Pritožba, ki jo je vložil Gerasimos Potamianos 8. januarja 2009 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (sedmi senat), z dne 15. oktobra 2008 v zadevi T-160/04, Potamianos proti Komisiji

(Zadeva C-4/09 P)

(2009/C 82/21)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnik: Gerasimos Potamianos (zastopniki: S. Orlandi, A. Coolen, J.-N. Louis in E. Marchal, odvetniki)

Druga stranka v postopku: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi pritožnika:

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik s pritožbo uveljavlja 4 pritožbene razloge.

S prvim pritožbenim razlogom uveljavlja nepravilnost razlage Sodišča prve stopnje, da temelji nepodaljšanje njegove pogodbe začasnega uslužbenca na razlogih, povezanih z interesom službe. Pritožnikovi predpostavljeni naj bi namreč večkrat zahtevali podaljšanje njegove pogodbe. Iz objektivnih, upoštevnih in skladnih podatkov naj bi nasprotno izhajalo, da je bila edina podlaga za zadevno odločbo o nepodaljšanju pogodbe uporaba pravila o preprečevanju kopičenja, ki trajanje zaposlitve začasnih uslužbencev omejuje na največ šest let.

Z drugim pritožbenim razlogom pritožnik navaja, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo, ker je menilo, da za zadevno zaposlitev ni vložil prijave, čeprav je pravočasno predlagal podaljšanje svoje pogodbe in svoj predlog večkrat ponovil, celo po objavi prostega delovnega mesta.

S tretjim pritožbenim razlogom pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo neobstoj zlorabe pooblastil s strani OPSP. Cilj uporabe začasnih uslužbencev je bil namreč zmanjšanje števila prostih mest pri Komisiji in zlasti zapolnitev vrzeli zaradi pomanjkanja oseb z uspešno opravljenim natečajem.

Vendar naj ta zadnjenavedeni cilj nikakor ne bi bil dosežen z zavrnitvijo podaljšanja pogodbe pritožniku na podlagi uporabe pravila o preprečevanju kopičenja, saj naj bi bilo njegovo delovno mesto objavljeno pred vsakršno objavo čakalnih seznamov. Še več, na to delovno mesto naj bi za dolgo obdobje zaposlili drugega začasnega uslužbenca, medtem ko naj bi bile pogodbe vseh drugih začasnih uslužbencev, zaposlenih za kratko obdobje v istem direktoratu avtomatično podaljšane, in sicer brez predhodne objave njihovih delovnih mest.

Nazadnje, kršeno naj bi bilo načelo enakosti, saj naj bi bile pogodbe vseh drugih začasnih uslužbencev, ki so bili razen dolžine delovne dobe v primerljivem položaju, podaljšane brez objave njihovih delovnih mest, v njegovem primeru pa je bil uporabljen drugačen postopek. V teh okoliščinah naj bi bilo dokazno breme med postopkom pri Sodišču prve stopnje nepravilno obrnjeno, saj bi morala Komisija – in ne pritožnik – dokazati, da je upoštevala pravila, ki jih je sama postavila.