Tožba, vložena 12. oktobra 2012 – Evropska komisija proti Madžarski

(Zadeva C-462/12)

2012/C 379/30

Jezik postopka: madžarščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: G. Braun in K. Talabér-Ritz, agenta)

Tožena stranka: Madžarska

Predlogi tožeče stranke

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Zakon št. XCIV iz leta 2010 o posebnem davku za nekatere sektorje dejavnosti (az egyes ágazatokat terhelő különadóról szóló 2010. évi XCIV. törvény) je določil novo dajatev, imenovano posebni davek, in sicer za tri glavne madžarske gospodarske sektorje – za dejavnosti majhnih podjetij, telekomunikacijske dejavnosti in za vse poslovne dejavnosti dobave energije – ki jo morajo zainteresirane osebe plačati tri leta zapored na podlagi svojega prometa pred obdavčitvijo.

Komisija v podporo svojemu predlogu za ugotovitev neizpolnitve obveznosti navaja naslednje tožbene razloge in trditve.

Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta navaja, da je njen cilj vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev z uskladitvijo in poenostavitvijo ureditev odobritve. V ta namen Direktiva poudarja odločnost zakonodajalca, da ureditve splošnih odobritev ne izkrivljajo konkurence in ovirajo dostopa do trgov.

Direktiva določa pravila glede postopkov odobritve in vsebine odobritev ter glede narave in obsega ekonomskih dajatev, ki se lahko zahtevajo za omenjene postopke. V skladu s členom 12 Direktive lahko upravne pristojbine, naložene za storitve elektronske komunikacije, zajemajo samo upravne stroške, ki bodo nastali z upravljanjem, nadzorom in uveljavitvijo sheme splošnih odobritev in pravic uporabe ter nekaterih posebnih obveznosti, pa tudi stroške regulativnih dejavnosti, ki vključujejo pripravo in uveljavitev sekundarne zakonodaje in upravnih odločb.

Glede posebnega davka izhaja, da morajo storitve elektronske komunikacije poleg upravnih in nadzornih pristojbin plačati drugo denarno dajatev, ki pa – v nasprotju s členom 12 Direktive – ni namenjena financiranju upravnih stroškov, povezanih z ureditvijo splošnih odobrenj, ampak pokritju splošnih proračunskih stroškov madžarske države.

Komisija meni, da je tako pobrani splošni davek dajatev, ki bremeni storitve elektronske komunikacije v okviru splošne odobritve, občutno povečuje denarno dajatev izvajalcev navedene storitve, ovira prosti pretok telekomunikcijskih storitev in ima za cilj financiranje stroškov, ki je Direktiva ne dovoljuje, in je kot tak neskladen s členom 12 te direktive.

Nazadnje, Komisija meni, da Madžarska zainteresiranih oseb ni ustrezno obvestila o svojem namenu sprememb splošnih odobrenj, pravic in pogojev (za uporabo in namestitev) in da zainteresiranim stranem ni zagotovila dovolj časa, da glede predlaganih sprememb izrazijo svoja stališča. S tem Madžarska ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 14 Direktive.