17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/34

1.1

Nadzorovanje in kontrolo pošiljk radioaktivnih odpadkov med državami članicami ureja Direktiva Sveta 92/3 z dne 3. februarja 1992.

1.2

Direktiva se nanaša tako na pošiljke radioaktivnih odpadkov med državami članicami kot njihov uvoz v Skupnost in izvoz iz nje. Njen namen je zagotoviti namembnim državam in državam tranzita, da so seznanjene s pošiljkami radioaktivnih odpadkov na ali skozi njihovo ozemlje. Države članice lahko pošiljko odobrijo ali zavrnejo.

1.3

Kadar se radioaktivni odpadki izvažajo v tretjo državo, se pristojni organi obvestijo o pošiljki.

1.4

Po več kot desetih letih na splošno zadovoljive uporabe direktive je Komisija sklenila, da so iz praktičnih in pravnih razlogov potrebne nekatere spremembe.

1.5

Revizijski postopek poteka v okviru pete faze pobude SLIM (enostavnejša zakonodaja za notranji trg).

1.5.1

Cilj postopka je presoja ustreznosti:

1.5.2

Na osnovi teh presoj je bilo oblikovanih 14 priporočil, ki so bila podlaga za spremembe direktive.

2.1

Evropska komisija navaja štiri razloge za spremembo Direktive 92/3:

2.2

Komisija želi torej izboljšati strukturo besedila s pravno tehničnega stališča.

3.1

Komisija opozarja, da je pri konkretnem izvajanju direktive prihajalo do določenih problemov. V okviru pobude SLIM so predstavniki jedrske industrije oblikovali priporočila za pojasnitev in poenostavitev obstoječih postopkov, da se izboljša učinkovitost sistema, povečata predvidljivost in prihranek časa.

3.2

Odločitev Komisije o posodobitvi direktive je upravičena. Treba jo je poenostaviti in uskladiti z zadnjimi direktivami Euratoma in mednarodnimi konvencijami, predvsem s Skupno konvencijo o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki.

3.3

Treba je poudariti in podpreti prizadevanja za poenostavitev obstoječih postopkov, kot so posplošitev avtomatičnega postopka pridobitve dovoljenja (člen 6), uvedba potrdila o prejemu pošiljke (člen 8), prilagoditev jezikovnega režima za standardno listino (člen 13). Mogoče bi lahko Komisija v smislu pobude SLIM ta prizadevanja še poglobila. V praksi se namreč še vedno pojavljajo že znane težave. Pri nekaterih predlaganih spremembah se postavljajo vprašanja med drugim tudi glede njihovega praktičnega izvajanja. Druge spremembe bi lahko ovirale brezhiben potek pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Industrijski sektor pa je zaskrbljen glede predloga za razširitev področja uporabe Direktive 92/3/Euratom na izrabljena goriva, namenjena ponovni predelavi, saj obstaja nevarnost, da se bo s tem otežil tranzit in zapletle administrativne formalnosti, ne da bi se izboljšala zaščita prebivalstva in delavcev, ki jo zagotavljajo že drugi pravni instrumenti, predvsem Skupna konvencija o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki ter veljavni predpisi o prevozu radioaktivnih snovi.

4.1.1

Ena izmed pomembnejših sprememb v novem predlogu je razširitev področja direktive na vsa izrabljena goriva neodvisno od tega, ali so namenjena dokončnemu odlaganju ali ponovni predelavi.

Do sedaj izrabljena goriva, namenjena ponovni predelavi, ki se v nasprotju z radioaktivnimi odpadki obravnavajo kot blago za nadaljnjo uporabo, niso sodila v področje uporabe Direktive 92/3.

4.1.2

Razlikovanje med izrabljenimi gorivi, namenjenimi dokončnemu odlaganju, ki se štejejo kot radioaktivni odpadki, in izrabljenimi gorivi, namenjenimi za nadaljnjo predelavo, je Komisija večkrat jasno izrazila (odgovori na pisna vprašanja Parlamenta E-1734/97 in P-1702/02). Prav tako tudi pravico vsake države članice, da opredeli in izvaja lastno politiko ravnanja z izrabljenimi gorivi ter različne strategije s tega področja.

4.1.3

Komisija navaja zaščito pred sevanjem in argument logike (gre za isto snov, spremeni se le njen namen) kot razloga za razširitev področja uporabe direktive na izrabljena goriva za predelavo. Če se radioaktivne snovi obravnavajo na enak način, ne glede na njihov namen, je pomembno zagotoviti, da se cilji nove direktive ne bodo zgrešili in ustvarile nove ovire za pošiljke izrabljenih goriv. Mehanizem avtomatične pridobitve dovoljenja ohranja potrebno ravnotežje v besedilu direktive, zato ga je treba obdržati. Za ohranjanje ravnotežja v besedilu direktive je prav tako treba podrobneje opredeliti razloge, zaradi katerih so države tranzita zavrnile odobritev pošiljke.

4.2.1

Država tranzita je v novem predlogu opredeljena kot „država, različna od države izvora ali namembne države, skozi ozemlje katere se pošiljka pošlje ali namerava poslati“. Kaj pomeni v tej opredelitvi pojem „ozemlje“? Zajema kopno, teritorialne vode, izključno gospodarsko cono in zračni prostor?

4.2.2

Te pojme je treba natančno opredeliti, saj so lahko posledice teh določb zelo različne, odvisno od tega, če se na primer izključna gospodarska cona razume kot sestavni del ozemlja ali ne. Pri tem je pomembno upoštevati dejstvo, da se v mednarodnem pravu pristojnosti vsake države razlikujejo glede na obravnavan del ozemlja.

4.2.3

Mednarodno javno pravo priznava državam polno suverenost nad teritorialnimi vodami, ne pa nad izključno gospodarsko cono in celinsko polico, kjer so njihove pravice omejene. Zato EESO meni, da naj pojem ozemlje države tranzita zajema kopenski in zračni prostor ter teritorialne vode te države, ne pa izključne gospodarske cone.

4.2.4

To mnenje upravičuje na primer tudi dejstvo, da v Sredozemlju ni izključne gospodarske cone, saj premajhen geografski prostor tega ne dovoljuje. V Evropski uniji je mnogo sredozemskih držav, ki v tem pogledu ne bi imele istih pravic kot druge države članice. Poleg tega EESO predlaga, da je treba podrobnejšo opredelitev ozemlja države določiti v okviru mednarodno priznanih navigacijskih pravic in svoboščin, še posebej pravice plovbe skozi teritorialne vode iz člena 27 (3) (i) Skupne konvencije.

4.3.1

Treba je razmisliti o obsegu pravic, ki se priznavajo državam tranzita v okviru te direktive.

4.3.2

Predlog predvideva predhodno soglasje držav tranzita, neodvisno od tega, ali gre za države članice EU ali tretje države.

4.3.3

Kadar morajo države članice zaprositi za predhodno dovoljenje za tranzit čez tretjo državo, se morajo prepričati, da ta država spoštuje standarde, ki jih določa konvencija.

4.4.1

Člen 27(3)(i) Skupne konvencije MAAE določa, da „nič v tej konvenciji ne prejudicira oziroma ne vpliva na uresničevanje, z ladjami in letali vseh držav, pomorskih rečnih ali zračnih navigacijskih pravic in svoboščin, kot so določene v mednarodnem pravu“.

4.4.2

Udeleženci pobude SLIM so predlagali, da se direktivi doda podobna določba, kar bi dejansko bilo priporočljivo.

4.4.3

V vsakem primeru je treba natančneje opredeliti razloge, ki državi tranzita dopuščajo zavrnitev odobritve tranzita. V Direktivi 92/3 so zapisana odstopanja od načel skupnega trga jedrske energije, ki se jih je tako kot samih načel treba strogo držati. Tako v okviru te direktive države tranzita ne smejo zavrniti pošiljke razen v primeru nespoštovanja mednarodnih in EU predpisov glede prometa. Predlog Komisije pa se zelo nejasno sklicuje le na „ustrezno veljavno zakonodajo“.

4.4.4

Primerno in bolj enoumno bi bilo razlikovanje med državami članicami tranzita in namembnimi državami članicami. Glavna naloga države tranzita je zagotoviti, da predvidena pošiljka izpolnjuje pogoje mednarodnih in EU predpisov glede prevoza radioaktivnih snovi. Dolžnosti namembne države so obširnejše in se ne nanašajo le na vprašanja prevoza, temveč tudi nadaljnjega ravnanja z radioaktivnimi snovmi.

4.4.5

Odstavek 3 člena 6 bi lahko spremenili na naslednji način:

„Za zavrnitev odobritve, kakor tudi za pogoje za odobritev, se navedejo razlogi:“

4.4.6

Avtomatični postopek za odobritev pošiljk, ki državam onemogoča zavlačevanje postopkov odobritve, je zelo primeren in nedvomen (odstavek 2 člena 6 predloga).

4.5.1

Predlog za direktivo vsebuje občutne poenostavitve obstoječih postopkov, kar je zelo dobrodošlo dejstvo. Kljub temu pa se pojavljajo določene težave in vprašanja glede konkretnega izvajanja nekaterih predlaganih sprememb.

4.6.1

Struktura direktive je bila spremenjena tako, da so različne stopnje postopka lažje razpoznavne. Za uvoz in izvoz obstajajo posebna pravila, vendar bi bilo treba pojasniti njihovo usklajenost s splošnimi pravili, ki določajo posamezne stopnje postopka.

4.6.2

Če primerjamo odstavek 1 člena 10 s splošnimi pravili predloga, ugotovimo, da bi morala namembna država članica vložiti vlogo za pridobitev dovoljenja za pošiljko pri sami sebi, kar je dokaj nenavadno.

4.6.3

V odstavku 2 člena 10 navedba „osebe, ki je odgovorna za upravljanje pošiljke“ ni dovolj natančna in se lahko nanaša na večje število akterjev. Če gre za pravno odgovornost, bi jo bilo treba določiti v pogodbi in/ali po pravni ali zakonski poti?

4.6.4

Vprašanja se pojavljajo tudi pri primerjavi odstavka 2 člena 10 s členom 12, ki določa pogoje za prepoved izvozov. Je naloga države tranzita, da med vsemi drugimi vprašanji oceni tudi zmožnost tretje države, v katero je pošiljka namenjena, za varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki (odstavek 1(c) člen 12)? Kaj se zgodi, če je država tranzita mnenja, da tretja država ni zmožna varnega ravnanja?

4.6.5

Za natančno opredelitev načel za izvoz radioaktivnih odpadkov in izrabljenih goriv zunaj meja EU je treba točko 1c člena 12 spremeniti in določiti, da organi držav članic ne dovoljujejo pošiljk v tretje države, v katerih tehnična, pravna in upravna sredstva ter načela udeležbe državljanov pri sprejemanju odločitev ne zagotavljajo varnega ravnanja z radioaktivnimi odpadki, vsaj ne na ravni, ki je predpisana za države EU.

4.6.6

Člen 11, ki zadeva nadzorovanje izvoza iz Skupnosti, ne določa natančno, kako je treba pri pristojnih organih namembnih tretjih držav zaprositi za dovoljenje in kako morajo ti pošiljko odobriti. Razen tega je uporaba splošnih pravil predloga v nasprotju z ekstrateritorialnostjo namembnih tretjih držav, ki ne spadajo pod pravni red Skupnosti.

4.6.7

Zavrnitev odobritve pošiljke namembne države. Po zgledu opisa postopka za države tranzita bi bilo primerno, da se bolje opredelijo in opišejo razlogi, ki namembnim državam dopuščajo zavrnitev odobritve pošiljke (odstavek 3 člen 6 opisuje obe kategoriji držav).

4.7.1

„Radioaktivni odpadki“: v odstavku 1 člena 3 je podana nova opredelitev radioaktivnih odpadkov. Čeprav naj bi temeljila na opredelitvi Skupne konvencije, vsebuje nekaj razlik, predvsem glede določitve države, ki odloča o kategorizaciji radioaktivnih odpadkov. Zato bi bilo zaželeno, da se uporablja opredelitev pojma Skupne konvencije.

4.7.2

V členu 9 so omenjene „tehnične specifikacije, na podlagi katerih je bila pošiljka odobrena“ brez natančne opredelitve njihovega pomena. Ta pojem se pogosto uporablja v predpisih glede prevoza radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. Da ne bi prihajalo do zmed v pojmovanju, bi bilo treba ta izraz jasno opredeliti.

4.7.3

„Dovoljenje — odobritev — privolitev — soglasje“: v mnogih členih predloga (členi 4 do 7 in 10, 11, 13) se ti različni pojmi uporabljajo na enak način. Poenotenje terminologije bi poenostavilo branje in razlago besedila. EESO predlaga, da se obdržita dva izraza: dovoljenje in soglasje. Izraz dovoljenje naj bi se nanašal na soglasje države izvora, izraz soglasje pa na soglasje namembne države in/ali države tranzita. Različno poimenovanje bi omogočilo razlikovanje med dvema glavnima fazama postopka kontrole, kot določa Direktiva.

5.1

EESO podpira revizijo direktive z namenom, da se uskladi z direktivami Euratoma in mednarodnimi konvencijami, ter poenostavitev in razjasnitev obstoječih postopkov. Pozdravlja tudi dejstvo, da se je v predlog vključil avtomatični postopek za odobritev pošiljk, ki preprečujejo zavlačevanje postopkov.

5.2

Opozarja, da je treba na novo opredeliti predpise glede tranzita, da ne bo prihajalo do neprimernega oviranja pošiljk izrabljenih goriv za ponovno obdelavo v Skupnosti, kar bi bilo v nasprotju s pravili skupnega trga jedrske energije.

5.3

Treba bi bilo razjasniti pravila za uvoz in izvoz ter na novo in natančneje opredeliti razloge, ki utemeljujejo zavrnitev odobritve s strani držav tranzita in namembnih držav.