Komisija v vsakem primeru ni prejela dokazov, na podlagi katerih bi lahko proučila te pogodbe o gradbenih delih. Zato Komisija meni, da bi bilo razumno uporabiti razliko vsaj 400 bazičnih točk. Tako bi veljavna referenčna obrestna mera znašala vsaj 7,70 %, ki je precej višja od obrestne mere 4,198 %, ki jo je dejansko uporabil DGTF.

(98)

V zvezi s posojilom DGTF leta 2008 je bilo v takratnem veljavnem sporočilu Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj iz leta 2008 (38) ugotovljeno, da bi bilo treba k izhodiščni obrestni meri (2,05 % na Portugalskem decembra 2008) (39) dodati razliko, ki je odvisna od ocene zadevnega podjetja in ponujene stopnje zavarovanja. Glede na takratne težave ENVC in nizko stopnjo zavarovanja (glej uvodno izjavo 97, ki se uporablja smiselno), bi veljavna razlika znašala vsaj 1 000 bazičnih točk. Tako bi veljavna referenčna obrestna mera znašala vsaj 12,05 %, ki je prav tako višja od obrestne mere 4,417 %, ki jo je dejansko uporabil DGTF.

(99)

V zvezi s posojili DGTF iz let 2010 in 2011 Komisija ponovno poudarja mnenje, da je ENVC med odobritvijo posojil izpolnjevala pogoje za podjetje v težavah (glej oddelek 6.1). V skladu s takratnim veljavnim sporočilom Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj iz leta 2008 je izhodiščna obrestna mera, ki velja za Portugalsko, aprila 2008 znašala 1,24 %, aprila 2011 pa 1,49 %.

(100)

V zvezi s posojilom DGTF leta 2010 Komisija ugotavlja, da ENVC ni izrecno zagotovila zavarovanja, temveč zgolj obljubila, da bo uporabila prihodke, ki izhajajo iz zadevne okvirne pogodbe z ministrstvom za nacionalno obrambo za odplačilo posojila. Na podlagi tega in ob upoštevanju takratnih težav ENVC Komisija meni, da bi se morala uporabljati razlika vsaj 1 000 bazičnih točk. Tako bi se uporabljala referenčna obrestna mera v višini vsaj 11,24 % v primerjavi z veliko nižjo obrestno mero, tj. 1,964 %, ki jo je zaračunal DGTF.

(101)

V zvezi s posojilom DGTF leta 2011 Komisija nazadnje ugotavlja, da tako kot pri posojilu DGTF leta 2010 ENVC ni izrecno zagotovila zavarovanja, ampak je zgolj obljubila, da bo uporabila prihodke, ki izhajajo iz zadevne okvirne pogodbe z ministrstvom za nacionalno obrambo za odplačilo posojila, to pa je moral potrditi upravni odbor ENVC in odobriti ministrstvo za nacionalno obrambo. Zato je zelo vprašljivo, ali bi lahko tržno naravnan posojilodajalec tako stopnjo zavarovanja štel za ustrezno. Glede na to, da je bila ENVC takrat podjetje v težavah, Komisija meni, da bi se morala uporabljati razlika vsaj 1 000 bazičnih točk, tako da bi referenčna obrestna mera znašala vsaj 11,49 %, ki je precej višja od obrestnih mer, ki jih je dejansko uporabila ENVC (5,568 % aprila 2011 in 5,241 % junija 2011).

(102)

Glede na navedeno Komisija sklepa, da so posojila DGTF družbi ENVC zagotovila neupravičeno prednost.

(103)

V zvezi s patronatskimi izjavami, ki jih je izdal EMPORDEF med letoma 2007 in 2011, Komisija najprej ugotavlja, da se zdi, da so zelo podobne narave kot jamstvo, saj je EMPORDEF v večini teh izjav izrecno navedel, da bo storil vse, kar je potrebno, da bi ENVC zagotovil sredstva, ki jih potrebuje za spoštovanje zadevne posojilne pogodbe. Vendar imata patronatski izjavi iz 8. januarja 2007 in 26. junija 2008 drugačno besedilo. EMPORDEF v teh izjavah ugotavlja, da ima ENVC v stoodstotni lasti in da se ta delež v kapitalu ne bo zmanjšal; v nasprotnem primeru lahko banka, ki je odobrila posojilo, zahteva od ENVC vračilo posojila pred njegovo ročnostjo. Vendar Komisija zgolj na podlagi te izjave ne more sklepati, da bi bil EMPORDEF odgovoren, če ENVC ne bi odplačala zadevnih posojil, zato ni ustrezno, da patronatske izjave povezujemo z jamstvi. Zato ni bilo ugotovljeno, da so te izjave ENVC zagotovile prednost.

