28.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 354/59

—

da se državljani pri izvajanju participativnih možnosti ne soočajo z nepotrebnimi ovirami, saj gre zgolj za „pobudo o agendi“;

—

da se z jasnimi pravili in določbami pobudnikom olajša organizacija pobude v 27 državah članicah brez presenetljivih nacionalnih ovir;

—

da se pobudnikom po potrebi zagotovi finančna podpora takoj, ko je dosežen določen prag.

—

horizontalni civilni dialog,

—

vertikalni civilni dialog,

—

že obstoječo prakso posvetovanja Komisije in

—

novo evropsko državljansko pobudo.

4.1.1

Ta določba je podlaga za horizontalni „civilni dialog“, vendar ga ne opredeljuje natančneje. Odbor je že v več mnenjih izrazil stališče glede civilnega dialoga (4)  (5)  (6) in navedel, da je to ključni element udeležbe v evropskem modelu demokracije. Večkrat je tudi že poudaril, da je pripravljen delovati kot platforma in posrednik pri tem dialogu ter prispevati k nastajanju evropske javnosti. V zvezi s tem je Odbor tudi večkrat poudaril, da želi kot partner in posrednik v civilnem dialogu prispevati k njegovemu razvoju. V zvezi s tem je pripravljen utrditi svojo vlogo kot srečevališče in nuditi praktično podporo, na primer s svojo infrastrukturo. Odbor meni, da je zelo pomembno, da prispeva k temu, da civilni dialog doseže potrebno (evropsko) javnost in se razvije v resnično interaktivno razpravo.

4.1.2

Odbor znova poudarja, da je za ta instrument participativne demokracije potrebna jasna opredelitev in da je treba določiti konkretna podrobna pravila za njegovo delovanje. Tako je treba na primer jasno določiti merila reprezentativnosti, ki jih morajo izpolnjevati združenja, navedena v tej točki, da lahko sodelujejo v dialogu. Odbor je tudi že v zvezi z vprašanjem reprezentativnosti akterjev organizirane civilne družbe opozoril (7) na to, da je pomembno razlikovati med kvantitativno (legitimno zastopanje večine udeleženih) in kvalitativno (dokazilo o ustrezni strokovnosti) reprezentativnostjo. Odbor meni, da morajo biti združenja, ki se bodo vključila v dialog, reprezentativna tako kvantitativno kot tudi kvalitativno.

4.1.3

Poleg tega bo moral zakonodajalec natančneje določiti, kateri konkretni ukrepi so potrebni z njegove strani, da bo izpolnjena zahteva po „ustreznem načinu“ (glej člen 11(1) PEU).

4.1.4

V zvezi s tem Odbor meni, da je treba opozoriti na razliko med evropskim civilnim dialogom in evropskim socialnim dialogom ter svari pred mešanjem teh dveh izrazov. Vsekakor je evropski socialni dialog tudi eden od stebrov kvalificirane udeležbe, vendar pa je podvržen posebnim pravilom v zvezi z vsebino, udeležbo, postopki in učinki. Njegova navedba v Pogodbi odraža njegov pomen.

4.2.1

Ta odstavek upošteva vertikalni civilni dialog in zavezuje organe Unije k rednemu vzdrževanju tega dialoga. Tudi o tej vrsti civilnega dialoga je Odbor že predstavil svoje stališče (8) in poziva Komisijo, naj tudi v zvezi s tem določi podrobnejša pravila, tako v zvezi z vsebino kot tudi s pravnimi postopki.

4.2.2

Evropski parlament je že pred časom – v pričakovanju sprejetja te pogodbene določbe – ustanovil tako imenovano Agoro in s tem ustvaril instrument za vertikalni civilni dialog.

4.2.3

Ker člen 11(2) PEU vse organe zavezuje k dialogu s civilno družbo, Odbor poziva vse ostale organe, zlasti Svet, naj čim prej pojasnijo, kako nameravajo izvajati ta člen Pogodbe.

4.2.4

Odbor ponuja vsem organom Unije na voljo svojo mrežo in infrastrukturo za začetek tega vertikalnega dialoga z organizirano civilno družbo oz. konstruktivno spremljanje tega dialoga.

4.3.1

Ta določba umešča prakso posvetovanja Komisije, ki se je že doslej obsežno uporabljala, v kontekst sedaj okrepljenega participativnega stebra evropskega modela demokracije. Odbor opozarja (9)  (10), da je ta praksa posvetovanja v bistvu temeljni element pojma evropskega upravljanja (11), ki ga je Komisija uvedla leta 2001, in kot ukrep od zgoraj navzdol šele posredno omogoča ukrepanje civilne družbe. Znova opozarja na to, da je treba razlikovati med „posvetovanjem“ kot ukrepom oblasti in „participacijo“ kot državljansko pravico. Ta ukrep se ne nanaša na vidik dejavnega vključevanja organizirane civilne družbe v proces od spodaj navzgor.

4.3.2

Odbor je pripravljen v skladu s svojim mandatom podpreti Evropsko komisijo, kadar želi izvesti posvetovanja, ki presegajo običajni spletni sistem, npr. z organizacijo skupnih posvetovanj o konkretnih temah ali s posvetovanji v okviru forumov zainteresiranih strani v skladu z metodo „odprtega prostora“.

4.3.3

Vendar pa samo posvetovanje še ni resnični dialog z organizirano civilno družbo. Odbor zato poziva Komisijo, da predela in strukturira sedanjo prakso posvetovanja. Na eni strani je potreben ustrezen časovni okvir posvetovanj, da imajo organizirana civilna družba in državljani resnično čas za pripravo svojih odgovorov in posvetovanje ni zgolj formalnost. Na drugi strani je treba proces presoje oblikovati bolj pregledno. Komisija bi morala odgovoriti na prispevke in pojasniti svoje stališče glede sprejetih ali zavrnjenih predlogov, da pride do resničnega dialoga. O tem in drugih izboljšavah bi se morala Komisija intenzivno posvetovati s civilno družbo.

4.4.1

Odbor se strinja z oceno, da pomen te nove evropske državljanske pobude za evropsko povezovanje močno presega pravno razsežnost in da jo je treba obravnavati kot prvi element neposredne demokracije na nadnacionalni ravni, ki pa je po besedilu določbe omejena na državljane Unije. Odbor bi pozdravil, če bi pri pregledu Pogodbe vanjo vključili tudi državljane tretjih držav s stalnim prebivališčem na območju Unije.

4.4.2

Treba je poudariti, da pri novi evropski državljanski pobudi ne gre za „državljansko pobudo“, ki jo poznajo mnoge države članice in ki sproži obvezujoči referendum, ampak za „pobudo za agendo“, ki Komisijo spodbuja k ukrepanju na zakonodajnem področju. To je instrument manjšine, ki zgolj daje možnost sooblikovanja političnega dnevnega reda. Pravico do zakonodajne pobude ima še naprej Komisija, morebitni zakonodajni proces, ki sledi, pa poteka v okviru predvidenih postopkov.

4.4.3

Vsekakor so za ta instrument potrebna določena pravila in standardi. Ker pa je treba instrumente neposredne demokracije na evropski ravni šele ustvariti, je treba dati državljanski pobudi okvir za postopen razvoj. Uredba o izvajanju člena 11(4) PEU bi morala določiti čim nižje minimalne standarde in standarde sprejemljivosti ter na področjih, kjer na ravni Skupnosti ni pridobljenih izkušenj, pustiti manevrski prostor za presojo in interpretacijo, ker lahko evropska državljanska pobuda doseže le, da se določena tema vključi v akcijski načrt Komisije.

4.4.4

Odbor pa se nikakor ne strinja s stališčem Evropskega parlamenta (12), da „ima Parlament politično nalogo, da nadzoruje postopek državljanske pobude“, in nasprotuje temu, da bi zakonodajalec nadzoroval proces na predzakonodajnem področju. Tovrstni „nadzor“ bi kršil načelo delitve oblasti; zato Odbor spodbuja ustanovitev neodvisnega „posvetovalnega organa“ oz. „službe za pomoč“, ki bi nudil pomoč pobudnikom pri pripravi in začetku evropske državljanske pobude, tako da bi se lahko v večini primerov izognili očitnim nasprotjem v zvezi z določbami dopustnosti in izvedbe, če jih že ni mogoče v celoti preprečiti.

4.4.5

Parlament v tem poročilu povsem upravičeno opozarja, da je treba razlikovati med peticijami, ki se naslovijo na Parlament, in državljanskimi pobudami, ki se kot poziv vložijo pri Komisiji. V tem smislu je treba za oba instrumenta soudeležbe od spodaj tudi popolnoma različno oblikovati postopke in zahteve.

4.4.6

Evropska državljanska pobuda kot instrument neposredne demokracije je tudi učinkovito sredstvo za začetek nadnacionalnih procesov posvetovanja. Državljani, ki so nekoliko odmaknjeni od „politične Evrope“, lahko sedaj sodelujejo s konkretnimi pobudami in cilji. Bolj kot bodo vabljeni in bolj kot se jih bo spodbujalo k sodelovanju pri pobudi brez nepotrebnih upravnih ovir, toliko hitreje bodo zapustili vlogo opazovalca nerazumljivih odločitev in iz objekta postali subjekt evropske skupnosti. Posledica tovrstnega postopoma sproženega procesa, ki zahteva razpravo o problemih, ki so pomembni za Evropo, je neizogibno ustvarjanje evropske zavesti in evropske javnosti.

4.4.7

Vsebinsko je treba opozoriti na to, da evropska državljanska pobuda seveda ne sme kršiti Pogodbe ali Listine Unije o temeljnih pravicah. Kot v posrednem/parlamentarnem procesu se lahko tudi v neposrednem/državljanskem procesu oblikovanja mnenja zgodi, da skupine skrajnežev izkoristijo obstoječe kanale oblikovanja mnenja in jih uporabijo oz. zlorabijo v svoje namene. To je velik, temeljni izziv vsake demokracije, hkrati pa tudi njena največja prednost v primerjavi z nedemokratičnimi sistemi. Sodobna predstavniška demokracija, ki temelji tako na posrednih kot tudi neposrednih stebrih, mora biti pripravljena odprto in pregledno razpravljati tudi o neprijetnih in morda celo skrajnih zadevah.

4.5.1

Čeprav Odbor ni bil neposredno vključen v postopek posvetovanja, ki je sedaj zaključen, želi pred obravnavo predlogov uredbe v Parlamentu in Svetu ustrezno prispevati k oblikovanju mnenja in v nadaljevanju predstavlja svoje stališče o vprašanjih, ki jih obravnava zelena knjiga.

4.6.1

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba prag določiti na podlagi objektivnih meril. Ne strinja se s Komisijo, da šele tretjina držav članic, torej 9 držav, zagotavlja reprezentativnost za interes Unije, niti se ne strinja z mnenjem nekaterih organizacij, da že 4 države članice predstavljajo to pomembno število.

4.6.2

Odbor pa se strinja z mnenjem Evropskega parlamenta, da četrtina držav članic, torej trenutno 7 držav, predstavlja ustrezen prag. Ta vrednost se nanaša na člen 76 Pogodbe o delovanju EU (PDEU), v skladu s katerim se akti s področja upravnega sodelovanja, ki zadevajo pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah ali policijsko sodelovanje, lahko sprejmejo na pobudo četrtine držav članic. Odbor meni, da je to primerna vrednost za ustrezno evropsko razsežnost državljanskih pobud.

4.7.1

Ker Lizbonska pogodba govori le o „večjem številu držav članic“, bi lahko sprejeli tudi možnost, da se ne navede najmanjše število podpisnikov iz vsake države. Vendar pa se Odbor strinja z mnenjem Komisije, da glede na večkrat navedeno zahtevo po dvojni večini v Pogodbi ne bi bilo v duhu Pogodbe, če ne bi določili najmanjšega števila podpisnikov iz posamezne države članice.

4.7.2

Namesto toge določitve številke 0,2 % na državo članico Odbor priporoča drsno lestvico, ki bi lahko predstavljala smiselno ravnotežje med državami. Tako bi lahko zahtevali absolutno najnižjo mejo 0,08 % (13) za to, da se upoštevajo podpisi v eni državi članici. Skupaj je za državljansko pobudo seveda potrebno 1 milijon podpisov. Rezultat kombinacije obeh meril je samodejna izravnava, ki je tudi v skladu z zahtevami Pogodbe o reprezentativnosti in resničnem vseevropskem interesu.

4.7.3

Odbor meni, da je tovrstno prožno pravilo, ki bi omogočalo lažje izvajanje, upravičeno tudi zato, ker evropska državljanska pobuda nenazadnje ni obvezujoč sklep, ampak je zgolj „poziv“ Komisiji.

4.8.1

Odbor se strinja s Komisijo, da bi moral biti splošni pogoj za sodelovanje pri državljanski pobudi volilna pravica državljana, da se udeleži volitev v Evropski parlament v svoji državi prebivališča, zato da se prepreči nepotrebna upravna obremenitev. Kljub naklonjenosti za vključitev mladih (na primer z znižanjem starostne meje na 16 let) bi to odstopanje od pravice do udeležbe volitev v Evropski parlament prekomerno otežilo preverjanje podpisov, saj bi morale skoraj vse države pripraviti dvojne volilne imenike.

4.9.1

Tudi v zvezi s tem Odbor meni, da so togi predpisi glede oblike neprimerni. Veljati bi morale nujne zahteve o obliki za upravne vloge in določiti bi bilo treba nekatere minimalne zahteve (glej tudi 4.13). Vsebina pobude in zahtevanega sklepa mora biti predstavljena jasno in nedvoumno. Vselej mora biti jasno, kaj nekdo s podpisom evropske državljanske pobude podpre.

4.10.1

Ni razloga, da ne bi neodvisno od posamezne nacionalne zakonodaje na ravni Skupnosti določili enotnih postopkovnih zahtev oz. standardov za zbiranje podpisov ter preverjanje in potrjevanje njihove verodostojnosti, saj je evropska državljanska pobuda (nov) nadnacionalni instrument udeležbe.

4.10.2

Treba je dovoliti vse oblike zbiranja podpisov, ki omogočajo preverjanje identitete; tako bi moralo biti mogoče zbiranje podpisov prek spletnega portala kot tudi zbiranje v javnosti. Odbor meni, da so zahteve, kot je potrditev verodostojnosti podpisov prek nacionalnih organov ali notarja, nedopustne ovire. Vsekakor je treba poleg preverjanja identitete zagotoviti tudi, da so navedeni podpisniki podpisali pobudo samostojno in prostovoljno. Zato je treba zlasti za elektronsko zbiranje podpisov sprejeti posebne previdnostne ukrepe.

4.10.3

Pri zbiranju podpisov prek spleta za varnost in verodostojnost zadostujejo ime, naslov, rojstni datum in potrditvena e-pošta. Cilj mora biti, da se zagotovi, da nobene pobude, ki izpolnjuje minimalne zahteve o zbiranju podpisov iz uredbe, v nobeni državi EU ne morejo presenetiti dodatne ovire. Podpisi Evropejcev, ki živijo v tujini, se štejejo kot podpisi države, v kateri imajo stalno prebivališče.

4.10.4

Podpise bi morale preverjati države članice, in sicer v okviru vzorčnega preverjanja, ki je običajno v nekaterih državah članicah EU.

4.11.1

Izkušnje z državljanskimi pobudami pred Lizbonsko pogodbo so pokazale, da je ravno začetek pobude lahko dolgotrajen. Zato Odbor meni, da je rok enega leta, ki ga predlaga Komisija, prekratek, in se zavzema za rok 18 mesecev. Glede na navedeno dejstvo, da pobuda začenja proces, ki presega konkretni cilj in je usmerjen k oblikovanju resnične evropske javnosti, Odbor meni, da bi bilo škoda, če bi zaradi relativno kratkega roka enega leta postavili pod vprašaj pozitiven rezultat tovrstnega procesa z vsemi spremljajočimi pravnimi in družbeno-političnimi učinki.

4.12.1

Odbor se strinja s Komisijo, da je naloga pobudnikov, da vnaprej sami preverijo legitimnost in dopustnost svoje pobude. Prijava bi morala biti mogoča prek spletne strani, s katero upravlja Komisija in ki vsebuje tudi informacije o vsebinah pobud, da se lahko vsi državljani informirajo o tekočih pobudah.

4.12.2

V zvezi s tem Odbor poziva Komisijo, da prek spletne strani, ki naj bi jo postavili za evropsko državljansko pobudo, zagotovi tudi spletno orodje za zbiranje podpisov. Poleg tega bi lahko ta spletna stran služila tudi kot forum za razpravo o različnih pobudah ter tako predstavljala del evropskega javnega prostora.

4.12.3

Vendar pa Odbor meni, da bi morali imeti pobudniki državljanske pobude na voljo še kontaktno točko, ki bi zagotavljala svetovanje ne le o postopkovnih vprašanjih, ampak tudi o vsebini. Odbor je pripravljen delovati kot „služba za pomoč“.

4.12.4

Morebiti bi lahko razmislili o sistemu rumenega oz. rdečega kartona, s katerim bi pobudnike državljanske pobude relativno zgodaj lahko opozorili, da njihova pobuda morebiti ni sprejemljiva, na primer zaradi formalnih meril, kot je to, da Komisija na določenem področju nima ustreznih pristojnosti, ali zaradi jasnega kršenja temeljnih pravic.

4.13.1

Odbor meni, da bi morali pobudniki pobude predložiti naslednje podatke:

4.13.2

Odbor nikakor ne more sprejeti napovedi Komisije, da ni predvidena nobena oblika javne podpore in financiranja državljanskih pobud, zlasti pa ugotovitve, da naj bi se le tako zagotovilo, da so tovrstne pobude neodvisne. Evropska komisija s finančnimi sredstvi podpira strukture in delo mnogih učinkovitih nevladnih organizacij in bilo bi nedopustno iz tega sklepati, da so ti akterji civilne družbe, ki jih sofinancira Komisija, zato od nje odvisni. Poleg tega bi bile v skladu s pristopom Komisije le velike organizacije s finančno močnimi podporniki sposobne razmišljati o državljanski pobudi.

4.13.3

Odbor zato predlaga, da EU zagotovi pomoč v obliki financiranja, takoj ko je dosežena prva stopnja, npr. 50 000 podpisov iz treh držav članic, da se izločijo brezizgledne ali neresne kampanje. Tudi tu bi lahko imel vlogo predlagan sistem rumenega oz. rdečega kartona.

4.14.1

Odbor meni, da je rok 6 mesecev, ki ga predlaga Komisija, skrajna zgornja meja, in podpira dvostopenjski pristop, ki ga predlaga Evropski parlament v svoji resoluciji (2 meseca za preverjanje izpolnjevanja formalnih meril in 3 mesece za odločitev o vsebini (14). Komisija bi morala ta notranji proces odločanja oblikovati čim bolj pregledno.

4.14.2

Po vložitvi uspešne državljanske pobude je treba dokončno proučiti pravno dopustnost.

4.14.3

V fazi politične presoje Komisije bo Odbor – morebiti tudi ob vključitvi Parlamenta in predsedstva Sveta – organiziral posvetovanja, na katerih bi organizacije predstavile svojo pobudo Komisiji. EESO bi lahko ta proces po potrebi dopolnil tudi z raziskovalnim mnenjem ali mnenjem na lastno pobudo o tej temi.

4.14.4

Komisija mora sprejetje, delno sprejetje ali zavrnitev pobude podrobno in javno utemeljiti pobudnikom. V primeru zavrnitve mora Komisija izdati formalni sklep, proti kateremu je mogoče vložiti tožbo pri Sodišču EU.

4.15.1

Odbor meni, da bo pobudnikom prepuščena odločitev, ali želijo kljub temu začeti pobudo na podobno temo. Znova je treba spomniti, da gre pri novi evropski državljanski pobudi za „pobudo za agendo“. Odbor zato ne vidi razloga za vključitev prepovedi ali ovir.

4.16.1

Odbor meni, da bi morala Komisija za organizatorje državljanske pobude, ki jo je že podprlo 50 000 podpornikov iz treh držav članic, poskrbeti za prevod besedila v vse uradne jezike.

—

pripravo mnenja o državljanski pobudi, ki jo Komisija formalno sprejme, v okviru roka za presojo;

—

morebitno pripravo mnenja o podpori potekajoči državljanski pobudi;

—

pripravo posvetovanj o uspešnih pobudah (z organizatorji, Komisijo, Parlamentom in Svetom);

—

ustanovitev informacijske službe za pomoč (kot kontaktne točke za državljane o postopkovnih in podobnih vprašanjih);

—

dodatne informacije (objava priročnika o participativni demokraciji, konference o praktičnem izvajanju itd.).

—

15 predstavnikov voditeljev držav in vlad držav članic,

—

13 predstavnikov voditeljev držav in vlad držav kandidatk,

—

30 predstavnikov nacionalnih parlamentov držav članic,

—

26 predstavnikov nacionalnih parlamentov držav kandidatk,

—

16 predstavnikov iz vrst poslancev Evropskega parlamenta,

—

2 predstavnika Evropske komisije.