52021AE3634

EUR-Lex

Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 52021AE3634 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 52021AE3634

Help

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih zelenih obveznicah (COM(2021) 391 final – 2021/0191 (COD))

EESC 2021/03634

UL C 152, 6.4.2022, p. 105–110 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

HTML

PDF

Official Journal

6.4.2022

Uradni list Evropske unije

C 152/105

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih zelenih obveznicah

(COM(2021) 391 final – 2021/0191 (COD))

(2022/C 152/17)

Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Zaprosilo	Svet, 12. 8. 2021 Evropski parlament, 13. 9. 2021
Pravna podlaga	člena 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	23. 11. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	8. 12. 2021
Plenarno zasedanje št.	565
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	123/1/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

S „prostovoljnim“ evropskim standardom za zelene obveznice se ustvarja ureditev, ki temelji na preglednosti in nadzoru. V okviru takšne ureditve bi bili do financiranja upravičeni projekti, skladni s taksonomijo EU za trajnostne dejavnosti, izdajatelji pa bi morali ob izdaji, pozneje pa v rednih poročilih, zagotavljati dodatne informacije o uporabi prihodkov in učinkih projekta.

1.2

EESO verjame, da lahko evropski standard za zelene obveznice tako izdajateljem kot vlagateljem prinese znatne gospodarske koristi. To je možno, ker se s predlogom želi ustvariti univerzalen, verodostojen in poenostavljen mehanizem za izdajanje zelenih obveznic, ki bi zmanjšal informacijsko asimetrijo in na podlagi omenjenega standarda močno koristil ugledu izdajateljev.

1.3

EESO meni, da so zaradi usklajenosti z uredbo EU o taksonomiji takšne obveznice primerne za financiranje gospodarskih dejavnosti, ki spodbujajo prehod k bolj trajnostnemu in razogljičenemu gospodarstvu.

1.4

Predlagani standard bi bistveno pripomogel tudi k zmanjšanju negotovosti pri ugotavljanju, katere vrste sredstev ali odhodkov je smiselno uvrstiti pod okolju prijazno uporabo kapitala. Vendar Odbor zaradi prej omenjene usklajenosti s taksonomijo EU meni, da bi morala Komisija dati jasna navodila za usmerjanje vlagateljev k evropskim zelenim obveznicam in projektom, ki pozitivno vplivajo na okolje.

1.5

EESO meni, da je treba pri nadaljnjem razvoju zelenih obveznic kot skupine sredstev uporabljati enoten standard za izdajatelje v vseh državah članicah, pri čemer pa se ne sme podcenjevati težavnosti upoštevanja meril taksonomije EU med izdajatelji. Po vsej verjetnosti bi primerjali stroške zunanjega pregleda s koristmi, ki jih prinaša dostop do večjega kroga vlagateljev. Treba se je izogniti temu, da bi zasebni izdajatelji dajali prednost alternativnim zelenim obveznicam in enostavnejšim postopkom certificiranja.

1.6

Predlagani postopki poročanja in ugotavljanja skladnosti bi lahko tudi nesorazmerno finančno prizadeli mala in srednja podjetja, za katera je evropski zeleni standard morda prestrog, in jim tako oteževali nadaljnjo rast. Ker je to treba preprečiti, EESO predlaga pragmatičen pristop k zahtevam za nadzor in poročanje. Izogibanje prekomernemu predpisovanju in zakonskemu urejanju bi pripomoglo k uveljavitvi evropskega standarda za zelene obveznice na vseh kapitalskih trgih, tudi v primeru podjetniških izdajateljev. Za razogljičenje gospodarstva so pri izdajanju zelenih obveznic podjetniški izdajatelji enako pomembni kot Komisija, zato EESO meni, da bi bilo treba zbližati merila za izdajanje zelenih obveznic v javnem sektorju in pri podjetniških izdajateljih.

1.7

Kar se tiče izdajateljev zelenih obveznic zunaj EU, EESO meni, da bi moral dostop do kapitalskih trgov EU in obratno temeljiti na usklajenosti taksonomij v jurisdikcijah po vsem svetu. Po njegovem mnenju je to še posebej pomembno, ker okoljskih izzivov, kot so podnebne spremembe, EU ne more reševati sama. Če s tretjimi državami ne bo doseženo vsaj delno soglasje za uskladitev taksonomij, se uredba o prostovoljnem evropskem standardu za zelene obveznice, ki jo je predlagala Komisija, verjetno ne bo uveljavila kot standard na svetovnem trgu zelenih obveznic. Mednarodna platforma za trajnostno financiranje (IPSF) bi morala imeti ključno vlogo pri uresničevanju tega soglasja, tako da bi delovala kot forum za dialog med oblikovalci politik.

