52012IP0293

EUR-Lex

Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 52012IP0293 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 52012IP0293

Help

Dostop do osnovnih bančnih storitev Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2012 s priporočili Komisiji o dostopu do osnovnih bančnih storitev (2012/2055(INI))
PRILOGA K RESOLUCIJI:

UL C 349E, 29.11.2013, p. 74–81 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

HTML

PDF

Official Journal

29.11.2013

Uradni list Evropske unije

CE 349/74

Sreda, 4. julij 2012
Dostop do osnovnih bančnih storitev

P7_TA(2012)0293

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2012 s priporočili Komisiji o dostopu do osnovnih bančnih storitev (2012/2055(INI))

2013/C 349 E/10

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom "Delovni program Komisije za leto 2011" (COM(2010)0623), zlasti omembe zakonodaje o dostopu do osnovnih bančnih storitev,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom "Akt za enotni trg – dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja" (COM(2011)0206),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

—	ob upoštevanju Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (1), zlasti ustanovitve enotnega območja plačil v evrih,

—	ob upoštevanju Direktive 2005/60/EG Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (2),

—	ob upoštevanju posvetovanj Komisije o finančnem vključevanju in zagotovitvi dostopa do osnovnega bančnega računa iz leta 2009 ter o dostopu do osnovnega plačilnega računa iz leta 2010,

—	ob upoštevanju Priporočila Komisije 2011/442/EU z dne 18. julija 2011 o dostopu do osnovnega plačilnega računa (3) ter priložene ocene učinka (SEC(2011)0906),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Enotni trg skozi oči ljudi, mnenja in pomisleki državljanov in podjetij (SEC(2011)1003), zlasti sedmega vprašanja, ki se nanaša na težave državljanov pri odpiranju bančnega računa v državi članici, ki ni država njihovega stalnega prebivališča,

—	ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0197/2012),

A.	ker sta nemoteno delovanje notranjega trga in razvoj sodobnega socialnega tržnega gospodarstva odvisna od splošnega zagotavljanja cenovno ugodnih in zlahka dostopnih osnovnih bančnih storitev ter družbeno odgovornega bančnega sektorja;

ker je dostop do osnovnih plačilnih storitev eden od osnovnih pogojev za to, da bodo imeli potrošniki korist od notranjega trga, zlasti od svobode gibanja, denarnih nakazil ter nakupa blaga in storitev ob razumnih transakcijskih stroških; ker so osnovne plačilne storitve bistvenega pomena za potrošnike, da bodo lahko izkoristili ugodnosti e-trgovine; ker letni oportunitetni stroški, do katerih pride zaradi onemogočenega dostopa do plačilnega računa, po nekaterih ocenah znašajo od 185 EUR do 365 EUR na potrošnika; ker je dostop do osnovnih plačilnih storitev vse pomembnejši pogoj za socialno vključenost z vidika dostopa do zaposlitve, zdravstvenega varstva in stanovanj;

ker Komisija ocenjuje, da 7 % odraslega prebivalstva EU, tj. približno 30 milijonov ljudi, nima bančnega računa, od tega naj bi bilo odprtje bančnega računa okoli 6,4 milijona osebam zavrnjeno ali pa si zanj niso upale zaprositi; ker se finančna izključenost med državami članicami razlikuje; ker so bančni računi v nekaterih državah članicah zelo slabo razširjeni – najmanj v Romuniji in Bolgariji, kjer ima samo okrog 50 % odraslih prebivalcev svoj bančni račun;

ker ima vsak potrošnik pravico do odločitve, da ne bo odprl bančnega računa ali osnovnega plačilnega računa; ker torej ne bi smeli biti obvezani k odprtju bančnega računa ali osnovnega plačilnega računa; ker je s tem v zvezi pomembno finančno izobraževanje v smislu poudarjanja prednosti finančne vključenosti;

E.	ker banke lahko odklonijo možnost odprtja bančnega računa, če prosilec ni rezident države članice, v kateri je banka registrirana; ker težave, s katerimi se nerezidenti srečujejo pri odpiranju bančnih računov, ovirajo dobro delovanje notranjega trga;

ker splošni gospodarski in socialni razvoj prispeva k visokemu številu bančnih računov; ker je mogoče 33-odstotno odstopanje med državami članicami v deležu prebivalstva, ki uporablja tekoči račun, razložiti z ravnjo gospodarske razvitosti, 67 % razlik pa je odvisnih od drugih dejavnikov, na primer ureditve regulacije in samoregulacije;

ker se ponudniki plačilnih storitev, ki delujejo po tržni logiki, pogosto osredotočijo na komercialno zanimive potrošnike, tako da tržno manj zanimivi potrošniki ostanejo brez enake izbire produktov; ker so bančni kodeksi, ki so jih uvedli v Nemčiji, na Irskem, v Italiji, Luksemburgu, Sloveniji in Združenem kraljestvu, med drugim nastali pod pritiskom javnosti in zaradi zahtev po zakonodajnih pobudah; ker so instrumenti samoregulacije prinesli pozitivne ali mešane rezultate, zaenkrat pa ne zagotavljajo dostopa do osnovnih plačilnih storitev v vseh državah članicah;

ker so z zakonodajnim pristopom za zagotovitev splošnega dostopa do osnovnih bančnih storitev že dosegli zadovoljive rezultate; na Danskem in Finskem na primer uporablja plačilne storitve skoraj 100 % gospodinjstev, v Belgiji in Franciji pa se je zaradi izvajanja zakonodajnih pobud znatno zmanjšalo število državljanov, ki nimajo dostopa do bančnih storitev;

ker se vse države članice niso primerno odzvale na zgoraj omenjeno Priporočilo Komisije 2011/442/EU z dne 18 julija 2011 o dostopu do osnovnega plačilnega računa (4), mnoge države članice pa še vedno nimajo niti pravne niti prostovoljne zahteve, da bi morali ponudniki omogočati osnovne plačilne storitve;

ker mora biti odprtje osnovnega plačilnega računa, če naj bo učinkovit, enostavno in ker mora ta račun zagotavljati posebej opredeljeno vrsto osnovnih storitev ter ker je treba uvesti ukrepe za učinkovit nadzor in reševanje sporov ter lažji dostop do teh računov za potrošnike, ki nimajo stalnega naslova; ker bi bilo treba predpise proti pranju denarja in financiranju terorizma uporabljati sorazmerno, nikoli pa kot neutemeljen izgovor za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov; ker bi morala Komisija preučiti, ali bi morali imeti potrošniki povezavo z zadevno državo članico, da bi bili upravičeni do osnovnega plačilnega računa;

K.	ker bi morali ponudniki plačilnih storitev zagotoviti dostop do osnovnega plačilnega računa brezplačno ali po razumni ceni;

ker bi morali ponudniki plačilnih storitev pri ponujanju prekoračitev in dodatnih posojilnih produktov nameniti posebno pozornost finančno ranljivim potrošnikom, da bi preprečili prezadolženost; ker bi morale države članice preprečiti morebitno zaračunavanje osnovnih plačilnih storitev, da to ne bi postalo ovira za finančno izključene potrošnike pri dostopanju do osnovnih plačilnih storitev;

M.	ker je postala prezadolženost, deloma tudi zaradi socialne in gospodarske krize, precejšnje „novo socialno tveganje“ v vsej Uniji, varstvo pred izvršbo pa bi morali urejati in razviti izključno na ravni držav članic, kar je pomemben vidik;

ker bi bilo treba preprečiti izkrivljanje konkurence in upoštevati potrebe potrošnikov v regijah, v katerih ni veliko bank, zaradi česar bi moralo biti področje uporabe te pobude čim širše; ker bi bilo treba pri oblikovanju in ocenjevanju novih pobud na tem področju upoštevati razvoj dogodkov na trgu plačilnih storitev, na primer predplačniške rešitve ali mobilno bančništvo;

ker je pri vseh pobudah o dostopu do osnovnih plačilnih storitev poglavitni element razumljiva informacija za potrošnike; ker bi morala zato Komisija spodbuditi države članice, naj razvijejo dobre ciljno usmerjene komunikacijske kampanje, v katerih bodo obravnavale posebne potrebe in pomisleke ranljivih in mobilnih potrošnikov, ki nimajo bančnega računa; ker bi morali ponudniki zagotoviti, da bo njihovo osebje ustrezno usposobljeno, če naj ustrezno delajo za potrošnike z osnovnim plačilnim računom; ker bi morali ponudniki tudi zagotoviti, da morebitna navzkrižja interesov tem potrošnikom ne bi škodovala;

P.	ker je treba študentom, delavcem in ponudnikom storitev zagotoviti možnost prehajanja meja in enostavno izkoriščanje mobilnosti znotraj Unije;

Q.	ker se za odprtje plačilnega računa v državi članici od potrošnika ne bi smelo zahtevati, da zapre obstoječi račun v drugi državi članici;

R.	ker so obstoječe zahteve ponudnikov plačilnih storitev za odprtje osnovnega plačilnega računa omejujoče in bi utegnile ovirati čezmejno mobilnost znotraj Unije;

poziva Komisijo, naj do septembra 2012 pripravi natančno poročilo o stanju v vseh državah članicah; poziva Komisijo, naj na podlagi člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije do januarja 2013 predloži predlog direktive o zagotovitvi dostopa do osnovnih plačilnih storitev za vse potrošnike, ki zakonito bivajo v Uniji, razen če bi poglobljena ocena pokazala, da tak predlog ni potreben, in sicer upoštevaje podrobna priporočila iz priloge k temu poročilu;

2.	potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

3.	je mnenja, da zahtevani predlog ne bo imel nobenih finančnih posledic za proračun Evropske unije;

4.	naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča natančna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 319, 5.12.2007, str. 1.

(2) UL L 309, 25.11.2005, str. 15.

(3) UL L 190, 21.7.2011, str. 87.

(4) UL L 190, 21.7.2011, str. 87.

Sreda, 4. julij 2012
PRILOGA K RESOLUCIJI:

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Evropski parlament meni, da se mora direktiva, ki bi naj bila sprejeta, osredotočiti na ureditev naslednjega:

Priporočilo 1 (o področju uporabe)

1.	Izraz „osnovni plačilni račun“ bi moral biti opredeljen kot plačilni račun, omogočen v skladu z določbami predlagane zakonodaje. Za plačilne račune osnovne narave, ki niso popolnoma skladni s temi določbami, ne bi smelo šteti, da so zajeti v tem pojmu.

Direktiva bi morala določati, da morajo države članice zagotoviti dostop do osnovnih plačilnih storitev tako, da bi k zagotavljanju osnovnega plačilnega računa obvezale vse ponudnike plačilnih storitev, opredeljene v členu 4(9) Direktive 2007/64/ES, ki kot sestavni del rednega poslovanja ponujajo plačilne račune potrošnikom.

3.	Vsakršna zakonodajna pobuda bi morala spoštovati načelo subsidiarnosti in obstoječo zakonsko ali prostovoljno ureditev v državah članicah, kjer je pravica dostopa in uporabe osnovnega bančnega računa že uspešno zagotovljena.

Skladno s tem bi bilo treba za preprečitev nepotrebnega obremenjevanja ponudnikov plačilnih storitev, ki potrošnikom ne ponujajo plačilnih računov, iz obveznosti zagotovitve osnovnega plačilnega računa izvzeti:

(a)	ponudnike plačilnih storitev iz točk (e) in (f) člena 1(1) Direktive 2007/64/ES;

(b)	plačilne institucije, ki so pooblaščene samo za zagotavljanje ene ali več plačilnih storitev, navedenih v točkah od 4 do 7 Priloge k Direktivi 2007/64/ES.

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da iz obveznosti zagotovitve osnovnega plačilnega računa izvzamejo tudi druge ponudnike plačilnih storitev. Vse izjeme bi morale temeljiti na objektivnih in zelo strogih merilih, zajemati pa bi morale samo ponudnike plačilnih storitev, na primer take, ki delujejo po neprofitnem poslovnem modelu ali tiste, ki niso dejavni v plačilnih storitvah za občane. Nobena izjema pa potrošnikom ne bi smela onemogočati pravice do dostopa in bi jih moralo biti čim manj, da ne bi bilo negativnih učinkov za konkurenco.

Priporočilo 2 (o zahtevah glede dostopa in identifikacije)

Nova zakonodaja bi morala zagotoviti, da bi imel vsak potrošnik oziroma vsaka fizična oseba, katere delovanje ni povezano s trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo in ki je zakonit rezident Unije, pravico, da odpre in uporablja osnovni plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev, ki posluje v državi članici, pod pogojem, da že ne poseduje tovrstnega računa v drugi državi članici. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo potrošnikom na voljo delujoči mehanizmi za zaprtje običajnega plačilnega računa in njegovo pretvorbo v osnovni plačilni račun. Za odprtje slednjega bi bilo treba zahtevati dokazilo o identiteti.

7.	Zakonodaja, ki naj bi bila sprejeta, bi morala zagotavljati, da ne obremenjuje potrošnikov po nepotrebnem z dokazovanjem, da še nimajo na plačilnega računa. To bi med drugim lahko dosegli s podpisano častno izjavo.

Pri odprtju osnovnega plačilnega računa se ne bi smela upoštevati merila, kot so raven ali rednost priliva dohodka, zaposlenost, pretekla najeta posojila, raven zadolženosti, individualni položaj v zvezi s plačilno nezmožnostjo ali pričakovani imetnikov promet. Dostop do osnovnega plačilnega računa se v nobenem primeru ne bi smel pogojevati z nakupom drugih proizvodov ali storitev, na primer zavarovanja, ali z odprtjem dodatnega računa.

Predlog bi moral zagotoviti, da se lahko osnovni plačilni račun zavrne ali razveljavi samo v objektivno utemeljenih okoliščinah po ustreznem pravu Unije ali nacionalnem pravu, ki ni povezan z merili iz odstavka 8, če gre na primer za:

(a)	neskladnost z zakonodajo o pranju denarja in financiranju terorizma;

(b)	goljufijo, zlorabo zaupanja ali ponarejanje dokumentov;

(c)	hudo in ponavljajoče se neizpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz osnovnega plačilnega računa.

10.

Države članice bi morale po potrebi uvesti nediskriminativne in prožne ukrepe, s katerimi pomagajo potrošnikom pri izpolnjevanju zahtev glede dolžne skrbnosti, pri čemer upoštevajo zakonodajo o pranju denarja in financiranju terorizma. Pri teh ukrepih bi se morale predvsem upoštevati potrebe potrošnikov, ki nimajo stalnega naslova.

11.

Da bi to omogočili, bi morali državam članicam dopustiti klasifikacijo osnovnih plačilnih računov kot produktov z nizkim tveganjem v skladu s členom 3(3) Direktive Komisije 2006/70/ES o izvajanju Direktive 2005/60/ES. Zato bi bili lahko ponudniki obvezani za potrošnike uporabiti poenostavljene previdnostne zahteve. Komisija bi si morala prizadevati za razjasnitev razlag zakonodaje proti pranju denarja in financiranju terorizma ter tako zagotoviti, da bi se ti predpisi v okviru osnovnih plačilnih storitev uporabljali uravnoteženo in sorazmerno. Na tej podlagi se nikomur ne bi smel odkloniti ali onemogočiti dostop do osnovnega plačilnega računa, če za to ni utemeljenih in objektivnih razlogov. Teh predpisov ne bi smeli nikoli uporabljati kot neutemeljen izgovor za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov.

12.

Zakonodaja, ki naj bi bila sprejeta, bi morala ponudnike plačilnih storitev obvezovati, da v zvezi z odločitvami o odklonitvi ali zaprtju osnovnega plačilnega računa delujejo pregledno in hkrati spoštovati zakonodajo o pranju denarja in financiranju terorizma ter o preprečevanju in preiskovanju kaznivih dejanj. Da bi potrošniku omogočili ugovor zoper odločitev ponudnika plačilnih storitev, bi moral ponudnik potrošnika pisno obvestiti o razlogih za zavrnitev odprtja osnovnega plačilnega računa ali o odločitvi o njegovem zaprtju. Ponudnik plačilnih storitev bi prav tako moral obvestiti potrošnika o alternativnih možnostih reševanja sporov.

13.

Zakonodaja, ki naj bi bila sprejeta, bi morala od ponudnika zahtevati, da pri preverjanju potrošnikove upravičenosti do osnovnega plačilnega računa ukrepa hitro, pri čemer mora ponudnik potrošnika obvestiti o razlogih za zamudo, daljšo od dveh tednov. Razlogi, za katere je odgovoren ponudnik, kot je prevelika delovna obremenitev, ne bi smeli biti utemeljitev takšne zamude. Ponudnik lahko od potrošnika zahteva, da je pri odprtju računa fizično navzoč v najbližji razpoložljivi podružnici. Če bi bila osebna navzočnost za potrošnike nemogoča ali preveliko breme, bi bilo treba najti druge rešitve.

Priporočilo 3 (o funkcionalnostih in stroških)

14.

Zakonodaja bi morala uporabniku osnovnega plačilnega računa omogočati opravljanje vseh najpomembnejših plačilnih transakcij, kot so prejemanje dohodka ali izplačil, plačevanje računov ali davkov ter nakup blaga in storitev prek fizičnih načinov komunikacije in komunikacije na daljavo z uporabo glavnih nacionalnih sistemov.

15.

Države članice bi morale imeti možnost, da ponudnikom plačilnih storitev dovolijo zagotavljanje manjših prekoračitvenih limitov za pokritje začasnega negativnega stanja, kadar je to ustrezno. Ponudniki bi poleg tega morali imeti tudi možnost, da strankam z osnovnim plačilnim računom kot ločeno storitev ponudijo kreditne produkte, kadar je to ustrezno. Dostop do osnovnega plačilnega računa nikakor ne bi smel biti omejen ali pogojen z nakupom tovrstnih dodatnih storitev ali produktov. Zaračunane provizije za prekoračitve in za ločene kreditne produkte bi morali biti jasno razvidni in vsaj enako ugodni kot ponudnikova običajna cenovna politika.

16.

Dostop do osnovnega plačilnega računa bi moral biti brezplačen ali ponujen po razumni ceni. Če se zaračunavajo provizije, bi morale biti jasno razvidne. Vsaka država članica bi morala postaviti zgornjo mejo za skupni letni znesek provizij, povezanih z odprtjem in uporabo osnovnega plačilnega računa. Komisija bi morala oceniti, ali bi bilo izvedljivo določiti zgornjo mejo Unije za skupni letni znesek tovrstnih provizij. Komisija bi morala tudi preučiti načine za prilagoditev zgornje meje Unije nacionalnim okoliščinam, kot so splošne potrošniške cene, višina dohodkov in povprečni stroški, povezani z običajnimi plačilnimi računi. Od ponudnikov plačilnih storitev bi bilo treba zahtevati, da zagotovijo, da bo osnovni plačilni račun v njihovi ponudbi produktov vedno najugodnejši za opravljanje osnovnih plačilnih transakcij – ne glede na to, kako je narejena primerjava.

17.	Vsi stroški v primeru zamude pri odplačevanju bi morali biti razumni in vsaj tako ugodni kot ponudnikova običajna cenovna politika. Stroški v primeru zamude ne bi smeli biti upoštevani v izračunu skupnih letnih provizij.

18.	Ponudniki bi morali biti obvezani vključiti le tiste funkcionalnosti, ki so del njihove redne ponudbe. V tem primeru bi moral osnovni plačilni račun vključevati naslednje storitve:

A. Osnovne storitve upravljanja računa

(a)	odprtje in zaprtje plačilnega računa;

(b)	storitve, ki omogočajo polog gotovine in prejemanje transakcij na plačilni račun;

(c)	storitve, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa;

(d)	zagotavljanje bančnih izpiskov.

B. Standardne plačilne storitve

(a)	prenos sredstev v valuti države članice, kjer je račun odprt, prek izvrševanja kreditnih prenosov, vključno z medbančnimi izvršitvami;

(b)	prenos sredstev v valuti države članice, kjer je račun odprt, prek izvrševanja plačilnih transakcij z uporabo plačilne kartice, s katero ni mogoče izvrševati plačilnih transakcij, ki bi presegale stanje na plačilnem računu;

(c)	izvrševanje trajnih nalogov v valuti države članice, kjer je račun odprt, vključno z medbančnimi izvršitvami;

(d)	izvrševanje neposrednih bremenitev v valuti države članice, kjer je račun odprt, vključno z medbančnimi izvršitvami v državah članicah, kjer je njihova uporaba potrebna za izvrševanje najpomembnejših transakcij.

Število izvršenih operacij iz točke A ali B ne bi smelo biti omejeno. Za izvrševanje storitev pod točkama A in B bi moral imeti potrošnik pravico do nediskriminatornega dostopa do različnih kanalov, ki jih ponuja ponudnik, kot so transakcije prek bančnega okenca v podružnicah, transakcije prek bankomata, vključno z bankomati drugih ponudnikov, če je to tehnično izvedljivo, spletno bančništvo in telefonsko bančništvo.

C. Dodatne storitve

Države članice lahko zahtevajo vključitev nadaljnjih funkcionalnosti v osnovni plačilni račun. Ponudnikom plačilnih storitev mora biti dovoljeno, da lahko na lastno pobudo razširijo ponudbo funkcionalnosti, na primer z možnostjo varčevanja ali mednarodnimi nakazili na račune ali z računov zunaj Unije.

Priporočilo 4 (o informiranju)

19.

Države članice bi morale potrošnikom zagotoviti potrebne in razumljive informacije o razpoložljivosti osnovnih plačilnih računov, pri čemer bi se morale še posebej usmeriti na pomisleke ranljivih in mobilnih potrošnikov, ki nimajo bančnega računa. Komisija in države članice bi morale pripomoči k visoki ravni ozaveščenosti med potrošniki in zainteresiranimi stranmi. Ponudniki bi morali uporabljati različne kanale, na primer svojo spletno stran, po možnosti pa tudi podružnice, kjer bi bile informacije za potrošnike dobro vidne.

20.	Države članice bi morale banke spodbujati k oblikovanju rešitev za svetovanje najbolj ranljivim strankam, da bi jim pomagale pri odgovornem ravnanju in gospodarjenju z denarjem.

21.	Da bi ustrezno ravnali s strankami z osnovnim plačilnim računom, bi morala nova zakonodaja od ponudnikov zahtevati zagotovitev, da bo njihovo osebje ustrezno usposobljeno, tako da morebitna navzkrižja interesov teh potrošnikov ne bi negativno prizadela.

22.	Zahteve v zvezi z informacijami, ki izhajajo iz nove zakonodaje, ne bi smele posegati v zahteve, ki jih določa Direktiva 2007/64/ES o zagotavljanju informacij potrošnikom.

Priporočilo 5 (o nadzoru, reševanju sporov in nadomestilih)

23.	Nova zakonodaja bi morala države članice obvezati, da imenujejo pristojne organe za zagotavljanje in spremljanje dejanske skladnosti z njenimi zahtevami. Imenovani pristojni organi bi morali biti neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev.

24.	Države članice bi morale biti obvezane, da določijo načela sankcioniranja ponudnikov, ki ne bi spoštovali okvira osnovnega plačilnega računa, tudi za kršitve zahtev o statističnih podatkih iz odstavka 25.

25.

Države članice bi morale zagotoviti, da bi ponudniki nacionalnim organom neprekinjeno posredovali zanesljive informacije o odprtih in zaprtih osnovnih plačilnih računih, zavrnjenih vlogah za odprtje osnovnega plačilnega računa in o razlogih za njihovo zavrnitev. Prav tako bi morali ponudniki nacionalnim pristojnim organom dati na voljo podrobne informacije o stroških v zvezi z osnovnimi plačilnimi računi.

26.	Države članice bi morale vsako leto, kot je opisano v odstavku 25 te priloge, posredovati združene informacije Komisiji in Evropskemu nadzornemu organu (Evropski bančni organ). Objavljeni bi morali biti v zbirni in razumljivi obliki.

27.

Države članice bi morale zagotoviti vzpostavitev ustreznih in učinkovitih pritožbenih in odškodninskih postopkov za zunajsodno poravnavo sporov glede pravic in obveznosti, ki nastanejo v skladu z načeli zakonodaje, ki naj bi bila sprejeta, med ponudniki plačilnih storitev in potrošniki, za kar se uporabijo obstoječi organi, če je primerno. Alternativni organi za reševanje sporov morajo biti neodvisni, zlahka dostopni, njihove storitve pa bi morale biti brezplačne. Da se zagotovi nepristranskost, je treba zagotoviti enako zastopanost ponudnikov, potrošnikov in drugih uporabnikov. Države članice bi morale zagotoviti, da vsi ponudniki osnovnih plačilnih računov spadajo k enemu ali več organom, ki izvajajo takšne pritožbe in postopke odškodnin.

28.	Države članice bi morale zagotoviti, da bi alternativni organi za reševanje sporov dejavno sodelovali pri reševanju čezmejnih sporov. Če spori vključujejo stranke v različnih državah članicah, bi bilo treba za reševanje pritožb uporabiti mrežo FIN NET.

Priporočilo 6 (o izvajanju in pregledu)

29.	Zakonodajo, ki naj bi bila sprejeta, bi morale države članice izvajati v roku 12 mesecev po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

30.

Komisija bi morala v tesnem sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi v roku treh let od začetka veljavnosti direktive in nato vsakih pet let objaviti poročilo o izvajanju direktive. V poročilu bi moralo biti ovrednoteno:

(a)	ali države članice v celoti izvajajo zakonodajo;

(b)	napredek pri zagotavljanju dostopa do osnovnih plačilnih storitev za vse potrošnike v Uniji, vključno z neposrednimi in posrednimi učinki zakonodaje na odpravljanje finančne izključenosti;

(c)	ozaveščenost zadevnih potrošnikov, ki jim je direktiva namenjena, o razpoložljivosti ter lastnostih osnovnih plačilnih računov ter o njihovih pravicah v zvezi s tovrstnimi računi;

(d)	stroški v zvezi z zagotavljanjem osnovnega plačilnega računa, tudi v povezavi z ravnjo potrošniških cen;

(e)	najboljše prakse in konkretna priporočila za države članice z visoko ali trajno stopnjo izključenosti potrošnikov iz plačilnih storitev;

(f)	učinki na integracijo in strukturo notranjega trga za bančno poslovanje z občani v vsej Uniji in kršitve konkurence med ponudniki osnovnih plačilnih računov.

Kadar je primerno, bi bilo treba navedenemu poročilu priložiti predlog za spremembo zakonodaje in priporočila za njeno boljše izvajanje v državah članicah. Poročilo bi bilo treba poslati Evropskemu parlamentu in Svetu.

31.

Komisija bi morala dopolniti predlagano direktivo o osnovnih plačilnih računih z nadaljnjimi pobudami, s katerimi bi si prizadevala za nadaljnjo integracijo in uskladitev bančnih storitev ter za preprečevanje finančne izključenosti. Ta sveženj bi moral zlasti:

(a)

izboljšati konkurenco na področju plačilnih in bančnih storitev ter:

(i)	zagotoviti preglednost in primerljivost provizij za bančne račune, tako da lahko potrošniki primerjajo tarife različnih bank in se odločijo za boljše pogoje;

(ii)	odpraviti vse tehnične in upravne ovire za spremembo plačilnih računov ter tako omogočiti potrošnikom enostaven prenos plačilnega računa z ene banke na drugo;

(b)	izboljšati sprejetost različnih vrst plačilnih metod pri prodajalcih, tako da bodo potrošniki lahko izkoristili ugodnosti, ki jih ponuja elektronsko poslovanje; zato bi morali prodajalci ponujati možnost plačevanja z osnovno plačilno kartico brez doplačil;

(c)	nadalje razjasniti razlage predpisov proti pranju denarja in financiranju terorizma ter preprečiti, da bi se ti predpisi uporabljali kot neutemeljen izgovor za zavrnitev komercialno manj zanimivih potrošnikov;

(d)	izboljšati finančno usposobljenost, tudi v šolah, se boriti proti prezadolženosti, ki je v vsej Uniji precejšnje „novo socialno tveganje“ ter v vsej Uniji omogočiti dostop do pravičnega posojila in do mikrokreditov.

Top

Choose the experimental features you want to try