1.

Ali Direktiva 93/13 (1), če se razlaga z vidika načela učinkovitosti, v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, nasprotuje uporabi pravil o zastaranju v naslednjih primerih: (a) za ugotovitev nepoštenosti pogoja, (b) za morebitna vračila, (c) če je potrošnik tožeča stranka in (d) če je potrošnik tožena stranka, vključno v postopku z nasprotnim zahtevkom?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje v celoti ali delno nikalen, ali Direktiva 93/13, če se razlaga z vidika načela učinkovitosti, v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, nasprotuje uporabi nacionalne sodne prakse, ki kot začetek teka zastaralnega roka določa datum sprejetja kreditne ponudbe, in ne datum nastanka resnih finančnih težav?

3.

Ali so pogoji, kot so ti iz postopka v glavni stvari, ki med drugim določajo, da je švicarski frank obračunska valuta in evro plačilna valuta, zaradi česar valutno tveganje nosi kreditojemalec, del glavnega predmeta pogodbe v smislu člena 4(2) Direktive 93/13 ob neizpodbijanju zneska stroškov menjave in ob obstoju pogojev, ki na določene datume predvidevajo možnost, da kreditojemalec uveljavlja možnost pretvorbe v evre po vnaprej določeni formuli?

4.

Ali Direktiva 93/13, če se razlaga z vidika načela učinkovitosti iz prava Skupnosti, nasprotuje nacionalni sodni praksi, v skladu s katero so pogoj ali skupina pogojev, kot so sporni pogoji iz postopka v glavni stvari, „jasni in razumljivi“ v smislu te direktive, če:

5.

Če bi bil odgovor na četrto vprašanje pritrdilen, ali Direktiva 93/13, če se razlaga z vidika načela učinkovitosti iz prava Skupnosti, nasprotuje nacionalni sodni praksi, v skladu s katero so pogoj ali skupina pogojev, kot so sporni pogoji iz postopka v glavni stvari, „jasni in razumljivi“ v smislu te direktive, če je elementom, omenjenim v četrtem vprašanju, dodana le simulacija 5,37-odstotnega znižanja plačilne valute glede na obračunsko valuto v pogodbi s prvotnim trajanjem 25 let, brez druge navedbe izrazov, kot sta „tveganje“ ali „težava“?

6.

Ali dokazno breme glede „jasnosti in razumljivosti“ pogoja v smislu Direktive 93/13, vključno glede okoliščin sklenitve pogodbe, nosi ponudnik ali potrošnik?

7.

Če dokazno breme glede jasnosti in razumljivosti pogoja nosi ponudnik, ali Direktiva 93/13 nasprotuje nacionalni sodni praksi, v kateri se ob obstoju dokumentov o prodajnih metodah šteje, da morajo kreditojemalci dokazati, prvič, da so bili naslovniki informacij iz teh dokumentov in, drugič, da jih je nanje naslovila banka, ali pa se, nasprotno, zahteva, da ti elementi pomenijo domnevo, da so bile informacije iz teh dokumentov – tudi ustno – zagotovljene kreditojemalcem, to je izpodbojno domnevo, ki jo mora ovreči ponudnik, saj mora ta odgovarjati za informacije, ki jih predstavijo njegovi izbrani posredniki?

8.

Ali je lahko obstoj znatnega neravnotežja podan v pogodbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v kateri obe stranki nosita valutno tveganje, ker ima na eni strani ponudnik na voljo boljša sredstva od potrošnika, da predvidi valutno tveganje, in ker je na drugi strani tveganje, ki ga nosi ponudnik, omejeno, medtem ko tveganje, ki ga nosi potrošnik, ni?