1.8

Nazadnje EESO pozdravlja zahteve taksonomije EU, v skladu s katerimi bi morale biti naložbe skladne z načelom, da se ne škoduje bistveno, in minimalnimi zaščitnimi ukrepi, saj je treba zeleno preobrazbo skupaj s socialno zaščito ter varstvom človekovih in delavskih pravic obravnavati prednostno. To bi kljub vsemu lahko omejilo stopnjo usklajenosti taksonomij s tretjimi državami, zlasti če tamkajšnje jurisdikcije ne izpolnjujejo meril načela, da se ne škoduje bistveno, kot je upoštevanje pravice do kolektivnih pogajanj. V ta namen EESO predlaga poseben odbor za spremljanje, ki bi v sodelovanju s socialnimi partnerji nadziral dinamiko trga zelenih obveznic.

2. Splošne ugotovitve

2.1

Evropska komisija je 6. julija 2021 predlagala novo uredbo o prostovoljnem evropskem standardu za zelene obveznice. S predlagano uredbo želi doseči, da bi finančni sistem EU postal bolj trajnosten, kar bi zagotovila z uvedbo „zlatega standarda“ za zelene obveznice, ki bi ga bilo mogoče primerjati in morda tudi uskladiti z drugimi tržnimi standardi.

2.2

Standard za zelene obveznice bi lahko pridobili vsi izdajatelji zelenih obveznic, vključno z zasebnimi, javnimi in državnimi izdajatelji, vključeval pa bi tudi izdajatelje zunaj EU.

2.3

S predlaganim okvirom bi se uveljavil prostovoljni standard, ki bi določal, kako lahko podjetja in javni organi uporabljajo zelene obveznice za zbiranje sredstev na kapitalskih trgih in financiranje projektov.

2.4

Na podlagi standarda bi morali izdajatelji vsa izdana sredstva namenjati dejavnostim, ki do datuma dospelosti obveznice izpolnjujejo zahteve Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (1) o taksonomiji. Standard določa okoljske cilje, merila za pregled in prag uspešnosti za gospodarske dejavnosti. Gospodarska dejavnost bo veljala za skladno, če: (a) znatno prispeva k enemu ali več okoljskim ciljem; (b) ne škoduje bistveno drugim okoljskim ciljem; (c) se izvaja v skladu s socialnimi in upravljalnimi zaščitnimi ukrepi.

2.5

Evropske zelene obveznice bi pripomogle k financiranju dolgoročnih projektov (do 10 let), če bi bili ti projekti v skladu z okoljskimi cilji uredbe o taksonomiji.

2.6

Nad evropskimi zelenimi obveznicami bi se izvajal zunanji pregled, ki bi zagotavljal njihovo skladnost z navedenimi zahtevami, zlasti usklajenost projektov s taksonomijo. V skladu s predlogom bi bili zunanji pregledovalci registrirani pri Evropskem organu za vrednostne papirje in trge ter bi morali redno izpolnjevati pogoje za registracijo.

2.7

Če bi se po izdaji obveznice spremenila tehnična merila za pregled v okviru uredbe o taksonomiji, predlog izdajateljem dovoljuje, da z izpolnjevanjem starih pogojev obdržijo standard še naslednjih pet let. Vendar pa EESO meni, da se po trenutku izdaje zelene obveznice pravila za dodeljevanje prihodkov iz takih obveznic ne bi smela spreminjati. Tudi če bi se merila za pregled v taksonomiji spremenila in obveznica ne bi izpolnjevala novih pogojev, bi v praksi morala še naprej veljati kot zelena vse do datuma dospelosti, saj bi to pripomoglo k stabilnosti trgov zelenih obveznic.

2.8

Namen predloga je tudi povečati zaupanje vlagateljev in izboljšati zaščitne ukrepe ter zmanjšati verjetnost, da projekti, financirani z zelenimi obveznicami, ne bi uresničili svojih okoljskih ciljev. Od izdajateljev teh obveznic bi se zahtevalo redno poročanje.

