31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/1

A.

ker mora pravična in realistična migracijska politika v Evropski uniji (kar pomeni tudi vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema) vključevati učinkovit, premišljen in trajnosten program ponovne naselitve, ki bo beguncem, ki se ne morejo vrniti v državo izvora in ki jim prva država azila ne more nuditi zaščite ali preživetja, zagotovila trajno rešitev,

B.

ker namen ponovne naselitve ni le človekoljuben v razmerju do ponovno naseljenih oseb, temveč tudi ta, da se tretjim državam olajša breme, povezano s tem, da gostijo večje število beguncev, in ker je to zelo uporaben instrument za porazdelitev odgovornosti,

C.

ker trenutno le 10 držav članic letno ponovno naseljuje begunce in se medsebojno le malo usklajujejo grede prednostnih nalog pri ponovni naselitvi, kar povzroča, da se ponovna naselitev kot instrument zunanje politike EU ne uporablja strateško,

D.

ker ima lahko strateška uporaba programa za ponovno naselitev posredne in neposredne koristi ne le za begunce, ki se ponovno naseljujejo, temveč tudi za druge begunce, ki ostajajo v prvi državi azila, državo gostiteljico in druge države, pa tudi glede na vse mednarodne dogovore o njihovi zaščiti,

E.

ker lahko program za ponovno naselitev pripomore k temu, da postane nezakonito priseljevanje manj privlačno za begunce, ki bi radi vstopili v Evropsko unijo,

F.

ker je potreba po izkazovanju solidarnosti do tretjih držav, ki nudijo zatočišče velikemu številu beguncev, potrebnih mednarodne zaščite, pomemben dejavnik in zrcali potrebo po izkazovanju solidarnosti tudi znotraj EU,

G.

ker delež EU pri svetovni ponovni naselitvi beguncev ostaja precej skromen; ker to negativno vpliva na željo EU, da bi imela osrednjo vlogo v svetovnih človekoljubnih zadevah in na mednarodnem prizorišču,

H.

ker mora biti učinkovita solidarnost središče skupne politike priseljevanja in azila držav članic, kar bi moralo omogočiti pravično porazdelitev odgovornosti za ravnanje v skladu z mednarodnimi obveznostmi pri zaščiti beguncev, pa tudi v razmerju do tretjih držav, ki so zelo obremenjene, ker gostijo veliko število beguncev,

I.

ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 7. maja 2009 tudi pozval k obvezni solidarnosti pri ponovni naselitvi beguncev v EU v primerih, ko so med drugim zmogljivosti za sprejem v eni državi članici nezadostne, da bi se omogočila ponovna naselitev upravičencev do mednarodne zaščite v drugih državah članicah, pod pogojem, da zadevne osebe s tem soglašajo in so upoštevane njihove temeljne pravice,

J.

ker bi bilo treba spodbujati sodelovanje s tretjimi državami, ko se že izpeljale več programov ponovne naselitve, da se z izmenjavo najboljših praks izkoristijo njihove izkušnje z ukrepi za sprejem in vključevanje ter splošna kakovost pobud za ponovno naselitev,

K.

ker bi morale biti tako lokalne kot mednarodne, vladne in nevladne organizacije, zlasti visoki komisar Združenih narodov za begunce, vključene v vse faze programa EU za ponovno naselitev ter pomagati s specifičnimi informacijami, tehničnim strokovnim znanjem, logističnimi napovedmi in izkušnjami,

L.

ker evropski program za ponovno naselitev ne sme dodatno oteževati ponovne naselitve,

M.

ker naj bi po pričakovanjih Evropski urad za podporo azilu (EASO) začel delovati leta 2010; ker bo lahko nudil podporo državam članicam pri izvajanju pobud ponovne naselitve ter zagotavljal usklajevanje politike v EU; ker mora Evropski urad za podporo azilu dejavno sodelovati pri posvetovanjih med državami članicami, Komisijo in Uradom visokega komisarja ZN za begunce,

N.

ker bi bilo treba pozornost usmeriti ne le na potrebo, da se v ponovno naselitev beguncev vključi več držav članic, temveč tudi na kakovost, trajnost in učinkovitost ponovne naselitve, s poudarkom na ukrepih vključevanja,