(104)

V zvezi z drugimi patronatskimi izjavami (tj. izjavami, zagotovljenimi v letih 2009, 2010 in 2011), glede na to, da je EMPORDEF v njih izjavil, da bo ukrepal, če ENVC ne bo spoštovala zadevne posojilne pogodbe, se zdi jasno, da so enake jamstvu, saj EMPORDEF jamči finančni instituciji, ki je posojila odobrila, da bo storil vse, kar je potrebno, da bo ENVC zagotovil sredstva, ki jih potrebuje za odplačilo posojil. Običajen udeleženec na trgu bi zahteval premijo v zameno za zagotovitev tovrstnega „jamstva“, ki pa je EMPORDEF nikoli ni plačal kljub precejšnjemu tveganju, da ENVC glede na njene takratne težave ne bo zmogla odplačati posojil.

(105)

V skladu z oddelkom 2.2 Obvestila Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki poroštev (40) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o poroštvih) se „(p)revzem tveganja […] navadno poplača z ustrezno premijo. Kadar posojilojemalcu ni treba plačati premije ali plača nizko premijo, pomeni to zanj prednost. Državno poroštvo v primerjavi z razmerami brez poroštva posojilojemalcu omogoči, da posojilo najame pod finančnimi pogoji, ki so ugodnejši od običajnih na finančnih trgih. Zaradi državnega poroštva so posojilojemalcu ponavadi na voljo nižje obrestne mere in/ali nižji stroški zavarovanja. V nekaterih primerih posojilojemalec brez državnega poroštva ne bi našel finančne ustanove, ki bi mu bila pripravljena odobriti posojilo pod kakršnimi koli pogoji“. Zato je treba proučiti, ali bi lahko jamstvo načeloma pridobili po tržnih pogojih na finančnih trgih in ali je bila za jamstvo plačana tržna premija (41).

(106)

Komisija ugotavlja, da patronatske izjave niso bile poplačane in da ENVC ni plačala EMPORDEF nobene premije. Zato tveganje, ki ga je prevzel EMPORDEF, ni bilo poplačano. Zgolj na podlagi tega je mogoče sklepati, da so patronatske izjave, ki imajo zelo podobne značilnosti kot jamstvo, ENVC zagotovile neupravičeno prednost.

(107)

V zvezi s trditvijo Portugalske, da bi se EMPORDEF v vsakem primeru na zadnji stopnji štel za odgovornega za dolgove ENVC, glede na to, da je bil njen izključni lastnik, se Komisija sklicuje na svojo obrazložitev v uvodni izjavi 88, ki se uporablja smiselno.

(108)

Zato Komisija meni, da so patronatske izjave iz let 2009, 2010 in 2011 ENVC zagotovile neupravičeno prednost.

(109)

V zvezi s posojilom za plovilo Atlântida Komisija ugotavlja, da je EMPORDEF decembra 2009 zagotovil ENVC 37 milijonov EUR, ki jih je dobil od CGD za zaključek sodnega postopka z Atlanticoline. V tistem obdobju, ko je bila ENVC že podjetje v težavah, bi razumen udeleženec na trgu ocenil položaj družbe in njeno sposobnost za odplačilo posojila, namesto da na ENVC preprosto prenese sredstva. Prav tako bi razumen udeleženec na trgu ocenil tveganja, povezana z operacijo, in možnost prodaje plovila drugemu kupcu – kar se je septembra 2014 nazadnje zgodilo (glej uvodno izjavo 30). Poleg tega Komisija ugotavlja, da je bilo posojilo EMPORDEF zagotovljeno po letni obrestni meri, vezani na 6-mesečni EURIBOR z 2-odstotnim razmikom, kar je v času pogodbe znašalo 2,993 %. Vendar je v skladu s takratnim veljavnim Sporočilom Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj iz leta 2008, izhodiščna obrestna mera, ki se je uporabljala za Portugalsko decembra 2009, znašala 1,45 %, ki bi ji bilo treba glede na težave ENVC in odsotnost izrecne zagotovitve zavarovanja dodati razliko v višini vsaj 1 000 bazičnih točk. Zato bi se morala uporabljati referenčna obrestna mera v višini najmanj 11,45 %.

(110)

Komisija predpostavlja, da ENVC ni odplačala EMPORDEF posojila v višini 37 milijonov EUR za plovilo Atlântida in da ni plačala nobenih obresti za ta znesek, razen 840 480,54 EUR obresti, plačanih leta 2010. Na podlagi tega in ob upoštevanju navedenega Komisija sklepa, da je posojilo za plovilo Atlântida družbi ENVC zagotovilo neupravičeno prednost.

(111)

Verjetno je, da so pretekli ukrepi vplivali na trgovino med državami članicami, saj je družba ENVC konkurirala ladjedelnicam iz drugih držav članic Evropske unije in tretjih držav. Zadevni pretekli ukrepi so tako omogočili ENVC, da je nadaljevala s poslovanjem in da se ji – za razliko od drugih konkurentov – ni bilo treba spoprijeti s posledicami, ki običajno izhajajo iz slabih finančnih rezultatov. Pretekli ukrepi so torej izkrivili konkurenco.

(112)

Na podlagi zgornje ocene Komisija sklepa, da pretekli ukrepi pomenijo državno pomoč, saj izpolnjujejo potrebne zahteve iz opredelitve državne pomoči v členu 107(1) PDEU, razen patronatskih izjav z dne 8. januarja 2007 in 26. junija 2008 (glej uvodno izjavo 103).

(113)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 68 in 69, skupni znesek subvencij za ladjedelništvo in subvencij za strokovno usposabljanje pomeni državno pomoč v višini 27 129 933,20 EUR in 257 791 EUR, v tem zaporedju.

(114)

V zvezi s drugimi preteklimi ukrepi Komisija ponovno poudarja, da jih noben tržno naravnan udeleženec ne bi zagotovil ENVC glede na njene takratne težave. Zato Komisija meni, da je ENVC prejela državno pomoč v znesku, ki je enak skupnemu znesku dokapitalizacije leta 2006 (24,875 milijona EUR).

(115)

V zvezi s patronatskimi izjavami iz let 2009, 2010 in 2011 Komisija ponovno poudarja, da imajo zelo podobno naravo kot jamstva (glej uvodni izjavi 103 in 104). V zvezi s tem se obvestilo o poroštvih v oddelku 4.1 glasi tako: „Komisija navaja, da bo tržni porok, če obstaja, podjetjem v težavah v trenutku dodelitve poroštva zaračunal visoko premijo zaradi pričakovane stopnje tveganja neplačila. Če postane verjetnost, da posojilojemalec ne bo mogel odplačati posojila, zelo visoka, mogoče te tržne stopnje ni, v izjemnih okoliščinah pa je lahko element pomoči poroštva celo enak znesku, ki ga dejansko krije navedeno poroštvo“.

(116)

Komisija ugotavlja, da so banke zagotovile ENVC posojila le zaradi obstoja „jamstev“ (v obliki patronatskih izjav), s katerimi je EMPORDEF bankam zajamčil, da bo storil vse, kar je potrebno, da bo ENVC lahko odplačala posojila. Poleg tega Komisija ugotavlja, da so bile patronatske izjave ENVC, ko je bila v težavah, zagotovljene brezplačno kljub precejšnjemu tveganju, da ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti. Komisija prav tako ugotavlja, da je bila ENVC najmanj trikrat v tehničnem stečaju (glej uvodno izjavo 64) in da se je EMPORDEF kljub temu odločil, da izda patronatske izjave brez premije. V zvezi s tem Komisija sklepa, da ne obstaja tržna stopnja, ki bi se lahko uporabila kot razumna primerjava, zato meni, da je ENVC prejela državno pomoč v znesku, enakemu skupnim zneskom, zagotovljenim s patronatskimi izjavami iz let 2009, 2010 in 2011 (tj. 51 280 000 EUR).

(117)

Podobna logika se uporablja za posojila, zagotovljena ENVC, tj. posojila v letih 2012 in 2013, posojila DGTF in posojilo za plovilo Atlântida. EMPORDEF in DGTF sta ta posojila ENVC zagotovila v času, ko je bila v težavah, kar ne bi storil noben razumen udeleženec na trgu. To je očitno zlasti v primeru posojil v letih 2012 in 2013, saj so banke, kot je navedeno v uvodni izjavi 21, ENVC prenehale zagotavljati posojila in so bile pripravljene to storiti le v povezavi z EMPORDEF. Prav tako Komisija ugotavlja, da so bila posojila DGTF in posojilo za plovilo Atlântida zagotovljena med letoma 2006 in 2011: v teh letih so bile zasebne banke pripravljene zagotoviti posojilo ENVC le na podlagi jamstva (v obliki patronatske izjave) EMPORDEF. To kaže, da noben udeleženec na trgu ni bil pripravljen zagotoviti posojila ENVC sami. Na podlagi navedenega Komisija torej sklepa, da je ENVC prejela državno pomoč v znesku, enakemu skupnemu znesku posojil v letih 2012 in 2013 (101 118 066,03 EUR), posojil DGTF (30 milijonov EUR, 8 milijonov EUR, 5 milijonov EUR in 13 milijonov EUR, v tem zaporedju) in posojila za plovilo Atlântida (37 milijon EUR).