2.9

Obvezen bi bil informativni list o evropski obveznici, v katerem bi bili jasno določeni cilji, ki se financirajo z izdajo. Ta list bi pred izdajo obveznice pregledal registrirani zunanji pregledovalec in s tem zagotovil, da je obveznica skladna z zahtevami standarda o zelenih obveznicah.

2.10

Izdajatelji zelenih obveznic bi morali objavljati tudi letna poročila, iz katerih bi bilo razvidno, ali so bili prihodki od obveznice usklajeni s taksonomijo EU.

2.11

Po dodelitvi vseh prihodkov od prodaje zelenih obveznic (obvezno izvedeni pred dospelostjo obveznic) bo izdajatelj moral pridobiti pregled po izdaji. Za nekatere izdajatelje (na primer nekatere finančne institucije) se bo to zahtevalo na letni ravni.

2.12

Predpisana bo tudi objava vsaj enega poročila o splošnem okoljskem vplivu obveznice.

3. Posebne ugotovitve

3.1

Evropska komisija je predlog o evropskem standardu za zelene obveznice pripravila v času, ko povpraševanje po zelenih obveznicah v EU narašča. Vendar trenutno zelene obveznice v EU predstavljajo le 2,6-odstotni delež vseh izdanih obveznic v EU, zato je tu še veliko prostora za rast. V drugem četrtletju leta 2021 se je na primer izdaja zelenih obveznic v EU zvišala za 30 % v primerjavi z enakim obdobjem leta 2020, kar kaže krivuljo rasti na tem področju (2).

3.2

Kljub temu se povečuje zaskrbljenost glede dejanskega obsega okoljskih koristi, ki jih imajo projekti, financirani z izdajo teh obveznic. V zvezi z omenjeno zaskrbljenostjo se uporablja izraz „navidezno zelenjenje“, ki je uperjen proti včasih vprašljivemu okoljskemu statusu projektov, ki se financirajo z zelenimi obveznicami. To škodi verodostojnosti izdajateljev, ki si želijo pridobiti ugled na področju skrbi za okolje, za vlagatelje, ki imajo lahko že sicer težave pri prepoznavanju resnično okoljsko trajnostnih projektov, pa ustvarja informacijsko asimetrijo.

3.3

Problem je dejstvo, da so zelene obveznice enake kot vse druge obveznice. Razlikujejo se le po tem, da se prihodki od izdaje zelenih obveznic uporabljajo za projekte, skladne z nekaterimi vnaprej določenimi okoljskimi merili. Tako kot pri izdaji katere koli druge obveznice ima v primeru neplačila vlagatelj navadno dostop do celotne bilance stanja izdajatelja. Vlagatelju dodatno vrednost prinaša lastništvo obveznice, ki ustreza trajnostnim in okoljskim ciljem, a težave povzročajo različne opredelitve trajnostnih dejavnosti v različnih jurisdikcijah EU. Primerjava učinkov projektov v različnih jurisdikcijah, včasih pa celo regijah znotraj ene države članice, je zato praktično nemogoča.

3.4

Težava nastaja tudi pri poročanju o uporabi prihodkov. V državah članicah, ki bodo v prihodnosti potrebovale največ naložb za zmanjšanje emisij ogljika, so večje težave pri tem, kako izdajatelji razkrivajo informacije in sporočajo informacije o uporabi prihodkov vlagateljem.

3.5

Evropski standard za zelene obveznice naj bi te težave odpravil z ureditvijo, ki temelji na preglednosti in nadzoru. V okviru te ureditve bi bili do financiranja upravičeni le projekti, usklajeni s taksonomijo EU za trajnostne dejavnosti, izdajatelji pa bi morali ob izdaji, pozneje pa v rednih poročilih, zagotavljati dodatne informacije o uporabi prihodkov in učinkih izdaje. Poleg tega bodo izdajo evropske zelene obveznice lahko odobrili le zunanji pregledovalci pod nadzorom Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA). Vendar EESO svari pred koncentracijo na trgu, da bi stroške, povezane z zunanjimi pregledovalci, ohranili pod nadzorom. Enostaven in nezahteven postopek registracije bi na primer pripomogel k povečanju konkurence na tem področju in ne bi negativno vplival na znanje in kakovost pregledovalcev.

