1.

razveljavi sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 30. maja 2018 v zadevi T-664/16, kakor izhaja iz izreka te odločbe, in zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

2.

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino ter intervenientki naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Kršitev člena 19(3) Statuta Sodišča (v povezavi s členom 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča)

Trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 19(3) Statuta Sodišča (v povezavi s členom 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča), ker naj bi pravno napačno uporabilo obveznost strank, ki izhaja iz te določbe, in sicer da stranke „zastopa odvetnik“. Meni, da je Splošno sodišče čezmerno razširilo zahteve glede neodvisnosti odvetnika. Besedilo in smisel člena 19(3) Statuta Sodišča naj ne bi utemeljevala razlage Splošnega sodišča. Razlaga Splošnega sodišča prav tako ni utemeljena s sodno prakso Sodišča. Pritožnica meni, da je ni mogoče predvideti in da krši temeljno načelo pravne varnosti.

2.

Kršitev člena 19(3) Statuta Sodišča (v povezavi s členom 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča)

Izpodbijani sklep po njenem mnenju krši člen 19(3) Statuta Sodišča (v povezavi s členom 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča) tudi zato, ker se je Splošno sodišče pri ugotovitvi neobstoja neodvisnosti odvetnika pritožnice oprlo na domneve, ki niso utemeljene z dejstvi in očitno ni upoštevalo nespornih dejstev. Splošno sodišče naj bi zato iz dejstev spora potegnilo očitno napačne posledice, oziroma naj bi slednje izkrivilo.

3.

Kršitev člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

Izpodbijani sklep krši člen 47(1) in (2) Listine, saj je široka razlaga – s strani Splošnega sodišča – pojma „neodvisnost“ tožečega odvetnika, ki je ni mogoče razbrati iz besedila člena 19(3) Statuta Sodišča, vodila k temu, da pritožniku ni bilo priznano učinkovito pravno varstvo.