(118)

Člen 108(3) PDEU določa, da država članica ne sme izvajati ukrepa pomoči, dokler Komisija ni sprejela sklepa o odobritvi tega ukrepa.

(119)

Komisija ugotavlja, da je Portugalska dodelila ENVC pretekle ukrepe, ne da jih posredovala Komisiji v odobritev (z izjemami iz uvodne izjave 125). Komisija obžaluje, da Portugalska ni spoštovala obveznosti neukrepanja in da je s tem kršila svojo obveznost iz člena 108(3) PDEU.

(120)

Če zgoraj navedeni ukrepi pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, je treba njihovo združljivost oceniti ob upoštevanju izjem iz odstavkov 2 in 3 navedene določbe.

(121)

V skladu s sodno prakso Sodišča so države članice tiste, ki morajo uveljavljati morebitne razloge za združljivost in dokazati, da so pogoji za takšno združljivost izpolnjeni (42). Po mnenju portugalskih organov večina preteklih ukrepov ne pomeni državne pomoči, zato niso predložili morebitnih razlogov za združljivost.

(122)

Kljub temu je Komisija ocenila, ali bi se lahko za pretekle ukrepe uporabljali možni razlogi združljivosti iz PDEU.

(123)

V zvezi s subvencijami za ladjedelništvo Portugalska trdi, da so bile zagotovljene v skladu z Uredbo z zakonsko močjo št. 296/89 o izvajanju Direktive 87/167/EGS (glej uvodno izjavo 68). Vendar kot je Komisija že ugotovila v sklepu o začetku postopka, je ta direktiva nehala veljati po 31. decembru 1990 (glej člen 13 Direktive).

(124)

Poleg tega Portugalska ni predložila nobenih dokazov, da bi bile subvencije za ladjedelništvo združljive s katero koli od naknadnih pravnih podlag za razglasitev pomoči ladjedelništvu za združljivo.

(125)

Edina izjema zadeva dve subvenciji za ladjedelništvo, ki sta bili ENVC v letih 2003 in 2005 dodeljeni za gradnjo dveh plovil (pogodbi C224 in C225 – glej Prilogo II). Te subvencije so bile odobrene z Odločbo Komisije v zadevi C 33/2004 (43) na podlagi Uredbe (ES) št. 1540/98. Zato Komisija na podlagi predloženih informacij ugotavlja, da subvenciji za pogodbi C224 in C225, vsaka v znesku 2 675 275 EUR (ali v skupnem znesku 5 350 550 EUR), pomenita pomoč ladjedelništvu, združljivo z notranjim trgom.

(126)

Kljub temu Komisija ugotavlja, da so druge subvencije za ladjedelništvo (v višini 21 779 383,21 EUR) – za katere Portugalska ne preučuje značaja državne pomoči – nezdružljive z notranjim trgom.

(127)

V zvezi z drugimi preteklimi ukrepi (razen patronatskih izjav z dne 8. januarja 2007 in 26. junija 2008), kot je že navedeno v sklepu o začetku postopka, se glede na naravo ukrepov in težave ENVC zdi, da so edina ustrezna merila združljivosti tista, ki zadevajo pomoč za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah v skladu s členom 107(3)(c) PDEU na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 (44).

(128)

Komisija v prvi vrsti ponovno poudarja svoje ugotovitve v sklepu o začetku postopka, da pogoji za pomoč za reševanje iz oddelka 3.1 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 niso izpolnjeni. V skladu s točko 25(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 mora biti pomoč za reševanje sestavljena iz likvidnostne pomoči v obliki posojil ali poroštev za posojila; v obeh primerih mora biti obrestna mera vsaj primerljiva z obrestno mero, ki jo plačujejo zdrava podjetja. Dokapitalizacija leta 2006 na primer te zahteve ne bi izpolnjevala.

(129)

Poleg tega točka 25(a) dodaja, da je treba vsako posojilo odplačati in da mora vsako poroštvo prenehati v obdobju največ 6 mesecev po izplačilu prvega obroka podjetju. Kot je že bilo pojasnjeno, se to ni zgodilo pri nobenem od preteklih ukrepov, ki se ocenjujejo.

(130)

Točka 25(b) navaja, da mora biti pomoč za reševanje utemeljena z resnimi socialnimi težavami in ne sme imeti neupravičenih škodljivih učinkov prelivanja na druge države članice. Portugalska ni zagotovila dokazov, da bi to veljalo za katerega koli od preteklih ukrepov.

(131)

Poleg tega v primeru nepriglašene pomoči za reševanje točka 25(c) določa, da mora država članica najkasneje šest mesecev po prvem izvajanju ukrepa pomoči za reševanje Komisiji predložiti načrt za prestrukturiranje ali načrt za likvidacijo ali dokazilo, da je bilo posojilo v celoti povrnjeno in/ali da je poroštvo prenehalo. Portugalska ponovno ni izpolnila te potrebne zahteve glede združljivosti.

(132)

V skladu s točko 25(d) mora biti pomoč za reševanje omejena na znesek, ki je potreben za delovanje podjetja. Glede na precejšnje zneske pomoči, ki izhajajo iz vseh preteklih ukrepov, Komisija ugotavlja, da tudi ta zahteva ni bila izpolnjena.

(133)

Nazadnje točka 25(e) smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 zahteva, da se upošteva načelo o enkratni pomoči („enkrat in zadnjič“). V skladu s tem načelom velja, da če je od dodelitve pomoči za reševanje ali od konca obdobja prestrukturiranja preteklo manj kot 10 let, Komisija ne dovoli dodelitve nadaljnje pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Glede na mnoga posredovanja države v časovnem obdobju, ki ga zajemajo pretekli ukrepi, je jasno, da načelo „enkrat in zadnjič“ ni bilo upoštevano in da je ENVC večkrat prejela nezakonito državno pomoč.

(134)

V zvezi s pomočjo za prestrukturiranje iz oddelka 3.2 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 Komisija ugotavlja, da je Portugalska ni obvestila o nobenem od ukrepov, ki so zgoraj opredeljeni kot pomoč za prestrukturiranje, in tako ni dokazala prisotnosti nobenega od elementov, ki so potrebni, da se obravnavajo kot pomoč za prestrukturiranje (načrt za prestrukturiranje, lasten prispevek, izravnalni ukrepi itd.).

(135)

Zlasti uvodna izjava 34 smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 navaja, da je dodelitev pomoči za prestrukturiranje pogojena z izvajanjem načrta za prestrukturiranje, ki ga mora v vseh primerih posameznih pomoči potrditi Komisija. Poleg tega mora vsaka pomoč za prestrukturiranje vključevati ukrepe, namenjene preprečevanju neupravičenega izkrivljanja konkurence („izravnalni ukrepi“ – glej uvodne izjave 38 do 42), predvidevati pa mora tudi „prispevek iz lastnih virov“ upravičenca, ki bi moral v primeru ENVC pokrivati 50 % stroškov prestrukturiranja glede na to, da je veljala za veliko podjetje (glej uvodne izjave 38 do 45). Poleg tega je treba tako kot v primeru pomoči za reševanje upoštevati načelo „enkrat in zadnjič“.

(136)

Komisija najprej ponovno poudarja, da se načelo „enkrat in zadnjič“ ni upoštevalo (glej uvodno izjavo 133). Komisija dejansko ugotavlja, da je bilo več preteklih ukrepov zagotovljenih zunaj načrtovanega obdobja za prestrukturiranje 2005–2009. To bi bilo v nasprotju z načelom „enkrat in zadnjič“, kar zadostuje za ugotovitev, da preteklih ukrepov ni mogoče šteti za združljivo pomoč za prestrukturiranje v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004.

(137)

Komisija v vsakem primeru poudarja, da je Portugalska predložila načrt za prestrukturiranje, ki ga je pripravila BPI, šele leta 2014, tj. 5 let po poteku načrtovanega obdobja za prestrukturiranje (2005–2009). Poleg tega Komisija poudarja, da se zdi, da je načrt, ki ga je pripravila BPI, osnutek, ki ga je še treba obravnavati. Čeprav se zdi, da načrt za prestrukturiranje vsebuje nekatere elemente, zahtevane v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004, v vsakem primeru ne vključuje nobenih izravnalnih ukrepov in ne predvideva prispevka ENVC iz lastnih virov. Zato se za načrt za prestrukturiranje BPI ne more šteti, da upošteva potrebne zahteve smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004.

(138)

Brez kakršnih koli predlaganih izravnalnih ukrepov in prispevka ENVC iz lastnih virov ter ob upoštevanju, da načelo „enkrat in zadnjič“ ni bilo upoštevano, Komisija sklepa, da druge pretekle ukrepe ni mogoče šteti za združljivo pomoč za prestrukturiranje v skladu s smernicami za reševanje in prestrukturiranje.

(139)

Na podlagi navedenega Komisija meni, da subvenciji za ladjedelništvo za pogodbi C224 in C225, vsaka v znesku 2 675 275 EUR (glej uvodno izjavo 125), pomenita pomoč za ladjedelništvo, združljivo z notranjim trgom.

(140)

Komisija prav tako meni, da drugi pretekli ukrepi (tj. dokapitalizacija leta 2006, posojila v letih 2012 in 2013, posojila DGTF, patronatske izjave iz let 2009, 2010 in 2011, subvencije za strokovno usposabljanje, posojilo za plovilo Atlântida in druge subvencije za ladjedelništvo) ne izpolnjujejo pogojev iz smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004. Komisija ni opredelila nobene druge osnove za združljivost. Zato Komisija meni, da drugi pretekli ukrepi vključujejo državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom.