3.6

Evropski standard za zelene obveznice bi lahko tako izdajateljem kot vlagateljem prinesel znatne gospodarske koristi. Zdaj težave z verodostojnostjo in informacijsko asimetrijo povzročajo dodatne stroške za vse vpletene. Izdajatelji želijo dokazati skladnost z okoljskimi standardi na različne drage načine, tudi z dragimi postopki za zunanje preglede in povečanim poročanjem, vlagatelji pa se intenzivneje posvečajo iskanju, da bi pravilno prepoznali primerne priložnosti za trajnostne naložbe. S predlagano evropsko zeleno obveznico bi se ustvaril univerzalen, verodostojen in poenostavljen mehanizem za izdajanje zelenih obveznic, ki bi zmanjšal informacijsko asimetrijo in v okviru standarda znatno koristil ugledu izdajateljev.

3.7

Te obveznice so zaradi usklajenosti z uredbo EU o taksonomiji primerne za financiranje gospodarskih dejavnosti, ki spodbujajo prehod k bolj trajnostnemu in razogljičenemu gospodarstvu. Zelene obveznice bi bilo treba obravnavati kot prednostno izbiro in ustvariti ustrezne spodbude, da bi finančni sistem EU dejansko postal „zelen“.

3.8

Predlog bi podjetjem v EU omogočil še, da z izdajo evropske zelene obveznice pridobijo ali ustvarijo sredstva, usklajena s taksonomijo EU, kot je na primer nova energijsko učinkovita stavba. To bi torej omogočilo podjetjem, da povečajo svoj delež sredstev, usklajenih s taksonomijo. Vendar bi bilo treba pri tem upoštevati tudi s tem povezane socialne stroške, vključno s kolektivnim odpuščanjem.

3.9

Predlagani standard bi zaradi omenjene usklajenosti s taksonomijo EU poleg tega bistveno pripomogel k zmanjšanju negotovosti pri ugotavljanju, katere vrste prihodkov ali odhodkov je smiselno uvrščati pod okolju prijazno uporabo kapitala, in tako povečal zaupanje v trg zelenih obveznic ter pomagal nadalje krepiti rast in naložbe na tem nastajajočem področju, pripomogel pa bi tudi k uveljavitvi zelenega financiranja. Čeprav bi evropski standard za zelene obveznice sčasoma lahko postal uspešen, so potrebna navodila Komisije za usmerjanje vlagateljev h kakovostnejšim obveznicam in projektom, ki resnično pozitivno vplivajo na okolje, pa tudi za uvedbo nove skupine sredstev na kapitalskem trgu v EU. Ta predlog EESO pozdravlja tudi zato, ker obeta takšna navodila.

3.10

Na podlagi omenjenih dejavnikov bi zelene obveznice postale ključni temelj financiranja prehoda na nizkoogljično gospodarstvo v celotni EU. Zelene obveznice imajo običajno dolgo trajanje, kapital pa se odplača ob zapadlosti obveznice, kot se to zahteva pri večjih infrastrukturnih projektih. Kljub temu, da bi bila oznaka evropske zelene obveznice prostovoljna, pa je njena uporaba vsekakor v interesu vlagateljev, ki želijo pridobiti kapital za projekte z vidnimi okoljskimi koristmi. To je pomembna prednost že sama po sebi, glavno korist pa prinaša prav standard, ki zagotavlja referenčna merila za zelena sredstva na kapitalskem trgu. Pričakuje se, da bo to pripomoglo k nadaljnjemu razvoju zelenih obveznic kot skupine sredstev in omogočilo vlagateljem, da prepoznajo krivuljo obrestnih mer, značilno za zelene dolžniške instrumente. Če se bo v vseh državah članicah za izdajatelje uporabljal enoten standard, bi skladi zelenih obveznic in odobravanje zelenih bančnih posojil lahko pripomogli k mobiliziranju dodatnih sredstev za prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Ta bi se še olajšal, če bi bilo oblikovanje cen zelenih posojil dovolj razumno.

3.11

Evropska zelena obveznica bi lahko postala referenčno merilo za zelene obveznice na trgih zunaj EU, kot se je zgodilo v primeru investicijskih skladov za male vlagatelje. Evropska unija se je tudi res uveljavila kot svetovna voditeljica na tem področju (leta 2020 je delež izdaj, ki so jih opravili podjetja in javni organi EU, znašal 51 % vseh izdaj v svetovnem merilu), standard za zelene obveznice pa bi za evropske vlagatelje z različnih mednarodnih trgov ustvaril dodatne priložnosti za trajnostno financiranje.

3.12

Določitev standarda za zelene obveznice je pomembna, a se pri tem ne sme podcenjevati težavnosti upoštevanja meril taksonomije EU med izdajatelji. Po vsej verjetnosti bi izdajatelji primerjali stroške in zaplete, povezane z dolgotrajnim postopkom zunanjega pregleda, ki bi ga moral nadzorovati in odobriti ESMA, s koristmi, ki jih prinaša dostop do večjega kroga vlagateljev. Zasebni izdajatelji bi lahko dajali prednost alternativnim zelenim obveznicam in enostavnejšim postopkom certificiranja. Predlagani postopki poročanja in ugotavljanja skladnosti bi lahko tudi nesorazmerno finančno prizadeli mala in srednja podjetja, za katera je evropski zeleni standard morda prestrog, in jim tako oteževal nadaljnjo rast. Izkušnja z vseevropskimi produkti kapitalskih trgov, ki se niso dobro uveljavili, bi lahko osvetlila potencialno zanimanje za evropske zelene obveznice.

3.13

Zato je nujno, da nadzornik EU uveljavi standard za zelene obveznice čim bolj pragmatično. Čeprav bo Komisija glavni izdajatelj zelenih obveznic, saj bo v naslednjih treh letih v okviru instrumenta NextGenerationEU zanje namenila 250 milijard EUR, države članice pa bodo skupaj izdale za približno 80 milijard zelenih obveznic, se vloga zasebnega sektorja pri izdajanju zelenih obveznic ne sme podcenjevati. Izogibanje prekomernemu predpisovanju in zakonskemu urejanju bi v primeru podjetniških izdajateljev pripomoglo k uveljavitvi evropskega standarda za zelene obveznice na vseh kapitalskih trgih v EU, a je tu potrebno opozorilo. V skladu s predlogom ne bo zunanjega nadzora nad zelenimi obveznicami, ki bi jih izdal javni sektor države članice. Čeprav bi zaradi zavez glede prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, ki so jih sprejele države članice, izdajatelji iz javnega sektorja še vedno morali odgovarjati vlagateljem v obveznice, pa bi vsesplošna uporaba evropskega standarda za zelene obveznice to zavezo zagotavljala. Po drugi strani pa bi omogočanje dveh različnih vrst zelenih obveznic (ene za javni sektor in ene za podjetniške izdajatelje) lahko povzročilo nastanek vsaj dveh različnih standardov.

3.14

Obravnavati je treba tudi vprašanje, kako izdajateljem zelenih obveznic iz tretjih držav omogočiti dostop do evropskih kapitalskih trgov in obratno, za to pa je treba uskladiti taksonomije jurisdikcij po vsem svetu. V zvezi s tem se je pomembno obrniti na mednarodno platformo za trajnostno financiranje, kjer oblikovalci politik razpravljajo o načinih za povečanje vlaganja zasebnega kapitala v okoljsko trajnostne naložbe. Končni cilj te platforme je olajšati mobilizacijo zasebnega kapitala za okoljsko trajnostne naložbe. Da bi vlagatelji lažje prepoznavali in izkoriščali priložnosti za naložbe v trajnostni razvoj, ki bi resnično prispevale k uresničevanju podnebnih in okoljskih ciljev, mednarodna platforma za trajnostno financiranje zagotavlja forum, namenjen večstranskim pogovorom med oblikovalci politik. V okviru omenjenega foruma bi morali razpravljati in se dogovoriti glede uskladitve taksonomij.

3.15

Kot že omenjeno, bi imel pri zagotavljanju čim bolj pragmatičnega spoštovanja predlaganih meril ključno vlogo ESMA, za kar bi moral razviti spretnosti in znanja ter povečati svoje zmogljivosti kot nadzorni organ za pregledovalce evropskih zelenih obveznic. Merila za kvalifikacije in preglednost, ki jih je določila Komisija, so dobra osnova za ESMA. Po mnenju Odbora bi ESMA po povečanju svojih zmogljivosti sčasoma lahko začel ponujati podporo enakovrednim organom zunaj EU pri izvajanju podobnih meril, s čimer bi olajšal dostop vlagateljev iz EU do nastajajočih trgov.

3.16

Upoštevati je treba tudi, da bo za prehod na nizkoogljično gospodarstvo EU potrebno financiranje, ki znatno presega razpoložljiva sredstva v okviru instrumenta NextGenerationEU. Pri omenjenem prehodu že sodeluje zasebni sektor, a bo potrebno še veliko več. Predlagani evropski standard za zelene obveznice bi nadalje razvil nastajajoči trg zelenih obveznic in mobiliziral dodatne vlagatelje, hkrati pa bi olajšal čezmejno financiranje na kapitalskih trgih. V končni fazi bi predlagani standard za zelene obveznice povečal ugled potencialnih izdajateljev in vlagateljev ter njihovo zavezanost trajnostnemu razvoju in okoljskim ciljem, kot so blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje podnebnim spremembam, trajnostna uporaba in zaščita vode ter morskih virov, prehod na krožno gospodarstvo, recikliranje, preprečevanje odpadkov, preprečevanje onesnaževanja in nadzor nad njim ter varovanje zdravih ekosistemov. Ključni okoljski in družbeni cilji bi tako postali sestavni del vsake podjetniške strategije. Poleg tega bi spodbujanje okoljskega znaka EU za finančne produkte ob hkratnem zmanjševanju birokracije pomagalo zasebnim podjetjem pri sprejemanju takšne strategije.

3.17

EESO pričakuje, da se bodo vlagatelji sčasoma začeli odločati za evropski standard za zelene obveznice, saj bi to zagotovilo uporabo sredstev v skladu s taksonomijo ter zmanjšalo zahteve glede poročanja za vlagatelje. Zato bi bilo treba stremeti k uvedbi predlaganega standarda za zelene obveznice v celotni EU, tako v zasebnem kot javnem sektorju.

3.18

EESO v zvezi s tem pozdravlja tako ohranitev uporabe predhodnih pravil za obstoječe zelene obveznice v okviru predlaganega standarda kot postopno uveljavljanje takšnih standardov za obveznice NextGenerationEU. Odbor trdno verjame, da bi zelene obveznice, usklajene s taksonomijo, pripomogle k uresničevanju okoljskih ciljev. Poleg tega pričakuje, da bo evropski standard za zelene obveznice povečal zanimanje vlagateljev za takšne naložbe in tako pripomogel k nadaljnjemu razvoju trga zelenih obveznic. Čeprav je to dobra novica za izdajatelje in vlagatelje, EESO opozarja na izzive, opisane zgoraj.

3.19

Če bo predlog sprejet v zdajšnji obliki, bi bilo v prihodnosti zanimivo oceniti, (i) v kolikšni meri vlagatelji v EU in zunaj nje od izdajateljev zahtevajo spoštovanje predlaganih meril in ali predlog povzroča razhajanja med trgom zelenih obveznic v EU in tovrstnimi trgi drugod po svetu ter (ii) kako predlagana uporaba evropskega standarda za zelene obveznice vpliva na dogajanje na trgih zelenih obveznic v EU in zunaj nje.

3.20

Po mnenju Odbora je to še posebej pomembno, ker okoljskih izzivov, kot so podnebne spremembe, EU ne more reševati sama. Če s tretjimi državami ne bo doseženo vsaj delno soglasje za uskladitev taksonomij, se uredba o prostovoljnem evropskem standardu za zelene obveznice, ki jo je predlagala Komisija, verjetno ne bo uveljavila kot standard na svetovnem trgu zelenih obveznic. To bi povzročilo razdrobljenost kapitalskih trgov, saj izdajatelji v tretjih državah zelo verjetno ne bi upoštevali meril, ki jih predlaga Komisija. Zaradi tega bi bil lahko oviran pritok sredstev, potrebnih za reševanje resnih okoljskih izzivov, zlasti podnebnih sprememb.

3.21

V Bruslju, 8. decembra 2021

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG

(1) Uredba (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088 (UL L 198, 22.6.2020, str. 13).

(2) Climate Bonds Initiative (2021). Pregled izdaj zelenih obveznic po regijah glede na število izdaj.

Top

Choose the experimental features you want to try