29.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 206/1

1)

onesnaženje zraka se pojavlja predvsem v mestnih aglomeracijah in zato je v velikem interesu mest, da zavzamejo stališče do Tematske strategije o onesnaževanju zraka, ki jo je predložila Komisija;

2)

enako velja za predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kakovosti zraka in čistejšem zraku za Evropo, in to toliko bolj, ker se v tem predlogu med drugim predlaga predelava standardov za merjenje in ocenjevanje onesnaženosti s trdnimi delci;

3)

mesta lahko na podlagi svojih praktičnih izkušenj bistveno prispevajo k izboljšanju izvedljivosti in s tem uspešnosti politike za ohranjanje čistejšega zraka,

1.1

se strinja s Komisijo, da je – kljub doseženemu napredku, na katerega opozarja tematska strategija – treba še bolj zmanjšati onesnaženost zraka s plinastimi ali trdnimi delci, ki škodujejo zdravju in okolju, in da je ta cilj – ker ima politika za ohranjanje čistejšega zraka tako lokalno kot čezmejno razsežnost – mogoče doseči le s skupnimi napori vseh akterjev na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni; opozarja, da lokalne oblasti z urbanističnimi ukrepi (ločevanjem stanovanjskih in poslovnih površin, ukrepi za usmerjanje in umirjanje prometa, nezazidanimi površinami in ozelenjevanjem stanovanjskih območij, upoštevanjem mikroklimatskih danosti za boljše prezračevanje stanovanjskih območij) sledijo cilju, ki je zanje prednosten: zdravje njihovih državljanov;

1.2

izraža zadovoljstvo z dokumentom Komisije Tematska strategija za ohranjanje čistejšega zraka in istočasno objavljenim predlogom direktive, ker je z njim omogočena razprava o strategiji in aktualizacija ciljev ob upoštevanju novejših raziskovalnih izsledkov;

1.3

ugotavlja, da so tudi s stališča mest potrebne prilagoditve, predvsem v prid izvedljivosti ukrepov za ohranjanje čistega zraka na krajevnem območju;

1.4

opozarja, da morajo mesta na svojem ozemlju vzpostavljati izravnavo med najrazličnejšimi funkcijami in da iz tega tudi nujno izhajajo omejitve za doseganje posameznih sektorskih ciljev;

1.5

zato opozarja na nujnost, da evropska zakonodaja predvidi možnost za prožne rešitve; meni, da bi lokalne in regionalne oblasti morale imeti možnost, da pri svojih ukrepih namenjajo prednost območjem, kjer je veliko ljudi izpostavljenih premočnemu onesnaževanju zraka (npr. stanovanjskim območjem);

1.6

s posebnim poudarkom ugotavlja, da je tudi na področju ohranjanja čistega zraka absolutno potrebno, da je preprečevanje emisij na prvem mestu in da sme biti zato odpravljanje imisij vedno le zasilna rešitev; opozarja, da je treba

2.1.1

meni, da je tematska strategija koristna kot referenčni dokument za oblikovanje politike na področju ohranjanja čistega zraka in zahteva, da se za uresničevanje ciljev in povezave s prakso ne izvajajo samo modelni izračuni na „podlagi epidemioloških raziskovalnih izsledkov“ in „polne uporabe tehnoloških možnosti“, temveč tudi na podlagi podmen o praktični uresničljivosti predpisov v urbanem okolju;

2.1.2

zato zahteva, da se raziskovalni napori v okviru okvirnega programa raziskav ukvarjajo z možnostmi in omejitvami aktivne politike za ohranjanje čistega zraka v krajevni in ozemeljski povezavi (na primer s krajevnimi študijami primerov in izvedljivosti), in zato Komisijo naproša, naj dokument dopolni s to razsežnostjo;

2.1.3

obžaluje, da Komisija po njegovem mnenju doslej pri pripravi tematske strategije ni v zadostnem obsegu zagotovila udeležbe predstavnikov združenj regionalnih in lokalnih oblasti, ki vendarle sodijo med glavne akterje politike za ohranjanje čistega zraka, in meni, da je nujno potrebno - med drugim v okviru strukturiranega dialoga Komisije z združenji regionalnih in lokalnih ozemeljskih skupnosti - predvideti njihovo udeležbo;

2.1.4

meni, da obstaja vsaj nevarnost, da argumentacijo tematske strategije preveč določa usmeritev politike za ohranjanje čistega zraka k odpravljanju imisij, in zato Komisijo poziva, da tematsko strategijo razvija naprej in da za preprečitev povečevanja onesnaževanja zraka namenja prednost politiki, usmerjeni k preventivi, namesto da se osredotoča na odpravljanje imisij;

2.1.5

ugotavlja, da se vključevanje drugih strokovnih politik, kar Odbor regij načelno pozdravlja, deloma omenja le kot izjava o namerah, in zato tudi na tem področju zahteva nadaljnja pojasnila in določitve;

2.1.6

meni, da je iz navedenih razlogov treba naprej razvijati tematsko strategijo in jo dopolniti oz. razširiti z naslednjimi točkami:

poleg tega je treba tematsko strategijo razširiti z obravnavo finančne podpore ozemeljskim skupnostim, ki odločilno uresničujejo politiko preventive ohranjanja čistega zraka;

2.1.7

priporoča Komisiji in državam članicam, da izvajajo aktivnejšo politiko pospeševanja daljinskega ogrevanja in povezovanja pridobivanja toplote in energije. S tem bi obenem prispevali k temu, da bi se izognili onesnaževanju zraka s kurjenjem biomase v majhnih kuriščih. Odprava nacionalnih ovir, recimo tistih, ki jih povzroča zakonodaja o konkurenci in ki hromijo potencial daljinskega ogrevanja, je pri prizadevanju za izboljšanje lokalne kakovosti zraka nujno potrebna. Pri novih stanovanjskih in gospodarskih območjih bi bilo treba zasnovo oskrbe z ogrevanjem načrtovati že pred komunalnim opremljanjem. Na lokalni ravni za to pogosto obstajajo najboljši pogoji.

2.2.1

Odbor ugotavlja, da se aktualizacija evropskega sprejemanja zakonodaje približuje pogojem in zahtevam praktične politike za ohranjanje čistega zraka in zato naproša telesa, ki sodelujejo pri obravnavi na nacionalni in evropski ravni, da se pridružijo tej oceni in da v tej zvezi predvsem skupaj podprejo določbe za prožnejšo in s tem močnejšo povezavo s prakso;

2.2.2

izraža zadovoljstvo še posebej s tem, da se uvajajo določbe, ki omogočajo upoštevanje krajevnih razmer, ter poziva Evropski parlament in Svet, da tudi v primeru odklonilnih mnenj vztrajata

ter predvidita možnost podaljšanja roka v členu 20 na do 10 let, če je bilo pred tem dokazano, da so bili sprejeti vsi sorazmerni ukrepi za zmanjševanje imisij;

2.2.3

daje pobudo, da se v direktivi ustvari pravna možnost, da se za nekatera območja – če obstajajo izredne okoliščine (npr. topografija), zaradi katerih je upoštevanje določb za daljši čas ali trajno nemogoče, in če je bilo pred tem dokazano, da so bili sprejeti vsi sorazmerni ukrepi za zmanjševanje imisij – lahko sklenejo posebni sporazumi v smislu „tristranskih sporazumov“ (tj. sporazumov, ki jih sklepajo EU, država članica in ena ali več ozemeljskih skupnosti, da uresničijo ukrepe političnega vključevanja z ozirom na posebne lokalne danosti);

2.2.4

utemeljuje ta predlog po eni strani zato, da se prepreči pravna negotovost ozemeljskih skupnosti, in po drugi, da se omogoči zmanjšanje škodljivih snovi, izvedljivo v danih okoliščinah, ter v potrditev tega predloga opozarja, da del predstavnikov znanosti in strokovnih oblasti izhaja iz tega, da ciljnih vrednosti tudi z največjimi napori v praksi ni mogoče doseči;

2.2.5

ugotavlja, da direktiva za trdne delce navaja tri mejne vrednosti in en cilj zmanjšanja onesnaženja. Komisija dosedanje predpise o kakovosti zraka, ki se nanašajo na trdne delce (PM10) dopolnjuje z nadaljnjimi predpisi, naravnanimi na najdrobnejše trdne delce (PM2,5), in to utemeljuje z rezultati epidemioloških raziskav (program CAFE, Svetovna zdravstvena organizacija, praksa v ZDA in na Japonskem), po katerih so najdrobnejši trdni delci nevarnejši zato, ker prodirajo v najmanjše bronhiole in ker je sorazmerno visoka, trajna izpostavljenost delcem PM2,5 za zdravje bolj škodljiva kot občasna najvišja onesnaženost;

2.2.6

zato ugotavlja, da naj bi po predlogu direktive mejnim vrednostim, veljavnim za PM10 (na območju merjenja letna mejna vrednost ne sme preseči 40 μg/m3, dnevna mejna vrednost 50 μg/m3 pa ne sme biti presežena več kot 35 dni na leto), dodali dodatne predpise, temelječe na PM2,5 (upoštevanje najvišje letne koncentracije 25 μg/m3 in do leta 2020 nezavezujoč cilj, 20-odstotno zmanjšanje za PM2,5 v neizpostavljenem mestnem okolju), in s tem ugotavlja, da so glede trdnih delcev predvidene skupno tri mejne vrednosti in en cilj zmanjšanja izpostavljenosti;

2.2.7

izraža zaskrbljenost, da ta soobstoj določb o politiki za ohranjanje čistega zraka na področju zmanjšanja onesnaženja s trdnimi delci pravno in v povezavi s prakso odpira preveč problemov, in na osnovi prepričljivosti raziskovalnih izsledkov o učinkih trdnih delcev, navedenih v tematski strategiji zahteva, da se merjenje in nadzor onesnaženja zraka trdnimi delci naravnata izključno na PM2,5, na realistično mejno vrednost in na en cilj zmanjšanja izpostavljenosti;

2.2.8

sicer pa v tej zvezi opozarja na dejstvo, da je korelacija med merskimi vrednostmi za PM10 in PM2,5 (zaradi narave stvari) zelo visoka (zato sta metodi merjenja v veliki meri zamenljivi), in da je tudi zato strokovno ustrezno uporabljati samo eno metodo merjenja, pri čemer je treba smiselno dajati prednost tistim ciljem kakovosti zraka za PM2,5, ki so za politiko ohranjanja čistega zraka pomembnejši. Pri tem je treba upoštevati spremembo direktive 2004/107/ES, da se lahko kovine, ki jih ta direktiva zajema, merijo z vrednostmi PM2,5;

2.2.9

utemeljuje prehod k normiranju, ki temelji na PM2,5, v povezavi s ciljem zmanjšanja izpostavljenosti trdnim delcem, tudi s stališča zahtev mestne higiene in urbanistične prakse, kot sledi:

2.2.10

v primeru ohranitve ciljev kakovosti PM10 zahteva, da se z ozirom na te vidike opusti dnevna mejna vrednost in predvidi normiranje, ki v ospredje politike za ohranjanje čistega zraka – tako lokalno kot v celotnem prostoru – postavlja odpravo emisij;

2.2.11

soglaša s predlogom in meni, da je pravilno, da razmejitev območij v skladu s členom 4 izvedejo države članice. Razdelitev ne bi smela biti preveč podrobna, temveč naj bi imela splošnejši značaj; v zvezi s tem zahteva, da se s prostorsko razporeditvijo merilnih postaj, ki ustreza enotnim kriterijem (pri obstoječih postajah po potrebi ponderiranje rezultatov meritev za izravnavo učinkov posebnosti, ki se pojavljajo izključno zaradi lokacije) zagotovi primerljivost rezultatov meritev na območju EU. Za prostorsko in številčno razporeditev merilnih postaj je treba določiti predpise ob uporabi enotnih meril tako na nacionalni kot na lokalni ravni;

2.2.12

v zvezi s tem izraža zaskrbljenost, da ukrepi, ki se nanašajo zgolj na ožje prostorsko območje merilne postaje, recimo preusmeritve prometa, povečujejo obremenjenost drugih četrti in da to – v najslabšem primeru – naravnost izpodkopava prizadevanja mest, da bi z omejitvami prometa na bivalnih območjih zmanjšali nevarnost nesreč, obremenjevanje s hrupom in onesnaženost zraka. Pri ukrepih za zmanjševanje onesnaževanja zraka bi morala direktiva namenjati prednost zmanjšanju števila ljudi, ki so izpostavljeni onesnaževanju;

2.2.13

terja finančno podporo za tiste države članice in njihove ozemeljske skupnosti, ki morajo nositi glavno breme ohranjanja čistega zraka;

2.2.14

zaskrbljeno ugotavlja, da si ocene znanstvenikov glede čim uspešnejše in čim cenejše politike za ohranjanje čistega zraka še nasprotujejo, in zato zahteva nadaljnja raziskovalna prizadevanja, pri čemer je treba brezpogojno okrepiti raziskovanje učinkov in ocen posledic v povezavi s praktičnim izvajanjem;

2.2.15

odločno zahteva, da pri pripravi politike za ohranjanje čistega zraka neposredno sodelujejo strokovnjaki iz združenj, ki zastopajo interese regionalnih in lokalnih ozemeljskih skupnosti.