20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/16

1.1

EESO se zahvaljuje nemškemu predsedstvu in mu čestita za pripravljalna dela ter prizadevanja za zagotovitev preglednosti in posvetovanj v zvezi s Teritorialno agendo.

1.2

EESO meni, da je zdaj pravi trenutek za prehod od zdajšnje faze neformalnega usklajevanja v Svetu na novo fazo, ki temelji na tesnejšem političnem sodelovanju. Na podlagi opravljenega dela in z novimi pridobitvami, predvidenimi za Evropsko omrežje za opazovanje prostorskega razvoja, se je treba še bolj približati povezovanju in Komisiji dati jasno pooblastilo za izvajanje pravice do pobude.

1.3

EESO meni, da bi razprave Sveta o Teritorialni agendi morale obroditi natančnejše politične sklepe, zato pa bi se morala bolj zavzeti Komisija, ki lahko uskladi in zagotovi skladnost različnih pristopov do ozemeljske kohezije v Evropski uniji.

1.4

Za doseganje cilja ozemeljske kohezije na ravni EU mora imeti Komisija posebno in močno enoto za analizo, oceno in pripravo političnih predlogov, ki potrjujejo dodano vrednost evropskega pristopa k ozemeljski koheziji.

1.5

EESO predlaga, da se zagotovi kontinuiteta po koncu nemškega predsedovanja. Komisija mora preučiti, združiti in izvesti Teritorialno agendo v obliki akcijskega načrta, ki bo upošteval pristojnosti držav članic in regij na področju prostorskega načrtovanja.

1.6

Četrto kohezijsko poročilo, ki ga pripravlja Evropska komisija, bi moralo analizirati ozemeljski vpliv sredstev Skupnosti ter določiti povezave med kohezijsko politiko in cilji Teritorialne agende. EESO meni, da je treba okrepiti programe čezmejnega sodelovanja.

1.7

Pri upravljanju Teritorialne agende morajo uravnoteženo sodelovati različne uprave, ki delujejo na ozemlju (lokalne, regionalne, nacionalne in uprave EU), kakor tudi organizirana civilna družba, s katero se je treba predhodno posvetovati.

1.8

EESO predlaga, da Svet ministrov za Teritorialno agendo uporabi odprto metodo usklajevanja, z natančnimi smernicami, kar bi bil začetni korak pred uporabo metode Skupnosti, po sprejetju ustavne pogodbe.

1.9

EESO si želi, da bi EU kmalu sprejela ustavno pogodbo, ki vsebuje cilj ozemeljske kohezije, in predlaga, da neformalni Svet v Leipzigu na podlagi doseženega soglasja glede Teritorialne agende v svojih sklepih priporoči njeno postopno izvajanje, namesto da poudarja, da ni zavezujoča.

1.10

Zato EESO poziva Komisijo, da Svetu ministrov predlaga nadaljevanje izvajanja Teritorialne agende na sedanji pravni podlagi.

2.1

Zvezno ministrstvo za promet, gradbeništvo in urbani razvoj je 7. novembra 2006 v imenu nemškega predsedstva zaprosilo Evropski ekonomsko-socialni odbor za raziskovalno mnenje o Teritorialni agendi.

2.2

Evropski ministri bodo na neformalnem srečanju, posvečenem ozemeljski koheziji in urbanem razvoju, ki bo 24. in 25. maja 2007 v Leipzigu, sprejeli dokument za politični razmislek z naslovom Teritorialna agenda EU  (1), ki temelji na poročilu Teritorialno stanje in obeti Evropske unije  (2). To poročilo analizira ključne izzive EU na področju politike prostorskega načrtovanja in na primerih pokaže, kako bi bilo mogoče potencial prostorske raznolikosti v Evropi bolje izkoristi za trajnostno gospodarsko rast. Teritorialna agenda EU vsebuje priporočila za večje upoštevanje prostorske raznolikosti in predloge v zvezi z akcijskim programom za področje politike prostorskega načrtovanja.

2.3

EESO se v svojih mnenjih že od leta 1995 zavzema za boljše sodelovanje na področju politike urejanja evropskega prostora:

Tudi novejša mnenja EESO zagovarjajo idejo, da bi bilo treba v večji meri upoštevati ozemeljsko razsežnost evropske integracije:

3.1

Prvo neformalno srečanje ministrov za prostorsko načrtovanje in ozemeljsko politiko je bilo v Nantesu leta 1989.

