Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52006IE0753

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Afriki, nujni prioriteti: stališče evropske civilne družbe

UL C 195, 18.8.2006, p. 104–109 (ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)

18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/104


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Afriki, nujni prioriteti: stališče evropske civilne družbe

(2006/C 195/25)

14. julija 2005 je Evropski ekonomsko-socialni odbor sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje: Afrika, nujna prioriteta: stališče evropske civilne družbe

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. maja 2006. Poročevalec je bil g. BEDOSSA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 427. plenarnem zasedanju 17. in 18. maja 2006 (seja z dne 18. maja) s 125 glasovi za, z nobenim glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

Povzetek

Evropski ekonomsko-socialni odbor je to mnenje na lastno pobudo pripravil na podlagi izkušenj svojega odbora za spremljanje AKP/EU, ki že več let spremlja izvajanje Kotonovskega sporazuma in dejavno sodeluje pri pripravah in ustanavljanju sporazumov o gospodarskem sodelovanju (SGP) z organizacijami civilne družbe držav AKP.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na podlagi sporočila (1) Evropske komisije pripravil oceno teh politik, predvsem glede nedržavnih akterjev, izvajanja Kotonovskega sporazuma in razvojne politike EU. Evropski ekonomsko-socialni odbor z obžalovanjem ugotavlja, da te politike prepogosto niso držale svojih obljub, tako na evropski kot na afriški strani. Med zastavljenimi nameni in prakso na terenu je bilo v preteklosti določeno neskladje; politike pomoči pa niso učinkovite, če se ne pripravljajo na terenu.

Kotonovski sporazum je predvsem meddržavni sporazum, ki dejavnostim civilne družbe na terenu ne dopušča dovolj prostora. Poleg tega so predvidene pomoči in instrumenti redko držali obljube.

Zaradi tega, in z upoštevanjem zaostankov v zmožnostih učinkovite in avtonomne pomoči organizacij civilne družbe, nas ne sme presenetiti, da približevanje SGP sproža dvome, strahove in vprašanja.

Evropski ekonomsko-socialni odbor se zaveda, da mora pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev upoštevati močno ukoreninjene družbeno politične posebnosti organizacijskega modela afriške družbe. Hkrati meni, da mora za zagotovitev uspešnega izvajanja te nove in ambiciozne evropske strategije za Afriko podpirati civilno družbo, ki je ključni akter v razvojni politiki, in sicer s poudarjanjem dveh ključnih področij, kjer lahko organizacije civilne družbe učinkovito ukrepajo:

Upravljanje, ki ustreza človekovemu razvoju te celine. Takšno upravljanje mora izpolnjevati predvsem naslednje zahteve:

spoštovanje človekovih pravic,

zagotavljanje pravice do svobodnih in decentraliziranih informacij,

transparentnost organizacij in uprav v teh državah,

boj proti korupciji, ki je največja ovira za dobro upravljanje,

pravica do vode, zdravja in izobraževanja za vse,

pravica do prehrambene varnosti.

Za dosego teh ciljev priporoča EESO predvsem večji in lažji dostop organizacij afriške civilne družbe do finančnih sredstev Skupnosti ter sistematizacijo njegovega sodelovanja glede na definicijo in izvajanje politik in strategij sodelovanja.

Boj proti aidsu

Na tem področju (preprečevanje, diagnosticiranje, zdravljenje itd.) je vloga civilne družbe ključnega pomena, saj imajo dostop na teren. Za vse tri pandemije je potreben integriran pristop, pomemben člen v tem boju pa so tudi združenja bolnikov.

Evropska unija mora prispevati k reševanju krize s človeškimi viri in povečati tehnične in izobraževalne zmogljivosti vseh akterjev. Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva vse politične, gospodarske in socialne voditelje, da združijo svoje moči.

Evropski ekonomsko-socialni odbor izjavlja, da je izredno nujno zagotoviti zdravila „vse v enem“, katerih ceno nadzorujejo mednarodni organi, in da bi Evropska unija morala uporabiti svoj vpliv pri razvijanju univerzalnega cepiva in hitrejšem poteku raziskav v zvezi z njim.

1.   Uvod

1.1

Evropska komisija je 12. oktobra 2005 sprejela sporočilo z naslovom Strategija EU za Afriko: k Evro-afriškemu paktu za pospešitev razvoja Afrike, naslovljeno na Evropski svet, Evropski parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor.

1.2

EESO se strinja z vodilno mislijo in željo po koherentnosti tega Evro-afriškega pakta, o katerem govori sporočilo. Ambiciozen projekt pa so afriške nevladne organizacije (NVO) sprejele z mešanimi občutki. Trezno se namreč sprašujejo, zakaj bi bil ta načrt uspešen na področju, na katerem so drugi propadli.

1.3

Dokument, plod dolgotrajnega projekta, ki ga je pričel izvajati komisar Luis Michel takoj ob nastopu funkcije v evropski izvršni oblasti novembra 2004, predlaga 25 članicam Evropske unije zavzetje skupne politike sodelovanja z Afriko. Opozarja tudi na veliko število političnih okvirov in ravni razvoja, ukoreninjenih v tradicionalne odnose, ki zahtevajo nov pristop.

1.4

Strategija je ambiciozna predvsem zato, ker zajema številna (vendar ne vsa) prednostna področja, ki lahko vplivajo na razvoj afriške celine.

1.5

Zaradi tega je izjemno navdihujoča in v središče razvoja ponovno vpeljuje politično razsežnost, na podlagi katere lahko Evropska unija ostane najvplivnejši partner v Afriki.

1.6

Predlagana metoda spodbuja tudi boljše evropsko usklajevanje in harmonizacijo praks na evropski ravni. S tem si prizadeva za krepitev Evropske unije, in to v trenutku, ko se širijo kritike o slabšanju razmer na tem področju.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Opozorila, da se Afriki, če Evropa in svet ne bosta ukrepala, obeta najslabše, prihajajo z vseh strani.

2.2

Če Afrika ne bo dosegla stopnje samostojnega razvoja, bodo posledice na področju migracij, bolezni, pa tudi okolja vedno hujše — če to želimo ali ne.

2.3

Zaključimo torej lahko, da morajo industrializirane države razmisliti o novih načinih pomoči Afriki. Tega opozorila ne slišimo prvič; nekateri politični ali gospodarski voditelji celo jasno govorijo o „hinavščini“ industrializiranih držav.

2.4

Predvideva se, da bodo nepretrgane migracije povzročile „pritisk, [ki] se bo v naslednjih letih povečeval. Afriško prebivalstvo bo močno naraslo, napovedi gospodarskega razvoja pa ostajajo slabe“. Prebivalstvo ima pravico iskati določeno stopnjo blaginje, dokler problemi z vodo, zdravjem, izobraževanjem in prehrambeno varnostjo ne bodo dolgoročno urejeni. Predsednik Komisije se te problematike zaveda, saj je izjavil, da „se je treba spopasti s strukturnimi vzroki za afriško nerazvitost“. Več mesecev napovedana strategija je bila oznanjena istočasno s krizo v Ceuti in Melilli.

2.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor razume cilje tega sporočila:

izboljšanje povezanosti razvojne politike v Afriki;

ponovna potrditev želje, da se do leta 2015 izpolnijo razvojni cilji novega tisočletja, v kar je treba vložiti posebna prizadevanja in opredeliti ključne cilje. Evropa in Afrika morata doseči sporazum, če želita priti do rezultatov; ukrepati pa pomeni najti rešitve za ključne težave, kot so bolezni, voda, izobraževanje ali zaposlovanje. Komisija je izrazila upanje, da bo nova strategija hitro prinesla pozitivne rezultate, saj je bila njena ključna novost pripravljena z Afričani.

2.6

Vendar se Evropski ekonomsko-socialni odbor kljub temu sprašuje, če ni to preveč ambiciozno, predvsem glede naslednjih točk:

veliko število neizpolnjenih obljub. Med zastavljenimi nameni in praktičnim izvajanjem na terenu se ves čas pojavljajo neskladja, saj politike pomoči niso učinkovite, če niso oblikovane z dejavnimi organizacijami na terenu. Neposredna pomoč civilni družbi, predvidena s Kotonovskim sporazumom, je ostala neizpolnjena obljuba, saj je Kotonovski sporazum izključno državni sporazum, ki le delno upošteva prisotnost in dejavnost civilne družbe;

aids, ključno težavo na tem kontinentu: potrebnih je bilo petnajst let, da smo lahko ocenili našo sposobnost (resnične) pomoči Afriki;

vsi problematični elementi, ki povzročajo potrebo po upravljanju v teh državah, predvsem prezadolženost, ki jo pogosto lahko pripišemo vladam brez demokratične legitimnosti.

2.7

Za skladnost z začetnimi ambicijami je torej treba izpolniti tri pogoje:

potreba po večji varnosti državljanov, v širšem pomenu besede,

zadovoljiva gospodarska rast, dosežena predvsem na podlagi Kotonovskega sporazuma in sporazumov o gospodarskem partnerstvu, in

vsesplošno izboljšanje upravljanja.

2.8

Poudariti je treba, da je treba za to skupna sredstva Evropske unije in G8 precej povečati. V 10 letih se bodo podvojila; polovica teh sredstev bo namenjena Afriki. Neizpolnjene obljube na obeh straneh pa kličejo k previdnosti; obljub je sicer res več, toda dejanski znesek pomoči nekaterih industrializiranih držav je v zadnjih letih manjši!

2.9

Evropski ekonomsko-socialni odbor se strinja z duhom tega sporočila, še posebej z opisano opredelitvijo politike človekovih pravic. Od leta 2001 je v nekaterih državah na področju človekovih pravic in procesa demokratizacije prišlo do napredka, vendar želi EESO še enkrat poudariti, da je treba človekove pravice in proces demokratizacije še naprej krepiti. Za zagotovitev pravice in pravne države je treba podpirati krepitev in organiziranje civilne družbe, zlasti socialne partnerje, katerih dialog je treba zagotoviti v skladu s predpisi ILO.

2.10

Evropski ekonomsko-socialni odbor kljub vsemu meni, da je treba prednostne naloge opredeliti, za kar moramo poglobiti analizo s tem povezanih ključnih vprašanj, predvsem pa:

uskladiti politike Skupnosti in opredeliti zlasti usklajevanje politik držav članic;

razmisliti o novih oblikah financiranja solidarnosti in jih tudi izvesti, predvsem v obliki podpore skupini za spremljanje raziskav o novih finančnih sredstvih, ki bodo dodana javni pomoči (skupina, ki je bila ustanovljena na pariški konferenci februarja 2006);

pregledati in organizirati potrebno regionalno integracijo ter medregionalne politike; najprej bi bilo treba oblikovati medregionalno infrastrukturo na podlagi javnih naročil, ki ustrezajo družbenim in natančnim okoljskim standardom, s čimer bi pripomogli k vzpostavitvi regionalnih institucij;

resno se je treba osredotočiti na izseljensko problematiko in oblikovati možnosti stabilizacije prebivalstva v Afriki. Za dosego tega mora EU jasno in odločno pokazati svojo ozaveščenost glede tega problema, saj podsaharsko izseljevanje zajema najprej podeželska območja, kar pomeni, da si mora Evropska unija v polnem sodelovanju z organizacijami civilne družbe močno prizadevati za opredelitev in izvajanje podeželske politike, ki bi težila k zagotovitvi prehrambne samozadostnosti teh regij;

poleg tega mora biti sodelovanje civilne družbe učinkovito, če želimo doseči izboljšanje vloge upravljanja. Priznati moramo, da je Kotonovski sporazum na tem področju razočaral, forum Evro-Afrika pa ni prinesel vidnih rezultatov. Spoštovanje dobrega upravljanja v državah partnericah bi moralo ustrezati naslednjim večplastnim zahtevam:

Spoštovanje človekovih pravic

Enakost spolov

Zagotavljanje pravice do svobodnih in decentraliziranih informacij

Transparentnost vladnih organizacij in njihovega upravljanja

Boj proti korupciji, ki je največja ovira za dobro upravljanje

Pravica do vode, zdravja in izobraževanja za vse

Postopno zmanjševanje neformalnega gospodarstva, ki lahko v nekaterih državah doseže tudi 80 % dejavnosti

2.11

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja tudi, da je nesporno treba nameniti prednost vprašanju razvoja podeželja. To vprašanje je bilo dolgo časa podcenjevano, a moramo nanj ostati pozorni. V Afriki je pomen kmetijstva zaradi vseh naštetih razlogov namreč jasen: prehrambna samozadostnost je ključna za razvoj in stabilizacijo prebivalstva. Velik delež participativne civilne družbe sestavljajo kmetje in rejci, zato je ključnega pomena, da jim pri oblikovanju podeželske politike prisluhnemo in jih vključimo v njeno izvajanje ter tako povečamo možnosti za njeno učinkovitost.

2.12

Evropski ekonomsko-socialni odbor ponovno opozarja na pomen vprašanja infrastrukture, ki ostaja aktualno zaradi odsotnosti infrastrukture ali pomanjkanja ustvarjalnosti na tem področju, pa naj gre za nacionalne ali medregijske komunikacijske sisteme ali dostop do vode, ki ima jasno geopolitično razsežnost.

2.13

Evropski ekonomsko-socialni odbor zahteva tudi prekinitev vse neposredne proračunske podpore.

2.14

Vsega tega brez okrepljenega sodelovanja civilne družbe v okviru splošno izboljšanega upravljanja, ki je pomembno za vse javne, gospodarske in družbene oblasti, ni možno izvesti.

3.   Posebne ugotovitve

V tem splošnem okviru je bila Afrika leta 2005 v središču mednarodne pozornosti. Vrha G8 na Škotskem julija 2005, svečanosti ob 60. obletnici ZN v New Yorku, nedavnega letnega srečanja institucij Bretton Woods so se udeležile številne osebnosti, od Tonyja Blaira, Horsta Kohlerja in Paula Wolfowitza, novega predsednika Svetovne banke, ki so izkoristili priložnost in opozorili na potrebo po obvarovanju Afrike pred najhujšim.

Zato želi Evropski ekonomsko-socialni odbor usmeriti pozornost na nujna vprašanja, ki jih je že večkrat poudaril:

Afriki je nedvomno treba dati prednost, vendar je treba v ta namen v okviru novega upravljanja močno povečati dostop civilne družbe v vsej svoji raznolikosti in dejanskosti.

boj proti aidsu mora biti najnujnejša prednostna naloga, saj se pred našimi očmi odvija še ena tragedija več — in to v ozračju relativnega ravnodušja.

3.1   Afrika kot nujna prioriteta

3.1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira namen Evropske komisije, da v podsaharski Afriki ustvari prednostno območje razvojne pomoči Evropske unije. Vendar mora ta pristop, če želi biti učinkovit, upoštevati tudi boljše upravljanje v Afriki, tako na nacionalni kot na regionalni ravni, kar vključuje afriške meddržavne organizacije, posamezne države in organizacije civilne družbe. Te organizacije lahko zaradi svoje neodvisnosti — ki jo je treba spodbujati –, bližine z državljani in svoje odzivnosti pomagajo državljanom, ki so neposredno potrebni pomoči. Razlogi za afriško zaostajanje v razvoju so nedvomno različni, toda delno je zagotovo odgovorna tudi premajhna neodvisnost civilne družbe in pomanjkanje njene krepitve, kar ima precejšen vpliv na položaj. Koncept delegacije, ki ga Kotonovski sporazum predvideva posebej za reševanje te težave, ni uspešen, saj je izvajanje neposredne pomoči združenjem –seveda pod določenimi pogoji — težko uresničiti.

3.1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor zato predlaga:

večji in lažji dostop organizacij afriške civilne družbe do finančnih sredstev Skupnosti. Zagotoviti bi bilo treba neposreden dostop do sredstev na nacionalni ravni. Poleg tega bi morali ustanoviti tudi horizontalni program za financiranje nedržavnih akterjev, ki bi dopolnil programe na nacionalni ravni.

sodelovanje civilne družbe pri opredelitvi in izvajanju politik in strategij sodelovanja bi morali poglobiti in sistematizirati, da bi se civilna družba lahko bolje poistovetila z razvojnim procesom in tako prispevala k oblikovanju dobrega upravljanja. Če lahko tu in tam opazimo napredek, je to zato, ker ljudstvo počasi, a vztrajno izraža svoja stališča prek vseh kanalov: socialnih partnerjev, zanesljivih in spoštovanih združenj, predvsem takih, ki spodbujajo enakost spolov, razvoj lokalnega gospodarstva, izobraževanja in obveščanja.

3.1.3

Evropska unija zagovarja nedotakljivost človekovih pravic. Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva Evropsko unijo, da udejanji podporo civilni družbi in pri tem upošteva vprašanja človekovih pravic:

v opredelitev je treba vključiti pragmatičen pristop;

za stike z vladnimi predstavniki je treba najti usposobljene sogovornike, predvsem z vzpostavitvijo mreže neodvisnih nevladnih organizacij;

treba je uvesti projektne razpise in izvedbo lokalnih mikro projektov, da se jim omogoči dostop do finančnih sredstev.

3.1.4

Enaka težava se lahko pojavi pri uresničevanju sporazumov o gospodarskem sodelovanju (SGP). Za uresničitev pravega programa enotnega trga, torej za resnični program reforme, je treba upoštevati:

razvijanje človeških in tehničnih virov civilne družbe in afriškega prebivalstva je še vedno zelo nezadovoljivo, predvsem pri ženskah;

če je usmeritev pomoči EU potrebna za podporo proizvodnim dejavnikom, bi moralo biti njeno izvajanje bolj učinkovito, v programih SGP pa je treba zagotoviti bolj povezana čezmejna omrežja.

3.1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozorno spremlja odpiranje pogajanj pri sklepanju SGP z različnimi regionalnimi bloki in izraža upanje, da bo ta proces pripeljal do ugodnega izida za trajnostni razvoj in do izkoreninjenja revščine. Da bi bili ti sporazumi zares ugodni za prebivalstvo, Evropski ekonomsko-socialni odbor zahteva, uresničitev naslednjih točk:

treba je zagotoviti čimbolj izčrpno širjenje informacij, ki bo zagotovilo sistematično vključevanje organizacij civilne družbe v pogajanja in v izvajanje ocen učinkov, tako na nacionalni kot na regionalni ravni;

zasebni sektor je treba vključiti v pogajanja in zagotoviti podporo pri razvijanju njegove zmogljivosti usposobljenosti;

v ocene učinkov je treba vključiti družbene posledice in problematiko spolov;

prožnost trgovinskih sporazumov bi se morala udejanjati v obliki prehodnih obdobij izvajanja, kar bi omogočilo zaščito podjetij v državah podpisnicah, in posebne zaščite nastajajočih industrij ter zaščitnih ukrepov za obvladovanje konkurence novih razvitih držav;

države morajo po tem, ko so porabile začasna finančna nadomestila, ponovno ustvariti lastne vire, po možnosti na podlagi manj strogih ukrepov, da bi lahko obdržali minimalno finančno avtonomijo v gospodarskem sektorju. V državah, v katerih se bodo javna sredstva znižala zaradi zmanjšanja prehodnih carin, je finančna situacija pogosto že sedaj negotova, zato se minimalno javno financiranje šolstva in zdravstva le s težavo zagotavlja.

3.1.6

Da bi zagotovili, da ugodnosti gospodarskega razvoja pomagajo čim več ljudem in da ne bi prišlo do zlorab, Evropski ekonomsko-socialni odbor želi, da dejavnosti pomoči upoštevajo načela socialne kohezije in dostojnega dela za vse. Če se vzpostavi pristen socialni dialog in na splošno dialog s predstavniki civilne družbe, bodo ta načela še v večji meri zagotovljena.

3.1.7

Evropski ekonomsko-socialni odbor zato predlaga: sodelovanje z afriškimi ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi odbori za izmenjavo izkušenj in znanj, kot predlaga sporočilo Evropske komisije (2) še posebno za to, da za sektorsko ali geografsko usmerjevanje investicij in pomoči dobimo afriške partnerje;

da prispeva svoje izkušnje in znanje na nacionalni ravni in ko se pokaže potreba spodbuja oblikovanje ekonomskih in socialnih svetov, ki ustrezajo afriškim kulturam v vseh državah, kjer še ne obstajajo, ter obnavlja tiste ESS, ki so izgubili svojo prepoznavnost in kredibilnost; Evropski ekonomsko-socialni odbor opaža spodbudne znake: pozitiven razvoj vedno večjega vpliva organizacije Afriške unije, Evropsko soglasje o razvojni politiki Sveta EU, Evropskega parlamenta in Evropske komisije, vzpostavitev mreže organizacij civilne družbe v določenih regijah, na primer kmetov, MSP, socialnih partnerjev itd.

Morda je to znak, da se Evropska unija zaveda, da civilna družba ni dovolj prisotna in da jo je treba v okviru te nove strategije upoštevati.

3.2   Boj proti pandemijam

3.2.1

V zvezi z vprašanjem aidsa Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva vse politične, ekonomske in socialne voditelje, da se združijo. Pozdravlja tudi nedaven obisk Odbora s strani ključnih odgovornih predstavnikov Mednarodne organizacije delodajalcev (OIE) in Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov (ICFTU), ki so Odbor zaprosili za sodelovanje pri različnih načrtih boja, začetega leta 2003 v osmih državah južne Afrike.

3.2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor mora biti glasnik tega boja na vseh ravneh — na regionalnih in lokalnih posvetih ter na plenarnih zasedanjih. Izobraževalni sistem in pritegnitev družine, ki jo izvajajo akterji civilne družbe, dajejo iskrico upanja, saj je v Senegalu, Ugandi, Zimbabveju prvič potrjeno upadanje širjenja aidsa, pričakovana življenjska doba pa se viša. Toda zaradi tega ne smemo na tej točki odnehati. Komisija napoveduje programski načrt boja proti aidsu, ki jih bo zaupala nacionalnim partnerjem.

3.2.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor poudarja, da so za ta boj potrebna velika finančna sredstva, če želimo izvajati stalne preventivne politike in zdravljenje na podlagi učinkovitih in bolj preprostih terapij. Stroški teh terapij in podpora raziskav glede zanesljivega in univerzalnega cepiva morajo biti v celoti vključeni v sporazume TRIP (Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine) Svetovne trgovinske organizacije.

3.2.4

Človeške, družbene in gospodarske posledice pandemij držav v razvoju, predvsem virusa HIV in aidsa v podsaharski Afriki, so že sedaj pogubne in zahtevajo izjemno veliko pomoč. Ta je skrajno nujna, saj se v državah z veliko razširjenostjo aidsa (45 % — 49 %), uveljavlja lakota. Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča ukrepanje Evropske unije na dveh ravneh:

Na svetovni ravni,

v okviru kroga pogajanj v Dohi za razvoj Svetovne trgovinske organizacije (STO), je Evropski ekonomsko-socialni odbor zagovarjal — in še vedno zagovarja — stališče Evropske komisije, da bi morale imeti države, ki so jih prizadele te pandemije, lažji dostop do zdravil. Poleg tega novi instrumenti omogočajo Evropski uniji sodelovanje v splošnem dialogu s programom UNAIDS, Svetovnim skladom, Visokim komisariatom za begunce in Svetovno zdravstveno organizacijo.

Na nacionalni ravni:

Evropski ekonomsko-socialni odbor izhaja s stališča, da lahko organizacije civilne družbe zelo učinkovito dosežejo prebivalstvo na podeželskih območjih v državah s pomanjkanjem infrastrukture, kjer javne oblasti nimajo dovolj sredstev za zagotovitev minimalnih storitev na celotnem območju.

Zaradi tega — tu se EESO navezuje na zahtevo socialnih in ekonomskih partnerjev držav AKP — Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva k zagotovitvi posebnih evropskih sredstev, namenjenih organizacijam civilne družbe za širjenje informacij v zvezi s pandemijami med prebivalstvom.

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da mora integriran pristop glede vseh treh pandemij (aids, malarija in tuberkuloza) temeljiti na civilni družbi, predvsem na združenjih bolnikov, ki zastopajo osebe, obolele za temi boleznimi, saj predstavljajo vključevanje civilne družbe držav prejemnic pomoči.

Evropska unija mora pomagati rešiti krizo s človeškimi viri, za kar mora povečati tehnične in izobraževalne kapacitete.

Te organizacije bo, ko bodo imele dovolj sredstev in potrebnih človeških virov, treba spodbuditi, da se bodo povezale in sklenile partnerstva z vsemi akterji, vključenimi v boj proti pandemijam.

Evropski ekonomsko-socialni odbor zahteva, da evropska sredstva učinkovito podpirajo preventivne dejavnosti — predvsem dostop žensk do storitev načrtovanja družine — in spremljanje bolnikov ter njihove okolice.

3.2.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je treba povečati mobilizacijo vseh akterjev — NVO, socialnih partnerjev, političnih voditeljev — in da mora sam v tem ključnem boju igrati povezovalno vlogo med vsemi vključenimi oblastmi. Evropski ekonomsko-socialni odbor želi biti varuh tega boja, saj gre za prednostno in ključno nalogo za vse prizadete države. Ne smemo si zakrivati oči — poleg aidsa se zaradi pomanjkanja vključenosti akterjev že povečuje lakota.

3.2.6

Evropska unija se mora osredotočiti na znižanje farmacevtskih stroškov in v ta namen ustvariti posebno partnerstvo s STO. Odbor poziva države članice EU, da se pridružijo pobudi za obsežna dolgotrajna in financiranja zdravil (pariška konferenca, februar 2006). Odbor ugotavlja, da bi to financiranje lahko okrepilo sodelovanje nacionalnih ESS in jih vključilo v izvajanje, oceno in tudi nadzorovanje, da bi pripomogli k zagotovitvi resničnega spremljanja tega novega instrumenta.

V Bruslju, 18. maja 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Strategija EU za Afriko: k Evro-afriškem paktu za pospešitev razvoja Afrike, COM(2005) 489 konč.

(2)  Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (COM(2005) 132 konč.), april 2005.


Top
  翻译: