(1)

Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 (2) je bila večkrat bistveno spremenjena (3). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Ta uredba predvideva popolno harmonizacijo, kar zadeva tretje države, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizum (v nadaljnjem besedilu tudi: vizumska obveznost), in tiste, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti.

(3)

Določitev tretjih držav, katerih državljani morajo imeti vizum, in tistih, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti, bi bilo treba opraviti na podlagi premišljene ocene več meril za vsak posamezni primer. Ta ocena bi se morala opraviti redno in bi lahko privedla do zakonodajnih predlogov za spremembo Priloge I k tej uredbi, ki določa seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizume, in Priloge II k tej uredbi, ki določa seznam tretjih držav, katerih državljani so izvzeti iz obveznosti, da morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic za bivanja, ki ne presegajo 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, imeti vizume, ne glede na možnost, da se v posebnih okoliščinah navedeni prilogi spremenita samo v zvezi z določeno državo, recimo kot rezultat postopka za liberalizacijo vizumskega režima ali kot končna posledica začasnega zadržanja izvzetja iz vizumske obveznosti.

(4)

Sestava seznamov tretjih držav v prilogah I in II bi morala biti in ostati skladna z merili iz te uredbe. Navedbe tretjih držav, v zvezi s katerimi so se razmere glede teh meril spremenile, bi bilo treba prenesti iz ene priloge v drugo.

(5)

Razvoj mednarodnega prava, iz katerega izhajajo spremembe statusa ali poimenovanja nekaterih držav ali ozemeljskih enot, bi se moral odražati v prilogah I in II.

(6)

Glede na to, da so v Sporazumu o evropskem gospodarskem prostoru (4) državljani Islandije, Lihtenštajna in Norveške izvzeti iz vizumske obveznosti, navedene države ne bi smele biti vključene na seznam v Prilogi II.

(7)

Ker Sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Švicarsko konfederacijo na drugi o prostem pretoku oseb (5) določa prosto gibanje brez vizumov za državljane Švice in držav članic, Švica ne bi smela biti vključena na seznam v Prilogi II.

(8)

Kar zadeva begunce s priznanim statusom in osebe brez državljanstva, bi morala biti odločitev o vizumski obveznosti ali izvzetju iz te obveznosti, brez poseganja v obveznosti po mednarodnih sporazumih, ki so jih podpisale države članice, zlasti po Evropskem sporazumu Sveta Evrope o odpravi vizumov za begunce, podpisanem 20. aprila 1959 v Strasbourgu, utemeljena na tretji državi, v kateri te osebe prebivajo in ki jim je izdala njihove potne listine. Vendar pa bi morale imeti države članice, upoštevajoč razlike v nacionalnem pravu, ki veljajo za begunce s priznanim statusom in osebe brez državljanstva, možnost, da odločijo, ali naj za te skupine oseb velja izvzetje iz vizumske obveznosti, kadar je tretja država, v kateri te osebe prebivajo in ki je izdala njihove potne listine, med tistimi, katerih državljani so iz vizumske obveznosti izvzeti.

(9)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1931/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi bilo treba določiti izvzetje iz vizumske obveznosti za imetnike dovoljenj za lokalni obmejni promet.

(10)

Države članice bi morale imeti možnost določitve izvzetij iz vizumske obveznosti za imetnike nekaterih potnih listov, ki niso navadni potni listi.

(11)

V posebnih primerih, ko so upravičena posebna pravila glede vizumov, bi morale imeti države članice možnost, da nekatere skupine oseb izvzamejo iz vizumske obveznosti ali pa jim to obveznost naložijo v skladu z mednarodnim javnim pravom ali ustaljeno prakso.

(12)

Države članice bi morale imeti možnost, da iz vizumske obveznosti izvzamejo begunce s priznanim statusom, vse osebe brez državljanstva, tako tiste, ki sodijo na področje uporabe Konvencije OZN o statusu oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954, kot tiste izven področja uporabe te konvencije, ter učence, ki potujejo v okviru šolske ekskurzije, kadar osebe iz teh kategorij prebivajo v tretji državi, vključeni na seznam v Prilogi II k tej uredbi.

(13)

Režim, ki ureja izvzetja iz vizumske obveznosti, bi moral v celoti izražati dejansko prakso. Nekatere države članice dodelijo izvzetja iz vizumske obveznosti državljanom tretjih držav, vključenih na seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja držav članic imeti vizume in so pripadniki oboroženih sil, ki potujejo v okviru Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO) ali Partnerstva za mir. Ta izvzetja, ki temeljijo na mednarodnih obveznostih izven prava Unije, bi morala biti iz razlogov pravne varnosti navedena v tej uredbi.

(14)

Popolna vizumska vzajemnost je cilj, za katerega bi si morala Unija v svojih odnosih s tretjimi državami dejavno prizadevati ter tako prispevati k izboljšanju verodostojnosti in doslednosti svoje zunanje politike.

(15)

Vzpostaviti bi bilo treba mehanizem Unije, ki bi omogočil izvajanje načela vzajemnosti v primeru, da se ena od tretjih držav, vključenih na seznam v Prilogi II, odloči uvesti vizumsko obveznost za državljane ene ali več držav članic. Ta mehanizem bi moral omogočiti, da bi se lahko Unija odzvala solidarno v primeru, da bi taka tretja država za državljane vsaj ene države članice izvajala vizumsko obveznost.

(16)

Po prejemu uradnega obvestila države članice, da tretja država, vključena na seznam v Prilogi II, za državljane te države članice izvaja vizumsko obveznost, bi se morale vse države članice odzvati skupaj, s tem pa zagotoviti odziv Unije na razmere, ki vplivajo na celotno Unijo in zaradi katerih so njeni državljani obravnavani različno.

(17)

Da bosta Evropski parlament in Svet ustrezno vključena v drugo fazo uporabe mehanizma vzajemnosti – glede na to, da je zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane tretje države, vključene na seznam v Prilogi II, politično zelo občutljivo, hkrati pa ima posledice za države članice, pridružene schengenske države in za samo Unijo, zlasti za njihove zunanje odnose in delovanje schengenskega območja na splošno –, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi z nekaterimi elementi mehanizma vzajemnosti. S prenosom tega pooblastila na Komisijo je upoštevana potreba po politični razpravi o vizumski politiki Unije v schengenskem območju. Obenem je to odraz potrebe po zagotovitvi zadostne preglednosti in pravne varnosti pri uporabi mehanizma vzajemnosti za vse državljane zadevne tretje države, zlasti z ustrezno začasno spremembo Priloge II k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (7). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(18)

S to uredbo bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za začasno zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za tretjo državo, vključeno na seznam v Prilogi II (v nadaljnjem besedilu: mehanizem zadržanja) v primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči najmanj ena država članica, pri čemer se upošteva splošen vpliv izrednih razmer na Unijo kot celoto.

(19)

Za zagotovitev učinkovite uporabe mehanizma zadržanja in nekaterih določb mehanizma vzajemnosti, zlasti pa da se omogoči ustrezno upoštevanje vseh pomembnih dejavnikov in morebitnih posledic uporabe teh mehanizmov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo kategorij državljanov zadevne tretje države, za katere bi moralo veljati začasno zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti v okviru mehanizma vzajemnosti, ter ustreznega trajanja tega zadržanja ter v zvezi z mehanizmom zadržanja. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Za sprejemanje teh aktov bi bilo treba uporabiti postopek pregleda.

(20)

Treba se je izogniti in zoperstaviti vsakršni zlorabi, povezani z izvzetjem iz vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za državljane tretje države, če ti državljani ogrožajo javni red in notranjo varnost zadevne države članice.

(21)

Mehanizem zadržanja bi moral državam članicam omogočiti uradno obveščanje o okoliščinah, ki vodijo do morebitnega zadržanja, Komisiji pa, da sproži mehanizem zadržanja na lastno pobudo.

(22)

Uporabo mehanizma zadržanja bi bilo treba olajšati zlasti s kratkimi referenčnimi obdobji in roki, da se omogoči hitrejši postopek, med morebitne razloge za zadržanje pa bi morala biti vključena zmanjšanje sodelovanja pri ponovnem sprejemu kot tudi znatno povečanje tveganj za javni red ali notranjo varnost držav članic. To zmanjšanje sodelovanja bi moralo vključevati znatno povečanje števila zavrnjenih prošenj za ponovni sprejem, tudi državljanov tretjih držav, ki so potovali čez ozemlje zadevne tretje države, kadar sporazum o ponovnem sprejemu, sklenjen med Unijo ali državo članico in zadevno tretjo državo, določa takšno obveznost ponovnega sprejema. Komisija bi tudi morala imeti možnost, da sproži mehanizem zadržanja v primeru, da tretja država ne sodeluje pri ponovnem sprejemu, zlasti kadar je bil med zadevno tretjo državo in Unijo sklenjen sporazum o ponovnem sprejemu.