3.2

Tovrstna srečanja se organizirajo na pobudo zaporednih polletnih predsedstev EU. Na srečanju v Liègeu leta 1993 je bil sprejet sklep o pripravi Evropske perspektive prostorskega razvoja  (3), ki je bila nato sprejeta v Potsdamu leta 1999 in je skupni referenčni okvir za neformalna srečanja ministrov za prostorsko načrtovanje in ozemeljsko politiko.

3.3

Ministri so se na neformalni seji o ozemeljski koheziji v Rotterdamu novembra 2004 dogovorili, da na svoj dnevni red do leta 2007 dodajo pripravo zbirnega dokumenta Teritorialno stanje in obeti Evropske unije, na katerem temelji Teritorialna agenda.

3.4

Teritorialna agenda je strateški okvir, ki določa prednostne naloge ozemeljskega razvoja EU. S krepitvijo ozemeljske kohezije – ki se lahko opredeli kot zmožnost prilagajanja kohezijske politike posebnim potrebam ter značilnostim geografskih izzivov in priložnosti – prispeva h gospodarski rasti in trajnostnemu razvoju, ki prispevata k uravnoteženemu in trajnostnemu ozemeljskemu razvoju.

3.5

Cilj ozemeljske kohezije je bil kot tretja razsežnost gospodarske in socialne kohezije vključen v člen III-116 osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo iz junija 2003. Ozemeljska razsežnost politik Skupnosti je analizirana tudi v Tretjem kohezijskem poročilu, ki ga je Komisija predstavila leta 2005. Nova ozemeljska razsežnost kohezije je vključena tudi v strateške smernice Skupnosti za kohezijsko politiko, sprejete leta 2006.

3.6

Ministri so na neformalnem srečanju v Luxembourgu maja 2005 sprejeli naslednje teme in prednostne naloge Teritorialne agende:

3.7

Med ključnimi ukrepi so navedeni:

4.1

Evropska perspektiva prostorskega razvoja je skupni referenčni okvir, namenjen različnim zainteresiranim stranem pri prostorskem razvoju in načrtovanju (EU, države članice, regije in drugi lokalni organi), ki podpira ozemeljsko razsežnost policentrične Evrope in nujnost „teritorializacije“ sektorskih politik EU. Je medvladna pobuda, ki je bila sprejeta na seji v Potsdamu leta 1999 in ni zavezujoča. V praksi se je Evropska perspektiva prostorskega razvoja izvajala le pri vzpostavitvi Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja (European Spatial Planning Observation Network – ESPON) (4) ter posredno v okviru treh programov INTERREG.

4.2

Cilji Evropske perspektive prostorskega razvoja so:

4.3

Štiri glavna področja so med seboj povezana in močno vplivajo na ozemeljski razvoj:

4.4

Na podlagi zgoraj navedenih idej so v Evropski perspektivi prostorskega razvoja opredeljene naslednje smernice:

4.5

Nekateri načrtovani konkretni ukrepi so:

4.6.1

Evropsko omrežje za opazovanje prostorskega razvoja je uporaben raziskovalni program na področju ozemeljskega razvoja, ki ga financirajo pobuda INTERREG in države članice. Program naj bi oblikovalcem politike na evropski, nacionalni in regionalni ravni zagotovil sistematično in novo znanje o ozemeljskih trendih ter vplivu politik na regije in ozemlja v Evropi, na to znanje pa je mogoče neposredno opreti oblikovanje in izvajanje politik.

4.6.2

Vse uporabne raziskave, ki se izvajajo znotraj programa Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja, zajemajo ozemlje 29 evropskih držav: 27 držav članic EU ter Norveško in Švico.

4.6.3

Predvideno je znatno povečanje proračuna s 7 milijonov EUR v obdobju 2000–2006 na 34 milijonov EUR za novi program Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja do leta 2013 (obdobje 2007–2013), skupaj z nacionalnimi prispevki pa lahko proračun doseže 45 milijonov EUR.

5.1.1

Pri vseh ozemeljskih vprašanjih je bistvena dodana vrednost skupnega evropskega pristopa. Na podlagi izkušenj iz zadnjih desetletij in zaradi potrebe po upoštevanju ozemeljske razsežnosti evropskega povezovanja morajo politike, ki so povezane s skupnim evropskim ozemeljskim pristopom, postopno preiti pod okrilje Skupnosti.

5.1.2

Evropska unija oblikuje mnoge skupne politike z ozemeljskim vplivom na področjih, kot so: konkurenca, vseevropska prometna omrežja, telekomunikacije in energija, okolje, kmetijstvo, raziskave in tehnološki razvoj, regionalna politika, naložbe Evropske investicijske banke itd. Kljub temu pa EU nima skupnega pristopa pri obravnavi, ocenjevanju in usklajevanju vplivov teh politik na evropsko ozemlje.

5.1.3

Skupni pristop do evropskega ozemlja zahteva skupne evropske cilje in smernice. Dodana vrednost evropskih ozemeljskih smernic je očitna pri ciljih, kot so varstvo okolja, policentrični in trajnostni urbani razvoj, vseevropska omrežja ter preprečevanje – s pomočjo evropskih načrtov – naravnih in tehnoloških nesreč ter nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami.

5.1.4

Komisija po „metodi Skupnosti“ (5) na lastno pobudo ali pobudo drugih organov Skupnosti pripravi konkretne predloge, ki jih nato lahko sprejme Svet ministrov ali pa se, po potrebi, sprejmejo v postopku soodločanja z Evropskim parlamentom.

5.1.5

Pri nekaterih politikah je Svet uvedel tako imenovano „odprto metodo usklajevanja“, ki predvideva nekoliko blažjo in manj natančno obliko političnega delovanja kot metoda Skupnosti. EESO meni, da bi bilo pri vprašanjih Teritorialne agende odprto metodo usklajevanja dobro uporabiti pred metodo Skupnosti. Odprto metodo usklajevanja bi lahko uporabljali do sprejetja ustavne pogodbe, ki bo omogočilo uporabo metode Skupnosti.

5.1.6

Vendar so evropske izkušnje z drugimi politikami pokazale, da je takšen sistem učinkovit le, če ima Komisija zelo dejavno vlogo ter če se določijo zelo natančni cilji in smernice.

5.1.7

Ne glede na končno usodo osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo, v katerem je ozemeljska kohezija navedena v naslovu oddelka III, kar EESO podpira, bi morali biti naslednji členi zdaj veljavne Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) pravna podlaga za oblikovanje skupnega evropskega ozemeljskega pristopa, ob predpostavki, da je za to še naprej pristojna Evropska unija:

5.2.1

Regionalna politika Skupnosti je ključen instrument za podporo gospodarski in socialni koheziji, ekonomski konvergenci ter procesu evropskega povezovanja na splošno.

5.2.2

EESO je to politiko, ki si prizadeva za zmanjšanje neskladja med evropskimi regijami in ta cilj tudi dosega, vedno podpiral.

5.2.3

Regionalno politiko, ki je ena od najuspešnejših politik Skupnosti, je treba še naprej izvajati, ker je zaradi širitvenega procesa prišlo do novih neskladij.

5.2.4

Regionalna politika ni nezdružljiva, temveč je, nasprotno, združljiva z učinkovito politiko ozemeljske kohezije, ki naj bi jo, kot je predlagano v Teritorialni agendi, izvajali v novem obdobju 2007–2013.

5.3.1

Zadnji dve širitvi sta prinesli nove izzive za ozemlje EU, ki se je od leta 2004 povečalo s 15 na 27 držav članic, pri čemer se je prebivalstvo povečalo za 28 % (s 382 na 490 milijonov prebivalcev), ozemlje pa za 34 % (s 3,2 na 4,3 milijona km2). Zaradi te nove razsežnosti in raznolikosti ozemeljskih značilnosti EU je treba nujno celovito proučiti ozemeljsko in geografsko stanje ter njegove možne spremembe.

5.3.2

Zadnji dve širitvi sta velik ozemeljski izziv, ki ga mora Evropska komisija natančno analizirati.

5.3.3

Število obmejnih regij znotraj EU in na njenih zunanjih mejah se je znatno povečalo. Obmejne regije so hkrati izziv in konkretna priložnost, da proces povezovanja pripomore k dejanskim spremembam.

5.4.1

Izzive in tveganja, povezana z ozemljem Unije, je treba obravnavati v okviru evropskega pristopa. Dodana vrednost celostne vizije evropskega ozemlja je nesporna in priznati bi bilo treba, da je takšna vizija z strateškega vidika nujna.

5.4.2

Opozoriti je treba na nekatere značilnosti tega ozemlja, ki je

Zato je to ozemlje kot fizična in geografska struktura strateško izredno pomembno. Ocene vpliva, ki jih pripravlja Komisija, morajo vključevati ozemeljski pristop, za kar bi bilo potrebno sodelovanje z Evropskim omrežjem za opazovanje prostorskega razvoja.

5.5.1

EU mora imeti ustrezen sistem upravljanja, pri katerem so pravilno uravnotežene različne ravni institucionalnih enot, ker so na njenem ozemlju pomembne institucionalne enote na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. Upoštevati je treba načelo subsidiarnosti in hkrati zagotoviti skladnost ter celovit, enoten in skupen pristop.

5.5.2

Prav tako mora civilna družba na različnih ravneh sodelovati v strukturiranih postopkih socialnega in civilnega dialoga. Veliko držav članic in veliko evropskih regij ima ekonomsko-socialne svete (ali podobne organe), ki morajo biti vanje vključeni in tako v povezavi s socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe dejavno sodelovati v sistemih za posvetovanje in upravljanje pri ozemeljskih vprašanjih.

6.1

Teritorialna agenda temelji na dokumentu Teritorialno stanje in obeti Evropske unije, ki ni le zbirni dokument, ampak dokument, v katerem so zbrani prispevki več zaporednih polletnih predsedstev. V dokumentu so v 197 točkah predstavljeni vsi izzivi za evropsko ozemlje, zato je ta dokument izredno uporaben kot smernica, na podlagi katere bi morala Komisija predlagati akcijski načrt.

6.2

Teritorialna agenda bi morala vključevati ozemeljske strategije držav članic, upoštevati ozemeljsko razsežnost drugih politik Skupnosti ter poiskati področja dopolnjevanja in sinergij za dosego evropske sinteze s pomočjo smernic za ozemeljsko strategijo EU, predlaganih pod točko 8.

6.3

Razvoj Teritorialne agende EU mora upoštevati zlasti pristop, ki temelji na gospodarski, socialni in okoljski trajnosti.

7.1.1

Namen ozemeljske kohezije je uvesti evropski ozemeljski pristop kot okvir za ozemeljske strategije, ki jih pripravijo in izvajajo države članice ter regije, in kot orodje za usklajevanje teh strategij.

7.1.2

Ozemeljska kohezija mora biti osredotočena zlasti na vprašanja v zvezi s prostorskim načrtovanjem in na vprašanja, povezana z urbanim in regionalnim načrtovanjem. Kot je ugotovil CEMAT (6) leta 1994, „je prostorsko načrtovanje najboljši inštrument za izvajanje trajnostnega razvoja na teritorialni ravni“.

7.1.3

Zato si je treba prizadevati za pojmovno, metodološko in jezikovno razjasnitev prostorskega načrtovanja. Prostorsko načrtovanje je multidisciplinaren pristop in medpanožna prednostna naloga, ki vpliva na več področij, zlasti na okolje, promet in komunikacije, stanovanja ter na stanovanjska in industrijska območja itd.

7.2.1

V okviru lizbonske strategije EESO predlaga bolj uravnotežen gospodarski razvoj ozemlja Unije, da bi bili razvoja deležni vsi državljani in vsa ozemlja, tudi regije s stalnimi naravnimi ovirami in strukturnimi težavami (7).

7.2.2

Vse evropske politike morajo spodbujati cilj ozemeljske kohezije. EESO predlaga, naj bi cilje socialne kohezije vključili med cilje Teritorialne agende, ker na ozemlju Unije ljudje živijo, uresničujejo priložnosti in rešujejo težave.

7.2.3

Policentrični razvoj urbanih in metropolitanskih območij ter konstruktiven odnos med njimi ter obrobnimi in podeželskimi območji lahko prispeva k večjemu ekonomskemu in socialnemu ravnovesju v Evropi. Boj proti revščini in socialni izključenosti, vključevanje priseljencev (8), izboljšanje stanovanjske politike, enake možnosti in vzpostavitev visokokakovostnih javnih storitev morajo biti prav tako vključeni med osnovne cilje ozemeljskega pristopa.

7.3.1

Vsa pred kratkim objavljena poročila o podnebnih spremembah opozarjajo na resnost tega problema. Segrevanje planeta je dejstvo in ni stvar osebnega mnenja. Veliko vplivov podnebnih sprememb je najprej opaznih na ozemeljski ravni. Prostorsko načrtovanje se mora soočiti s tem novim izzivom ter skušati omiliti in odpraviti nekatere vplive podnebnih sprememb na ozemeljski ravni.

7.3.2

Pripraviti je treba evropski načrt za soočanje z naravnimi nesrečami in katastrofami. Vendar pri tem ne gre za znanstveno fantastiko. Nedavno poročilo ekonomista Nicholasa Sterna (9), ki ga je naročila britanska vlada, nazorno prikazuje, v kakšni nevarnosti je naš planet: boju proti podnebnim spremembam bi morali nameniti vsaj 1 % svetovnega BDP, če bi želeli preprečiti, da celotni stroški in tveganje zaradi podnebnih sprememb povzročijo 5-odstotno zmanjšanje svetovnega BDP, ki bi lahko doseglo celo 20 %, če se bodo najbolj škodljivi vplivi segrevanja povečevali tako hitro kot doslej.

7.3.3

Škodljiv vpliv podnebnih sprememb na kohezijo in konkurenčnost, kakovost življenja in trajnostni razvoj se lahko pokaže prej, kot bi pričakovali, kar potrjuje nedavno poročilo skupine strokovnjakov OZN za podnebne spremembe, predstavljeno v Parizu 2. februarja 2007. EESO predlaga, da se pri prostorskem načrtovanju upoštevajo učinki podnebnih sprememb.

7.3.4

Upoštevati je treba tudi nevarnosti, ki izhajajo iz tehnoloških katastrof (radioaktivnih, kemičnih ali bakterioloških groženj), nevarnosti zaradi nesreč ali terorističnih napadov, ter predvideti morebitne množične premike prebivalstva.

7.4.1

Zamisel o vseevropskih prometnih omrežjih (TEN-T) se je začela razvijati v poznih 80. letih v povezavi z enotnim trgom. Razprava o enotnem trgu in prostem pretoku je smiselna le, če različna nacionalna in regionalna prometna omrežja povežemo v vseevropski sistem sodobne in učinkovite infrastrukture.

7.4.2

Od leta 1992 je naslov XV Pogodbe (členi 154, 155 in 156) namenjen vseevropskim omrežjem. Petnajst let pozneje je položaj nezadovoljiv in celo skrb zbujajoč. Razlogi za slab rezultat so delno tudi težave s financiranjem in pomanjkanje politične volje. EESO obžaluje, da so vlade potisnile v pozabo in politično opustile Evropsko pobudo za rast (10) iz leta 2003, ki je vključevala izgradnjo velikih vseevropskih omrežij. EESO se sprašuje: koliko je k slabemu stanju vseevropskih prometnih, telekomunikacijskih in energetskih omrežij prispevalo pomanjkanje splošnega pregleda nad evropskim ozemljem in njegovo infrastrukturo?

7.4.3

EESO opozarja na enega od temeljnih ciljev: vsem posameznikom in regijam je treba zagotoviti ustrezno dostopnost prometnih omrežij in povezanost z njimi, in sicer z uravnoteženim vseevropskim omrežjem, dobro povezanim z manjšimi mesti, podeželskimi območji in otoškimi regijami.

7.4.4

Evropa danes nima ustreznega energetskega omrežja (električnega, naftnega in plinskega). To lahko povzroči zlom gospodarske dejavnosti. Pomeni pa tudi, da so regije in ozemlja, ki zdaj nimajo dostopa do teh omrežij, v slabšem položaju.

7.4.5

Evropska energetska politika mora nujno upoštevati ozemeljski pristop, da se zavarujejo naravni viri ter zagotovita socialna in ozemeljska kohezija.

7.4.6

Poleg tega je treba za izvajanje lizbonske strategije zagotoviti dostop vseh ozemelj in vseh državljanov do informacijske družbe in njenih omrežij ter do prostega pretoka znanja in usposabljanja. Teritorialna agenda EU mora to upoštevati kot prednostni pristop.

7.5.1

Cilj varstva evropskega fizičnega in naravnega okolja ter ohranjanja biotske raznovrstnosti se lahko doseže le s skupnim političnim pristopom na celotnem ozemlju. S tega stališča je bistvena evropska dodana vrednost.

7.5.2

Teritorialna agenda mora vzpostaviti temelje nove, učinkovitejše okoljske politike in ohranjanja biotske raznovrstnosti (11).

7.6.1

Evropa ima zelo pomembno kulturno dediščino, ki jo mora EU zaščititi. Vse evropske regije so kulturno zelo raznolike, kar je temelj zgodovine in identitete Evropejcev.

7.6.2

Teritorialna agenda mora spodbujati ohranjanje te bogate in raznolike kulturne dediščine, ki ga je poleg tega treba okrepiti kot endogen dejavnik gospodarskega razvoja in socialne kohezije.

8.1

Smernice za ozemeljsko strategijo EU si morajo prizadevati za čim večjo gospodarsko učinkovitost, socialno kohezijo in okoljsko trajnost ter hkrati upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

8.2

Brez poseganja v pristojnosti držav članic in regij pri politiki prostorskega načrtovanja so smernice za trajnostno ozemeljsko strategijo za ozemlje Skupnosti referenčni okvir za ozemlje Unije, ki mora ozemeljski koheziji zagotavljati vsebino in smisel.

8.3

Smernice za ozemeljsko strategijo za doseganje gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije bi morale prednostno obravnavati: