29.10.2009

SL

Uradni list Evropske unije

CE 259/1

---

Darovanje in presajanje organov: politični ukrepi na ravni EU

P6_TA(2008)0130

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. aprila 2008 o darovanju in presajanju organov: politični ukrepi na ravni EU (2007/2210(INI))

(2009/C 259 E/01)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 152(4)(a) Pogodbe ES,

—	ob upoštevanju Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o darovanju in presajanju organov: politični ukrepi na ravni EU (KOM(2007)0275) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen sporočilu: Povzetek ocene učinkov SEK(2007)0705),

—	ob upoštevanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o določitvi standardov kakovosti in varnosti, darovanja, pridobivanja, testiranja, predelave, konzerviranja, shranjevanja in razdeljevanja človeških tkiv in celic (1),

—	ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (2),

—	ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (3),

—	ob upoštevanju Direktive 2001/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izvajanjem dobre klinične prakse pri kliničnem preskušanju zdravil za ljudi (4),

—	ob upoštevanju vodilnih načel Svetovne zdravstvene organizacije o presajanju človeških organov,

—	ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in njenega dodatnega protokola o presaditvi človeških organov in tkiv,

—	ob upoštevanju poročila Sveta Evrope o reševanju pomanjkanja organov: sedanje stanje in strategije za povečanje darovanja organov (1999),

—	ob upoštevanju poročila Sveta Evrope o napotkih za zagotavljanje varnosti in kakovosti organov, tkiv in celic (5),

—	ob upoštevanju dokumenta s prvega srečanja nacionalnih strokovnjakov o darovanju in presajanju organov na ravni Skupnosti (6), ki je potekalo v Bruslju 13. septembra 2007,

—	ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0090/2008),

A.

ker potrebe po presajanju organov v Evropski uniji naraščajo brez prestanka in hitreje, kot število darovanih organov; ker je na čakalnih listah v EU več kot 60 000 bolnikov, ki potrebujejo presaditev organov, in ker veliko število bolnikov zaradi kroničnega pomanjkanja organov umre; ker se čakalni seznami kljub porastu števila darovalcev niso skrajšali,

B.	ker se trgovina z organi, komercializacija in presaditveni turizem hitro razraščajo, kar ni v skladu s spoštovanjem človekovega dostojanstva; ker obstaja povezava med pomanjkanjem organov ter trgovino z njimi; ker je potrebnih več podatkov o trgovini z organi,

C.	ker se pri izvajanju nezakonitih komercialnih presaditev organov varnostna vprašanja pogosto ne upoštevajo, kar lahko ogrozi življenje tako darovalca kot prejemnika,

D.

ker štiri države članice še niso ratificirale konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, pet držav članic ni ratificiralo protokola o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovine z ljudmi, predvsem ženskami in otroki, ki dopolnjuje omenjeno konvencijo (Palermski protokol), devet držav članic ni ratificiralo izbirnega protokola h konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije, 17 držav članic pa še ni ratificiralo Konvencije Sveta Evrope o ukrepih za boj proti trgovini z ljudmi,

E.	ker postaja trgovina z organi in tkivi, kljub sedanjim razmeroma nizkim ocenam v primerjavi z drugimi oblikami nezakonite trgovine, vse večji svetovni problem, ki se pojavlja znotraj nacionalnih meja in sega čeznje, in ker jo usmerja povpraševanje (v EU je po ocenah 150–250 primerov letno),

F.

ker je trgovina z organi in tkivi oblika trgovine z ljudmi, ki vključuje resne kršitve temeljnih človekovih pravic, zlasti človekovega dostojanstva in telesne integritete, in ker lahko zmanjša zaupanje državljanov v zakoniti sistem za presajanje organov, kar lahko vodi v nadaljnje pomanjkanje prostovoljno darovanih organov in tkiv,

G.	ker so kakovost, varnost, učinkovitost in preglednost bistvene, če želi družba izkoristiti možnosti, ki jih lahko presajanje ponudi kot vrsta zdravljenja,

H.	ker je presajanje organov edini način zdravljenja, ki je na voljo ob dokončni odpovedi organov, kot so jetra, pljuča in srce, in ker je tako zdravljenje pri dokončni ledvični odpovedi stroškovno najučinkovitejše; ker je mogoče s presaditvijo organa rešiti življenje in izboljšati njegovo kakovost,

I.

ker obstajajo med državami članicami in v državah samih pomembne razlike v številu presaditev in virih organov (ali je daroval živi ali umrli darovalec) ter celo neskladja v zahtevah glede kakovosti in minimalnih varnostnih zahtevah pri darovanju in presajanju organov, hkrati pa se organizacijski pristop k presajanju od države članice do države članice razlikuje, zaradi česar v EU obstajajo neenotni standardi,

J.	ker se pravni sistemi v državah članicah razlikujejo (nekater države članice imajo sistem privolitev, druge pa sistem zavrnitve) in izkušnje različnih držav članic kažejo, da je vpliv pravnega sistema na število darovalcev precej omejen,

K.	ker lahko presaditev pogosto nadomesti le intenzivna nega, ki je za bolnika neprijetna in obremeni zdravstveni sistem ter družino in negovalce bolnikov,

L.	ker sta darovanje in presajanje organov občutljivi in zapleteni vprašanji, ki ne vključujeta le medicinskih, ampak tudi pravne in etične vidike ter za svoj razvoj potrebujeta sodelovanje celotne civilne družbe,

M.	ker pri uporabi organov za zdravljenje obstaja tveganje prenosa nalezljivih in drugih bolezni,

N.	ker se med državami članicami že izmenjuje veliko organov in že obstajajo različne evropske organizacije za izmenjavo organov (npr. Eurotransplant, Scandiatransplant),

O.	ker obstoječe izkušnje (na primer. španski model, belgijski projekt GIFT, DOPKI in Zveza za darovanje in presajanje organov) kažejo, da so rezultati dobri in jih je treba upoštevati,

P.	ker imajo ozaveščanje javnosti, jasne in pozitivne informacije ter visoke izobraževalne in komunikacijske sposobnosti strokovnjakov pomembno vlogo pri povečevanju pripravljenosti za darovanje organov,

Q.	ker je treba uvesti učinkovite ukrepe javnega zdravja za pospešitev zgodnjega odkrivanja in obvladovanja kroničnih bolezni, ki povzročajo odpovedi organov, kot je kronična bolezen ledvic, da bi karseda zmanjšali število ljudi, ki bodo v prihodnje potrebovali presaditev organov ali ledvic,

1.   pozdravlja zgoraj omenjeno Sporočilo Komisije, v katerem je predlagan zelo dobrodošel integriran tristebrni pristop;

Pravni instrument

2.   pričakuje predlog direktive Komisije, ki bo določil zahteve glede kakovosti in varnosti darovanja, pridobivanja, testiranja, shranjevanja, prevoza in dodeljevanja organov po vsej EU in sredstva, potrebna za izvajanje teh zahtev; vseeno poudarja, da prihodnji zakonodajni okvir ne sme dodatno upravno obremeniti držav članic ali ponudnikov storitev niti ogroziti uporabe sedanjih primerov dobre prakse ali prakse, prilagojene najpogostejšim pogojem in okoliščinam v posameznih državah članicah, ali vsebovati zahtev, zaradi katerih bi se zmanjšalo število potencialnih in dejanskih darovalcev;

3.   poudarja, da bi morala nova direktiva dopolniti in okrepiti prizadevanje držav članic za doseganje dejavne in učinkovite metode usklajevanja, ne da bi se pri tem preprečevala uvedba ali ohranitev strožjih ukrepov;

4.   poudarja, da bi morala direktiva upoštevati napredek medicinske znanosti;

Sodelovanje med državami članicami

5.   je zaskrbljen, ker je človeških organov za presaditev na voljo premalo, da bi zadovoljili potrebe bolnikov; meni, da je omejitev pomanjkanja organov in darovalcev glavni izziv, s katerim se soočajo države članice v zvezi s presajanjem organov; opozarja, da je trenutno na tisoče bolnikov vpisanih na čakalne sezname v Evropi, na katerih je stopnja umrljivosti zelo visoka;

6.   ugotavlja, da mora dodeljevanje organov temeljiti na zdravstveni sposobnosti bolnika za sprejem organa; meni, da je diskriminacija zaradi invalidnosti, ki ne vpliva na možnosti bolnika, da bo njegovo telo organ sprejelo, nesprejemljiva;

7.   poudarja, da je darovanje organov darilo in da je zato pri iskanju rešitve za resno pomanjkanje organov v EU izjemno pomembno spoštovati in varovati svobodo izbire pri odločanju o tem, ali bo nekdo daroval organe ali ne;

8.   je seznanjen s pomembnimi razlikami v zvezi z virom organov (umrli ali živi darovalci) v EU, precejšnimi razlikami med državami članicami pri uspešnosti širjenja kroga darovalcev, neskladnosti med državami članicami pri zahtevah glede kakovosti in varnosti, različnimi organizacijskimi pristopi k darovanju in presajanju organov ter razlikami v izobrazbi in usposobljenosti medicinskega in paramedicinskega osebja; meni, da neskladja delno pojasnjuje kombinacija gospodarskih, strukturnih, upravnih, kulturnih, etičnih, verskih, zgodovinskih, družbenih in pravnih dejavnikov, čeprav je odločilen dejavnik očitno to, kako poteka celoten postopek pred darovanjem in presaditvijo;

9.   zato trdno verjame, da imajo države članice veliko možnosti za delitev strokovnega znanja in izkušenj, z namenom povečanja števila darovalcev ter izenačenja dostopa do presajanja v vsej EU; zato pričakuje akcijski načrt Komisije za okrepljeno sodelovanje med državami članicami, da se

—	poveča razpoložljivost organov,

—	izboljšata učinkovitost in dostopnost sistemov za presajanje organov,

—	poveča javna osveščenost,

—	zagotovita kakovost in varnost;

10.   zato poudarja, da sta oblikovanje dobro strukturiranih operativnih sistemov in spodbujanje uspešnih modelov znotraj držav članic in med njimi ter, če je smotrno, na mednarodni ravni izredno pomembna; predlaga, da so operativni sistemi setavljeni iz ustreznega pravnega okvira, tehnične in logistične infrastrukture, psihološke in organizacijske podpore in ustrezne organizacijske strukture na bolnišnični in nadbolnišnični ravni, v kateri bo visoko usposobljeno osebje, in povezani z jasnimi določbami o sledljivosti ter pravičnim, učinkovitim in poštenim sistemom dodeljevanja in dostopa do sistema za presajanje organov;

Povečanje razpoložljivosti organov

11.   poudarja, da so države članice same odgovorne za svoj pravni model; ugotavlja, da v EU obstajata dva modela, ki imata vsak še različne oblike; meni, da pravnih sistemov ni treba prilagajati ali usklajevati; poziva države članice, naj sprejmejozakonodajo, ki omogoča določitev nacionalnega predstavnika, ki lahko odloča o darovanju po tem, ko oseba umre;

12.   poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti posmrtnega darovanja; zato poziva države članice, naj čim več vlagajo v izboljšanje svojih organizacijskih sistemov, tako da:

—	osveščajo, izobražujejo in usposabljajo medicinsko in paramedicinsko osebje,

—	finančno podpirajo bolnišnice pri imenovanju internih koordinatorjev presaditev (zdravniki na oddelkih intenzivne nege, ki jim pomaga medicinska ekipa) čigar naloga bi bila aktivna določitev možnih darovalcev in stik z njihovimi družinami,

—	izvajajo programe za izboljšanje kakovosti v vseh bolnišnicah ali skupinah bolnišnic v EU, kjer se pokažejo možnosti za darovanje organov;

13.   poziva države članice, naj za povečanje razpoložljivosti organov ocenijo uporabo razširjenega kroga darovalcev (starejših darovalcev ali darovalcev z nekaterimi boleznimi) in pri tem upoštevajo vidike kakovosti in varnosti;

14.   meni, da so mogoče presaditve neoptimalnih organov; v takih primerih bi morala imeti skupina za presajanje po posvetu z bolnikom in/ali njegovo družino možnost na osnovi analize tveganj in koristi odločati o uporabi organov za posamezne bolnike;

15.   poziva države članice, ki dovoljujejo darovanje organov živih darovalcev, naj upoštevajo vidike kakovosti in varnosti; kljub temu poudarja, da mora biti takšno darovanje zgolj dopolnilo k posmrtnemu darovanju;

16.   ugotavlja, da so zdravniki zaskrbljeni, ker se bodo z razširjenim krogom darovalcev verjetno pogosteje srečevali z zavračanjem organov in postopnim zmanjšanjem delovanja presajenih organov, zato Komisijo in države članice poziva, naj podprejo metode preprečevanja in zdravljenja zavračanja organov, da bodo zdravniki z zaupanjem uporabljali razširjeni krog darovalcev;

17.   se zaveda, da biotehnologija že ponuja rešitve za tveganje zavrnitve presajenih organov, na primer z zdravljenjem, ki zmanjšuje stopnjo zavrnitve, kar bo hkrati prispevalo k večji razpoložljivosti organov, saj bodo zdravniki zavračanje lahko zdravili ali celo preprečevali; meni, da to podpira uporabo organov razširjenega kroga darovalcev, saj se zmanjšuje tveganje, ki je povezano s programi za te kroge;

18.   poziva države članice, naj do januarja 2010 odpravijo zakonodajo, ki omejuje uporabo darovanih organov zgolj na svojo državo članico;

19.   poziva države članice, naj storijo vse potrebno na področjih izobraževanja in usposabljanja, skupinskega dela in plačila transplantacijskih kirurgov;

20.   poudarja, da je treba pridobivanje in presajanje organov financirati iz namenskih proračunskih postavk, da bolnišnic ne bi začeli odvračati od presajanj;

21.   poudarja, da je treba zagotoviti, da bo darovanje organov ostalo strogo nekomercialno;

22.   podpira ukrepe, katerih cilj sta zaščita živih darovalcev z medicinskega, psihološkega in družbenega vidika in zagotovitev, da je darovanje organov nesebično in prostovoljno, in ki izključujejo plačila med darovalci in prejemniki, razen nadomestila, ki je strogo omejeno na povrnitev stroškov in neprijetnosti v zvezi z darovanjem; poziva države članice naj, kadar nacionalna zakonodaja omogoča taka darovanja, zagotovijo anonimnost umrlih darovalcev in živih darovalcev, ki niso genetsko ali čustveno povezani s prejemniki; poziva države članice, naj opredelijo pogoje, pod katerimi se lahko dodeli nadomestilo;

23.   odločno poziva države članice, naj sprejmejo ali ohranjajo stroge zakonske določbe o presajanju organov živih darovalcev, ki niso sorodniki, da bo sistem pregleden in bo izključeval možnosti za nezakonito prodajo organov in prisilo darovalcev; tako se organi živih darovalcev, ki niso sorodniki, lahko darujejo samo v skladu z zahtevami nacionalnega prava in po odobritvi ustrezne neodvisne ustanove;

24.   odločno poziva države članice, naj zagotovijo, da, zlasti v zavarovalniških sistemih, živi darovalci niso diskriminirani;

25.   odločno poziva države članice, naj živim darovalcem zagotovijo povračilo stroškov socialnega varstva;

26.   meni, da bo biotehnologija, če bo zagotovljena sledljivost, raziskovalcem v prihodnosti omogočila, da pridobivajo organe iz obstoječih tkiv in celic bolnikov ali darovalcev tkiv; poziva Komisijo, naj spodbuja takšne raziskave, ki jih pogosto izvajajo novonastala mala in srednje velika biotehnološka podjetja EU, v kulturnih in etičnih okvirih, ki veljajo v državah članicah, ter v skladu z Listino o temeljnih pravicah in Konvencijo Sveta Evrope o človekovih pravicah in biomedicini;

27.   ugotavlja, da več kliničnih poskusov na ljudeh dokazuje učinkovitost zdravljenja z izvornimi celicami odraslih v številnih primerih zdravljenja z nadomeščanjem celic;

Učinkovitost in dostopnost sistemov za presajanje organov

28.   je seznanjen, da kjlub temu, da je več držav članic uvedlo obvezno registracijo dejavnosti presajanja in obstaja tudi nekaj prostovoljnih registrov, ni na voljo obsežnega sistema za zbiranje podatkov o različnih vrstah presaditev in njihovih rezultatih; zelo priporoča vzpostavitev nacionalnih kontrolnih registrov živih darovalcev in postopkov presaditve; poudarja, da je navedene registre treba redno posodabljati; poudarja pomen primerljivosti podatkov med državami članicami;

29.   poziva Komisijo, naj državam članicam priporoči nekaj smernic v zvezi z registracijo in tako zagotovi, da bodo registrirane osebe sporočale določene svoje anamnestične podatke, hkrati pa skrbi za kakovost in varnost organov darovalcev, saj registracija ni zgolj preprost vnos imena, ampak ima tudi posledice za darovalca in prejemnika;

30.   poziva Komisijo, naj pospeši razvoj bistvenih tehničnih in etičnih standardov na področju darovanja in presajanja organov za upravljanje varnosti, kakovosti in učinkovitosti darovanja organov, ki se lahko uporabljajo kot model za države članice; Komisijo prav tako poziva, naj oblikuje mehanizem EU, ki bi spodbujal usklajevalne dejavnosti v zvezi z darovanjem in presajanjem organov med državami članicami;

31.   meni, da dodatno korist sodelovanja med državami članicami, ki v zgoraj omenjenem Sporočilu Komisije ni dovolj poudarjena, predstavlja potencialna vrednost izmenjave organov med državami članicami v smislu medicinskih in tehničnih možnosti, kljub temu, da se zaveda geografskih omejitev pri takih izmenjavah in morebitnih vplivov na viabilnost organov; pri tem opozarja na pozitivne rezultate mednarodnih sistemov; verjame, da je lahko izmenjava organov zelo koristna, zlasti kar zadeva težke presaditve (na primer v primerih zelo občutljivih bolnikov ali nujnih primerov in bolnikov s posebnimi boleznimi, za katere se težko najde ustrezen darovalec);

32.   poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami izvede študijo o vseh vprašanjih v zvezi s presaditvijo organov pri nerezidentih EU v državah članicah, in izdela kodeks ravnanja, ki bo določal pravila in pogoje, po katerih se lahko organi, ki so jih darovali umrli darovalci EU, dodelijo nerezidentom EU;

33.   poudarja, da je dobro sodelovanje med zdravstvenimi delavci in pristojnimi organi nujno ter zagotavlja dodano vrednost; poziva Komisijo, naj olajša povezovanje nacionalnih organizacij za presajanje v državah članicah, ki bo vključevalo pravno, etično in tehnično sodelovanje; priznava, da nekaterih razmer na področju presajanja v državah članicah z omejenim krogom darovalcev ni mogoče ustrezno obravnavati; verjame, da lahko imajo zlasti majhne države članice nedvomno korist od evropskega sodelovanja;

34.   poziva k izdelavi darovalske kartice EU, ki bi dopolnjevala obstoječe nacionalne sisteme;

35.   meni, da je mednarodno sodelovanje pri spodbujanju razpoložljivosti in varnosti organov zaželeno; pri tem poudarja, da bi bila koristna splošna pravila, ki veljajo za najboljšo medicinsko prakso, diagnostnične tehnike in shranjevanje; poziva države članice, naj aktivno spodbujajo takšno sodelovanje in uporabljajo ta sistem splošnih pravil;

Krepitev javne osveščenosti

36.   poudarja pomen večjega osveščanja javnosti o darovanju in presajanju organov z namenomolajšanja opredelitev darovalcev in tako poveča razpoložljivost organov; zato poziva Komisijo, države članice in civilno družbo, naj strukturno okrepijo spodbujanje darovanja organov, med drugim med mladimi v šolah; predlaga, da se v ta namen uporabijo znane osebnosti (na primer športniki in športnice) in izobraževalni svežnji;

37.   poudarja, da je treba informacije o darovanju in presajanju organov predstaviti na pregleden, nepristranski in nevsiljiv način in da morajo vsebovati obseg darovanja organov, npr. da lahko darovanje obsega več organov ali tkiva;

38.   poudarja, da je svoboda odločanja o tem, ali bo nekdo daroval organ ali ne, izključna pravica darovalca in jo je treba spoštovati ter da je treba darovanje organov obravnavati kot darilo enega človeškega bitja drugemu; poudarja, da se mora to odražati v jeziku, ki se pri tem uporablja, zato se je treba izogibati ekonomskim izrazom, ki bi napeljevali na misel, da se lahko z organi ravna kot z blagom na notranjem trgu;

39.   poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi obstoječo evropsko spletno stran o darovanju organov (7), kakor tudi stran Svetovne zdravstvene organizacije (8) razvila in razširila tako, da bo zajemala vse države članice in vse uradne jezike EU, da bi bile na voljo vse potrebne informacije in podatki o darovanju in presajanju organov;

40.   poziva Komisijo in države članice, naj podprejo dan darovalcev in priporoča izvedbo ukrepov, ki bodo poudarjali dobre rezultate in pomen presajanja organov;

41.   je prepričan, da se lahko razpoložljivost organov zelo učinkovito poveča s tem, da se javnosti zagotovi več informacij tudi na lokalni in regionalni ravni; poziva Komisijo, države članice in organizacije civilne družbe, cerkve, verske in humanistične skupnosti, naj sodelujejo pri tem prizadevanju za ozaveščanje javnosti o možnosti darovanja organov ob upoštevanju kulturnih posebnosti posameznih držav članic; poudarja pomen, ki ga imajo registrirani darovalci pri pospeševanju darovanja organov, s tem ko družinske člane in prijatelje spodbujajo, naj tudi oni postanejo darovalci;

42.   priznava, da je pomembno izboljšati komunikacijske sposobnosti zdravstvenih delavcev, na primer z oblikovanjem informacijskih smernic; poudarja potrebo po strokovnem odnosu do komunikacije in podpori strokovnjakov na tem področju; posebno pozornost je treba nameniti vsebini sporočila in najboljšim načinom obravnavanja najspornejših tem; poudarja pomen rednih srečanj s predstavniki medijev za predstavitev dobrih rezultatov in pomena presajanja organov;

43.   podpira vzpostavitev telefonske linije za presajanje z eno samo telefonsko številko, ki bi jo vodila nacionalna organizacija za presajanja, kjer ta obstaja, in na kateri bi ekipa ustrezno usposobljenih in izkušenih strokovnjakov vsem zainteresiranim 24 ur na dan zagotavljala hitre, ustrezne in natančne medicinske in pravne informacije;

44.   poziva Komisijo, naj podpre raziskave o darovanju in presajanju organov prek nacionalnih meja, naj obravnava vpliv narodnosti, države izvora, vere, stopnje izobrazbe in družbeno-gospodarskega razreda na odločitev o darovanju organov; poziva Komisijo in države članice, naj rezultate navedenih raziskav hitro razširijo z namenom obveščanja javnosti in odpravljanja napačnega razumevanja;

Izboljšanje kakovosti in varnosti

45.   priznava, da je zelo pomembno zagotoviti kakovost in varnost darovanja ter presajanja organov; poudarja, da bo to imelo vpliv v smisluzmanjšanja tveganja pri presajanju in poseldično zmanjšanja škodljivih učinkov; priznava, da lahko ukrepi v zvezi s kakovostjo in varnostjo vplivajo na razpoložljivost organov in obratno; poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam razviti zmogljivost za oblikovanje in razvijanje nacionalnih predpisov in regulativnega okvira za izboljšanje kakovosti in varnosti, ne da bi to negativno vplivalo na razpoložljivost organov za presaditev;

46.   priznava, da je treba rezultate po opravljeni presaditvi in darovanju spremljati in oceniti; poudarja, da je treba spodbujati skupno metodologijo analize podatkov na osnovi najboljših praks, ki se uporabljajo v državah članicah, da se omogoči čim večja primerljivost rezultatov med državami članicami;

47.   poziva države članice, naj podaljšajo čas spremljanja bolnikov po presaditvi na več let in po možnosti, dokler je bolnik živ in/ali presadek deluje;

48.   poziva Komisijo naj v okviru Sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) zagotovi sredstva za podporanje raziskav boljših in bolj natančnih diagnostičnih tehnik, ki bodo omogočale zgodnje in učinkovito odkrivanje nevarnih bolezni, kot so HIV/AIDS, hepatitis in druge, saj je zavarovanje pred različnimi škodljivimi dejavniki in povzročitelji bolezni v organih darovalca pomemben vidik pri presajanju organov;

Trgovina z organi

49.   poudarja, da obstaja povezava med pomanjkanjem organov in trgovino z organi, ker trgovina z organi spodkopava verodostojnost sistema potencialnih prostovoljnih in neplačanih darovalcev; poudarja, da je vsako komercialno izkoriščanje organov neetično in neskladno z najosnovnejšimi človeškimi vrednotami; poudarja, da darovanje organov, ki so ga spodbudili iz finančni razlogi, zmanjšuje vrednost podarjenega organa na navadno blago, kar je kršitev človekovega dostojanstva in v nasprotju s členom 21 Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino ter je prepovedano s členom 3(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

50.   v zvezi s tretjimi državami poziva Komisijo, naj se bori proti trgovini z organi in tkivi, ki jo je treba po vsem svetu prepovedati, tudi presajanju organov in tkiv mladoletnikov, duševno prizadetih oseb ali usmrčenih zapornikov; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo ozaveščenost mednarodne javnosti o tem vprašanju;

51.   meni, da je treba v boju proti trgovini z organi v revnejših delih sveta sprejeti dolgoročno strategijo za odpravo socialne neenakosti, na katerih temeljijo takšne prakse; poudarja, da je treba v boju proti praksi prodaje organov za denar (zlasti v državah sveta v razvoju) vzpostaviti mehanizme sledljivosti, da se prepreči vnos teh organov v EU;

52.   poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje „presaditvenega turizma“ z oblikovanjem smernic, ki bodo najrevnejše in najranljivejše darovalce zaščitile, da ne bi postali žrtve trgovine z organi, ter sprejetjem ukrepov, ki povečujejo razpoložljivost zakonito pridobljenih organov, in z izmenjavo vpisov na čakalne sezname med obstoječimi organizacijami za izmenjavo organov, ki bo preprečevala podvajanje seznamov; poziva Komisijo, da prek območja svobode, varnosti in pravice spodbuja skupen pristop, katerega cilj je združevanje informacij o nacionalni zakonodaji o trgovini z organi, ter opredeli glavne težave in mogoče rešitve; v zvezi s tem poudarja, da je treba oblikovati sistem sledljivosti in odgovornosti za človeške snovi;

53.   odločno poziva države članice, naj po potrebi svoje kazenske zakonike prilagodijo tako, da bodo zagotavljali ustrezen kazenski pregon zoper osebe, odgovorne za trgovino z organi, in vanje vključijo kazni za zdravstveno osebje, ki sodeluje pri presaditvah organov iz nezakonite trgovine, istočasno pa naj si kar najbolj prizadevajo možne prejemnike organov odvrniti od iskanja organov in tkiv iz nezakonite trgovine; poudarja, da bi bilo potrebno preučiti možnost uvedbe kazenske odgovornosti za evropske državljane, ki so kupili organe v Uniji ali izven nje;

54.   poziva države članice, naj storijo vse potrebno, da bo zdravstvenemu osebju preprečeno spodbujati trgovanje z organi in tkivi (npr. z napotitvijo pacientov k tujim službam za presaditve, ki bi lahko bile vpletene v nezakonito trgovino), zdravstvenim zavarovalnicam pa podpiranje dejavnosti, ki neposredno ali posredno spodbujajo trgovino z organi, na primer s povrnitvijo stroškov, nastalih z nezakonitim presajanjem organov;

55.   meni, da morajo države članice urediti izobraževanje za nacionalne organe pregona ter zdravstveno osebje o trgovini z organi, da bodo o vsakem znanem primeru obvestili policijo;

56.   države članice poziva, naj podpišejo, ratificirajo in izvajajo konvencijo Sveta Evrope o ukrepih proti trgovini z ljudmi in Palermski protokol, če tega še niso storile;

57.   obžaluje, da Europol ni predložil študije o prodaji organov in trgovini z njimi zato, ker trdi, da ni dokumentiranih primerov; se sklicuje na poročila Sveta Evrope in Svetovne zdravstvene organizacije, ki navajajo jasne dokaze, da je trgovina z organiproblem tudi držav članic EU, ter poziva Komisijo in Europol, naj izboljšata spremljanje primerov trgovine z organi in prideta do potrebnih ugotovitev;

58.   zahteva, naj Komisija in Svet posodobita akcijski načrt o trgovini z ljudmi in vanj vključita tudi akcijski načrt za boj proti trgovini z organi, kar bo omogočilo tesnejše sodelovanje pristojnih organov;

59.   poziva tudi, naj se akcijski načrt navezuje na pravilne in verodostojne podatke o količinah, vrstah in izvoru organov iz nezakonite trgovine;

*

* *

60.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetovni zdravstveni organizaciji, Svetu Evrope in parlamentom držav članic.

---

(1)  UL L 102, 7.4.2004, str. 48.

(2)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

(3)  UL L 201, 31.7.2002, str. 37.

(4)  UL L 121, 1.5.2001, str. 34.

(5)  Tretja izdaja, 2007.

(6)  SANCO C6 EFZ/gsc D (2007) 360346.

(7)  www.eurodonor.org (in/ali www.eurocet.org).

(8)  www.transplant-observatory.org.

---