O.

ker bi bilo treba beguncem takoj omogočiti dostop do jezikovnih tečajev in tečajev o kulturi ter po potrebi do zdravniške in psihološke pomoči,

P.

ker sta dostop do možnosti zaposlitve za odrasle ter takojšnja vključitev otrok v šole bistvena ukrepa za uspeh učinkovite pobude ponovne naselitve in morajo zato imeti dostop do svetovalnih storitev za izobraževanje in poklicno usmerjanje,

Q.

ker je veliko subjektov v javni upravi (denimo občine) in civilni družbi, od nevladnih organizacij do dobrodelnih ustanov ter šol in centrov za socialno delo, ki imajo potrebne izkušnje in znanje, da izvršujejo ukrepe spremljanja,

R.

ker je sodelovanje z omenjenimi subjekti, zlasti občinami, v državah z ustaljeno prakso ponovne naselitve zelo dragoceno pri sprejemu in vključevanju beguncev,

S.

ker bi določanje prednostnih nalog moralo biti karseda prilagodljivo, ne da bi ob tem pozabili na to, da je dejansko prednost treba dati najbolj ranljivim kategorijam oseb, kakor jih določa visoki komisar ZN za begunce,

T.

ker je treba ponovno naselitev izvrševati kot dopolnilo drugim trajnim rešitvam, ki so na voljo osebam, ki v EU prosijo za mednarodno zaščito, in ob upoštevanju teh rešitev, prizadevanja pri ponovni naselitvi beguncev pa ne smejo zmanjšati prizadevanja za zagotovitev pravičnega in učinkovitega dostopa do azila znotraj EU,

U.

ker imajo mednarodni programi preseljevanja prav tako pomembno vlogo in jih je treba podpirati tako kot dejavnosti ponovne naselitve iz tega poročila,

V.

ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 7. maja 2009 pozval tudi k oblikovanju načrta za ponovne naselitve upravičencev mednarodne zaščite iz držav članic, ki se soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski v druge države članice, v posvetovanju z uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce ob hkratnem zagotavljanju, da ponovna selitev poteka po pravilih, ki niso diskrecijska in so pregledna in nedvoumna, in ki jih je tudi treba izvajati na zahtevo Parlamenta,

W.

ker bodo države članice, ki niso nikoli sodelovale v programih za ponovno naselitev ter so brez dostopa do informacij, človeških virov, strokovnega svetovanja in stalnega spremljanja prizadevanj za ponovno naselitev, imele velike težave pri vključevanju in bo težko doseči cilj vključitve več držav članic,

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da predlaga spremembo evropskega sklada za begunce, tako da se vanj vključi vpliv programa EU za ponovno naselitev;

2.

pozdravlja zgoraj omenjene splošne cilje iz sporočila o programu EU za ponovno naselitev ter vse večjo pozornost, ki se jo v splošni azilni politiki EU namenja ponovni naselitvi;

3.

poziva k ukrepom za obveščanje držav članic in lokalnih oblasti o prednostih, ki jih prinaša ponovna naselitev beguncev;

4.

vendar opozarja, da proračunska postavka in finančna podpora ne zadostujeta za vzpostavitev pravega vseevropskega programa EU za ponovno naselitev;

5.

poziva države članice, naj spodbujajo vzpostavljanje mehanizmov zasebnega financiranja in bolj razširjene javno-zasebne pobude, ki bi podpirale evropski program za ponovno naselitev;

6.

poziva k ambicioznejšemu programu, ki bo zagotavljal kakovost in učinkovitost ponovne naselitve ter bo vseboval specifične smernice za nov model določanja prednostnih nalog, spodbude zato, da bo več držav članic ponovno naseljevalo begunce, skladnost ponovne naselitve s preostalo azilno politiko EU in standarde za pogoje sprejema ter ukrepe spremljanja, ki naj se sprejmejo pri vsaki pobudi za ponovno naselitev;

7.

meni, da je treba v skladu z novimi finančnimi perspektivami (2013–2017) vzpostaviti poseben okvir za ponovno naselitev. Imel bi lahko obliko namenskega sklada za ponovno naselitev in bi moral zagotoviti finančno podporo bolj velikopoteznemu programu ponovne naselitve;

8.

pozdravlja odprtje novega evakuacijskega tranzitnega centra (ETC) v Romuniji, ki nudi začasno nastanitev beguncem, ki nujno potrebujejo ponovno naselitev, in/ali beguncem, ki ne morejo ostati v državi prvega azila; poziva Komisijo, naj ga uporabi in tudi prek njega spodbuja ponovno naselitev;

9.

pozdravlja ad hoc pobude številnih držav članic pri nastanitvi beguncev, ki nujno potrebujejo ponovno naselitev, obenem pa priznava potrebo po bolj strukturirani obliki takih pobud;

10.

poudarja, da bi učinkovit program EU za ponovno naselitev moral omogočiti zaščito in trajne rešitve za dolgoročni in dolgotrajni položaj beguncev kakor tudi za hiter in ustrezen odziv v nujnih ali nepredvidenih primerih in da bi moralo biti določanje letnih prednostnih nalog tako, da omogoči hiter odziv na nenadne humanitarne krize, ki se lahko zgodijo skozi vse leto;

11.

vztraja, da je poleg informacij, ki jih lahko nudijo visoki komisar ZN za begunce ter nevladne in druge organizacije, pomembno, da se omogoči izvajanje terenskega dela in pripravi ponovna naselitev beguncev, ocenijo njihove potrebe in omogoči ustrezno načrtovanje naslednjih faz ponovne naselitve;

12.

spodbuja zasebno-javno partnerstvo z nevladnimi organizacijami in drugimi socialnimi partnerji, kot so verske in etnične organizacije, da bi prispevalo k izvajanju ponovne naselitve in spodbujanju prostovoljnega dela na tem področju;

13.

meni, da bi morale občine, ki so že vključene ali se vključujejo v ponovno naselitev, vzpostaviti partnerstva in tesno medinstitucionalno sodelovanje z drugimi občinami v svoji državi in v državah članicah EU, da bi izmenjale svoje izkušnje na tem področju in okrepile sodelovanje v vsej EU;

14.

poudarja, da je treba vzpostaviti okvir za strukturirano sodelovanje z ukrepi za zbiranje strokovnega znanja ter omogočanje zbiranja in delitve informacij; poudarja tudi, da mora učinkovit program EU za ponovno naselitev omogočiti državam članicam (tistim, ki že sodelujejo v programu, in tistim, ki želijo sodelovati) dostop do človeških virov, strokovnega svetovanja in skupnih informacij, ki bi utegnile koristiti v kateri koli fazi pobude o ponovni naselitvi; priznava, da so vsi, ki sodelujejo pri ponovni naselitvi, zlasti ponovno naseljeni begunci, pomemben vir informacij za vrednotenje pobud za ponovno naselitev;

15.

poziva k preučitvi in izmenjavi najboljših praks, ki spodbujajo učinkovitost med državami članicami, kar lahko vključuje spodbujanje skupnih programov, medsebojno strokovno ocenjevanje, ustanovitev skupnih misij, uporabo skupne infrastrukture (kot so prehodni centri) in organizacijo misij v države članice za oceno potekajočih ponovnih naselitev;

16.

poziva k upoštevanju pomembnosti ukrepov spremljanja kakovosti sprejema in vključevanja v državo članico gostiteljico; meni, da mora uspeh ponovne naselitve opredeljevati ne le fizična preselitev beguncev iz tretje države v državo članico, temveč tudi izvrševanje ukrepov, ki omogočajo vključevanje beguncev v državo gostiteljico;

17.

poziva, naj se posebna pozornost nameni človeškim virom, vključenim v vse sedanje in prihodnje programe EU za ponovno naselitev, da se zagotovi vzpostavitev postopka, ki bo omogočal dobre prakse prilagoditve in vključevanja beguncev v družbo gostiteljico, saj izkušnje kažejo, da je treba prizadevanja za ponovno naselitev spremljati z ustreznimi uslužbenci in strokovnjaki;

18.

ugotavlja pomanjkanje strukturiranega sodelovanja pri dejavnostih ponovne naselitve v EU, ki zahtevajo znatno logistično pripravo, kot so izbirne in orientacijske misije, zdravstveni in varnostni pregledi, potovalne in vizumske ureditve ter programi sprejema in vključevanja, kakor so navedeni v sporočilu KOM(2009)0447;

19.

poleg tega potrjuje stališče, da pomanjkanje mehanizmov sodelovanja in usklajevanja med državami članicami povečuje stroške operacij, povezanih s ponovno naselitvijo ter zmanjšuje njihovo privlačnost in njihov strateški učinek;

20.

zato priporoča vzpostavitev posebne enote z ustreznim osebjem za potrebno usklajevanje med vsemi dejavnostmi ponovne naselitve, ki potekajo v državah članicah;

21.

meni, da bi bil najustreznejši institucionalni okvir za enoto za ponovno naselitev urad EASO, kjer bi lahko sodelovala v okviru politike EU za azil in migracije;

22.

meni, da bi lahko ta enota vzpostavila tesne stike z visokim komisarjem ZN za begunce in lokalnimi nevladnimi organizacijami, da bi tako pridobila pomembne informacije za posredovanje državam članicam in institucijam EU v zvezi na primer z nujnimi prednostnimi nalogami, tehnikami vključevanja itd.;

23.

vztraja tudi, da bi enota za ponovno naselitev lahko imela pomembno vlogo pri spremljanju in oceni učinkovitosti in kakovosti programa za ponovno naselitev na ravni EU, tako da bi sestavljala letna poročila o vseh dejavnostih na podlagi informacij, ki bi jih zbrale institucije in organi, ki bi bili vključeni v pobude za ponovno naselitev v državah članicah;

24.

želi poudariti, da bi morala enota za ponovno naselitev spremljati nevladne in dobrodelne organizacije ter druge subjekte, ki lahko v postopku ponovne naselitve beguncev sodelujejo z državnimi organi; poleg tega ugotavlja, da bi morala omenjena enota redno izdajati listine, v katerih bi bili navedeni standardi in merila, ki jih morajo ti subjekti spoštovati, da bi bili primerni za sodelovanje v načrtih EU za ponovno naselitev;

25.

poudarja, da lahko urad EASO koristno prispeva k zagotavljanju skladnosti in dopolnjevanju med programom EU za ponovno naselitev in preostalo azilsko politiko EU;

26.

ugotavlja, da ustrezen program ponovne naselitve zahteva redno posodabljanje seznama narodnosti in kategorij beguncev, ki bi morali v postopku ponovne naselitve imeti prednost, zlasti ob upoštevanju geografskih kriznih razmer in posebno ranljivih oseb, ki najbolj potrebujejo zaščito;

27.

meni, da bi morala letne prednostne naloge EU določati Komisija, kot je predlagano, z intenzivno in učinkovito vključitvijo visokega komisarja ZN za begunce in Evropskega parlamenta v vse faze opredeljevanja in ocene kandidatov za ponovno naselitev;

28.

predlaga, da na letnem srečanju strokovne skupine za begunce sodeluje delegacija članov Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj;

29.

meni, da bi program EU za ponovno naselitev moral vključevati posebne postopke, s katerimi bi se pri določanju letnih prednostnih nalog EU vključil Evropski parlament;

30.

spodbuja urad EASO, naj sprejme pomembno vlogo pri opredelitvi načrta ponovne naselitve v EU;

31.

zagovarja načelo, da bi morale v skladu s potrebo po prilagodljivosti letnih prednostnih nalog EU obstajati kategorije, ki bi vsako leto ostale nespremenjene, da bi lahko države članice v katerem koli trenutku v letu ponovno naselile posebej ranljive osebe;

32.

predlaga, da bi bilo državam članicam omogočeno, da se pripravijo za zasilne postopke v primerih nepredvidenih humanitarnih razmer – denimo, ko so begunci žrtve oboroženega napada ali ko naravne nesreče ali katastrofe resno prizadenejo begunska taborišča; meni, da bi ti postopki omogočili, da bi bili postopki ponovne naselitve kratki, upravni ukrepi pa bi se opravili bodisi časovno strnjeno ali v nekaterih primerih po preselitvi beguncev; priporoča, da se ta prizadevanja uvrstijo med cilje programa EU za ponovno naselitev;

33.

obžaluje, ker ima trenutno le deset držav članic programe ponovne naselitve, ki pa so bili vzpostavljeni brez medsebojnega usklajevanja;

34.

priznava, da je sodelovanje držav članic še vedno prostovoljno, glede na razlike pri pogojih sprejemanja, sodelujočih straneh in pravnih merilih, ki se uporabljajo pri odločanju o tem, kdo bo ponovno naseljen;

35.

priznava, da se nekatere države članice, zlasti južnoevropske, soočajo s posebnimi izzivi zaradi njihovega položaja na zunanji meji Unije;

36.

vseeno poziva k večjim spodbudam, da se države članice motivirajo k sodelovanju v programu EU za ponovno naselitev; ugotavlja, da čeprav je večja finančna pomoč pomembna, se ne bi smela zanemariti prispevek, ki ga lahko v tem pogledu daje urad EASO tako, da prispeva k izenačitvi razmer s povečanjem kakovosti storitev, ki se nudijo beguncem v državah članicah, in da nudi pomoč z najučinkovitejšimi praksami gostitve in vključevanja;

37.

predlaga, da se nudi večja finančna pomoč državam članicam, ki želijo začeti sodelovanje v programu EU za ponovno naselitev, da se jim pomaga pri oblikovanju programa za trajno ponovno naselitev in se zmanjša začetno breme vzpostavitve take pobude; predlaga, da se zato, da bi se izognili pretiranemu pritisku na evropski sklad za begunce, po prvih letih udeležbe v programu vrednost finančne pomoči izenači z drugimi državami članicami;

38.

meni, da ne bo mogoče povečati števila beguncev, ki so ponovno naseljeni v EU, brez upravnega in strokovnega okvira, ki bo služil kot osnova programu, in brez vzpostavitve trajnih struktur za pripravo ponovne naselitve in spremljanje postopka vključevanja;

39.

meni, da mora učinkovit program EU za ponovno naselitev vključevati določbe o nadaljnjih ukrepih, s poudarkom na kakovosti ponovne naselitve v vsaki državi članici, visokim standardom v vsaki fazi od priznanja do sprejema ter vključevanja beguncev;

40.

poziva države članice, ki so vključene v program ponovne naselitve, naj ocenijo svoje ukrepe, sprejete v postopku ponovne naselitve, da bi se zagotovilo in izboljšalo vključevanje beguncev. Države članice naj vključevanje beguncev tudi redno spremljajo;

41.

meni, da bi državne oblasti morale spodbujati čim tesnejše sodelovanje z nevladnimi subjekti (denimo mednarodnimi in lokalnimi nevladnimi organizacijami) in izkoristiti strokovno znanje in bližino slednjih pri sprožitvi najboljših in najučinkovitejših pobud za ponovno naselitev beguncev; sodelovanje civilne družbe pri evropskem programu ponovne naselitve bo okrepilo podporo in pobude za sprejem pri državah članicah in lokalnih oblasteh;

42.

zagovarja intenzivna prizadevanja vseh vključenih subjektov, da se beguncem, zlasti najranljivejšim, zagotovi dostop do ustreznega bivališča, zdravstvenega varstva, izobrazbe, jezikovnih tečajev in psihološke pomoči ter dostop do trga dela, da se tako zagotovi uspešno vključevanje;

43.

poziva urad EASO, zlasti prek njegove predlagane enote za ponovno naselitev, da v tesnem sodelovanju z visokim komisarjem ZN za begunce, nevladnimi organizacijami in lokalnimi oblastmi določi jasna merila za kakovostno ponovno naselitev in naj spremlja ponovno naselitev beguncev, da s tem prispeva k oceni dejavnosti in dodatnemu izboljšanju ponovne naselitve v državah članicah;

44.

ponovno poudarja vlogo urada EASO kot subjekta, ki bi lahko, če bi bil opremljen s stalno enoto za ponovno naselitev, ozaveščal o nekaterih pomanjkljivostih pobud za ponovno naselitev, pomagal državam članicam pri iskanju specifičnih rešitev in spodbujal boljše prakse;

45.

poziva k organizaciji skupne letne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za zunanje zadeve, da bi Parlament tako prispeval k razvoju programa;

46.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.