(141)

Komisija je v skladu s Pogodbo in ustaljeno sodno prakso Sodišča pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč, za katero je ugotovila, da je nezdružljiva z notranjim trgom (45). Prav tako je v skladu s stalno prakso Sodišča namen obveznosti na strani države članice, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer (46).

(142)

V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik odplača znesek, ki mu je bil dodeljen v okviru nezakonite pomoči, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči (47).

(143)

V skladu s sodno prakso člen 14(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (48) navaja, da „(č)e se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč[…]“. Člen 15 te uredbe pojasnjuje, da imajo „(p)ooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči […] desetletni zastaralni rok“, ki […] „začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu […]. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok“. Ker je bil prvi ukrep, ki ga je sprejela Komisija v primeru SA.35546, izveden 11. oktobra 2012 (glej uvodno izjavo 1), kakršno koli vračilo nezdružljive pomoči ne more vključevati pomoči, dodeljene pred 11. oktobrom 2002.

(144)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da so bile nekatere subvencije za ladjedelništvo dodeljene pred 11. oktobrom 2002, zlasti v zvezi s pogodbami C206, C211, C217, C218, C219, C220, C221 in C222 (glej Prilogo II). Zato za nezdružljivo pomoč za te pogodbe, ki znaša 11 297 009,19 EUR, velja desetletni zastaralni rok, zato je ni mogoče vrniti.

(145)

Druge pretekle ukrepe, ki vključujejo nezakonito in nezdružljivo državno pomoč (glej preglednico 5), je treba vrniti, da bi znova vzpostavili razmere, ki so obstajale na trgu pred njihovo dodelitvijo. Vračilo pomoči bi moralo zato zajeti obdobje od datuma, ko je bila upravičencu dodeljena prednost, tj. ko mu je bila pomoč dana na voljo, do datuma njenega dejanskega vračila, zneskom, ki jih je treba vrniti, pa se prištejejo obresti do datuma dejanskega vračila.

Preglednica 5

Zneski, ki jih je treba izterjati (v EUR)

(146)

ENVC je 4. marca 2014 organizirala sejo generalne skupščine, v kateri je EMPORDEF kot njen izključni lastnik potrdil sklep o prodaji sredstev ENVC in odpustitvi njenih delavcev, da bi jo čim prej likvidirala in razpustila.

(147)

27. februarja 2015 je Portugalska v zvezi s prihodnjo likvidacijo ENVC na Komisijo naslovila dvojno zahtevo:

(148)

Dejansko je zadevna država članica v primeru negativnega sklepa Komisije v zvezi z vračilom nezdružljive pomoči podjetju v skladu s členoma 107 in 108 PDEU običajno zavezana vračilu nezdružljive pomoči. Obveznost vračila se lahko razširi na novo družbo, na katero je zadevna družba prenesla ali ki ji je prodala del svojih sredstev, kadar bo struktura prenosa ali prodaje privedla do ugotovitve, da med družbama obstaja gospodarska kontinuiteta. Poleg tega bi tudi v primeru odsotnosti gospodarske kontinuitete (nova) državna pomoč za kupca lahko izhajala iz prodaje sredstev pod tržno vrednostjo.

(149)

V tem sklepu Komisija ne ocenjuje prenosa pogodbe za gradnjo dveh asfaltnih nosilcev (51), ki se še ni začela.

(150)

Da bi ugotovili, ali državna pomoč koristi kupcu(-em) sredstev, mora Komisija a) določiti, ali se prodaja sredstev izvaja po njihovi tržni ceni; in b) upoštevati tudi druga merila iz spodnje uvodne izjave.

(151)

V skladu z odločbo Sodišča o zadevi Italijanska republika in SIM 2 Multimedia SpA proti Komisiji Evropskih skupnosti (52), na kateri temeljijo odločbe Komisije v zvezi z Olympic Airlines, Alitalio in družbo SERNAM (53), se ocena gospodarske kontinuitete med prejšnjim subjektom (ki je prejel pomoč) in kupcem opravi na podlagi sklopa kazalnikov. Upoštevajo se lahko naslednji dejavniki: (i) obseg prodanih sredstev (sredstva in obveznosti, vzdrževanje delovne sile, sveženj sredstev), (ii) prodajna cena, (iii) identiteta kupca(-ev), (iv) trenutek prodaje (po začetku izvajanja predhodne ocene, formalnem postopku preiskave ali končnem sklepu) in (v) ekonomska logika poslovanja. Ta sklop dejavnikov je potrdilo Splošno sodišče v odločbi z 28. marca 2012 Ryanair Ltd proti Evropski komisiji (54), ki je potrdila odločbo v zvezi z Alitalio.

(152)

Da bi preprečili gospodarsko kontinuiteto, mora Komisija ugotoviti, da sredstva in drugi elementi prenesene družbe zajemajo le del prejšnje družbe ali njenih dejavnosti. Večji kot je del prvotne družbe, prenesen na nov subjekt, večja je verjetnost, da bo gospodarska dejavnost, povezana s temi sredstvi, še naprej izkoriščala prednost, ki izhaja iz nezdružljive pomoči, dodeljene prejšnjemu subjektu.

(153)

Glavna sredstva ENVC so vključevala (i) koncesijo, ki jo je odobrila pristaniška uprava Viana do Castelo za zemljišče, na katerem je ladjedelnica, in (ii) različno opremo ter surovine. Vsa ta sredstva so bila prodana v okviru preglednih, nediskriminatornih in brezpogojnih javnih razpisov, odprtih za portugalske in neportugalske ponudnike, pri čemer je bila najugodnejša cena edino merilo za izbiro ponudnikov.

(154)

Podkoncesija za zemljišče, na katerem je ladjedelnica, je bila po razpisnem postopku do marca 2031 dodeljena WestSea, skupni odvisni družbi portugalskega holdinga Martifer in portugalske ladjedelnice Navalria. WestSea bo plačala letno najemnino v višini 419 233,95 EUR in jamstvo v znesku 435 500 EUR.

(155)

Različna oprema in surovine, vključno z vozili in velikim verižnikom/žerjavom, so bili prodani v okviru 120 manjših javnih razpisov v 884 serijah blaga. Posledično so od prodanega blaga v skupnem znesku 3 358 905,13 EUR kupci v povprečju pridobili trgovsko blago v vrednosti 55 981,75 EUR, in sicer v razponu od 10 EUR do 1,035 milijona EUR. Najpomembnejši kupec je bil Ministério dos Transportes e Comunicações de Timor z 31-odstotnim deležem. WestSea je pridobila manj kot 20 % prodanih sredstev.

(156)

V zvezi z zaposlenimi na nobenega kupca ni bila prenesena nobena pogodba o zaposlitvi: prekinjenih je bilo že 596 pogodb o zaposlitvi, preostalih 13 zaposlenih pa je v postopku odpustitve. Javni razpisi niso vključevali nobenega posebnega pogoja za prenos pogodb o zaposlitvi ali zaposlenih z ENVC na kupca.

(157)

Na podlagi navedenih elementov Komisija sklepa, da bo obseg sredstev, ki jih je ali bo pridobila družba WestSea, precej manjši v primerjavi z obsegom sredstev ENVC in njene prejšnje dejavnosti.

(158)

Da bi preprečili gospodarsko kontinuiteto med ENVC in WestSea, mora Komisija ugotoviti, da so sredstva in drugi elementi prenesene družbe bila ali še bodo prodana po tržni ceni. Tržna cena je cena, ki jo določi zasebni vlagatelj, ki deluje pod tržnimi pogoji (55).

(159)

Podkoncesija za zemljišče, na katerem so ladjedelnice, ter različna oprema in surovine, so bili odsvojeni v okviru odprtih, preglednih, nediskriminatornih in brezpogojnih javnih razpisov, pri čemer je bila najugodnejša cena edino merilo za izbiro ponudnikov.

(160)

Na podlagi navedenih elementov Komisija sklepa, da sta bili odobritev podkoncesije za zemljišče, na katerem so ladjedelnice, in prodaja različne opreme in surovin ENVC družbi WestSea izvedeni v okviru odprtih, preglednih, nediskriminatornih in brezpogojnih razpisnih postopkov najvišjemu ponudniku, tako da je bila zagotovljena tržna cena.

(161)

Da bi preprečili gospodarsko kontinuiteto, mora Komisija ugotoviti, da kupci sredstev in drugih elementov prenesene družbe nimajo gospodarske ali podjetniške povezave z ENVC.

(162)

V zvezi s koncesijo za zemljišče, na katerem je ladjedelnica, portugalski organi potrjujejo, da WestSea nima gospodarskih ali podjetniških povezav z ENVC ali portugalsko državo.

(163)

V zvezi s različno opremo in surovinami, ki so že bile odsvojene, portugalski organi potrjujejo, da nobeden od glavnih kupcev nima gospodarskih ali podjetniških povezav z ENVC ali njenim lastnikom.

(164)

Na podlagi navedenih elementov Komisija sklepa, da je WestSea subjekt, ki je neodvisen od ENVC in njenega lastnika.

(165)

Da bi preprečili gospodarsko kontinuiteto, mora Komisija ugotoviti, da trenutek prodaje sredstev in drugih elementov prenesene družbe ne povzroča izogibanja sklepu Komisije o vračilu nezdružljive državne pomoči.

(166)

Komisija ugotavlja, da so se razpisni postopki za podkoncesijo za zemljišče, na katerem so ladjedelnice, in pridobitev sredstev in opreme začeli in končali, preden je Komisija sprejela končni sklep.

(167)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 1, je Portugalska prva vzpostavila stik s Komisijo, da bi ustrezno organizirala privatizacijo ENVC v skladu s pravili o državni pomoči EU. Vendar niz dogodkov kaže, da se privatizacija ni razlagala kot mehanizem za izogibanje obstoječim negativnim sklepom ali tekočim preiskavam Komisije.

(168)

Na podlagi navedenih elementov Komisija sklepa, da dejstvo, da sta se odobritev podkoncesije za zemljišče, na katerem so ladjedelnice, in pridobitev različne opreme in surovin ENVC izvedli, preden je Komisija sprejela ta končni sklep, ne kaže na izogibanje potencialnemu sklepu Komisije o vračilu.

(169)

Da bi preprečili gospodarsko kontinuiteto, mora Komisija ugotoviti, da kupci sredstev in drugih elementov prenesene družbe teh sredstev ne bodo uporabili enako kot prejšnji lastnik, temveč za vzpostavitev drugačne dejavnosti ali strategije.

(170)

Nekatera sredstva ENVC, ki jih je pridobila družba WestSea, se lahko uporabijo za enako splošno dejavnost (ladjedelništvo), zlasti zemljišče, na katerem je ladjedelnica. Vendar golo dejstvo, da bi kupec deloval v istem gospodarskem sektorju kot prejšnji subjekt, ne pomeni nujno, da obstaja gospodarska kontinuiteta. WestSea ni zavezana prevzemu katerih koli zaposlenih ENVC ali pogodb o zaposlitvi. Poleg tega bo WestSea vključila ladjedelnico v poslovno strategijo, da bi zagotovila sinergije z drugimi ladjedelnicami. WestSea bo lahko upravljala svoje dejavnosti pod drugačnimi pogoji poslovanja kot ENVC in bo lahko uporabljala lasten poslovni model.

(171)

Na podlagi navedenih elementov Komisija sklepa, da bo WestSea te elemente vključila v svojo strategijo in jih bo uporabila za zasledovanje lastne ekonomske logike.

(172)

Prvič, obseg sredstev, ki jih je pridobila WestSea, je precej manjši v primerjavi z obsegom sredstev ENVC in njene prejšnje dejavnosti. Drugič, odobritev podkoncesije za zemljišče, na katerem je ladjedelnica, in pridobitev različne opreme in surovin sta bili izvedeni v okviru odprtih, preglednih, nediskriminatornih in brezpogojnih javnih razpisov. Tretjič, WestSea je subjekt, neodvisen od ENVC in njenega delničarja. Četrtič, trenutek odobritve podkoncesije za zemljišče, na katerem so ladjedelnice, in pridobitve različne opreme ter surovin ne pomeni izogibanja morebitnemu sklepu Komisije o vračilu. Petič, WestSea bo vključila sredstva ENVC v strategijo družbe in jih uporabila za zasledovanje lastne ekonomske logike.

(173)

Zato Komisija sklepa, da med ENVC in WestSea ni gospodarske kontinuitete.

(174)

Komisija ugotavlja, da pretekli ukrepi, razen patronatskih izjav z dne 8. januarja 2007 in 26. junija 2008, pomenijo državno pomoč v korist ENVC v smislu člena 107(1) PDEU.

(175)

Pretekli ukrepi, ki pomenijo državno pomoč, niso združljivi z notranjim trgom (razen subvencij za ladjedelništvo, ki sta bili odobreni z odločbo Komisije v zadevi C 33/2004), ker niso bili izpolnjeni ustrezni pogoji iz smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004, prav tako niso bili opredeljeni drugi razlogi združljivosti.

(176)

Komisija prav tako ugotavlja, da je Portugalska nezakonito izvajala navedene ukrepe v nasprotju s členom 108(3) PDEU.

(177)

Kot je opredeljeno v oddelku 6.6, je treba od upravičenca izterjati nezdružljivo državno pomoč.

(178)

Taka izterjava ne bo zadevala WestSea, ker med njo in ENVC ni gospodarske kontinuitete.

(179)

Nazadnje Komisija navaja, da je Portugalska privolila v sprejetje in objavo tega sklepa v angleškem jeziku –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti za vračilo), ki ga mora vrniti vsak upravičenec;

(b)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičenca zahtevalo vračilo pomoči.