(23)

Za namene mehanizma zadržanja znatno povečanje pomeni povečanje, ki presega 50-odstotni prag. Pomenilo bi lahko tudi nižje povečanje, če bi Komisija menila, da je to ustrezno v določenem primeru, o katerem jo uradno obvesti zadevna država članica.

(24)

Za namene mehanizma zadržanja nizka stopnja ugodno rešenih prošenj pomeni, da je stopnja ugodno rešenih prošenj za azil približno 3 ali 4-odstotna. Pomenilo bi lahko tudi višjo stopnjo ugodno rešenih primerov, če bi Komisija menila, da je to ustrezno v določenem primeru, o katerem jo uradno obvesti zadevna država članica.

(25)

Izogniti in zoperstaviti se je treba vsakršni zlorabi izvzetja iz vizumske obveznosti, kadar vodi do povečanja migracijskega pritiska, na primer zaradi porasta neutemeljenih prošenj za azil, ter tudi kadar vodi do neutemeljenih prošenj za dovoljenje za prebivanje.

(26)

Komisija bi morala nadzorovati stanje v zadevnih tretjih državah, da se še naprej zagotavlja izpolnjevanje posebnih zahtev, ki so bile uporabljene za ocenjevanje primernosti izvzetja iz vizumske obveznosti, odobrenega zaradi uspešne sklenitve dialoga o liberalizaciji vizumskega režima. Komisija bi morala posebno pozornost nameniti razmeram na področju človekovih pravic v zadevnih tretjih državah.

(27)

Komisija bi morala redno poročati Evropskemu parlamentu in Svetu, vsaj enkrat letno, v obdobju sedmih let po začetku veljavnosti liberalizacije vizumskega režima za določeno tretjo državo, po izteku tega obdobja pa, kadar meni, da je to potrebno, ali na zahtevo Evropskega parlamenta ali Sveta.

(28)

Komisija bi morala pred sprejetjem kakršne koli odločitve o začasnem zadržanju izvzetja državljanov tretjih držav iz vizumske obveznosti upoštevati razmere na področju človekovih pravic v tej tretji državi in morebitne posledice zadržanja izvzetja iz vizumske obveznosti za te razmere.

(29)

Zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti z izvedbenim aktom bi moralo veljati za določene kategorije državljanov zadevne tretje države, in sicer s sklicevanjem na zadevne vrste potnih listin, po potrebi pa tudi dodatna merila, kot so osebe, ki na ozemlje držav članic potujejo prvič. V izvedbenem aktu bi bilo treba določiti kategorije državljanov, za katere bi moralo veljati zadržanje, ob upoštevanju posebnih okoliščin, o katerih uradno poroča ena ali več držav članic ali Komisija, in načela sorazmernosti.

(30)

Da bosta Evropski parlament in Svet ustrezno vključena v izvajanje mehanizma zadržanja – glede na to, da je zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane tretje države, ki so vključene na seznam v Prilogi II k tej uredbi, politično občutljivo ter ima horizontalne posledice za države članice in za samo Unijo, zlasti za njihove zunanje odnose in delovanje schengenskega območja na splošno –, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z začasnim zadržanjem izvzetja iz vizumske obveznosti za državljane zadevnih tretjih držav. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(31)

Da bi zagotovili preglednost izvajanja vizumskega režima in obveščenost oseb, na katere se nanaša, bi morale države članice Komisijo in druge države članice obvestiti o ukrepih, ki so jih sprejele na podlagi te uredbe. Iz istih razlogov bi morale biti informacije o tem tudi objavljene v Uradnem listu Evropske unije.

(32)

Pogoji glede vstopa na ozemlje držav članic ali izdaje vizumov ne bi smeli vplivati na pravila, ki urejajo priznavanje veljavnosti potnih listin.

(33)

V skladu z načelom sorazmernosti, navedenim v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji, je uporaba uredbe, ki navaja tretje države, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizum, ter tistih, katerih državljani so iz te obveznosti izvzeti, potrebno in primerno sredstvo za zagotovitev učinkovitega delovanja skupne vizumske politike.

(34)

Ta uredba ne bi smela posegati v uporabo mednarodnih sporazumov, ki jih je Evropska skupnost sklenila, preden je začela veljati Uredba (ES) št. 539/2001, in zaradi katerih so potrebna odstopanja od skupne vizumske politike, pri čemer bi bilo treba upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(35)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz točke B člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (10).

(36)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz točk B in C člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (12).

(37)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, sklenjenega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn, o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz točk B in C člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (14).

(38)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (15) ne sodeluje; Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(39)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (16) ne sodeluje; Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –