—

Odločba o zavrnitvi naj bi posegala v položaj tožeče stranke v smislu sodne prakse iz zadeve Deshormes (1), ker naj bi vsebovala ugotovitev, da za tožečo stranko velja mobilnost, čeprav naj bi učinek te ugotovitve s časovnim zamikom nastal šele z izvedbeno odločbo, ki bi bila glede na čas sprejetja odločbe o zavrnitvi sprejeta v prihodnosti.

—

Tožeča stranka naj bi še naprej imela interes za ugotovitev, da ni mogoče odrediti njene premestitve na podlagi sistema mobilnosti.

—

Pravica do zasebnega in družinskega življenja in pravica mladoletne hčerke do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema naj bi bili kršeni, ker bi morala družina tožeče stranke živeti ločeno, saj bi hčerka ostala z očetom v Berlinu, tožeča stranka pa bi se sama preselila v Luxembourg.

—

Kršena naj bi bila pravica do enakosti pred zakonom in nediskriminacije. Za tožečo stranko kot poročeno uradnico EPLO (European Parliament Liaison Office) in mati mladoletne hčerke, v zvezi s katero ima pravico do varstva in vzgoje skupaj z možem, naj bi veljala mobilnost, zaradi katere naj bi bila premeščena v Luxembourg. Uradniki EPLO s skupno pravico do varstva in vzgoje mladoletnega otroka, ki živijo ločeno in ki so razvezani, do polnoletnosti otroka ostanejo izvzeti iz mobilnosti, ne da bi za to različno obravnavanje obstajal objektivni razlog.

—

Interesi tožeče stranke in tožene stranke naj ne bi bili pretehtani, čeprav naj bi bila tožena stranka v okviru dolžnosti dobrega upravljanja (člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) k temu zavezana.

—

Zaščiteni interesi tožeče stranke naj bi znatno prevladali nad interesom tožene stranke za premestitev.

—

Premestitev iz EPLO v Berlinu v EPLO v Luxembourgu naj ne bi bila v interesu službe.

—

Tožena stranka naj ne bi ugotovila svoje diskrecijske pravice in naj je zato ne bi uporabila.

—

Od imenovanja tožeče stranke leta 2001 do sklepa predsedstva Evropskega parlamenta o mobilnosti iz leta 2018 naj bi veljalo načelo, da za uradnike iz funkcionalne skupine AST, kot je tožeča stranka, mobilnost ne velja. To načelo naj bi veljalo od sklepa o mobilnosti iz leta 1998 in naj bi bilo podkrepljeno tudi s sklepoma predsedstva Evropskega parlamenta iz let 2002 in 2004.

—

Zaupanje tožeče stranke v nadaljnji obstoj izjeme od mobilnosti naj bi bilo varovano. Za spremembo ureditve naj bi se zato zahtevala ustrezna prehodna ureditev in ustrezne izjeme. Predvideni triletni prehodni rok naj ne bi bil primeren, ker naj ne bi odpravil ločitve družine tožeče stranke. Manjkala naj bi izjema za tožečo stranko.

—

Tožena stranka naj bi izgubila možnost, da tožeči stranki odredi mobilnost s posledico, da spremeni kraj zaposlitve, saj je s ponavljajočimi izjemami glede mobilnosti za uradnike iz funkcionalne skupine AST pri tožeči stranki ustvarila vtis, da naj spremembe kraja zaposlitve ne bi bilo za pričakovati.