16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/1

1.1

Prehajanje na nizkoogljično gospodarstvo, ki je učinkovito pri izrabi virov, je prepočasno. Če želi EU na stroškovno učinkovit in družbeno sprejemljiv način doseči svoje cilje za leto 2050, o katerih so se države članice dogovorile in ki jih je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podprl v različnih mnenjih, je potreben hitrejši napredek. Ta je dosegljiv s skupno uporabo jasnega, učinkovitega, trdnega in zmogljivega regulativnega okvira ter predvidljivih tržnih instrumentov. Cilji držav članic v zvezi z zmanjševanjem emisij CO2 so zasnovani tako, da bodo upočasnili izčrpavanje virov in segrevanje ozračja ter tako preprečili prihodnjo okoljsko krizo. V srednjeročnem obdobju bo treba za dosego tega cilja močno razširiti uporabo obnovljivih virov energije ter postopno občutno zmanjšati porabo fosilnih goriv, razen če se zajemanje CO2 izkaže za izvedljivo in družbeno sprejemljivo.

1.2

Oblikovanje cen energije je zaradi sedanje finančne in gospodarske krize v središču pozornosti, saj visoke cene vplivajo na stroške energije za gospodinjstva v okviru varčevalnih ukrepov in na industrijsko konkurenčnost. Za energijo velja, da predstavlja breme za oživitev gospodarstva, namesto da bi bila del rešitve. Te realne pomisleke je treba preučiti, vendar pa je bistveno, da bo zlasti energetski sektor lahko prispeval k programu dolgoročnega prehoda, pri čemer si je treba prizadevati tako za jasno usmeritev kot za stabilnost različnih politik in s tem povezanih mehanizmov podpore. Tržni instrumenti so pomembni zato, ker morajo pospešiti prehod na nizkoogljično gospodarstvo, ki je učinkovito pri izrabi virov, hkrati pa tudi podpreti oživitev gospodarstva.

1.3

Pri okoljski javnofinančni reformi se za obvladovanje negativnih zunanjih učinkov, povezanih z uporabo naravnih virov, uporabljajo tržni mehanizmi, in sicer na proračunsko nevtralen način z zniževanjem davčne obremenitve dela. Obenem se pri okoljski fiskalni reformi s postopnim opuščanjem okolju škodljivih subvencij ter preusmeritvijo obdavčitve z dela na uporabo virov bolj sistematično uporablja načelo „onesnaževalec plača“. Reforma tako lahko odpravi pomanjkljivosti na trgu, poveča gospodarsko učinkovitost, pomaga pri razvoju novih industrijskih panog, ki ustvarjajo trajnostna delovna mesta na lokalni ravni, vzpostavi jasno in predvidljivo okolje za naložbe v ekološke inovacije ter z dodatnimi prihodki prispeva k ponovnemu vzpostavljanju stabilnosti javnih financ po recesiji.

1.4

Cene energije so se zvišale v vseh sektorjih, zaradi česar v številnih državah članicah prihaja do nasprotovanja gospodinjstev in industrije. Vzroke za te višje cene (proizvodnja, distribucija, obdavčenje) je treba natančno raziskati ter preučiti, kje so obnovljivi viri energije prispevali k višjim cenam električne energije ter kje bi bilo treba cene stabilizirati oziroma jih znižati. Odbor spodbuja države članice, naj previdno pospešijo okoljske javnofinančne reforme, zlasti v obdobju krize, in se pravočasno pripravijo na temeljitejšo reformo svojih sistemov javnih financ. Osrednji element te reforme mora biti zagotavljanje ustreznih cen za emisije CO2 v EU in posledično na dogovorjeni svetovni ravni. Odbor poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo okoljska javnofinančna reforma postala bistven in trajen del evropskega semestra, pri tem pa posebno pozornost nameni spodbujanju energetske učinkovitosti.

1.5

Uporaba tržnih instrumentov v EU trenutno ni dovolj dosledna in usklajena. Države članice EU ne izkoriščajo vseh možnosti, ki jih prehod na nizkoogljično gospodarstvo nudi na področju inovacij in posodobitve evropske industrije ter pri spodbujanju zaposlovanja. Avtomobilska industrija je dober primer, kako s pravo kombinacijo regulativnih in tržnih instrumentov uspešno izpolniti cilj zmanjšanja uporabe ogljikovodikovih goriv. Tržne instrumente je treba okrepiti in izboljšati na tak način, da bodo za trge pomenili odločno sporočilo. Odbor poziva države članice, naj upoštevajo in uporabljajo načela najboljših praks iz nedavno sprejetega sporočila Komisije o notranjih energetskih trgih in s tem povezanih smernic (1). Nobenega dvoma ne more biti, da bi dokončno oblikovanje enotnega trga z energijo odpravilo velike razlike v cenah med državami članicami. Z vzpostavitvijo meddržavnih energetskih omrežij bi poleg tega zmanjšali stroške prehoda na obnovljive vire energije, saj bi bile rezervne elektrarne bolj splošno dostopne.

1.6

Odbor ugotavlja, da tržni instrumenti niso omejeni zgolj na politike, povezane z energijo, temveč bi jih bilo mogoče uporabiti tudi v drugih strategijah za učinkovitejšo rabo naravnih virov in zmanjšanje emisij CO2, kot so recikliranje, bolj trajnostno ravnanje z odpadki in bolj trajnostno kmetijstvo.

1.7

Reforma okoljskih davkov spodbuja preusmeritev davčnega bremena z dela na uporabo virov, s tem pa v številnih sektorjih gospodarstva omogoča ohranjanje sedanjih delovnih mest in ustvarjanje novih. V posebnem sektorju, kot je energetski, se lahko s tako reformo obdavčijo škodljive emisije CO2 iz fosilnih goriv, iztržek pa uporabi za subvencioniranje uvajanja čistejše nove tehnologije, npr. energije iz obnovljivih virov, in energetske učinkovitosti, s ciljem doseči mnogo bolj trajnostno mešanico energetskih virov, hkrati pa zagotavljati, da bodo cene ali računi za električno energijo v povprečju sprejemljivejši. Z manj negativnim učinkom na gospodarsko rast in zaposlovanje kot drugi neposredni oziroma posredni davki lahko prispeva h konsolidaciji javnih financ. Evropska komisija bi morala reformo okoljskih davkov usklajevati in spodbujati.

1.8

Za Odbor je nesprejemljivo, da se neopravičljive okolju škodljive dejavnosti v EU še vedno subvencionirajo – neposredno iz javnih sredstev in posredno kot „zunanji stroški“, ki zaradi nezadostnega izvajanja načela „onesnaževalec plača“ niso vključeni v cene proizvodov. Takšne subvencije popačijo tržne signale in ovirajo prehod na nizkoogljično gospodarstvo, ki je učinkovito pri izrabi virov. EU se že leta zavzema za postopno odpravo okolju škodljivih subvencij in internalizacijo zunanjih stroškov. EU želi te subvencije odpraviti do leta 2020, toda Odbor je zaskrbljen, ker se v zvezi s tem ne izvaja dovolj dejavnosti. Odbor poziva države članice, naj pripravijo pregled in sprejmejo akcijske načrte za odpravo okolju škodljivih subvencij, kakor je predvideno v cilju. Komisija bi morala tudi na tem področju skrbeti za usklajevanje in spodbujanje, na primer z vključevanjem v evropski semester.

1.9

Sončna in vetrna energija imata občutno manjši vpliv na okolje kot energija iz fosilnih goriv. Pri najboljših oblikah proizvodnje čiste energije se upoštevajo socialni in okoljski interesi, pa tudi potrebe prihodnjih generacij; proizvodnja se ne seli drugam, zmanjša se odvisnost od uvoza energije in ustvarjajo se nova delovna mesta. Toda čista energija ne more enakovredno tekmovati na trgu, ker so za energijo iz fosilnih goriv in jedrsko energijo namenjene večje (neposredne in posredne) subvencije kot za energijo iz obnovljivih virov. Čista energija si zasluži enake možnosti za razvoj, zato je izjemno pomembno ustvariti enake pogoje za proizvodnjo energije.

1.10

Čeprav ima splošni cilj prehoda na nizkoogljično gospodarstvo veliko podporo, je razprava o hitrosti prehoda in izbranih metodah še vedno zelo živahna. Zaskrbljujoče je, ker se še vedno ne zavedamo posledic recesije in dolžniške krize za vzdržnost evropskega gospodarstva. Obstaja tudi bojazen, da bo pospešeno izvajanje ukrepov za prehod v kratko- in srednjeročnem obdobju negativno vplivalo na konkurenčne zmožnosti. Tudi nesoglasje glede pozitivnih učinkov teh ukrepov na gospodarstvo še vedno ni razrešeno in obstaja vtis, da negativni učinki niso upoštevani. V tem mnenju so ti pomisleki upoštevani in o njih se bo še razpravljalo. Odbor kljub temu poziva EU in njene države članice, naj okrepijo zavedanje o tem, kako nujna je dejanska nizkoogljična prihodnost.

2.1

Države članice EU niso dovolj odločne pri prilagajanju svojih gospodarstev podnebnim spremembam. O tem, ali je treba družbo pripraviti na trajnostni razvoj in podnebne spremembe, je v EU potekala obsežna temeljna razprava. Njen rezultat je bil dogovor o trajnostnem razvoju, vključno z ekologizacijo gospodarstva. Ta politična usmeritev je potrjena v več dokumentih: v strategiji za trajnostni razvoj iz leta 2001, ki je bila revidirana leta 2006, sedmem okoljskem akcijskem programu, vodilni pobudi „Evropa, gospodarna z viri“ iz strategije Evropa 2020, časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, in načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami CO2 do leta 2050. Odbor je ta prizadevanja podprl v več mnenjih.

2.2

Zadnjih pet let se vse države članice spopadajo z večjimi ali manjšimi izzivi, povezanimi z bančno krizo in krizo državnega dolga, stanje pa je še poslabšala izredno huda gospodarska recesija. Ob gibanju cen energije za gospodinjstva in industrijo v času varčevanja se glede na cenejšo svetovno konkurenco porajajo vprašanja o tem, na kakšen način se izvajata okoljska in energetska politika EU in kakšni so njuni morebitni negativni stranski učinki. Stanje je kritično in z njim se je treba spoprijeti. Tržne instrumente je treba uporabljati tako, da bodo pripomogli k ekologizaciji gospodarstva in podprli oživitev gospodarstva.

2.3

Čeprav je bil razlog za razpravo deloma v podnebnih spremembah, se razpravlja tudi o gospodarstvu in družbenem napredku. Evropa lahko veliko pridobi, če bo na čelu prehoda na vključujoče, zeleno gospodarstvo. Nedavna študija Komisije je potrdila, da je evropska industrija zaradi sorazmerno nizke energetske intenzivnosti in velikega prodora obnovljivih virov energije doslej ohranila svoje mesto na svetovnem trgu (2). Odbor je opozoril na priložnost, ki jo nizkoogljično gospodarstvo predstavlja za nove trajnostne poslovne modele in industrijske spremembe (3). Uspešen in hiter prehod ni zgolj izziv, temveč ta zeleni gospodarski model za EU pomeni tudi njeno najboljšo priložnost, da še naprej ostane svetovna gospodarska sila. Obstaja pa tudi bojazen, da so, kratkoročno, cene energije eden od dejavnikov deindustrializacije, in temu problemu se je treba posvetiti. Nizke cene plina v ZDA in Rusiji vplivajo zlasti na energetsko visoko intenzivne panoge. Toda za večino industrije so stroški energije še vedno manj pomemben dejavnik konkurenčnosti kot splošna produktivnost in stroški dela. Komisija si je kot osrednji element svoje vodilne pobude za močnejšo evropsko industrijo izbrala nizkoogljično gospodarstvo, ki je učinkovito pri izrabi virov (4), sedaj pa opozarja tudi, da je treba prehod izvesti ob upoštevanju prevladujočih gospodarskih in političnih okoliščin (5).

2.4

Prehod na nizkoogljično gospodarstvo bi zagotovo povečal energetsko varnost Evrope. Evropa sedaj vsako leto uvozi za več kot 500 milijard EUR plina in nafte, nekaj tudi iz politično nestabilnih regij. Če bi uvoženo gorivo nadomestili z energijo z nizkimi emisijami CO2, pridobljeno v EU, bi povečali odpornost evropskega gospodarstva in pripomogli k ohranitvi vrednostnih verig v Evropi. V primeru, da bo prehod izpeljan pravočasno in ob pametnem upravljanju hitrosti sprememb ter primerno uravnoteženih gospodarskih, ekoloških in socialnih interesih, ima lahko odločilno vlogo pri premagovanju krize.

2.5

Ta prehod se ne sme zgoditi na račun evropske konkurenčnosti; osnovni pogoj je predvsem višja stopnja gospodarske dejavnosti v več podjetjih in v več sektorjih, ki zaposlujejo več ljudi. Pri tem ni mogoče prezreti vpliva poceni energije, predvsem iz plina iz skrilavca, zaradi katere je znova zaživela proizvodnja v ZDA. Gospodarstvo EU nujno potrebuje podobno industrijsko renesanso, ki bo ljudem znova omogočila zaposlitev in spodbudila davčne prihodke. Za tak preporod sta med drugim potrebna večja gotovost energetske politike EU in njena boljša odzivnost na pritiske na svetovni ravni, hkrati pa je treba še naprej vztrajati pri splošnem načrtu za nizkoogljično gospodarstvo.

2.6

Cilj EU je do leta 2050 zmanjšati emisije CO2 za 80–95 % v primerjavi z letom 1990. Komisija ocenjuje, da bi bilo treba za dosego tega cilja v prehod na nizkoogljično gospodarstvo vsako leto vložiti dodatnih 1,5 % evropskega BDP. Stroški v primeru neukrepanja bi po ocenah Komisije znašali 50 milijard EUR letno. Toda za več deset milijonov državljanov EU, ki so sedaj brezposelni ali imajo nižji življenjski standard, so ti „prihodnji stroški“ veliko manj realni kot njihove sedanje težave. Če te navidezne napetosti ne bo mogoče odpraviti, lahko uresničitev tega cilja stane mnogo več časa in denarja.

2.7

Cilji in predpisi so predvsem besede; politika pa temelji na dejanjih. V zvezi s cilji ni bilo storjenega dovolj. Razlogov je več: finančna kriza, neukrepanje in spreminjanje politik držav članic ter nasprotovanje naftne in plinske industrije. Hkrati pa obstaja tudi resnična negotovost in je potrebno prilagajanje zaradi nepredvidenega učinka razvoja dogodkov, na primer zaradi hitrega razvoja pridobivanja plina iz skrilavca v ZDA in dogodkov v Fukušimi. Takšne politike zaviranja in spodbujanja (angl. „stop-and-go“) ne omogočajo ustrezno stabilnega in predvidljivega okvira. Za takojšnje nadaljevanje procesa prehoda moramo politično prožnost uskladiti z nujno zavezo o dolgoročnih naložbah in več podpornih tržnih instrumentih. Pogoj za to je intenziven dialog med vsemi akterji v energetski verigi, tj. evropskimi institucijami, državami članicami, industrijo in javnostjo.

2.8

Trg z energijo se tako kot vsi drugi trgi odziva na cenovne signale v okviru veljavnega regulativnega okvira. Če na energetskem trgu ni mešanice energetskih virov, ki je predvidena v načrtu za prehod, so cenovni signali napačni. Signale je mogoče spremeniti, vendar pa je treba poskrbeti, da se položaj gospodarskih in socialnih akterjev ne bo občutno poslabšal.

2.9

Pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo je treba upoštevati socialne učinke, zlasti na zaposlenost. Komisija je izjavila, da je število delovnih mest v zelenem gospodarstvu med recesijo vseskozi naraščalo in naj bi po napovedih ostalo stabilno. Do leta 2020 bi lahko zgolj na področju energetske učinkovitosti in v sektorju energije iz obnovljivih virov ustvarili 5 milijonov delovnih mest (6).

Za pravičen prehod so potrebne aktivne politike zaposlovanja, ki naj bi zagotovile dostojna delovna mesta. Pri tem so bistvenega pomena gospodarski preporod ter z njim povezane zahteve v zvezi z energetsko politiko, infrastrukturo in trgi. Pozorno je treba preučiti posledice za gospodinjstva z nizkimi dohodki in učinek na cene energije. Na energetskem trgu poleg tega cene energije ne odražajo vedno pravilno resničnih stroškov različnih virov energije. Velik del stroškov, povezanih z električno energijo iz konvencionalnih virov, v nasprotju z energijo iz obnovljivih virov ni posebej naveden pri cenah električne energije in se ne krije s plačilom računov za porabo električne energije; ti stroški so namreč zajeti v javne proračune v obliki subvencij in zakriti kot zunanji stroški škodljivih učinkov na zdravje in okolje.

2.10

Komisija je kompleksno področje cen energije in vpliva stroškov na odjemalce v gospodinjstvih in industrijske odjemalce preučila v sporočilu o cenah in stroških energije v Evropi (7). V njem med drugim ugotavlja, da je treba ukrepe, ki se financirajo iz „sestavnega elementa cen, ki vključuje davke in dajatve energetske politike“ in ki se je v preteklih letih najbolj povečal, izvajati kar najbolj stroškovno učinkovito.

3.1.1

Velik del zakonodaje EU je bil zasnovan s ciljem zmanjšanja emisij CO2. Zgolj regulativni okvir ne bo zadostoval; za dejanski prehod bodo potrebne finančne in gospodarske spodbude, temelječe na načelu nagrajevanja in kaznovanja. V tem procesu imajo pomembno vlogo tržni instrumenti, kot so okoljski davki, trgovanje z emisijami in reforma subvencioniranja (8).

3.1.2

S temi instrumenti je mogoče spremeniti rezultat delovanja trga, saj z internalizacijo zunanjih stroškov izboljšujejo sistem cenovnih signalov, podjetjem nudijo večjo prožnost in podporo pri uresničevanju ciljev ter spodbujajo učinkovitost in inovacije.

3.1.3

EU in države članice so razvile določena orodja, kot so reforma okoljskih davkov, postopna odprava škodljivih subvencij, trgovanje z emisijami, spodbujanje energije iz obnovljivih virov in zelena naročila. Razpoložljivi instrumenti načeloma lahko opravijo svojo nalogo. Toda težave se pojavijo pri prenašanju v zakonodajo, pravilnem izvajanju, nadzoru in izvrševanju, pri čemer mora biti zagotovljena podpora državljanov. Če ta veriga ni ustrezno zasnovana, obstaja resno tveganje, da instrumenti ne bodo delovali pravilno in da bodo rezultati podpovprečni, za gospodinjstva in industrijo pa bo to pomenilo prekomerne stroške. Razlike v stroških energije med posameznimi državami članicami so kot merilo te neusklajenosti zares osupljive.

3.1.4

Če želi EU uresničiti svoje cilje o nizkih emisijah, mora ta postopek pospešiti in pridobiti podporo javnosti. Spodbuditi moramo varčevanje z energijo in energijo iz fosilnih goriv nadomestiti z energijo iz obnovljivih virov – oboje velja za ključni dejavnik prehoda na zeleno gospodarstvo. Pri prehodu s fosilnih goriv na energijo iz obnovljivih virov je treba poskrbeti tudi za rezervna goriva in prehodne faze, v katerih bi se na primer uporabljala plin ali jedrska energija. Način, kako države članice uporabljajo razpoložljive instrumente, ni dovolj velika spodbuda za boljše delovanje trga. Pomembni instrumenti, kot so okoljski davki, se ne uporabljajo v ustrezni meri.

Razlog je predvsem v tem, ker se energetske mešanice, ki jih imajo na voljo v posameznih državah članicah, močno razlikujejo glede na geografski položaj, podnebje, naravne vire in zgodovino vsake države, zato so različni tudi akcijski načrti držav za zmanjšanje emisij CO2 in njihova uporaba tržnih instrumentov.

3.1.5

Odbor meni, da bi morala biti energija iz obnovljivih virov del te mešanice in da bi jo bilo treba postaviti v ospredje na tak način, da bodo energetske politike spodbujale tako gospodarski razvoj kot tudi prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Kljub temu, da se razmere v državah članicah razlikujejo, se EESO zavzema, da bi bila vseevropska energetska omrežja čim prej tudi dokončno vzpostavljena. Te povezave lahko pomenijo dragocen dodatni vir za vsako nacionalno strategijo.

3.1.6

Okoljska politika bi morala biti tesneje povezana z drugimi področji politik. Z decentraliziranim pridobivanjem električne energije v podeželskih območjih je mogoče ustvariti številna dodatna delovna mesta. S povezovanjem okoljske politike z regionalno politiko ter sredstvi teh politik se lahko občutno izboljša kakovost življenja na podeželskih območjih.

3.2.1

Ti davki temeljijo na določitvi cene za gospodarske dejavnosti, ki onesnažujejo okolje, s čimer se razkrijejo resnični stroški proizvodnje in porabe, ki niso razvidni iz tržnih cen, v skladu z načelom „onesnaževalec plača“. Na Poljskem na primer morajo podjetja, ki onesnažujejo, vplačevati v Nacionalni sklad za varstvo okolja in gospodarjenje z vodo, iz njega pa se nato izplačujejo spodbude za programe trajnosti. V EU so za uvajanje neposrednih in posrednih davkov pristojne države članice. Zgolj nekaj držav članic ima posebne okoljske davke; obstaja nekaj dobrih primerov (Finska, Švedska, Danska, Nizozemska, Nemčija, Združeno kraljestvo, Slovenija in Estonija). Obseg preusmeritve obdavčenja se od države do države razlikuje; skupna vsota naj bi znašala več kot 25 milijard EUR letno (9).

3.2.2

Reforma okoljskih davkov kljub njihovemu uspehu v nekaterih državah članicah ni v celoti zaživela in omogočila obsežnih sprememb v fiskalnih politikah. Poudariti je treba, da reforma okoljskih davkov pomeni velikansko priložnost, zlasti v okviru ukrepanja za spodbuditev zaposlovanja. Če se bo geslo komisarke Hedegaardove, da je treba obdavčiti tisto, kar pokurimo, ne pa tisto, kar zaslužimo (angl. „tax what you burn, not what you earn“), uveljavilo v praksi in če bo namesto dela obdavčena uporaba virov, se bodo stroški dela za delodajalce znižali, kar bo omogočilo ustvarjanje novih delovnih mest ne le v t. i. zelenih nišah, temveč tudi v številnih drugih gospodarskih sektorjih. Reforma okoljskih davkov bi morala biti osnova za potrebno splošno preoblikovanje javnih financ, kar naj bi omogočilo njihovo konsolidacijo. Seveda taka reforma ne sme povečati splošne davčne obremenitve, morala pa bi biti stroškovno in ekološko učinkovita. Zvišanje stroškov energije ne bi smelo preseči morebitnih prihrankov pri stroških zaradi učinkovitosti.

3.2.3

Reforma okoljskih davkov lahko pomaga tudi pri odpravi posledic javnofinančnih primanjkljajev. Okoljski davki lahko prispevajo k javnofinančni konsolidaciji, pri čemer imajo manj škodljive posledice za gospodarsko rast in zaposlovanje kot drugi neposredni ali posredni davki, kot sta npr. dohodnina ali DDV (10). Komisija bi morala imeti učinkovitejši pristop ter prednosti reforme okoljskih davkov upoštevati v letnem pregledu rasti in evropskem semestru.

3.3.1

EU namerava do leta 2020 postopoma odpraviti okolju škodljive subvencije (11). Komisija je to obljubila v letih 2006 in 2009; leta 2009 je bil na vrhu skupine držav G-20 sprejet tudi dogovor o začetku postopne odprave neučinkovitih subvencij za fosilna goriva, ki spodbujajo razsipno porabo. Zaveza je bila vključena tudi v okvir Skupine za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje in sklepe konference Rio+20. Kljub vsem tem obljubam ni bilo storjenega dovolj.

3.3.2

Na mednarodni ravni je OECD poročala o okolju škodljivih subvencijah v državah članicah: neposredna proračunska pomoč skupaj z davčnimi ugodnostmi za fosilna goriva letno znaša od 55 do 90 milijard USD (12). Po izračunih Mednarodne agencije za energijo naj bi bile subvencije za fosilna goriva po vsem svetu vredne 523 milijard USD; označuje jih kot „državnega sovražnika številka 1“ (13). Svetovna banka ocenjuje, da letne subvencije za fosilna goriva znašajo do 775 milijard USD. Če se politike ne bodo spremenile, se bodo te subvencije v nekaj letih neznansko povečale in povzročile mnogo dodatnih težav. Postopna odprava subvencij do leta 2020 bo občutno omejila povpraševanje po energiji in zmanjšala emisije CO2 za 1,7 gigatone, hkrati pa zagotovila dodatne prihodke vlad.

3.3.3

V EU trenutno še ni izčrpnih podatkov o subvencijah za fosilna goriva; številke iz različnih virov se razlikujejo. Na splošno vlada mnenje, da se za tovrstna goriva namenjajo visoke subvencije. Na ravni EU subvencije za energijo iz fosilnih goriv letno znašajo do 68,8 milijard EUR, vključno s 26 milijardami EUR neposrednih subvencij in stroški do 42,8 milijard EUR, ki jih morajo plačati države članice in državljani, da bi izravnali negativne učinke na družbo in zdravje (14). Okolju škodljive subvencije niso bile uvedene zato, da bi z njimi namerno škodili zdravju ali okolju, saj so imele tudi druge, pozitivne namene, na primer zagotavljanje poceni energije iz lokalnih virov oziroma ustvarjanje delovnih mest. EESO poziva države članice, naj ocenijo, ali se še vedno zavzemajo za te cilje in kako bi jih v tem primeru bilo mogoče izvajati na okolju prijazen način. Za začetek bi bil lahko izveden pregled teh subvencij v EU.

3.3.4

Poleg neposrednih subvencij iz javnih sredstev in zunanjih zdravstvenih stroškov je treba upoštevati tudi dodatne stroške škodljivih učinkov izgorevanja fosilnih goriv na okolje, kot so na primer kasnejši stroški, povezani z okoljsko škodo ter močnimi neurji in poplavami, ki jih povzroča segrevanje ozračja. Ti „zunanji stroški“ so posledica nezadostnega izvajanja načela „onesnaževalec plača“. Po izračunih nemške zvezne agencije za okolje naj bi zunanji okoljski stroški tone emisij CO2 znašali 80 EUR (15). Glede na to, da se zaradi uporabe fosilnih goriv sprosti 3652 milijard ton emisij CO2, to pomeni dodatno breme v višini 290 milijard EUR (16). Jedrske elektrarne v EU dobivajo subvencije v skupni vrednosti 35 milijard EUR, kar ne vključuje stroškov kritja tveganja nesreč in odstranjevanja odpadkov. Za energijo iz obnovljivih virov je vsako leto namenjenih 30 milijard EUR neposrednih subvencij.

3.3.5

Kljub tej neenakosti se tehnologija za pridobivanje energije iz obnovljivih virov hitro razvija; cena tovrstne energije se je v zadnjih letih močno znižala (cena sončnih panelov je nižja za 85 %) in v tem sektorju je bilo ustvarjenih veliko delovnih mest, medtem ko je cena energije iz fosilnih virov še vedno visoka. Oktobra 2013 so zainteresirani akterji iz energetskega sektorja pozvali k prenehanju subvencioniranja energije iz obnovljivih virov in povečanju subvencij za jedrsko energijo. Če se to zgodi, energija iz obnovljivih virov nikakor ne bo mogla tekmovati z energijo iz drugih virov, saj bi bili konkurenčni pogoji neenakovredni.

3.3.6

Vse subvencije niso škodljive. V primerih, ko je treba razviti novo tehnologijo za bolj trajnostno gospodarstvo prihodnosti, so subvencije v podporo predhodnim raziskavam, razvoju in infrastrukturi lahko koristne, dokler se nova tehnologija ne uveljavi na trgu. Taka podpora je bila izredno pomembna v zgodnjih fazah razvoja obnovljivih virov energije in jo bo treba nuditi še naprej, dokler se obnovljivi viri ne uveljavijo kot konkurenčen vir energije za prihodnost.

3.3.7

V Časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, je predvideno, da bi morale države članice do leta 2012 z uveljavljenimi metodologijami opredeliti najpomembnejše okolju škodljive subvencije ter pripraviti načrte in časovne okvire za njihovo postopno odpravo, o tem pa tudi poročati v okviru svojih nacionalnih programov reform. Ti ukrepi se niso izvajali zadovoljivo. Študija GD ENV iz leta 2012 vsebuje pregled različnih vrst okolju škodljivih subvencij v EU (17) ter predlog časovnega načrta za revizijo takih subvencij. Komisija bi morala ta instrument preučiti v sedanjem evropskem semestru.

3.4.1

Sistem EU za trgovanje z emisijami je glavni gospodarski instrument Evrope za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ki temelji na načelu omejitve in trgovanja. Z njim naj bi podjetja odločno spodbudili k vlaganju v preprečevanje nastajanja toplogrednih plinov in jim omogočili dovolj prožnosti, da to storijo čim bolj učinkovito.

3.4.2

V sistemu EU za trgovanje trenutno vlada neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem, zaradi česar cenovna spodbuda ne zadostuje za ustrezne naložbe v nizkoogljične tehnologije. Ponudba pravic do emisij je prevelika predvsem zaradi nepričakovano hude gospodarske krize in obsežne uporabe mednarodnih dobropisov. Nujno je treba izvesti strukturno reformo sistema za trgovanje z emisijami in s tem odločno spodbuditi nizkoogljične naložbe. Presežek pravic je treba umakniti s trga, preostale pravice pa povezati s prihodnjimi cilji glede zmanjšanja emisij CO2, brez katerih ne bo mogoče uresničiti cilja EU o nizkoogljičnem gospodarstvu do leta 2050. Pri takšni reformi bi bilo treba upoštevati tudi tehnološko izvedljivost in ekonomsko upravičenost za gospodarske panoge ter pazljivo preučiti morebitne nenačrtovane posledice.

3.5.1

Da bi preprečili selitev virov CO2, so potrebni dodatni ukrepi, kot je na primer ogljično prilagajanje na mejah (angl. „border carbon adjustment“), tj. sistem za zmanjšanje emisij CO2, ki omogoča enake konkurenčne pogoje. V okviru tega sistema se bo cena uvoženega blaga na meji povečala na podlagi izračuna mase emisij za to blago. Modeli iz nedavne študije (18) dokazujejo, da lahko ogljično prilagajanje na mejah občutno zmanjša selitev virov CO2 v ustreznih sektorjih.

3.5.2

Toda nekateri glavni trgovinski partnerji Evrope ogljičnega prilagajanja na mejah v obliki, o kateri se trenutno razpravlja, ne odobravajo. O tem vprašanju se je treba pogajati v okviru STO; sporazum namreč omogoča preučitev takšnih „netrgovinskih“ vprašanj. Glede na to, da na mednarodni ravni ni sporazuma o oblikovanju cen za emisije CO2, to ne bo ravno enostavno in tega ne gre zanemariti. Te pomisleke bi lahko odpravili z boljšo zasnovo ogljičnega prilagajanja na mejah. Dejstvo je, da ogljično prilagajanje na mejah ni protidampinško orodje, temveč prispevek k vsesplošni trajnostni podnebni politiki, če je seveda dobro zasnovano.

3.6.1

Spodbujanje energije iz obnovljivih virov je eden bistvenih elementov prehoda na nizkoogljično gospodarstvo; pri tem imajo lahko pomembno vlogo tržni instrumenti. Za uvedbo takih instrumentov so pristojne države članice; številne izmed njih so se odločile za različne instrumente za subvencioniranje energije iz obnovljivih virov: podporo za naložbe in operativno podporo, vključno s sistemom odkupnih cen. Izkušnje iz več držav članic dokazujejo, da se je z zadnjim navedenim sistemom proizvodnja energije iz obnovljivih virov najbolj povečala, pogosto zaradi zagotovljene in velike donosnosti naložb.

3.6.2

Zagotovljene odkupne cene, s katerimi se spodbuja uvajanje obnovljivih vrst energije, pa se nikakor ne smejo financirati le z zviševanjem cen energije na splošno, saj sicer lahko pride do upora javnosti proti cenam in samim obnovljivim virom energije. V mnogih primerih se je to žal zgodilo in nasprotovanje ni več zgolj teoretično. Nujno so potrebni popravljalni ukrepi, da se poveča podpora državljanov za zeleno revolucijo.

3.6.3

Dejstvo, da imajo države članice različne programe podpore, prispeva k razdrobljenosti evropskega energetskega trga. Odbor se zavzema za uporabo tržnih instrumentov, ki spodbujajo vključevanje nacionalnih shem na ta trg. Za boljši izkoristek sinergij EU na trgu električne energije je poleg tega izjemno pomembna tudi uporaba mehanizmov za sodelovanje, kot so opredeljeni v direktivi o obnovljivih virih energije iz leta 2009 (19).

3.7.1

Avtomobilska industrija je na splošno dober primer uspešne uporabe tržnih instrumentov. Cilj prehoda je zmanjšati in nato dokončno odpraviti uporabo ogljikovodikovih goriv v tem sektorju. Strategija je sestavljena iz štirih delov: predpisi, tehnologija, infrastruktura in tržni instrumenti. S predpisi naj bi se pri novih vozilih z motorji z notranjim izgorevanjem izboljšala učinkovitost goriva ter zmanjšale emisije. Tehnologija omogoča izpolnjevanje predpisov v zvezi z ogljikovodikovimi gorivi in razvoj električnih vozil. Z vedno bolj razširjeno uporabo električnih vozil bo treba obstoječo infrastrukturo za oskrbo z ogljikovodiki dopolniti, nato pa tudi dokončno nadomestiti, z infrastrukturo, ki vključuje polnilne postaje s števci, menjavo akumulatorjev itd. Tržni instrumenti imajo lahko z napredkom pri predpisih, tehnologiji in infrastrukturi pri prehodu odločilno vlogo.

3.7.2

Najbolj očiten primer uporabe tržnih instrumentov je višja obdavčitev za ogljikovodikova goriva, zaradi česar so lastniki vozil z motorji z notranjim izgorevanjem ta zamenjali za manjša vozila z učinkovitejšo porabo goriva oziroma začeli uporabljati javni prevoz in kolesariti. Obdavčevanje vozil z motorji z notranjim izgorevanjem je bilo spremenjeno, da bi se spodbudila nakup in uporaba vozil z učinkovitejšo porabo goriva, in sicer bodisi z obdavčitvijo nakupne cene bodisi z letno obdavčitvijo uporabe vozil. Isti sistem različnih stopenj obdavčitve vozil se uporablja tudi za spodbujanje električnih vozil, čeprav njihovo širšo uporabo še vedno zavirajo številne druge prepreke.

3.8.1

Javna naročila, ki zajemajo 16 % BDP EU, so pomemben tržni akter. Zelena javna naročila so tako pomemben instrument za spodbujanje zelenih proizvodov in storitev. Komisija si zadnja leta prizadeva za vzpostavitev celovitega sistema za usmerjanje in podporo in je sprejela akcijski načrt za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo ter sporočilo o zelenih javnih naročilih. Na podlagi ocene uspešnosti držav članic si je kot okvirni cilj zastavila, da bi do leta 2010 moralo biti 50 % vse porabe zelene. Ta cilj še zdaleč ni dosežen in bi moral imeti vidnejše mesto v akcijskih načrtih držav članic.

3.9.1

Za prehod na bolj trajnostne vzorce proizvodnje in porabe v energetskem sektorju in drugod je treba temeljno prestrukturirati gospodarstvo. Tega pa vlade ne zmorejo same s svojimi politikami. S tem se mora spoprijeti širša javnost, potreben pa je tudi obsežen dialog v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi, da se doseže soglasje in vzbudi volja za potrebne spremembe. Iz časovnega načrta za nizkoogljično gospodarstvo je razvidno, da bi morala zasebni in javni sektor v naslednjih štirih desetletjih vložiti dodatnih 270 milijard EUR na leto; tretjino teh naložb bi lahko financirali iz javnih sredstev, ostala sredstva pa mora zbrati zasebni sektor. To so dolgoročne naložbe; za Komisijo je to največji izziv, ki ga mora premagati, da bi EU znova usmerila v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, na primer z uporabo evropskih dolgoročnih investicijskih skladov in instrumenta za povezovanje Evrope.

3.9.2

OECD je v delovnem dokumentu o okolju iz leta 2012 vladam priporočil, naj za omogočanje naložb v nizkoogljično infrastrukturo, ki je odporna na podnebne spremembe, in zeleno rast oblikujejo celovite strateške načrte za infrastrukturo, ki bodo tesno povezani z nacionalnimi cilji glede podnebnih sprememb. Komisija bi si morala prizadevati tudi, da bi takšno naložbeno okolje, ki bo omogočilo trajnostno prihodnost, ustvarila za evropske dolgoročne investicijske sklade. Prednostne naložbe v okviru instrumenta za povezovanje Evrope in evropskih dolgoročnih investicijskih skladov bi zato morale biti skladne s cilji iz časovnih načrtov EU glede nizkih emisij in energije do leta 2050, strategije za prilagajanje ter svežnja ukrepov za podnebne spremembe in energijo do leta 2030, ki je v obravnavi.

3.9.3

S takšnimi sredstvi bi bile take vrste naložb enostavnejše. Glede na to, da je dolgoročna zapadlost sredstev, ki se financirajo, povezana z odgovornostjo institucionalnih vlagateljev, je mogoče tudi z njimi privabiti denarna sredstva s trga kapitala. Seveda pa morajo biti take naložbe privlačne, ker je tveganje – zlasti regulativno tveganje – majhno, ker obstajajo možnosti za ustrezen donos in ker so projekti, v katere se vlaga, finančno in tehnično zanesljivi.

3.9.4

Dobrodošli so inovativni skladi in finančni instrumenti, ki bodo privabili sredstva s trga kapitala. Vendar pa bo bančni sektor še naprej velik del evropskega gospodarstva financiral s tradicionalnimi dolžniškimi instrumenti. Za preusmeritev zasebnega financiranja s konvencionalnih naložb v nizkoogljične naložbe, ki so odporne na podnebne spremembe, je zato nujno, da postanejo bančni standardi bolj zeleni. Da bi bilo mogoče uresničiti cilje v zvezi s podnebjem in energijo, morajo inovativni finančni instrumenti usmerjati zasebna finančna sredstva v naložbe, ki sicer ne bi bile mogoče.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/10

1.1

Koncept samostojnih poklicev je – ob družbenih prilagoditvah – primeren, da v prihodnosti znatno pripomore k vrhunskemu opravljanju nalog na področju „socialnih dobrin“, kot je zdravstveno varstvo, opravljanje javnih storitev, varstvo državljanskih pravic in zagotavljanje gospodarske blaginje. Samostojni poklici so sestavni del vsake demokratične družbe in predstavljajo precejšen potencial za rast zaposlovanja in BDP.

1.2

Pojem „samostojni poklic“ se v nekaterih državah članicah EU ne uporablja. Tovrstni poklici in z njim povezani družbeni problemi in rešitve pa obstajajo v celotni EU. Pojavljajo se pritožbe glede slabosti pri opravljanju nadzora in zagotavljanja kakovosti, ki jih pogosto povzročajo pomanjkljivosti pri izvrševanju, torej ne gre za sistemske napake.

1.3

Optimalno ureditev samostojnih poklicev je mogoče doseči tako z regulativnim pristopom na podlagi pravil (rules-based regulation) kot z regulativnim pristopom na podlagi načel (principles-based regulation).

1.4

Za zagotavljanje storitev samostojnih poklicev je značilna asimetrija informacij med ponudniki in prejemniki storitev. Te storitve se dotikajo eksistenčnih vprašanj, ki zadevajo življenje, zdravje in pravosodje, ter tudi pomembnih gospodarskih vprašanj. Zato morajo ponudniki storitev izpolnjevati še posebej visoke strokovne in etične zahteve.

1.5

V številnih državah za nekatere poklice velja regulacija cen, ki lahko služi varstvu potrošnikov. Regulacijo cen je treba posebej utemeljiti in oblikovati tako, da služi javnemu interesu in ne le določeni interesni skupini.

1.6

V vseh državah članicah poklicna združenja ali zbornice zastopajo interese svojih poklicev ter v državni regulaciji sodelujejo kot svetovalci in deloma kot sooblikovalci; prek stalnega in učinkovitega sodelovanja z institucijami zagotavljajo zaščito splošnih interesov državljanov. Poenostavitev upravnih postopkov je ena od prednostnih nalog samostojnih poklicev, v okviru katere izjemno veliko vlagajo v človeške in finančne vire, za kar od države ne prejmejo nikakršnega finančnega nadomestila.

1.7

Posamezne države članice EU same oblikujejo in nadzirajo svojo samoupravo. Pri tem morajo preprečevati nasprotovanja med upravičenostjo regulacije in zastopanjem interesov ter zagotavljati spoštovanje potrošniških pričakovanj glede znanja, etike in značaja ponudnikov storitev.

1.8

Prispevek samostojnih poklicev k uspešnemu upravnemu, političnemu in gospodarskemu življenju države članice je priznan na nacionalni in evropski ravni, saj pomeni posodobitev in večjo učinkovitost javnih uprav in storitev za državljane in potrošnike.

1.9

Sektor je ključnega pomena za zaposlitvene možnosti za mlade, ki se odločajo za prihodnost na področju svobodnega podjetništva in za naložbe v svoje znanje. Osebe, ki izvajajo samostojne poklice, morajo spoštovati zakonodajne predpise in/ali kolektivne pogodbe v odnosu do svojih zaposlenih in mladih, ki se pri njih izobražujejo, opravljajo pripravništvo ali vajeništvo ali se strokovno usposabljajo.

2.1

Pojem „samostojni poklic“ temelji na pojmu „svobodnih umetnosti“ (artes liberales), s katerim so v antiki opisovali dejavnosti učitelja, odvetnika, gradbenika, arhitekta, inženirja in tudi zdravnika. „Svobodne umetnosti“ so bile privilegij svobodnih državljanov in plemstva.

2.2

Po 19. stoletju opredelitev „samostojnega poklica“ ni temeljila več na osebnem merilu „rojstva kot svobodne osebe“, temveč na dejavnosti, ki jo je oseba izvajala.

2.3

Do začetka 19. stoletja so nekateri samostojni poklici postali posebej odvisni od države. To jih je oviralo pri neodvisnem izvajanju nalog, zaradi česar je imela družba do njih podcenjujoč odnos. To je veljalo zlasti za odvetnike, o imenovanju in zamenjavi katerih so do določene mere odločala sodišča, ki so bila deloma pristojna tudi za službeni in disciplinski nadzor.

2.4

Pod vplivom liberalizma so samostojni poklici v 19. stoletju v več sedanjih državah članicah EU razvili svojo stanovsko zavest ter ustanovili lastne poklicne organizacije, neodvisne od države. Tako so se odvetniki osvobodili državnega vpliva. Prav tako je lahko akademsko zdravstvo doseglo določeno stopnjo neodvisnosti od državnega urejanja in nadzora.

2.5

Naloge, kot so izdajanje dovoljenj za izvajanje poklica, kodeksi ravnanja in poklicni nadzor, so pogosto prevzele poklicne organizacije. Pozneje je bila regulacija prenesena na samoupravne organizacije oz. poklicne zbornice.

2.6

Današnji pojem samostojnega poklica je sociološki opis.

2.7

Samostojni poklic ima naslednje lastnosti: zagotavljanje visokokakovostne nesnovne storitve izrazito intelektualne narave na podlagi višje (akademske) izobrazbe; storitev, ki je v javnem interesu; strokovno in ekonomsko neodvisno opravljanje nalog; osebno, samoodgovorno in gospodarsko neodvisno zagotavljanje storitev; poseben odnos zaupanja med ponudnikom storitev in stranko; osredotočenost na zagotavljanje najboljše možne storitve za naročnika in ne na doseganje čim večjega dobička ter spoštovanje natančnih in strogih poklicnih in etičnih predpisov.

2.8

Samostojna poklicna dejavnost je lahko tudi tista, ki sicer nima določenih lastnosti, vendar izpolnjuje ključne značilnosti. Tako je v številnih državah kot samostojno poklicno dejavnost mogoče označiti dejavnost, ki se sicer izvaja v okviru delovnega razmerja, vendar se pri njej sočasno ohrani strokovna neodvisnost. EESO ugotavlja, da je prišlo do razvejanosti samostojnih poklicev in zbornic oziroma organizacij, ki urejajo njihove dejavnosti v sistemu samostojnih poklicev v Evropi. Novi samostojni poklici, kot so psiholog, socialni delavec, davčni svetovalec, svetovalec za finančne težave, geometer in mediator, ki niso priznani kot samostojni poklici v vseh državah, morajo biti v skladu s tem del tega koncepta.

2.9

V državah članicah se pojem samostojnega poklica razlaga različno, v nekaterih pa ga sploh ni. V nekaterih državah samo majhna skupina poklicev spada med samostojne poklice, in sicer zdravstvo, svetovalni poklici, kot so odvetniki, davčni svetovalci in revizorji, svetovalci za delo ter inženirji in arhitekti. V drugih državah članicah med samostojne poklice spadajo še umetniške dejavnosti.

2.10

Za vse države pa velja, da morajo preprečiti zlorabo bistvene značilnosti samostojnih poklicev, in sicer asimetrije informacij med ponudniki in prejemniki storitev. Storitve, ki jih ponujajo svobodni poklici, so kompleksne in zahtevajo visoko raven strokovnega znanja. Prejemnik teh storitev torej nima zadostnih informacij, strokovnega znanja in izkušenj, da bi lahko pri izbiri ponudnika in po opravljeni storitvi ocenil kakovost ponujene storitve.

2.11

Zato svobodni poklici temeljijo na zaupanju. Prejemnik storitev mora zaradi asimetrije informacij zaupati, da se ponudnik ne bo okoristil s pomočjo njegovega pomanjkanja informacij, temveč mu bo zagotovil čim boljšo storitev, prilagojeno njegovim potrebam. Prejemnik storitev torej ob naročilu izkaže zaupanje ponudniku. Ustrezni instrumenti za zaščito prejemnikovega zaupanja so minimalni strokovni standardi in spoštovanje smernic poklicne etike.

3.1

Države članice pri urejanju samostojnih poklicev načeloma uporabljajo dve različni metodi urejanja, tako imenovani regulativni pristop na podlagi načel (principles-based regulation) ter regulativni pristop na podlagi prepovedovalnih in predpisovalnih pravil (rules-based regulation).

3.2

Ureditev samostojnih poklicev združuje moralne pogoje opravljanja poklica in predpise poklicne etike. V njih je izražena socialna odgovornost samostojnih poklicev. Skupek vseh predpisov poklicne etike se imenuje deontologija.

3.3

Za regulativni pristop na podlagi načel je značilno oblikovanje abstraktnih načel poklicne zakonodaje, ki jih je treba za posamezne primere natančneje pojasniti (outcomes-based regulation). Posamezniki pa se sami odločijo, na kakšen način bodo v posameznih primerih dosegali zastavljene cilje. Nasprotno pa se regulativni pristop na podlagi pravil oblikuje kazuistično.

3.4

Oba regulativna pristopa imata prednosti in slabosti, izpolnjujeta pa temeljno potrebo družbe po neodvisnem svetovanju in podpori. Problemi in rešitve se lahko s časom spreminjajo, kar zahteva prilagoditev pravil ali oblikovanje novih pravil.

3.5

Pri tem je koristno, da EU redno pregleduje pravila, to pa bi bilo treba uvesti tudi na nacionalni ravni. To omogoča „osvoboditev“ starih samostojnih poklicev (npr. v gradbeništvu) in po potrebi uvedbo novih pravil za nove samostojne poklice (npr. v zbiranju informacij ali bančništvu).

4.1

Samostojni poklici znatno pripomorejo k ustvarjanju in ohranjanju pomembne družbene infrastrukture. Vsak šesti samozaposleni dela v gospodarskem sektorju, za katerega so značilni samostojni poklici, ta trend pa narašča. Enako velja za vsakega šestega zaposlenega.

4.2

Število in delež samozaposlenih žensk v sektorjih, za katere so značilni samostojni poklici, sta v obdobju 2008–2012 narasla. Ta delež znaša 45 % in je izrazito večji od deleža samozaposlenih žensk v celotnem gospodarstvu (31,1 %).

4.3

Gospodarski sektorji, za katere so značilni samostojni poklici, k bruto dodani vrednosti prispevajo več kot 10 %. Upad dodane vrednosti v kriznem letu 2009 je bil v teh sektorjih manjši kot v celotnem gospodarstvu. Podatki za EU: 6 00  000 podjetij za poslovno svetovanje in prav toliko podjetij za projektiranje, po 5 00  000 podjetij za pravno svetovanje in revizijo, 3 15  000 arhitekturnih podjetij ter 2 70  000 podjetij za trženje in tržne raziskave.

4.4

Glede na potencial rasti in na delež sektorja pri zaposlenosti – večinoma gre za stabilna delovna mesta, ki zahtevajo visoko usposobljenost –, je treba priznati in podpirati izrazito podjetniško razsežnost samostojnih poklicev. EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija osebe v samostojnih poklicih priznava kot podjetnike in da namerava podpirati njihov sektor, tako da jih vključi v programe, namenjene spodbujanju razvoja in konkurenčnosti MSP. Ta pristop predpostavlja proučitev in razvoj strukturnih pogojev za opravljanje samostojnih poklicev, k čemur obvezuje tudi direktiva o storitvah na notranjem trgu. Razvoja samostojnih podjetij ne bi smeli omejiti na podjetja z enim zaposlenim ali samostojne podjetnike posameznike. Treba je odpraviti problem navideznega samozaposlovanja.

5.1

V vseh državah članicah je javni interes sestavni del samostojnih poklicev. Zdravstveni poklici, poklic psihologa in socialni poklici vzdržujejo infrastrukturo za varovanje zdravja celotnega prebivalstva. Pravni in davčni svetovalci so v demokratični pravni državi udeleženi pri varstvu svoboščin. Skupaj z revizorji poleg tega zagotavljajo nemoten potek gospodarskih procesov. To pomeni, da so ti poklici tudi neposredno povezani s temeljnimi pravicami.

5.2

Javni interes hkrati pomeni, da imajo samostojni poklici posebno etično odgovornost. Pravni in davčni svetovalci ter revizorji služijo pravni državi in poleg tega ščitijo finančne interese svojih strank. Socialni delavci in psihologi Evropejcem zagotavljajo vključujoče in varnejše okolje z vidika odnosov ter s psihološkega in socialnega vidika. Poklici s področja arhitekture in inženirstva družbo varujejo pred nevarnostmi, povezanimi z gradnjo in tehnično opremo, ter spodbujajo inovativnost družbe ter kakovost življenja ljudi, in sicer z nadaljnjim razvojem infrastrukturne opreme ter tehnološkimi inovacijami. Umetniški poklici ohranjajo in oblikujejo kulturo. Te značilnosti in prej opisana asimetrija informacij zahtevajo vrhunsko izobrazbo in izjemno visoka etična merila.

5.3

Poseben javni interes storitev samostojnih poklicev ter s tem povezane nujne pogoje za zagotavljanje storitev je treba zagotoviti prek zavezujočih poklicnih predpisov ter kataloga splošno priznanih standardov etičnega ravnanja za vsak poklic. Zato so vse države članice sprejele minimalne zakonodajne predpise. EESO priporoča vsem zbornicam, organizacijam in združenjem samostojnih poklicev, da za različne poklice določijo kodekse ravnanja in etične standarde ter tudi odbore za etiko.

5.4

Reprezentativne organizacije posameznih poklicev bi morale za svoje države članice oblikovati poklicno-etične kodekse – kjer teh še ni – kot nezavezujoče poklicne smernice. Poleg tega bi morali ustrezne poklicne zbornice in združenja oblikovati etične kodekse, da bi izpostavili in zagotovili visoke standarde za storitve samostojnih poklicev v vsej Evropi. Oblikovanje kodeksa ravnanja se spodbuja na podlagi člena 37 Direktive o storitvah (2). Glede na to, da so storitve samostojnih poklicev tako pomembne za stranke, in glede na posebno zaupanje, ki ga morajo imeti prejemniki storitev do ponudnikov storitev, je nujno, da se takšne storitve zagotavljajo osebno.

5.5

Osebno zaupanje med prejemnikom in ponudnikom storitev in tudi zelo osebna narava pravno varovanih pravic pomenita, da je treba ponudniku storitev in njegovim sodelavcem nujno zagotoviti pravno varstvo zaupnosti in zakonsko pravico do odklonitve pričanja ter jim prepovedati pričanje. To so značilnosti svobodne pravne države.

5.6

Storitve samostojnih poklicev, ki zadevajo ključna področja javnega interesa, npr. zdravniška oskrba, socialne ali psihološke storitve, lekarne in pravno svetovanje, je treba zagotavljati sistematično, torej tudi na podeželju.

5.7

Te zahteve predpostavljajo, da nosilci samostojnih poklicev v skladu z etičnimi načeli, ki veljajo zanje, vedno dajejo prednost kakovosti storitve pred iskanjem največjega možnega dobička.

5.8

Nadaljnji razvoj poklicnega prava na področju samostojnih poklicev zato ne sme biti usmerjen samo v gospodarske vidike. Cilj vsake regulacije mora biti zagotavljanje storitev, ki bodo obsežne in zelo strokovne ter bodo izpolnjevale najvišje zahteve glede kakovosti. Vedno je treba preveriti, ali so obstoječi predpisi primerni za doseganje navedenih ciljev ali pa v resnici služijo drugim interesom.

6.1

Treba je oblikovati enotno vseevropsko opredelitev samostojnega poklica. Opredelitev mora vsebovati le splošne značilnosti samostojnega poklica in kategorije samostojnih poklicev ter ne sme preprečiti nastajanja novih samostojnih poklicev. Zgled za to bi lahko bil osnutek listine o samostojnih poklicih, ki so jo pripravile različne evropske poklicne organizacije pod vodstvom Council of European Dentists.

6.2

Poleg nacionalnih medsektorskih organizacij in evropskih medsektorskih zastopstev bi bilo treba v vsaki državi članici za vsak samostojni poklic ustanoviti poklicno organizacijo – kadar teh dejavnosti ne izvajajo že poklicne zbornice –, ki bi povzela, objavila in nadalje razvijala načela poklicne etike. Takšna organizacija bi morala tudi zagotavljati, da se posamezni poklic drži teh načel.

6.3

Visoke etične zahteve za opravljanje storitev samostojnih poklicev bo treba tudi v prihodnosti zagotavljati prek konkretnih smernic in jasno opredeljenih etičnih načel. Pri tem je mogoče uporabiti tako standardizirane in izvršljive poklicne predpise kot tudi kodeks poklicne etike. To krepi zaupanje potrošnikov.

6.4

Poleg uveljavljanja strokovnih in etičnih zahtev pri zagotavljanju storitev samostojnih poklicev je treba ohraniti in krepiti tudi konkurenčnost in inovativnost samostojnih poklicev. Njihov sedanji izziv je spopadanje z različnimi nacionalnimi zakonodajami ter uspešno tekmovanje s stanovskimi kolegi iz drugih držav EU na vse bolj povezanem notranjem trgu.

6.5

Poklicni predpisi morajo biti združljivi s temeljnimi evropskimi svoboščinami, zlasti svobodo opravljanja storitev, svobodo ustanavljanja in pravico do prostega pretoka. Poklicni predpisi morajo biti zato nediskriminatorni, služiti glavnemu razlogu javnega interesa ter biti sorazmerni. Poleg tega morajo biti združljivi z ustrezno nacionalno zakonodajo, ki bi morala nekatere naloge vezati na posebne kvalifikacije.

6.6

Pri zagotavljanju storitev samostojnih poklicev so pogosto posebno ogroženi zelo osebni pravni interesi prejemnikov storitev. Zaradi takšnega tveganja je nujno, da se dostop do poklica zakonsko uredi in da se v zvezi z dovoljenjem za opravljanje poklica uvedejo stroge zahteve. To poleg usposabljanja vključuje tudi druge osebne lastnosti, kot so ugled, zdravstveni nadzor ali odpoved sočasnemu izvajanju nezdružljivih dejavnosti. Na ravni EU je ta zahteva ustrezno upoštevana v direktivi o priznavanju poklicnih kvalifikacij (3) ter v posebnih predpisih, kot so direktive o zdravnikih in zobozdravnikih ter direktiva o odvetniških storitvah (4) ali direktiva o obveznih revizijah (5).

6.7

V skoraj vseh državah članicah je za samostojne poklice obvezen reden nadaljnji strokovni razvoj (Continuing Professional Development, CPD). Razlike obstajajo pri preverjanju nadaljnjega strokovnega usposabljanja in posledicah zaradi neizvedbe ustreznega strokovnega usposabljanja. Zaradi vse bolj zapletenih okoliščin, stalnega tehničnega napredka v medicini in tehniki ter tudi stalnega povečevanja obsega nacionalnih in mednarodnih predpisov je treba v okviru samostojnih poklicev zagotoviti učinkovito nadaljnje usposabljanje strokovnjakov.

6.8

V številnih državah članicah lahko pripadniki samostojnih poklicev skoraj neomejeno poslovno sodelujejo s pripadniki drugih poklicev. V nekaterih državah članicah pa je skupina družbenikov omejena na izbrane samostojne poklice, predpisane so določene zahteve glede večine v zvezi z družbeniki, glasovalnimi pravicami ali direktorji, tretjim osebam pa je prepovedana udeležba pri kapitalu. Te določbe so eden od načinov za zagotovitev, da opravljanja samostojnega poklica ne vodijo zgolj ekonomski interesi.

6.9

Poslovno sodelovanje s pripadniki drugih poklicev lahko privede do sporov v zvezi varstvom zaupnosti in pravico do zavrnitve pričanja. Treba je zagotoviti, da poklicno sodelovanje ne bo ogrozilo varstva strank, klientov oziroma pacientov. Takšna trenja je mogoče učinkovito preprečiti z omejitvijo skupine dovoljenih družbenikov.

7.1

V vseh državah članicah obstaja samouprava samostojnih poklicev, ki jo izvajajo država, poklicne zbornice ali poklicna združenja. Pojem samouprave je kot organizacijsko načelo samostojnega poklica v številnih državah članicah neločljivo povezan z idejo samostojnega poklica.

7.2

Pri samoupravi se v državah članicah uporabljata dva različna pristopa. V okviru prvega pristopa poklicna združenja in zbornice kot prostovoljna združenja zastopajo interese svojih poklicev ter imajo posvetovalno vlogo pri (nacionalni) regulaciji poklica. Poleg tega v etičnih kodeksih udejanjajo stališča pripadnikov poklica o standardih strokovne poklicne prakse. V skladu z drugim pristopom prevzamejo poklicne zbornice kot del posredne državne uprave javne storitve izdajanja dovoljenj za izvajanje poklica in nadzora nad poklicem. Samouprava ni v nasprotju z državno upravo, temveč z njo opravlja skupne naloge.

7.3

Samouprava samostojnih poklicev deluje kot posrednik med pravico strokovnjakov do zaščite pred vmešavanjem države v opravljanje poklica ter pravico države do določanja pravil. Samoregulacija pripadnikov samostojnih poklicev pomeni uveljavljanje njihove pravice do zaščite pred vmešavanjem države, sočasno pa zagotavlja varstvo splošnega interesa ter tako koristi prejemnikom storitev in potrošnikom.

7.4

Samouprava samostojnih poklicev pomeni izvedbo načela subsidiarnosti, v skladu s katerim mora nalogo vedno izvesti organ, ki je zadevi najbližje. Pripadniki poklica imajo posebno strokovno znanje ter so tako organ za upravljanje in regulacijo samostojnih poklicev, ki so z zadevo najbolj seznanjeni. Pri tem se uporablja načelo medsebojnega strokovnega pregleda.

7.5

Samouprava in samoregulacija samostojnih poklicev prav tako omejujeta dejavnosti pripadnikov poklica. Gre za ukrepe posredne državne uprave, ki zahtevajo prenos državnih pristojnosti. Tudi vsako izvajanje samouprave in samoregulacije poklica je vezano na spoštovanje temeljnih svoboščin, nacionalne zakonodaje ter evropske in nacionalne protimonopolne zakonodaje.

7.6

Pogoj za delovanje samouprave je obvezno članstvo v državah, v katerih to omogoča veljavna zakonodaja. Ta poseg v svobodo izvajanja poklica je utemeljen na podlagi obsežnega javnega interesa.

7.7

Predpisi o obveznem članstvu morajo biti oblikovani tako, da ne vplivajo na svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja. Ustrezni instrumenti so priznavanje registracije druge države članice ali brezplačna registracija, kadar je članstvo registrirano v drugi državi članici EU.

7.8

Tudi v letu 2020 je treba pričakovati napetosti med interesi države in posameznikov ter potrebo po neodvisnem svetovanju in podpori. Pričakujemo lahko, da bo institucija samostojnih poklicev delovala tudi takrat, pod pogojem, da bo pravočasno posodobljena, pri čemer se ne sme omejiti njenega bistva, primerjalne prednosti na področju znanja, neodvisnosti/preglednosti in na tem temelječega zaupanja.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/17

1.1.1

Vzajemne družbe so tako kot zadruge, fundacije in združenja del evropskega gospodarskega in socialnega modela. Različne podjetniške oblike, tudi na področju socialne ekonomije, so ne glede na pravno opredelitev podjetja v nacionalnih zakonodajah sestavni del enotnega trga Evropske unije, tudi kar zadeva promocijo, naložbe in razvoj evropskega podjetniškega pluralizma.

1.1.2

Vzajemne družbe imajo pravico do evropskega statuta, da bi lahko odgovorile na potrebe po zavarovanju, zlasti po socialno-zdravstvenem varstvu delavcev, podjetij in državljanov.

1.1.3

Vzajemne družbe ne pristajajo na usodo opuščanja vzajemnosti. EESO želi ovrednotiti različnost podjetniških oblik, vključno z akterji v socialni ekonomiji, da se tako zaščiti evropska ekonomska in socialna dediščina. Toda informacijska kampanja, čeprav je koristna, ne more nadomestiti potrebnega pravnega okvira.

1.1.4

V Evropi je velika raznolikost vzajemnih družb (ugotovljenih je bilo okoli 40 vrst), vendar imajo kljub različnosti ista načela upravljanja.

1.2.1

EESO v skladu z zavezami, sprejetimi med dogodkom o socialnem podjetništvu v Strasbourgu, poziva Komisijo, naj hitro predloži zakonodajni predlog osnutka uredbe o statutu evropske vzajemne družbe.

1.2.2

EESO izraža željo, da bi model vzajemne družbe priznali s skladno zakonsko ureditvijo na evropski ravni, ki bi ustrezal njegovi gospodarski teži in socialni vlogi.

1.2.3

EESO priporoča, da bi se statut nanašal na upravljanje in ne na dejavnosti, da bi tako zaščitil raznolikost vzajemnih družb.

1.2.4

EESO priporoča, da se s statutom ne bi usklajevalo nacionalnih zakonodaj in da bi bil statut izbirni instrument.

1.2.5

EESO poziva, da se objavi natančen časovni načrt postopka predstavitve in sprejetja osnutka statuta evropske vzajemne družbe.

2.1

Cilj tega mnenja je spodbuditi Komisijo, da bi čim hitreje pripravila predlog uredbe o „statutu evropske vzajemne družbe“.

2.2

Evropska civilna družba in zainteresirane strani menijo, da bodo vzajemne družbe brez ustrezne pravne podlage – na evropski ravni – odvrnjene od dejavnosti. To bi imelo resne posledice na socialni ravni (glede na slabšanje ukrepov javnega sektorja); na zdravstveni ravni (zmanjšanje enakosti pri dostopu do zdravstvene oskrbe evropskih državljanov); na ravni zaposlovanja (izguba možnosti za delo, tudi specializiranih delovnih mest), pa tudi pri krepitvi evropske socialne kohezije in procesa evropskega povezovanja.

2.3.1

Predlog statuta evropske vzajemne družbe ima zelo dolgo zgodovino, ki sega v leto 1993 in v okvir evropskih direktiv o zavarovanju. Pri tem so vzajemne družbe prosile, da se njihova izvorna oblika upravljanja kot osebnih družb prizna v evropskem statutu.

2.3.2

Prvi predlog uredbe je bil umaknjen leta 2006: kljub sporočilu iz leta 2003 o pravu družb, ki se je zavzemalo za nove evropske pravne oblike, kot so vzajemne družbe, in ponovitvi tega poziva leta 2006 v akcijskem načrtu o posodobitvi prava družb in upravljanja podjetij je Komisija predlog statuta evropske vzajemne družbe umaknila iz svojega načrta za leto 2006.

2.3.3

Evropske vzajemne družbe so leta 2007 dale novo pobudo za oživitev predloga.

2.3.4

Marca 2010 je Evropski parlament sprejel pisno izjavo v podporo evropski vzajemni družbi in julija 2011 pripravil poročilo o vlogi evropskih vzajemnih družb, v katerem je menil, da je predlog statuta potreben.

2.3.5

Marca 2013 je Evropski parlament soglasno sprejel poročilo na lastno pobudo g. Berlinguerja o statutu evropske vzajemne družbe.

2.3.6

Hkrati je Komisija v okviru Akta za enotni trg sprejela sklep o financiranju študije o položaju in težavah vzajemnih družb na notranjem trgu (znane tudi kot študija Panteia). Ta pomembna študija, ki je bila objavljena 12. oktobra 2012 in jo je vodila Komisija, je prvič omogočila obširen uvid v pravno, gospodarsko in socialno okolje vzajemnih družb v državah članicah Evropske unije. (1)

2.3.7

V nadaljevanju je Komisija organizirala javno posvetovanje o ugotovitvah te študije (rezultati so bili objavljeni oktobra 2013), (2) zaradi uspeha posvetovanja (več kot 300 odgovorov, od katerih sta bili dve tretjini pozitivni) pa se je Komisija odločila, da izvede študijo vpliva o izvedljivosti predloga statuta evropske vzajemne družbe.

2.4

EESO je v mnenju (oktobra 2009) o različnih oblikah podjetij (3) poudaril, da sta pluralizem in raznolikost posameznih oblik podjetij „priznana v Pogodbi z različnimi pravnimi statuti, ki so bili že sprejeti ali se o njih trenutno še razpravlja, potrjena pa sta tudi v praksi“. Odbor je vzajemne družbe prištel med oblike podjetij v socialni ekonomiji.

2.5

V prilogi k izjavi z dogodka o socialnem podjetništvu, ki sta ga skupaj organizirala Komisija in EESO, je navedeno, da „različne zainteresirane strani ocenjujejo, da bi politike za socialno podjetništvo morale zajemati vsa podjetja socialnega podjetništva (zadruge, vzajemne družbe, združenja, fundacije itd.). EU bi za vzajemne družbe morala predlagati evropski statut, ki bi jim omogočal izvajanje čezmejnih dejavnosti, združevanje in spoprijemanje z izzivi iz direktive Solventnost II, ter evropski statut za združenja.“ Na tem dogodku je komisar Antonio Tajani, odgovoren za podjetništvo, napovedal zakonodajno pobudo Komisije o predlogu statuta.

3.1

V različnih državah EU je veliko različnih pravnih oblik vzajemnih družb. Te njihove različne oblike in vloga so odvisne od kulture in zgodovine vzajemnih družb v vsaki državi. Zgodovinsko gledano so bile vzajemne družbe v Evropi ustanovljene kot prve oblike socialne varnosti. V EU je glavni namen vzajemnih družb ta, da skrbijo za splošni interes svojih članov, zavarujejo tveganja zavarovancev, jim ponujajo zavarovalniške, socialne in zdravstvene storitve ter storitve osebne podpore.

3.2

Skupaj je bilo v EU zabeleženih skoraj 40 vrst vzajemnih organizacij. Okoli 95 % vzajemnih družb ima 5 skupnih načel upravljanja:

3.3

Tržni delež vzajemnih organizacij je v Evropi v povprečju 15,8 % (12,8 % za življenjska zavarovanja, 20,5 % za druga zavarovanja). Poleg tega se ocenjuje, da vzajemne organizacije zagotavljajo zdravstvene in socialne storitve okoli 230 milijonom evropskih državljanov, od katerih jih je okoli 100 milijonov zavarovanih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaposlujejo okoli 3 50  000 ljudi v Evropi. Nasploh velja, da ima gospodarstvo koristi od raznolikosti struktur, ki ga sestavljajo, saj prispeva k boljši odzivnosti na spremembe na trgu. Poleg tega v času krize dolgoročna vizija vzajemnih organizacij zagotavlja prednost pred kapitalskimi družbami.

4.1

V Evropski uniji imajo samo delniške družbe in zadruge evropski statut; za fundacije je predlog evropskega statuta v proučevanju. Vzajemne družbe pa nimajo evropskega statuta. (4)

4.2

Posledica evropskih povezovalnih procesov je večja mobilnost delavcev, podjetij in državljanov. Na celotnem ozemlju Unije mora obstajati možnost zavarovanja njihovih zdravstvenih in socialnih ter drugih zavarovalniških tveganj, ne da bi to pomenilo odpravo pravic, koristi in oblik varstva.

4.3

Komisija in Svet se trenutno ukvarjata s finančnimi in zavarovalniškimi storitvami (Basel III, Solventnost II); z napotitvijo in mobilnostjo delavcev; nova direktiva o čezmejnem zdravstvenem varstvu v državah članicah velja od 1. 1. 2014. Vendar pa vzajemne družbe držav članic nimajo pravne možnosti sodelovanja pri evropskem povezovalnem procesu in razvoju notranjega trga, razen če se preoblikujejo in sprejmejo statut evropske zadruge ali statut evropske delniške družbe. Vzajemne družbe ne sprejemajo tega neizbežnega dejstva. EESO želi ovrednotiti različnost podjetniških oblik, tudi akterjev v socialni ekonomiji, da se tako zaščiti evropska ekonomska in socialna dediščina.

4.4

Poleg tega je Solventnost II, bonitetni okvir za zavarovalnice, še drug argument v podporo statutu evropske vzajemne družbe: takšen statut bi vzajemnim družbam omogočal dostop do t. i. prednosti „diverzifikacije“ ter izvajanja postopkov pozavarovanja in upravljanja sredstev, da bodo lahko zmanjšale stroške v korist zavarovancev.

4.5

Vzajemne družbe nimajo dostopa do trga kapitala in torej potrebujejo skupna orodja sodelovanja na evropski ravni, da bi se izognile propadu na zelo konkurenčnem trgu.

4.6

Vzajemne družbe, ki delujejo na evropski ravni, tega ne počnejo samo zaradi konkurence ali iskanja novih trgov, marveč v glavnem zaradi želje po izboljšanju storitev za zavarovance.

4.7

Vzajemne družbe nasploh potrebujejo uradno priznanje EU, ki jim bo dalo pravno podlago in legitimnost udeleženk v evropskem povezovalnem procesu.

4.8

Uvedba statuta evropske vzajemne družbe bi pomenila priznanje stvarnosti vzajemnih družb, njihovega ekonomskega in socialnega pomena, njihove posebne vloge na področju upravljanja tveganj oseb, zlasti na področju socialnega in zdravstvenega varstva.

4.9

Če povzamemo, EESO želi, da bi model vzajemne družbe priznali s skladno zakonsko ureditvijo na evropski ravni, ki bi se skladala z njegovo gospodarsko težo in socialno vlogo. Poleg tega bi se z opiranjem na novi statut, svobodo ustanavljanja in prosto izvajanje storitev lahko izognili nepotrebnim upravnim bremenom, izkoristili ekonomijo obsega in razvili vzajemnost v vseh državah članicah Unije (tudi v 4 državah članicah, kjer vzajemnih družb ni).

5.1

V Evropi obstaja veliko različnih vzajemnih družb (zabeleženih je bilo okoli 40 vrst), vendar imajo kljub različnosti ista načela upravljanja. Zato EESO priporoča, da bi se statut nanašal na upravljanje in ne na dejavnosti.

5.2

Poleg tega bi statut evropske vzajemne družbe skupinsko omogočil raznolikost tkiva evropskih vzajemnih družb v njihovi izvornosti: pomagal bi ohraniti strukture ob spoštovanju njihove identitete in s tem skupnim orodjem (skupni nakupi, skupni produkti) doseči ekonomije obsega. Da bi lahko ohranili nacionalno raznolikost struktur, ki je odlika pravne oblike vzajemnih družb po Evropi, EESO kot razlikovalni element priporoča opredelitev čim večje statutarne in organizacijske svobode članov.

5.3

Statut bo izbiren – fakultativen –, da ne bi posegal v nacionalne zakonodaje.

5.4

Za vzajemne družbe je treba predvideti možnost, da se med seboj povezujejo in tudi spodbudijo čezmejne operacije ter tako razvijejo čezmejno razsežnost vzajemnih družb.

5.5

Predlog uredbe mora omogočiti:

5.6

Evropska vzajemna družba tako kot nacionalne vzajemne družbe ostaja zavezana splošni zakonodaji držav članic: zakonodaji o udeležbi delavcev v procesu odločanja, delovni zakonodaji, socialni zakonodaji, davčni zakonodaji, konkurenčnemu pravu, pravu na področju industrijske ali intelektualne lastnine, postopkom insolventnosti in ustavitve plačil. Za evropsko vzajemno družbo morajo v celoti veljati posebni nacionalni predpisi o dejavnosti vzajemnih družb in nadzoru, ki ga izvajajo nadzorne oblasti. Določbe v pravu držav članic in v pravu EU torej veljajo na prej omenjenih področjih in tudi na drugih področjih, na katera se ta uredba ne nanaša.

5.7

Predpisi o udeležbi delavcev v evropski vzajemni družbi so opredeljeni v direktivah o pravicah delavcev, ki so neločljiva dopolnitev te uredbe in jih je treba izvajati sočasno.

5.8

Za ureditev upravljanja podjetij bi morala veljati svoboda glede statuta evropske vzajemne družbe. Kot najvišji organ bi poleg skupščine članov kot enakovredna alternativa morala biti mogoča tudi skupščina zastopnikov članov. Glede volilne pravice je poleg enakih glasovalnih pravic za vse člane („one man one vote“) treba predvideti tudi drugačno, ponderirano glasovanje na podlagi objektivnih meril (npr. višina zavarovalne vsote, višina prispevkov, trajanje članstva itd.).

—

statutu evropske fundacije, UL C 351, 15.11.2012, str. 57,

—

spodbujanju zadrug v Evropi, UL C 234, 22.9.2005, str. 1,

—

statutu evropske družbe, UL C 129, 27.4.1998, str. 1.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/21

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sveženj ukrepov Komisije za socialne naložbe, zlasti napovedano spremembo v razumevanju socialnih naložb, da ne bodo veljale več samo za stroške, temveč kot naložbe v prihodnost.

1.2

Na podlagi tega bo EESO pojasnil raznolike koristi socialnih naložb, zlasti za trg dela in javne finance, na naslednjih področjih:

1.3

EESO bo v mnenju obrazložil pozitivne verižne učinke in prikazal, da

1.4

Čim bolje so socialne naložbe vključene v verodostojen makroekonomski in institucionalni okvir, tem večja je njihova „večkratna vrednost“ oziroma njihove koristi za socialo, gospodarstvo, javne finance in družbo.

1.5

Po mnenju EESO so z doslednim in uspešnim izvajanjem obsežno zastavljenega svežnja ukrepov za socialne naložbe povezane naslednje ključne zahteve:

2.1

EESO zastopa stališče, da so ravno v času krize potrebne ogromne socialne naložbe, da bi se zoperstavili vse večjemu tveganju revščine, kar pa ponuja tudi mnogo zaposlitvenih možnosti v vsej Evropi, ki jih je treba podpreti z zasebnimi in javnimi naložbami. (1)

2.2

EESO je zato pozdravil sveženj ukrepov za socialne naložbe (2), v katerem Komisija poziva države članice, naj posvetijo večjo pozornost socialnim naložbam, zlasti napovedani spremembi v razumevanju socialnih naložb, da ne bodo veljale več samo za stroške, temveč kot naložbe v prihodnost (3).

2.3

V tem dokumentu je tudi poudarjeno, da socialne naložbe, ki so usmerjene v učinke in rezultate ter se dosledno izvajajo v praksi, trajno povečajo možnosti posameznikov za zaposlitev in veliko prispevajo k doseganju zaposlitvenih ciljev strategije Evropa 2020.

2.4

Zato je EESO pozval Komisijo, naj pripravi konkreten načrt za izvajanje svežnja ukrepov za socialne naložbe.

2.5

Med pomanjkljivosti v pobudi Komisije je štel odprta vprašanja glede financiranja in poudaril, da brez spremembe prevladujoče politike enostranskega zniževanja odhodkov ne bo mogoče uspešno izvajati predlogov za vse več socialnih naložb.

2.6

Iz tega izhaja EESO tudi v tem mnenju, v katerem preučuje številne koristi socialnih naložb, zlasti za trg dela in javne finance, ter oblikuje konkretne zahteve in priporočila za izvajanje svežnja ukrepov za socialne naložbe.

3.1

Komisija pripisuje socialni politiki tri glavne naloge (4): pomagati ljudem v kritičnih življenjskih trenutkih, stabilizirati gospodarstvo in poskrbeti za socialne naložbe. To razlikovanje se ne sme obravnavati kot medsebojno ločevanje, temveč nakazuje možnosti za aktivno oblikovanje politike. Pri tem je treba biti pozoren na povezljivost tako političnih področij kot tudi (institucionalnih) okvirnih pogojev, kar ne nazadnje tudi omogoča socialno kohezijo.

3.2

Ne le v EESO, temveč vse bolj tudi v raziskavah (5) in politiki EU se uveljavlja spoznanje, da naložbe v socialno državo ne prinašajo le socialnega napredka, ampak tudi koristi za gospodarstvo in javne finance (6). Hkrati pa primanjkuje primerljivih standardov, na podlagi katerih bi lahko zbrali in ocenili vse pozitivne zunanje učinke socialnih naložb.

3.3

Nesporno pa je, da dobro načrtovane, učinkovite in uspešne socialne naložbe v skladu z zasnovo in obsegom ukrepov v posameznih državah prinašajo številne koristi: zadovoljujejo socialne potrebe, ustvarjajo zaposlitvene možnosti in spodbujajo enake možnosti (tudi med spoli), vse večja zaposlenost in vse manjša brezposelnost pa občutno izravnavata nastale stroške. Naložbeni značaj socialnih naložb je razviden iz tega, da se ponavadi ne sme izhajati iz neposrednih „donosov“, koristi naložb pridejo do izraza šele sčasoma (na primer naložbe v izobraževanje, otroško varstvo, promocija zdravja, delovni pogoji, prilagojeni različnim življenjskim obdobjem).

3.4

Čim bolje so socialne naložbe vključene v dopolnjujoč institucionalen in celosten politični kontekst, tem večje bodo njihove številne koristi. Potrebna sta strateško načrtovanje in strukturirano spremljanje v smislu ciljev strategije Evropa 2020.

3.5

Zaradi trenutne skrb vzbujajoče brezposelnosti, ki se v bližnji prihodnosti verjetno ne bo prav dosti zmanjšala, lahko odločna spodbuditev socialnih naložb veliko pripomore k večji rasti in zaposlenosti. Da bo mogoče zaposlitvene možnosti v celoti izkoristiti, je treba dosledno izvajati politiko, ki omogoča udeležbo v gospodarstvu in družbi. Pri tem so ključnega pomena socialne naložbe v prihodnost, usmerjene v doseganje učinkov in rezultatov, zlasti razvoj socialnih storitev, kateremu se na splošno pripisujejo veliko večji učinki na zaposlovanje kot kakršni koli drugi obliki porabe javnih sredstev.

3.6

Poleg pozitivnih učinkov na trg dela lahko socialne naložbe razbremenijo tudi javne finance, zato niso nezdružljive s konsolidacijo javnih financ. EESO je že ugotovil, da se je poskus, da bi javne finance v času gospodarske krize konsolidirali zgolj z zmanjšanjem odhodkov, na splošno izkazal za neuspešnega. (7) Srednje- in dolgoročno ravnovesje med prihodki in odhodki je mogoče prej doseči z naložbami v reševanje strukturnih težav, kar dolgoročno zopet poveča finančni manevrski prostor javnih organov. Trenutne analize kažejo, da bi spodbujanje vključujoče rasti in povečanje stopnje zaposlenosti v skladu s cilji strategije Evropa 2020 državnim proračunom v vsej EU omogočilo dodaten manevrski prostor v višini do 1000 milijard EUR. (8)

3.7

Upoštevati je treba tudi, da ima „neukrepanje“ zlasti na socialnem področju prav tako svojo „ceno“ ter da so stroški pomanjkljivih socialnih naložb pogosto veliko višji. To mišljenje, da je „zdraviti“ dražje kot preprečiti, je najti tudi v več sporočilih Komisije. (9) S socialnimi naložbami so kratkoročno sicer povezani stroški, srednje- do dolgoročno pa večja blaginja za družbo in višji prihodki za državne proračune, ki poleg tega znatno zmanjšajo prihodnje stroške. (10)

3.8

Vsi socialni izdatki kot taki še niso socialne naložbe. Nekatere socialne ugodnosti načeloma vplivajo na porabo (npr. pokojnine, nadomestilo za brezposelnost). Vendar pa je EESO vselej opozarjal na pomen, ki ga imajo naložbe v zanesljive sisteme socialne varnosti (zlasti v času krize) pri spodbujanju porabe in gospodarske dejavnosti, saj kot samodejni stabilizatorji podpirajo prihodke in povpraševanje ter s tem pomagajo pri reševanju krize v Evropi. (11)

4.1

Naložbe v socialne storitve: večje naložbe v zagotavljanje in podpiranje socialne infrastrukture (nega, oskrba starejših, zdravstvo, skrb za invalide, oskrbovana stanovanja, posvetovalnice itd.) ustvarjajo delovna mesta in hkrati veliko pripomorejo k večji udeležbi na trgu dela (12), srednje- do dolgoročno pa pomagajo razbremeniti javne finance (13) in spodbuditi regionalno gospodarstvo. Po izračunih Komisije je pri letni stopnji rasti zaposlenosti na zdravstvenem področju v višini 0,5 % pričakovati, da se bo do leta 2020 zaposlenost v sektorju povečala vsaj za milijon novih delovnih mest. (14) EESO je že večkrat opozoril, da so pri tem za delovna mesta tako v javnem kot zasebnem sektorju potrebna kakovostna delovna razmerja in pravično plačilo. (15)

4.2

Naložbe v otroško varstvo: številne študije so na primeru otroškega varstva pokazale, da je mogoče s ciljno usmerjenimi naložbami povezati socialni napredek z večjo konkurenčnostjo. (16) Javne naložbe za uresničitev barcelonskih ciljev glede otroškega varstva v skladu z novimi izračuni močno vplivajo na zaposlenost, poleg tega pa javnim organom omogočajo tudi znatne dodatne prihodke. Študija (17) za Avstrijo je na primer pokazala, da so naložbeni stroški celo ob šibkih gospodarskih obetih po štirih letih nižji od ustvarjenih prihodkov. Za javne finance so pri tem koristni dopolnilni učinki: konjunkturne spodbude in spodbude regionalne politike, vse večje neposredno zaposlovanje, vse nižji stroški za nadomestila za brezposelnost itd. EESO bi bil vesel obsežnejših raziskav in izmenjav dobrih praks tudi na tem področju.

4.3

Naložbe v otroke: Komisija poziva k preventivnim ukrepom v obliki pravočasnih naložb, da bi izboljšali možnosti za razvoj in udeležbo otrok (ne samo tistih iz socialno in ekonomsko prikrajšanih okolij). (18) V priporočilu z naslovom Vlaganje v otroke Komisija ugotavlja, da preventivne naložbe proti revščini otrok omogoča cela vrsta ukrepov. Tako ponazarja koristi razvoja visokokakovostnega otroškega varstva: spodbujanje nadarjenosti, manjše tveganje zgodnje opustitve šolanja, boljše zaposlitvene možnosti, zlasti za ženske, in spodbude za rast na regionalni ravni. (19)

4.4

Naložbe v izobraževanje in boj proti brezposelnosti mladih: Evropa bo na prihodnost pripravljena le, če bomo izboljšali raven izobrazbe ter odpravili pomanjkljivosti na področju splošnega in poklicnega izobraževanja. Naložbe v izobraževanje, ki so v skladu s potrebami ljudi in gospodarstva, omogočajo večjo produktivnost ter višje prihodke od davkov in prispevkov za socialno varnost. Po izračunih organizacije OECD je donosnost javnih naložb v izobraževanje v povprečju 7,8-odstotna. (20) Spodbujanje zaposlovanja mladih mora biti ključni element nacionalnih strategij za socialne naložbe. Države članice se upravičeno poziva, naj razvijejo učinkovite ukrepe za mlade, zlasti tiste, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET). Eurofound ocenjuje gospodarske izgube zaradi izključenosti mladih s trga dela ali iz izobraževalnega sistema na preko 150 milijard EUR letno ali 1,2 % evropskega BDP. (21)

4.5

Naložbe v spodbujanje zaposlovanja: velika brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih in dolgotrajna brezposelnost, ni veliko breme zgolj za same brezposelne in njihove svojce. Tudi za javne finance je trdovratna brezposelnost velik izziv, ki se mu je treba zoperstaviti z ukrepi za razvoj znanj in spretnosti ter s spodbujanjem zaposlovanja. (22) Daljša kot je brezposelnost, težje je ustrezno uskladiti ponudbo in povpraševanje na trgu dela. Ravno v gospodarstvu, ki temelji na znanju in tehnologiji, je pomanjkanje znanj in spretnosti ter delovnih izkušenj glavna ovira za dolgotrajni uspeh na trgu dela.

4.6

Naložbe v reševanje izzivov demografskih sprememb in v boljše zaposlitvene možnosti za starejše: EESO je že večkrat poudaril, da je trg dela ključnega pomena za reševanje izzivov demografskih sprememb. Če se obstoječe zaposlitvene možnosti učinkoviteje izkoristijo, se lahko kljub porastu števila starejših pretežno ohranja ravnovesje med plačniki prispevkov in prejemniki. (23) Kljub predvidljivim spremembam v starostni strukturi pa se je v mnogih državah EU doslej premalo vlagalo v pogoje za delovno okolje, primerno staranju zaposlenih (ustvarjanje delovnih pogojev, prilagojenih različnim življenjskim obdobjem), in večjo udeležbo na trgu dela.

4.7

Naložbe v preventivno zdravstveno varstvo in rehabilitacijo: pozitivne učinke je mogoče doseči tudi s promocijo zdravja na delovnem mestu in na sektorski ravni, saj sta zaposljivost in tveganje brezposelnosti tesno povezana s telesnim in duševnim zdravjem. Če ogroženosti ne prepoznamo pravočasno in ukrepamo prepozno, se trpljenju posameznikov pridružijo tudi visoki stroški za družbo. Za dolgoročno vzdržnost javnih financ so potrebne večje naložbe v preventivno zdravstveno varstvo.

4.8

Naložbe v socialna stanovanja: EESO se pridružuje mnenju Evropskega parlamenta in Odbora regij, da so socialna stanovanja ključnega pomena za socialno kohezijo, ter poziva k oblikovanju evropskega okvira za to področje. (24) Pri tem je treba spoštovati načelo subsidiarnosti in zagotoviti, da bodo države članice lahko še naprej same določale merila za socialna stanovanja. S takšnimi naložbami je mogoče zadovoljiti nujne socialne potrebe (zlasti v zvezi s preprečevanjem revščine in socialnim vključevanjem), hkrati pa ustvarjati delovna mesta v regijah, kar pripomore k stabilizaciji gospodarstva ter boju proti podnebnim spremembam in energetski revščini npr. z naložbami v izboljšanje toplotne izolacije. (25)

4.9

Naložbe v družbo brez ovir: EESO je že večkrat opozoril, da potrebujemo družbo brez ovir. (26) Pri socialnih naložbah na tem področju bi morali med drugim namenjati prednost naložbam v ustvarjanje javnih prostorov in stanovanj, ki ustrezajo potrebam starajočih se oseb in invalidov, primerno infrastrukturo, ki spodbuja mobilnost, ter razvoj dostopnih, cenovno sprejemljivih in visokakovostnih socialnih storitev za prikrajšane družbene skupine.

4.10

Naložbe v socialno podjetništvo: EESO je zadovoljen, ker Komisija priznava pomembno vlogo socialne ekonomije pri izvajanju svežnja za socialne naložbe, saj je pri tem pogosto neposredno udeležena. V pomoč pri izvajanju teh nalog je treba poenostaviti dostop do javnih sredstev in zasebnega kapitala, da bo ustrezal tudi poslovnim modelom socialnega podjetništva. Države članice bi lahko v večji meri uporabljale inovativne možnosti financiranja, na primer z udeležbo zasebnega sektorja, saj lahko doprinesejo k proračunskim prihrankom. (27) EESO kljub temu znova poudarja, da to nikakor ne sme povzročiti komercializacije socialne politike ali razdrobljenega pristopa k njej. Država se ne sme izogniti odgovornosti za socialno politiko. (28)

5.1.1

Po mnenju EESO je učinek vse bolj obsežnih socialnih storitev na zaposlovanje večji kot pri kateri koli drugi obliki javne porabe. Zato poziva, naj se socialna država v Evropi še naprej razvija v napredno in trajnostno, da bo lahko uresničila svoj potencial kot dodatna produktivna sila evropskega gospodarstva.

5.1.2

Za uspešno izvajanje in uresničitev obsežno zasnovanega svežnja ukrepov za socialne naložbe je potreben verodostojen makroekonomski in institucionalni okvir. Brez spremembe politike enostranskega zniževanja odhodkov zlasti ne bo mogoče na trg dela uspešno vključiti kar največ delov družbe ter jim omogočiti pošteno udeležbo v družbi in gospodarstvu.

5.1.3

V zvezi s svežnjem za socialne naložbe in s tem povezanimi izzivi EESO zato znova poziva k uresničitvi evropskega programa za oživitev gospodarstva in naložbe v višini 2 % BDP. (29)

5.2.1

Sprememba pristopa v smeri naložbenih in preventivnih strategij na glavnih področjih ukrepanja (med drugim v zvezi z izobraževanjem, socialo, trgom dela in zdravstvom) bo verodostojna šele, ko bo zagotovljeno financiranje tako v proračunu EU kot tudi v proračunih držav članic.

5.2.2

EESO ponavlja svoje prepričanje, da je v okviru predvidene konsolidacije javnih financ treba biti pozoren ne le na izdatke, temveč najti tudi nove vire prihodkov ter hkrati povečati učinkovitost in uspešnost javne porabe. (30) V zvezi s tem je po mnenju EESO treba razširiti osnovo za davčne prihodke držav članic, med drugim s pobiranjem davka na finančne transakcije, zaprtjem davčnih oaz, koncem tekmovanja v zniževanju davkov in z ukrepi za preprečevanje davčnih utaj. Poleg tega je treba na splošno premisliti o davčnih sistemih in pri tem upoštevati vprašanja v zvezi s prispevki za različne vrste dohodka in premoženja. (31)

5.2.3

EESO sicer podpira stališče Komisije, da je treba kot glavni instrument za spodbujanje socialnih naložb uporabiti Evropski socialni sklad (ESS) ter 20 % sredstev ESS v vsaki državi članici nameniti socialnemu vključevanju in preprečevanju revščine. Vendar pa je po mnenju Odbora treba vključiti tudi druge sklade EU. Tako je za socialne storitve, kot so otroško varstvo, nega in oskrba ter mobilnost na podeželju, treba uporabiti znatna sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) ter to financiranje zajeti v nacionalnih predpisih.

5.2.4

EESO je zelo kritičen do pogojenosti iz naslova gospodarskega upravljanja, v skladu s katerimi se zmanjšajo kohezijska sredstva kot sankcija v primeru neizpolnjevanja makroekonomskih zahtev EU. To nima samo procikličnega in omejujočega učinka na gospodarsko rast, temveč otežuje dodatne naložbe, potrebne ravno v državah, ki so vključene v program. Namesto tega je treba spodbuditi rast in nuditi podporo, evropski delež sofinanciranja pa še povečati v državah, ki jih je gospodarska kriza posebej močno prizadela.

5.3.1

EESO poziva k večji osredotočenosti na socialne naložbe v procesu usklajevanja evropskega semestra. To novo osredotočenost je treba izrecno upoštevati v letnih pregledih rasti in priporočilih za posamezne države članice. Pri tem je treba pojasniti, da so večje socialne naložbe združljive z rasti prijazno konsolidacijo javnih financ.

5.3.2

Da bo ta cilj mogoče uresničiti, EESO podpira razpravo, ki jo je začela Komisija o tem, da se pri javnofinančnih pravilih EMU v smislu „zlatega finančnega pravila“ javne naložbe v prihodnost izvzamejo iz izračuna državnega neto primanjkljaja. Tako bi preprečili opustitev naložb, ki so donosne dolgoročno. EESO priporoča razpravo o možnosti uporabe zlatega finančnega pravila tudi za socialne naložbe, ki se financirajo s sredstvi iz strukturnih skladov EU.

5.3.3

Spodbujanje socialnih naložb mora biti osrednjega pomena tudi pri reviziji integriranih smernic za rast in zaposlovanje v okviru vmesnega pregleda strategije Evropa 2020 v letu 2014.

5.3.4

Po mnenju EESO se je na vseh ravneh nujno treba v večji meri posvetovati z vsemi akterji, pristojnimi za izvajanje socialnih naložb, jih obveščati ter vključevati v odločanje in spremljanje.

5.4.1

Odločitve o prihodnji usmeritvi politike se morajo sprejemati na bolj kakovostni in celostni podlagi. Na splošno si je treba prizadevati za pristop k socialnim naložbam, ki bo časovno dinamičen, prilagojen življenjskim obdobjem in preventiven ter ki stroške odraža natančneje kot izključno statične analize stroškov in koristi. (32)

5.4.2

Zaradi zapletenih povezav med različnimi političnimi področji sta potrebni boljša metodologija za merjenje uspešnosti in večja preglednost, npr. v obliki ugotavljanja razmerja med stroški in koristmi v smislu „koristi“ za celotno družbo ali scenarijev, ki opisujejo različne politične ukrepe v določenem obdobju ob upoštevanju srednje- in dolgoročnih obetov.

5.4.3

Kot prvi korak bi lahko metodološko poglobili standardizirane dolgoročne napovedi, ki že obstajajo za posamezna, med drugim tudi demografsko pomembna področja porabe (npr. izobraževanje, nega in oskrba, zdravstvo, pokojnine). Poročilo o staranju za leto 2015 bi bilo dobra priložnost za prikaz „donosa“ socialnih naložb, ki so potrebne in vključene v proračun na podlagi nacionalnih okoliščin. Ta vidik se doslej ni upošteval, zato je prihajalo do izkrivljenih in pretiranih ocen stroškov.

5.4.4

Odprto je tudi vprašanje, kakšen pomen naj bi imeli socialni kazalniki v obstoječem institucionalnem okviru EMU. Če naj bi ti kazalniki zares vplivali na usmerjanje politike, jih bo treba vsekakor izpopolniti.

5.4.5

Po mnenju EESO je zanimiv tudi poziv, ki ga je Evropski parlament (33) naslovil na Komisijo, da naj oblikuje preglednico kazalnikov, ki se običajno uporabljajo za socialne naložbe, z alarmnim mehanizmom za spremljanje napredka v državah članicah, ter poziv Evropskega parlamenta državam članicam, naj razmislijo o podpisu pakta za socialne naložbe, s katerim bi določili naložbene cilje in vzpostavili nadzorni mehanizem.

5.5.1

EESO meni, da je politični načrt Komisije za izvedbo svežnja ukrepov za socialne naložbe premalo ambiciozen, zato Komisijo poziva, naj pripravi bolj konkreten in dolgoročen načrt (vsaj do leta 2020).

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/28

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja novo sporočilo, katerega namen je usmerjanje držav članic, kako kar najbolje izkoristiti javno posredovanje. EESO meni, da je to priložnost, da se na podlagi dosedanjih izkušenj držav članic ponovno uskladijo politike in znova spodbudi povezovanje trga EU z električno energijo, z jasnim poudarkom na koristih za javnost (zlasti za najbolj ranljive ljudi) in izkoreninjenju energetske revščine v EU.

1.2

EESO priporoča pojasnitev izrazov „javno posredovanje“ in „državna pomoč“. Čim boljši izkoristek javnega posredovanja ne pomeni, da bi bilo treba posredovanje ali pomoč sistematično zmanjšati ali povečati, temveč prej optimizirati.

1.3

EESO se zavzema za večjo evropsko skladnost javnega posredovanja na nacionalni in lokalni ravni, da bi preprečili nevarnost negativnih učinkov.

1.4

EESO priporoča Komisiji, naj bo pozorna na to, da cilji iz njenega sporočila ne bodo ogrozili izvajanja ciljev za leto 2020.

1.5

Bolj povezan in poglobljen trg z električno energijo, ki deluje brez motenj, bi moral prinesti koristi tako proizvajalcem kot odjemalcem (vključno z MSP, obrtniki in drugimi malimi proizvajalci). Toda nacionalne meje so zaradi predpisov, prenosne zmogljivosti, strukture cen itd. še vedno velikanska ovira.

1.6

EESO opozarja, da je treba nujno razviti prometno infrastrukturo in okrepiti električne povezave.

1.7

EESO podpira zamisel o evropeizaciji shem pomoči za obnovljive vire energije in priporoča Komisiji, naj še bolj poenostavi mehanizme sodelovanja med državami članicami ter tako spodbudi čezmejno podporo.

1.8

EESO se strinja, da bi bilo treba podporo za nove tehnologije znova preučiti, saj so vedno bolj izpopolnjene. Meni, da bi morala Komisija poskrbeti za jasno opredelitev izraza „uveljavljen vir energije“; ta opredelitev se lahko s časom spreminja.

1.9

Tudi EESO je mnenja, da notranji trg z električno energijo ni cilj sam po sebi. Zasnovati ga je treba v korist vseh odjemalcev, zlasti najbolj ranljivih. EESO soglaša z zamislijo o oblikovanju ukrepov na evropski ravni, s katerimi bi uporabnikom omogočili, da na evropskem trgu z električno energijo postanejo ključni akterji, tj. „aktivni odjemalci“. EESO poziva Komisijo, naj pospeši ukrepanje na tem področju ter predstavi ukrepe in pobude za čim boljši izkoristek javnega posredovanja, da bo mogoče izkoreniniti energetsko revščino.

1.10

EESO poudarja, da je električna energija bistvena osnovna dobrina in je z njo kot tako treba tudi ravnati. Države članice lahko sklenejo, da je v splošnem gospodarskem interesu, da zanjo veljajo določene obveznosti zagotavljanja javnih storitev. Splošni dostop do energije bi moral biti v samem središču evropske energetske politike in biti zagotovljen tudi v Pogodbi. Čim boljši izkoristek javnega posredovanja v energetskem sektorju zaradi konkurenčnosti ne sme povzročiti zmanjšanja ali omejitve obveznosti javnih storitev, za uvedbo katerih so se odločile države članice. EESO prosi Evropsko komisijo, naj bo v zvezi s tem zelo pazljiva, in jo poziva, naj poskrbi, da bodo obveznosti javnih storitev na evropski ravni bolje zagotovljene in še okrepljene, ne glede na sedanje varčevalne ukrepe.

2.1

Evropska unija si je leta 2008 zastavila ambiciozne podnebne in energetske cilje (20-20-20). Države članice so pri doseganju ciljev v zvezi z energijo iz obnovljivih virov dosegle napredek, predvsem po zaslugi javnega posredovanja.

2.2

Voditelji držav in vlad EU so februarja 2011 tudi izjavili, da je treba notranji energetski trg dokončno oblikovati do leta 2014. Komisija je odtlej v zvezi s tem objavila že več dokumentov; 15. novembra 2012 je objavila sporočilo z naslovom „Za boljše delovanje notranjega energetskega trga“, s prvo oceno notranjega energetskega trga in akcijskim načrtom za dokončno oblikovanje tega trga. Sporočilu je sledilo javno posvetovanje o notranjem energetskem trgu, zadostnosti proizvodnih zmogljivosti za energijo ter mehanizmih zmogljivosti.

2.3

Komisija je nato 5. novembra 2013 objavila še sporočilo „Vzpostavitev notranjega trga z električno energijo in čim boljši izkoristek javnega posredovanja“ ter pet drugih dokumentov služb Komisije s smernicami v zvezi z mehanizmi zmogljivosti, podpornimi mehanizmi za obnovljive vire energije, mehanizmi sodelovanja med državami članicami na področju energije iz obnovljivih virov in rešitvami na podlagi odziva na povpraševanje.

2.4

Komisija ugotavlja, da so se zaradi vzpostavljanja notranjega trga in uresničevanja podnebnih oziroma energetskih ciljev pojavili novi izzivi, ki zahtevajo nove oblike javnega posredovanja, predvsem na nacionalni ravni: to je razlog za razvoj in podporo obnovljivih virov energije ter zagotavljanje ustreznih proizvodnih zmogljivosti itd.

2.5

Namen tega sporočila Komisije je dati državam članicam smernice o tem, kako kar najbolj izkoristiti javno posredovanje, prilagoditi sedanje ukrepe in zasnovati nove. Slabo načrtovano javno posredovanje bi lahko resno ogrozilo delovanje trga in povzročilo zvišanje cen energije tako za gospodinjstva kot podjetja. Komisija je zato pripravila seznam potrebnih ukrepov, ki jih je treba izvesti pred kakršnim koli javnim posredovanjem: treba je opredeliti specifičen problem in vzrok zanj ter dokazati, da ga trg ne more rešiti, oceniti vpliv na druge cilje energetske politike in uskladiti različne instrumente javne politike, preučiti alternativne možnosti, zmanjšati učinek na elektroenergetske sisteme, omejiti stroške posredovanja ter upoštevati stroške za proizvajalce in zasebne uporabnike; te ukrepe je treba spremljati in ocenjevati, ko pa je cilj dosežen, jih je treba postopoma odpraviti.

2.6

Komisija pojasnjuje, da naj bi na ta način postopoma vzpostavili evropski energetski trg, na katerem ponudba in povpraševanje delujeta pravilno, so cenovni signali usklajeni s cilji politike, imajo vsi akterji enake pogoje in je proizvodnja energije učinkovita. Za tehnologije, ki postajajo vedno bolj izpopolnjene, bi morale postopoma začeti veljati tržne cene, podporne ukrepe pa bi bilo treba sčasoma odpraviti. V praksi bo to pomenilo postopno ukinitev zagotovljenih odkupnih cen ter prehod na odkupne premije in druge podporne instrumente, s katerimi bi proizvajalce spodbudili k odzivanju na spremembe na trgu. Komisija tudi poziva države članice, naj bolje uskladijo svoje strategije za energijo iz obnovljivih virov ter tako z nižjimi cenami in manjšo obdavčitvijo energije zmanjšajo stroške za odjemalce. Sheme pomoči bi morale biti bolje usklajene.

2.7

V sporočilu, ki sicer ni pravno zavezujoče, so opredeljena temeljna načela, na podlagi katerih bo Komisija ocenjevala javno posredovanje v zvezi s shemami pomoči za obnovljive vire energije, mehanizmi zmogljivosti in ukrepi za prilagajanje povpraševanja odjemalcev. Ta načela bodo tako vplivala na način uporabe pravil Evropske unije o državni pomoči in na izvajanje zakonodaje EU o energiji. Komisija poleg tega namerava predlagati pravne instrumente, da se bodo ta načela tudi v celoti izvajala.

3.2

EESO že vseskozi podpira pobude Evropske komisije za dokončno oblikovanje notranjega trga za energijo. Poudarja tudi, da zato načeloma podpira ustanovitev evropske energetske skupnosti. Slednja bo s spodbujanjem solidarnosti, sodelovanja in povezovanja predvsem na področju trga in infrastrukture omogočila kar najboljše skupno reševanje energetskih vprašanj.

3.3

Notranji trg ni mogoč, dokler v zvezi s trgovanjem z energijo še vedno obstajajo „nacionalne meje“, in čezmejne zmogljivosti bi bilo treba obravnavati natančno tako kot vsak drug vod, ki ne prečka meje. V sporočilu bi bilo treba poudariti, da glavna ovira za dejansko odpravo nacionalnih mej na notranjem energetskem trgu niso zgolj razlike v nacionalnih predpisih, temveč še vedno tudi dostop do čezmejnih zmogljivosti. Splošna uporaba „vhodno-izhodnega“ (angl. entry-exit) modela določanja cen in metodologije dodeljevanja zmogljivosti za prenos energije v vseh državah članicah na primer lahko spodbudi čezmejno trgovino in je bolj zaželena kot model „točka-točka“ (angl. point-to-point), saj ustvarja spodbude za upravljavce prenosnih omrežij, da vlagajo v odpravo ozkih grl pri oskrbi z električno energijo, ki se pojavljajo na obeh straneh meje na njihovih območjih upravljanja. To bo koristilo vsem akterjem na trgu, vključno z akterji na trgu z nestalnimi obnovljivimi viri energije. Komisija in Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) morata – ločeno od Evropskega omrežja operaterjev prenosnega sistema za električno energijo – preučiti mehanizme za dodeljevanje ter določiti obveznosti upravljavcev prenosnih omrežij glede izmenjave električne energije. S pregledom je treba poskrbeti, da na nacionalnih mejah ni nobenih morebitnih „umetnih ozkih grl“, ki lahko ovirajo pretok energije med državami članicami. Ta grla lahko nastanejo zaradi nacionalnih protekcionističnih politik, katerih cilj je uvedba enotnih domačih tarif, ali zaradi morebitnih komercialnih zlorab s strani nacionalnih upravljavcev prenosnih omrežij, ki domača energetska ozka grla premaknejo na meje območij, ki jih upravljajo. Takšna pravila bi upravljavce prenosnih omrežij spodbudila k usmerjanju naložb v večje čezmejno povezovanje prenosnih omrežij.

3.4

EESO meni, da je za dokončno oblikovanje notranjega energetskega trga treba izboljšati električne povezave. EESO podpira vse pobude za bolj nemoteno uporabo in učinkovitost električnih omrežij ob upoštevanju razvoja obnovljivih virov energije, zato odobrava take vrste sodelovanja, kot je Coreso, zametek evropskega povezovalnega centra za električno energijo.

3.5

EESO se že dolgo časa zavzema tudi za večjo uporabo obnovljivih virov energije (2) in podpira cilje iz načrta za leto 2050.

3.6

Podpora za obnovljive vire energije je bila uvedena v času, ko je bil delež tovrstne energije še majhen in tehnologija šele v povojih. Danes je delež energije iz obnovljivih virov v mešanici energetskih virov mnogo večji in se bo tudi na dolgi rok še naprej povečeval. EESO se strinja s Komisijo, da je treba javno posredovanje oceniti glede na stopnjo uveljavljenosti energetskih virov in tehnologij ter pri tem ustrezno upoštevati načelo subsidiarnosti; vendar pa meni, da bi morala Evropska komisija poskrbeti za jasno opredelitev „uveljavljenega vira energije“ in jo ponovno oceniti z vidika prihodnjega tehnološkega napredka. EESO želi tudi opozoriti, da bi bilo treba oblike podpore za obnovljive vire energije oceniti in prilagoditi tako, da bodo od evropskega trga z električno energijo imeli korist vsi odjemalci, predvsem tisti iz najbolj ranljivih skupin prebivalstva. EESO pri prilagajanju podpore priporoča previdnost, da se ne bi pojavile težave pri izpolnjevanju ciljev iz strategije Evropa 2020. EESO predlaga Komisiji, naj pri oblikovanju novih smernic EU o državnih pomočeh za okolje in energijo upošteva tudi ta vidik.

3.7

Podobno bi morala biti postopno odpravljena tudi pomoč za obnovljive vire energije za uveljavljene tehnologije, kar bi bilo treba sočasno ustrezno uskladiti z razvojem delujočega trga emisij. EESO je tako kot Komisija mnenja, da bi morala biti pomoč za obnovljive vire energije prožna, sorazmerna, postopno upadajoča in konkurenčna, kar bi tem virom energije omogočilo, da se bodo vedno bolj odzivali na tržne signale in tekmovali s konvencionalnimi viri. Neposredno podporo za obnovljive vire energije bi bilo treba postopoma nadomestiti z dobro delujočim trgom za trgovanje z emisijami in jo nato dokončno odpraviti.

3.8

EESO pozdravlja pobude Komisije za evropeizacijo podpore za obnovljive vire energije. Komisija bi morala še bolj poenostaviti mehanizme sodelovanja med državami članicami ter tako spodbuditi čezmejno podporo, ki se trenutno ne uporablja veliko. Dokler lahko države članice razvijajo lastne politike, parazitirajo ali sosednje države obremenjujejo z negativnimi zunanjimi učinki (na primer podpora hitremu razvoju obnovljivih virov energije v Nemčiji, ki na Poljskem in Češkem povzroča pretok energije v zanki, kar v teh državah pomeni dodatne stroške za elektriko zaradi izravnavanja in zagotavljanja oskrbe z energije), je „evropeizacija“ podpore malo verjetna. Take probleme je lažje rešiti zdaj, ko je sistem še sorazmerno nov, kot kasneje, ko bodo učinki zgodovinske odvisnosti večji.

3.9

Pri vključevanju obnovljivih virov energije je še posebej zaskrbljujoče, da je njihova proizvodnja nestalna in da so zato potrebne zmogljivosti za izravnavanje ter dodatne ali rezervne zmogljivosti. V sporočilu je opozorjeno na tveganje, da države članice s podporo za dodatne zmogljivosti v resnici morda podpirajo neučinkovite elektrarne oziroma subvencionirajo fosilna goriva. Ta problem bi bilo treba najprej ublažiti z razvojem učinkovitih enodnevnih in izravnalnih trgov in trgov pomožnih storitev. Če so ti zares učinkoviti in delujejo prek meja ter pošiljajo prave cenovne signale, lahko pravzaprav dovolj dobro urejajo trg, da odpravijo potrebo po mehanizmu za dodatne zmogljivosti. Vsi mehanizmi za financiranje rezerv ali zmogljivosti morajo biti „tržni, tehnološko nevtralni in nediskriminatorni ter omogočati čezmejno sodelovanje“ (3).

3.10

Standardi in mehanizmi za zagotavljanje zadostnosti proizvodnje so trenutno v posameznih državah članicah različni, saj so različni tudi problemi držav z zagotavljanjem ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem. Javno posredovanje je potrebno za omogočanje zanesljive oskrbe in okrepitev rezerv, ki so nacionalne narave. Toda trgi so vse bolj medsebojno povezani in odvisni; da bi preprečili soobstoj različnih, razdrobljenih sistemov, bi bilo treba spodbuditi posvetovanje in sodelovanje med državami, zlasti v usklajevalni skupini za električno energijo, Komisija pa bi morala na podlagi dosedanjih pozitivnih izkušenj preučiti, kako izvedljiv bi bil trg za evropske proizvodne zmogljivosti.

3.11

EESO pritrjuje Komisiji, da ima javno posredovanje pomembno vlogo pri doseganju evropskih političnih ciljev na področju energije in podnebja. Meni, da čim boljši izkoristek javnega posredovanja še ne bi smel pomeniti njegovega zmanjšanja ali povečanja, temveč prej optimizacijo javnih ukrepov. EESO je mnenja, da bi moralo takšno posredovanje imeti še večjo vlogo v boju proti energetski revščini in da bi bilo treba bolje izkoristiti javno posredovanje na tem področju ter poziva Komisijo, naj v zvezi s temi vidiki pripravi predloge in pobude.

3.12

Želi pa poudariti, da je treba poskrbeti za usklajeno javno posredovanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni po vsej Evropi; takšno posredovanje ima lahko v določenih okoliščinah ravno nasproten učinek na evropski ravni.

3.13

EESO hkrati opozarja, da je mešanica energijskih virov stvar nacionalne suverenosti, če ta ne začne bistveno izkrivljati konkurence in je v skladu s pravili o državni pomoči. Takšno posredovanje ima posledice za druge evropske države, zato EESO meni, da bi bilo treba izboljšati sodelovanje med državami članicami, zlasti v usklajevalni skupini za električno energijo, da bi tako na evropski ravni dosegli večjo usklajenost.

3.14

EESO v zvezi s tem poudarja, da bi bilo primerno, če bi Komisija jasno razlikovala med javnim posredovanjem in državno pomočjo.

3.15

Javno posredovanje vpliva na stroške in cene električne energije. Komisija se zaveda, da je težko ugotoviti, kakšni so stroški za vsako energetsko tehnologijo na primerjalni osnovi, in s tem oceniti raven potrebnega javnega posredovanja. EESO bo v enem izmed prihodnjih mnenj pozorno preučil poročilo in sporočilo Komisije o cenah in stroških energije v Evropi, ki sta bila objavljena 22. januarja 2014. Odbor znova priporoča Komisiji, naj v poročilo vključi tudi analizo energetske revščine v EU ter evropsko strategijo in načrt za boj proti tej vrsti revščine.

3.16

Bolj ko se trg z električno energijo širi, poglablja in deluje nemoteno, bolj bo stabilen in potreba po različnih oblikah občasnega ali začasnega javnega posredovanja, ki sedaj povzročajo težave pri usklajevanju, se bo zmanjšala.

3.17

Komisija je popolnoma pravilno opozorila na vprašanja, kot so zanesljiva oskrba z energijo ali izguba cenovne konkurenčnosti gospodarstva EU, ki niso vedno združljiva s cilji 20-20-20 ali s cilji za leto 2050. Izpolnjevanje ciljev iz podnebnega svežnja tako zvišuje stroške energije za posameznike in industrijo ter ovira konkurenčnost. Po drugi strani pa lahko podpora za obnovljive vire energije povzroči pretirano nizke veleprodajne cene električne energije in popači naložbene signale za rezervne zmogljivosti. Instrumente za doseganje ciljev 20-20-20 je treba ustrezno spremljati, tako da motnje, ki jih povzročajo, niso večje od njihovih prednosti.

3.18

Toda predlog Komisije o spodbujanju dolgoročnih pogodb za gradnjo novih elektrarn, ki jih sklenejo proizvajalci energije in prihodnji končni odjemalci zaradi omogočanja konkurenčnosti energetsko intenzivnih industrijskih panog, zbuja nove skrbi. Komisija se zaveda, da obstaja nevarnost omejevanja dostopa do trgov, in takšne pogodbe bi bilo treba skrbno preučiti in ugotoviti, ali so koristi večje od stroškov ali pa morda celo ovirajo konkurenco. Energetsko intenzivne odjemalce poleg tega običajno bolj zanimajo elektrarne na konvencionalna goriva, ki energijo dobavljajo zanesljivo. Takšna podpora lahko negativno vpliva na druge politike EU, od podpore za obnovljive vire energije do ravnanja v skladu z direktivo o industrijskih emisijah. V izjemnih okoliščinah je za nosilca odločitev še posebej neprijetno, če se industrijski odjemalec na koncu iz tega ali onega razloga odloči za preselitev.

3.19

EESO se popolnoma strinja, da notranji trg z električno energijo ni cilj sam po sebi. Tak trg mora koristiti vsem, zlasti najbolj ranljivim ljudem. Prizadevati si je treba za njegovo dokončno oblikovanje, saj je trenutno preveč razdrobljen. To negativno vpliva na svobodno izbiro evropskih odjemalcev, kar zadeva dobavitelje, in njihov proračun (cene so previsoke), pa tudi na zanesljivost oskrbe z energijo ter na prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam in energetski prehod. Bolj bi si bilo treba prizadevati, da bi z evropsko energetsko politiko izkoreninili energetsko revščino.

3.20

Z odzivanjem na povpraševanje in energetsko učinkovitostjo bi bilo mogoče znatno omejiti obdobja največje porabe, vendar pa te možnosti kljub tehnološkemu napredku niso dovolj izkoriščene. EESO se močno zavzema, da bi odjemalce spodbudili, naj sami vplivajo na svoje energetsko „življenje“ in postanejo „aktivni odjemalci“. Tehnologije, kot so pametni števci, je treba resnično zasnovati za vse odjemalce, tudi tiste najbolj ranljive, biti pa morajo dejansko učinkovite in uporabne ter zagotavljati enostavno razumljive in pregledne informacije brez dodatnih stroškov, na ta način pa olajšati pametno prilagoditev povpraševanja po energiji (ter omogočiti varnost in zaupnost podatkov). EESO podpira spodbujanje raziskav in razvoja v energetskem sektorju (zlasti na področju pametnih orodij in skladiščenja energije).

3.21

Javno posredovanje je nujno potrebno tudi zato, ker odzivanje na strani povpraševanja in uravnavanje povpraševanja pogosto neupravičeno obremenjujeta ranljive odjemalce. Podporo, namenjeno ranljivim odjemalcem, je zato treba prilagoditi razmeram, v katerih živijo, merila za upravičenost pa bi morala biti pravična in predvidljiva.

3.22

EESO je mnenja, da tehnologije, povezane z uravnavanjem povpraševanja in odzivanjem na strani povpraševanja, same po sebi ne zadoščajo za njegovo prilagoditev in zmanjšanje. EESO se zavzema za večje ozaveščanje in krepitev vloge javnosti na evropski ravni prek različnih pobud, ki bi jih podprli iz sklada za energetsko solidarnost (4). EESO podpira izboljšave energetske učinkovitosti v stavbah (s strokovnim energetskim certificiranjem), da bi tako rešili vprašanje neizoliranih stavb in jih postopoma prenehali prodajati oziroma dajati v najem.

3.23

Evropski odjemalci energije so med tistimi, ki so s trgom najbolj nezadovoljni. Glavna vprašanja na strani odjemalcev, ki jih je treba rešiti ter na ta način podpreti razvoj dobro delujočega trga, so naslednja: dostop do energije, objektivne in zanesljive informacije o ponudbi, vključno z neodvisnimi primerjavami, preglednejši pogodbeni pogoji, zaščita pred zavajajočimi in agresivnimi tržnimi praksami, enotna kontaktna točka za obveščanje, razumljive informacije za odjemalce, dejansko izvajanje direktive o energetski učinkovitosti, enostavna menjava ponudnikov, učinkovita pravna sredstva v primeru upravičenih pritožb (5) in ukrepi za boj proti energetski revščini. Za omogočanje poštene konkurence in zagotavljanje koristi za odjemalce je izjemno pomembno tudi neodvisno spremljanje energetskih trgov. Napredek na teh področjih lahko omogoči širšo družbeno in politično podporo za energetske politike EU.

3.24

EESO se zavzema, da bi energijo iz obnovljivih virov proizvajali „aktivni odjemalci“ (angl. prosumers (6)) na lokalni ravni. Ta pojav je v številnih državah, zlasti v Nemčiji in Združenem kraljestvu, vedno bolj razširjen, kar je izjemnega pomena za energetsko ravnovesje v Evropi, cenejšo oskrbo z energijo in zmanjšanje emisij CO2. Vloga aktivnih odjemalcev na energetskem trgu je povezana z bojem proti energetski revščini. Aktiven odjemalec lahko po zaslugi pametnih omrežij in števcev omogoči izmenjavo energetskih storitev malih elektrarn. Do konca leta 2020 bo v Združenem kraljestvu približno 8 milijonov tovrstnih obratov, ki bodo proizvedli okoli 40 GW električne energije. Zaposlenih bo več kot 1 00  000 ljudi. Aktivni odjemalci bi morali prejeti javno podporo za odpravo zakonodajnih ovir ter finančno oziroma operativno podporo v obliki storitev montaže in vzdrževanja, zlasti na področju naložb. Toda sprejeti je treba tudi učinkovito zakonodajo, da bodo aktivni odjemalci dejansko odgovorni za kakršno koli neravnovesje, ki ga lahko povzročijo pri dobavljanju energije v sistem, ter da se oblikujejo tržni instrumenti in cenovni mehanizmi, ki bodo tovrstne odjemalce spodbudili, da takšna neravnovesja čim bolj omejijo.

3.25

Električne energije ni mogoče enačiti z drugimi dobrinami; je namreč bistvena skupna dobrina, zato je treba z njo ravnati temu primerno. Države članice lahko sklenejo, da je v splošnem gospodarskem interesu, da zanjo veljajo določene obveznosti zagotavljanja javnih storitev. EESO je že večkrat pozval, da bi moral splošni dostop do energije postati eden od ciljev energetske politike EU in da bi moral biti zagotovljen v Pogodbi. Zato poudarja, da je treba v skladu z načelom konkurenčnosti poskrbeti, da obveznosti javnih storitev, ki so splošnega pomena (zlasti zanesljivost, dostop do energije in cenovno dostopna energija, rednost, kakovost in cena električne energije, pa tudi varstvo okolja ter energetska učinkovitost in varstvo podnebja, kot so opredeljeni v členih 3(2) in 3(3) Direktive 2009/72/ES), kadar jih države članice uvedejo na podlagi navedene direktive, v procesu racionalizacije javnega posredovanja ne bodo oslabljene. EESO prosi Evropsko komisijo, naj bo v zvezi s tem zelo pazljiva, ter jo poziva, naj o tem bistvenem vidiku poroča vsako leto in v svoje letno poročilo o notranjem trgu vključi tudi bolj specifično, podrobno oceno o tem, kako države članice izpolnjujejo obveznosti javnih storitev, pa tudi pripravi posebne pobude, da bi bile te obveznosti na evropski ravni bolje zagotovljene in še okrepljene.

3.26

Pri trgovanju z energijo na debelo sta preglednost in integriteta ključnega pomena za zaščito interesov vseh, saj se s tem preprečijo pretirano visoke cene za končne odjemalce in podpre dobro upravljanje energetskih podjetij, ne glede na to, ali so ta v državni ali zasebni lasti. Komisija bi morala oceniti izvajanje uredbe REMIT in po potrebi predlagati rešitve. Preglednost pri trgovanju na debelo bi omogočila hitro odkrivanje problemov, kot so tržne zlorabe ali protikonkonkurenčno ravnanje, ter pospešila posredovanje organov, pristojnih za konkurenco.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/35

1.1

EESO pozdravlja direktivo, katere cilj je izboljšanje ravni zaščite pravic, ki so zapisane v Listini EU o temeljnih pravicah, in zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev na ravni EU.

1.2

EESO izraža zadovoljstvo s predlogom za obravnavo izjem, ki lahko mornarjem omejijo možnost, da bi uživali enake pravice v okviru evropskega delovnega prava kot delavci, ki opravljajo svojo dejavnost na kopnem.

1.3

Po mnenju EESO je predlog korak v pravo smer, da se mlade v EU pritegne k poklicem v plovbi in ribištvu ter trajnostnim pomorskim poklicem, s čimer bodo ti sektorji postali privlačnejši, njihovi delovni pogoji pa bodo izenačeni z delovnimi pogoji delovnih mest na kopnem.

1.4

EESO ugotavlja, da je Komisija izbrala prilagodljiv pristop pri upoštevanju posebnosti in potreb tega ključnega sektorja. Preuči namreč štiri različne vrste ukrepov in za vsak primer posebej oceni, ali značilnosti posameznega sektorja objektivno opravičujejo drugačen pristop, ter se tako izogiba rešitvam enotnega pristopa.

1.5

EESO meni, da predlog direktive lahko prispeva k spodbujanju zaposlovanja v pomorskem sektorju in ribištvu ter izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev, socialnega varstva ter dialoga med socialnimi partnerji, kar je v skladu s splošnimi političnimi cilji, določenimi v členu 151 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

1.6

EESO opozarja, da se lahko po podatkih predhodne študije, izvedene v okviru posebne enote za zaposlovanje in konkurenčnost v pomorskem sektorju, vrzel med ponudbo in povpraševanjem po pomorščakih v državah OECD poveča, in sicer na 70.000 za častnike in na 221.000 za mornarje. (1) Da bo mogoče ohraniti delež evropskih ladijskih častnikov v celotni svetovni delovni sili pomorskega sektorja na stopnji iz leta 2010, se bo moralo njihovo število v prihodnjih desetih letih povečat za 10 % v zahodnih državah EU in za 20 % v vzhodnih državah EU. (2)

1.7

EESO prav tako meni, da bi predlog direktive lahko pripomogel k bolj izenačenim konkurenčnim pogojem na evropskem trgu, tako da bi obravnaval primere, v katerih so nekatera podjetja oproščena nekaterih obveznosti, na primer glede obveščanja in posvetovanja, ki se zahtevajo od njihovih konkurentov s sedežem v drugih državah članicah. Ugotavlja, da je treba, glede na globalnost pomorskih dejavnosti in konkurence, zagotoviti enake konkurenčne pogoje v EU in tudi na mednarodni ravni, ter poudarja pomen dejanskega odvračanja od socialnega dampinga in nepoštene konkurence. Veliko kopenskih dejavnosti ima mednarodno konkurenco in dejstvo, da jo ima tudi pomorski sektor, ni razlog za izključitev pomorščakov iz pomembnih delavskih in socialnih pravic.

1.8

EESO kljub temu poudarja, da predlog direktive ne bo dovolj za izboljšanje privlačnosti pomorskega sektorja, zato ga morajo pospremiti ukrepi in pobude, ki jih je že predlagal EESO v zvezi z usposabljanjem, izobraževanjem, raziskavami, izboljšanjem zdravja in varnosti, in sicer s spodbujanjem podjetništva in inovativnosti, kar omogoča zagotavljanje varnih, učinkovitih, konkurenčnih in visokokakovostnih storitev.

1.9

Ker so bili obširna posvetovanja in ocene učinka glede odprave izjeme opravljeni več let pred predlogom direktive, EESO odločno priporoča, da se prehodno obdobje petih let za začetek veljavnosti direktive (člen 8 predloga direktive) skrajša na tri leta.

2.1

Evropski pomorski sektor ima vodilno vlogo na svetovni ravni in zagotavlja zaposlitev 345.455 pomorščakom (3). Približno 30 % trgovskih plovil pluje pod zastavo države članice EU, bruto tonaža (BT) Evropske unije pa predstavlja 19,2 % svetovne flote. (4)

2.2

V ribištvu in predelavi rib je zaposlenih več kot 350.000 ljudi, od tega pet držav članic (Danska, Španija, Francija, Nizozemska in Združeno kraljestvo) prispeva 60 % proizvodnje EU, letni ulov njenega ribiškega sektorja pa znaša 6,4 milijona ton rib. (5)

2.3

Globalizacija, zlasti v sedanji gospodarski krizi, predstavlja resen izziv za delovna mesta v pomorskem sektorju in njegovo konkurenčnost, kar ima neizogibno – kvalitativne in kvantitativne – učinke na različne vidike zaposlovanja v sektorju.

2.4

Vsesplošno postopno deregulacijo trga zaposlovanja v pomorskem sektorju, ki se je začela na začetku 80. let 20 st. (6), je spremljalo zmanjšanje števila pomorščakov EU, pomanjkanje ustrezno usposobljenega osebja in zaposlitev pomorščakov tretjih držav. Te težnje (7) so med drugim posledica omejenih poklicnih možnosti za pomorščake, njihove osamljenosti in oddaljenosti od družin ter razvrednotenja njihovega poklica, ki je povezano z vtisom, da je delo v tem sektorju negotovo, delovni pogoji pa slabi.

2.5

Vzroke za razvrednotenje je moč pripisati tudi ponudbi in povpraševanju ter pritiskom konkurence v pomorskem sektorju, ki lahko v težkem času globalizacije in strukturne ciklične krize povzročajo zniževanje plač.

3.1

Predlog direktive vsebuje spremembe veljavnih direktiv, (8) ki bodisi izključujejo pomorščake in/ali ribiče iz svojega področja uporabe bodisi brez utemeljitve dovolijo državam članicam, naj to storijo. Odločitve o uporabi te izključitve so od države do države različne.

3.2

Predlog direktive zlasti priznava brezpogojne pravice pomorščakov do obveščanja in posvetovanja v vseh direktivah, ki so prej dovolile izjeme in odstopanja od te pravice.

3.3

Ob spoznanju, da se najboljša rešitev lahko razlikuje med direktivami, in po opravljeni oceni učinka, področja uporabe in možnih razlogov za izjeme se je Komisija odločila za kombinacijo naslednjih štirih možnosti za ukrepanje:

4.1

Zelena knjiga Prihodnji pomorski politiki Unije naproti (9) odpira vprašanje možnost odstopanja pomorskih sektorjev od določenih delov evropske delovne in socialne zakonodaje ter ponovne ocene tega odstopanja v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji; opozarja tudi na konkurenčni pomen pomorskega strokovnega znanja in trajnostnega zaposlovanja na tem področju, glede na to, da se število evropskih pomorščakov zmanjšuje.

4.2

Komisija se je v sporočilu z dne 10. oktobra 2007 (10) zavezala, da bo izboljšala pravni okvir za pomorske poklice, pri čemer je ugotovila, da izključitve delavcev iz področja uporabe nekaterih direktiv ni mogoče v celoti utemeljiti.

4.3

Komisija je poleg tega v modri knjigi o celostni pomorski politiki za Evropsko unijo ponovno poudarila svojo zavezo, da v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji ponovno oceni dele delovne zakonodaje EU, iz katerih so izključeni pomorski poklici; (11) eden od ciljev celostne pomorske politike je ustvariti več boljših delovnih mest in poklicnih kvalifikacij na tem področju glede na zaskrbljujoče zmanjševanje števila delovnih mest v pomorskih panogah.

4.4

Evropski parlament pa je v eni od svojih resolucij (12) zahteval, naj se vsem delavcem zagotovi enaka raven varstva, naj se nekaterih skupin ne izključi avtomatično iz sedanje varnostne mreže, kar se pogosto zgodi pomorščakom in osebju na krovu plovil in/ali na odprtem morju, ter naj se veljavni zakon uporablja za vse osebe, ne glede na kraj njihovega dela.

4.5

Komisija je pred kratkim ponovno potrdila svoj cilj povečati število in kakovost delovnih mest v pomorskem sektorju, in sicer v sporočilu o modri rasti (13) in izjavi iz Limassola, ki so jo sprejeli evropski ministri, pristojni za celostno pomorsko politiko (14).

5.1

EESO ugotavlja, da predlog direktive, ki je bil objavljen po obsežnem specifičnem in splošnem posvetovanju, izhaja neposredno iz prej omenjenega okvira politike in je logična posledica jasno navedenih ciljev, zavez in skrbi v zvezi s prihodnostjo pomorskih poklicev, njegov namen pa je vzpostaviti učinkovit regulativni okvir, ki upošteva globalni kontekst pomorskega sektorja.

5.2

EESO meni, da je predlagana direktiva v skladu z drugimi politikami in horizontalnimi cilji, kot sta strategija Evropa 2020, zlasti glede zaposlovanja, ter program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta (15); njeni temeljni cilji obsegajo izboljšanje delovnih pogojev in zlasti pregled obstoječe zakonodaje z namenom oblikovati pametnejši pravni mehanizem za zaposlovanje, zdravje in varnost pri delu.

5.3

EESO je že opozoril na izključitev pomorščakov in ribičev iz evropske socialne zakonodaje ter na potrebo po tem, da se ta diskriminacija ne glede na razloge zanjo odpravi na vseh področjih, kjer se to zdi primerno; Komisijo poziva, naj v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji ponovno preuči te izjeme. (16)

5.4

EESO je v prejšnjih mnenjih (17) navedel tudi vrsto pomembnih ugotovitev in predlogov v zvezi s številnimi problemi, povezanimi z evropsko pomorsko politiko, ter zavzel podrobno opisano stališče glede splošnih vprašanj politike dela in socialne politike, povezanih s pomorskimi poklici, ter tudi bolj podrobno glede tem, kot so izobraževanje, usposabljanje in certificiranje ter zaposlovanje in varnosti na morju, pri čemer je izpostavil potrebo po pridobivanju in zadrževanju mladih v pomorskih poklicih ter zagotavljanju visoke ravni strokovnega znanja in specializacije znotraj skupka pomorskih dejavnosti („pomorskega grozda“) v Evropi.

5.5

Ugotovitve EESO, na primer o človeških virih, mornarskih praksah ter pomorskem strokovnem znanju, ki jih je navedel v mnenju o strateških ciljih in priporočilih za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018, so še vedno zelo aktualne, enako pa velja za ukrepe, ki jih je priporočal za boj proti pomorskemu piratstvu, (18) ki tako kot kazniva dejanja pomorščakov odvrača od poklica pomorščakov.

5.6

EESO ugotavlja, da so obsežna specifična in splošna posvetovanja sicer izpostavila nasprotujoča si mnenja glede tega, ali so tovrstne izjeme upravičene, in če da, katere, vendar so razkrila soglasje o zagotovitvi enakih konkurenčnih pogojev in vlogi zakonodaje EU. Vendar obžaluje, da ta tema kljub pisnemu posvetovanju ni bila postavljena na dnevni red odbora za socialni dialog.

5.7

EESO opozarja na pripombo delovne skupine za zaposlovanje in konkurenčnost v pomorstvu (19), da zaradi razvoja komunikacijske tehnologije izjeme na podlagi potujoče narave ladij in težav komuniciranja z ladjami na morju niso več opravičljive, še posebej ko gre za obveščanje in posvetovanje.

5.8

EESO ugotavlja, da se na ladjah postopoma uvaja informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT), vendar bo v nekaterih primerih potreben čas, preden bodo ladje popolnoma opremljene; vzrok za to so tehnične težave zlasti malih in srednjih podjetij. Zato poziva Komisijo, naj pripravi sveženj ukrepov v podporo naložbam in usposabljanju v tem sektorju, da bo mogoče predlog direktive učinkovito izvajati.

5.9

EESO poudarja, da ima Evropska unija vodilno vlogo na področju delavskih pravic, in poziva Komisijo, naj prevzame pobudo za izboljšanje mednarodnih standardov z namenom, da vse države članice ratificirajo Konvencijo MOD o delovnih standardih v pomorstvu (MKDSP 2006), ter razširi mednarodno sodelovanje, da se dosežejo učinkovitejši mehanizem za izvajanje, usklajenost z minimalnimi delovnimi standardi MOD v vseh državah, ki so podpisale MKDSP, in povečanje števila držav, ki bodo ratificirale MKDSP. Čeprav EESO podpira MKDSP 2006, je treba priznati, da konvencija ne zagotavlja enakih pravic, kot jih zagotavljajo obravnavane direktive.

5.10

Za zaustavitev upadanja števila delovnih mest mornarjev so potrebni ukrepi za dokončanje institucionalnih sprememb, ki so bile predlagane z namenom vzpostavitve dobro zasnovanega pomorskega izobraževanja in usposabljanja, kar bi pripomoglo k najkakovostnejšim kvalifikacijam, ki bi zagotovile številne možnosti za zaposlitev in spodbudile poklicno mobilnost med različnimi sektorji.

5.11

Poleg tega je še vedno enako pomembno podpirati MSP, saj so hrbtenica evropskega ladijskega prometa in so v krizi plačala visoko ceno; treba je tudi spodbujati sodelovanje, ki lahko okrepi inovativnost in razvija nove podjetniške koncepte, in bolj splošno nuditi zanesljivo podporo zasebnim podjetjem v pomorski industriji EU in njenim institucijam.

5.12

Izpostavitev koristi in izkoriščanje potenciala skupkov pomorskih dejavnosti („pomorskih grozdov“), ki so ključnega pomena za gospodarske in socialne interese EU, bi lahko med drugim pripomogla k odpiranju alternativnih možnosti zaposlitev za ribiče in ženske.

5.13

EESO ugotavlja, da je treba za izboljšanje zanesljivosti prihodnjih študij sistematično zbirati podatke o zaposlovanju v pomorskem sektorju in uskladiti vire teh podatkov, saj se številke iz različnih virov med seboj precej razlikujejo.

5.14

EESO je zadovoljen, da bo odpravljena možnost izključitve ribičev, plačanih po deležu ulova, iz področja uporabe direktive o plačilni nesposobnosti (člen 1 predloga direktive) .

5.15

V zvezi z Direktivo 2001/23/ES (prenos podjetij) EESO opozarja na posebna določila, ki urejajo prenos plovil z zamenjavo zastave, in ugotavlja, da bi se lahko zgodilo, da bi bili pomorščaki zaposleni pod drugačnimi ali manj ugodnimi pogoji, ker zanje veljajo različne kolektivne pogodbe. Komisija bi morala ob upoštevanju tega opredeliti nove predpise, ki bi zagotovili, da bi se ta direktiva uporabljala tudi za prenos plovil z zamenjavo zastave, da ne bi bil učinek nasproten od pričakovanega, tj. bolj omejene pravice pomorščakov. EESO poziva Komisijo, naj upošteva zgoraj navedene pripombe.

5.16

EESO ugotavlja, da si Evropska komisija prizadeva upoštevati posebnosti pomorskega prevoza in pomorskega dela, zlasti v zvezi z Direktivo 98/59/ES o kolektivnih odpustih, in poudarja, da je treba zagotoviti pravno varnost v obliki pogodb o zaposlitvi in naložbenega jamstva ter tudi preprečevanja socialnega dampinga in nelojalne konkurence.

5.17

EESO predlaga, da se člen 1(2) Direktive 2008/94/ES o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca spremeni tako:

„Ob upoštevanju naslednjega stavka lahko države članice izjemoma izključijo terjatve določenih kategorij delavcev iz področja uporabe te direktive na podlagi obstoja drugih oblik jamstva, če se ugotovi, da te osebam zagotavljajo enako raven varstva, kot izhaja iz te direktive. Zgoraj navedena določba ne sme v nobenem primeru šteti kot sredstvo za izključitev pomorščakov ali ribičev.“

5.18

EESO meni, da klavzula o pregledu (člen 7 obravnavane direktive), katerega cilj je spremljanje izvajanja in uporabe členov 4 in 5 direktive v državah članicah, zlasti glede dveh vprašanj – pojava spremembe zastave in ravni zaposlovanja pomorščakov iz držav članic EU –, zagotavlja uporabo predlaganih ukrepov na način, ki upošteva posebnosti tega sektorja.

5.19

EESO meni, da imajo delodajalci in delavci ključno vlogo pri vprašanjih, povezanih z delovnim pravom. Prepričan je, da bodo socialni partnerji ključno pripomogli k okrepitvi in širjenju dobrih praks za pritegnitev mladih k pomorskim poklicem ter k povečanju možnosti za zaposlitev v pomorstvu EU in da bodo izkoristili socialni dialog za to, da se ta zakonodajna pobuda izvede pravilno in plodno.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/40

1.1

EESO pozdravlja predlog direktive (1) o spremembi Direktive 2011/96/EU o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (direktive o matičnih in odvisnih družbah), saj predstavlja pomemben napredek pri izvajanju akcijskega načrta za okrepitev boja proti davčni utaji in izogibanju davkom (2).

1.2

Države članice zaradi davčne utaje in izogibanja davkov, pa tudi zaradi agresivnega davčnega načrtovanja, ki najpogosteje zajema izkoriščanje vrzeli nacionalnih zakonodaj ali nesimetrij med njimi, vsako leto utrpijo izgubo, ki znaša milijarde eurov; EESO zato meni, da je predlog Komisije glede izvajanja splošnega predpisa o preprečevanju zlorab, kakor se priporoča v priporočilu (3) Komisije, upravičen.

1.3

EESO pozdravlja poenotenje obravnave, ki velja za čezmejne skupine na področju obdavčenja podjetij, saj v nekaterih situacijah določbe obstoječe direktive tem skupinam omogočajo uporabo finančnih hibridov, ki jim zagotavljajo davčne ugodnosti, te pa povzročajo izkrivljanje konkurence na enotnem trgu.

1.4

Ob upoštevanju splošne narave predpisa o preprečevanju zlorab EESO državam članicam priporoča, da pri izvajanju obravnavane direktive upoštevajo priporočilo Komisije o agresivnem davčnem načrtovanju in razlago Sodišča Evropske unije, ki uvaja načelo, da države članice v boju proti nepoštenim poslovnim praksam ne smejo preseči splošnega načela prava EU. EESO predlaga Komisiji, naj pripravi priporočilo, ki bi državam članicam pomagalo pri pravno kar najbolj natančnem prenosu direktive.

1.5

EESO države članice poziva tudi, da v okviru postopka prenosa direktive s pravnega vidika poskusijo čim bolj jasno opredeliti pojme, navedene v členu 1a (2), da se zagotovi kar najbolj pravilno izvajanje direktive in da ne bi prišlo do zapletenih situacij za poslovni svet ali davčne uprave. Hkrati je nujno, da se pojmi „umetne transakcije“, „razumno poslovanje“ ali „krožne transakcije“ kar čim bolj jasno prenesejo v pravne izraze, da podjetja, davčne uprave ali sodstvo nimajo težav z izvajanjem.

2.1

Cilj predloga Komisije je odpraviti obstoječa neskladja med nacionalnimi zakonodajami na področju finančnih hibridov v okviru področja uporabe direktive o matičnih in odvisnih družbah ter uvesti splošen predpis o preprečevanju zlorab, da se zaščiti delovanje te direktive.

2.2

Predlog direktive temelji na členu 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerega lahko Svet izda direktive za približevanje tistih zakonov in drugih predpisov držav članic, ki neposredno vplivajo na notranji trg; Komisija meni, da je to edina možnost za izvajanje splošnega predpisa o preprečevanju zlorab.

2.3

Ta predlog je potreben, saj države članice same ne bi mogle rešiti problema odprave nesimetrij hibridnega financiranja, ker je ta večinoma posledica vzajemnega delovanja med posameznimi nacionalnimi zakonodajami.

2.4

Čeprav direktiva o matičnih in odvisnih družbah predvideva klavzulo o preprečevanju zlorab, ta ni dovolj jasna in bi lahko povzročila zmedo. Uvedba splošnega predpisa o preprečevanju zlorab bo v skladu s priporočilom Komisije omogočila odpravo nejasnosti in bo državam članicam zagotovila učinkovitejši instrument.

3.1

EESO je pozdravil (4) obravnavano spremembo direktive o matičnih in odvisnih družbah ter državam članicam priporočil, naj si prizadevajo za njeno izvajanje v razumnem roku.

3.2

Odbor je pozval, da se kot del tega pregleda uvede obveznost za multinacionalke, da vodijo ločene račune za vsako državo, v kateri poslujejo, ter da pri vseh navedejo obseg proizvodnje in ustvarjeni dobiček. Računi, predloženi v taki obliki, bi olajšali ugotavljanje, katera podjetja zlorabljajo transferne cene ali izvajajo agresivno davčno načrtovanje. Odbor je tudi predlagal, da se določijo predpisi za obdavčenje dobička podjetij na podlagi vseh skupnih pravil. EESO obžaluje, da ti vidiki niso bili zadostno upoštevani pri pripravi obravnavanega osnutka direktive.

3.3

EESO priporoča Komisiji, naj pomaga državam članicam pri izvajanju te direktive. Zato bi morala Komisija predložiti priporočilo o pojasnitvi vidikov glede prenosa pojmov, ki so vključeni v splošni predpis o preprečevanju zlorab, v pravne izraze.

3.4

EESO opozarja, da z izvajanjem direktive na podlagi zelo splošnih opredelitev lahko pride so zelo težavnih situacij tako za podjetja kot tudi za davčne uprave.

3.5

V okviru izvajanja člena 1a (2) je treba jasno opredeliti pojem „umetne transakcije“. EESO zato državam članicam priporoča, naj uporabijo določbe iz smernic OECD (5), zlasti tiste glede prestrukturiranja podjetij. Odbor tudi priporoča, da se upošteva sodna praksa Sodišča Evropske unije glede „popolnoma umetnih ureditev“. Dejstvo, da se prenos z davčnega vidika opravi najbolj ugodno, samo po sebi še ne pomeni, da gre za umetno transakcijo.

3.6

V okviru izvajanja člena 1a (2) (b) EESO meni, da je treba jasno opredeliti pojem „razumnega poslovanja“. Vključitev tovrstnega izraza v nacionalno zakonodajo lahko, če ni jasno opredeljen, privede do pravno zapletenih situacij v primerih sporov glede poslovanja.

3.7

V okviru izvajanja Odbor zato meni, da je treba pojasniti vidike v zvezi s „krožnimi“ transakcijami. V komercialni praksi obstajajo krožne transakcije, ki so ekonomskega značaja in potekajo ob spoštovanju pravnih določb. Te ne bi smele spadati v okvir davčnih določb, uporabljenih za prenos obravnavane direktive.

3.8

EESO državam članicam priporoča, da izkoristijo prenos direktive za poenostavitev lastne nacionalne zakonodaje na področju obdavčenja dobička. Ta proces bi lahko predstavljal prvi korak k usklajevanju predpisov na tem področju na evropski ravni.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/43

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je dobro seznanjen s predlogom uredbe, ki naj bi v primeru čezmejnih sporov olajšal dostop do sodnega varstva ter tako prispeval k povečanju čezmejne trgovine.

1.2

Podpira razširitev področja uporabe postopka, tako da se zgornja meja zviša na 10  000 EUR in razširi pojem „čezmejni spori“, kar daje potrošnikom ter malim in srednjim podjetjem (MSP) več možnosti za uporabo postopka.

1.3

EESO pozdravlja omejitev stroškov postopka, ki je predvidena v uredbi, saj ti stroški predstavljajo resnično oviro pri odločanju potrošnikov in malih podjetij za začetek postopka. Kljub temu priporoča, da se jasno opredeli, kaj je mišljeno s „stroški postopka“, da bo ukrep lahko izpolnil svoj namen.

1.4

Z zadovoljstvom ugotavlja, da uredba ohranja izvršljivost izdanih sodb in se postopek eksekvature ne bo uporabljal.

1.5

EESO meni, da je tako kot od dviga zgornje meje uspeh evropskega postopka v sporih majhne vrednosti odvisen tudi od poenostavitve in lajšanja s tem povezanih bremen.

1.6

Odbor se seznanja z namero Komisije, da spodbudi uporabo novih tehnologij, čeprav gre za pristop, ki se razlikuje od ustaljenih praks in ki bo vplival na delovanje sodnih organov, in čeprav se zdi, da ga bo težko udejanjiti na vseh sodiščih za spore majhne vrednosti in lažja kazniva dejanja.

1.7

Meni pa, da je treba podpreti vse načine, s katerimi se strankam olajša postopek, če ne ogrožajo učinkovitosti pravic strank do obrambe in uporabe temeljnih načel civilnega procesnega prava, ki jih priznavajo vse države članice. Ugotavlja, da bo uporaba teh tehnologij mogoča zgolj s soglasjem strank, kar tudi pozdravlja.

1.8

Zato želi EESO vedeti, katera pravna sredstva so na voljo v okviru reševanja sporov majhne vrednosti.

1.9

EESO poudarja tudi potrebo po previdnosti glede varnosti in zaupnosti elektronske izmenjave podatkov v zvezi s sodnim postopkom.

1.10

Odbor poudarja, da je treba predvideti pomoč potrošnikom in MSP v celotnem postopku, zlasti ker zastopanje po odvetniku ni obvezno, za kar bi morala biti na voljo predvsem finančna sredstva.

1.11

Prav tako meni, da lahko združenja potrošnikov, evropski centri za varstvo potrošnikov in poklicna združenja, ki imajo izkušnje na tem področju, igrajo pozitivno vlogo pri zagotavljanju takšne pomoči in obveščanju o obstoju tega postopka.

1.12

EESO opozarja, da je mogoče želeni cilj, spodbujanje reševanja sporov majhne vrednosti, doseči le, če bodo ustrezne informacije o njegovem obstoju posredovali različni akterji, sodišča in pravnoizobraževalne ustanove (1).

1.13

EESO tudi meni, da morajo biti za učinkovitost postopka na voljo jasni obrazci, ki so razumljivi vsem. Uporaba uradnega jezika države strank, tudi za izvedbo postopka in zlasti glavne obravnave, je eden od bistvenih pogojev. Ta zahteva zaradi možnosti, da ne bosta upoštevana člena 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govorita o pravici do učinkovitega pravnega sredstva in pravici do obrambe, ne sme biti omejena na prevod obrazcev.

1.14

EESO ugotavlja, da razprava o načelih subsidiarnosti in sorazmernosti pozitivno vpliva na razpravo o uvedbi evropske skupinske tožbe.

2.1

Namen predloga Komisije je, da se poveže z državljani, potrošniki in MSP, tako da jim olajša dostop do pravnega varstva in jih še dodatno opogumi za izkoriščanje možnosti, ki jih ponuja enotni trg.

2.2

Predlog je del 12 konkretnih ukrepov, opredeljenih v Drugem poročilu o državljanstvu Unije, ki naj bi evropskim državljanom pomagali pri izvrševanju njihovih pravic, na primer pri reševanju sporov pri čezmejnih nakupih.

2.3

Tudi Evropska agenda za potrošnike in Akt za mala podjetja priporočata to pobudo, da bi tako izboljšali spoštovanje pravic potrošnikov in MSP.

2.4

Komisija na podlagi izkušenj, pridobljenih od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 861/2007 (2), ki dopolnjuje običajne nacionalne postopke za izterjavo dolgov, in po več posvetovanjih predlaga, da se še bolj poenostavi postopek, ki naj postane cenejši in bolj prilagojen ne le potrebam potrošnikov, ampak tudi malih in srednje velikih podjetij.

2.5

Najpomembnejše točke evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, ki ga določa Uredba (ES) št. 861/2007, so naslednje:

2.6

Sodba sodišča je izvršljiva in v državah članicah polnopravno priznana. Sodišče mora na zahtevo stranke brez dodatnih stroškov izdati obrazec, s katerim potrdi obstoj sodbe.

2.6.1

Komisija je v skladu z uredbo iz leta 2007 do 1. januarja 2014 pripravila oceno, katere prvi rezultati so po njenem mnenju spodbudni, saj naj bi se z uporabo tega postopka stroški zmanjšali za 40 %, reševanje zadev pa naj bi se z dveh let v povprečju skrajšalo na pet mesecev. (3)

2.7

Vendar Komisija meni, da bi bil postopek še bolj učinkovit, če bi se zvišala zgornja meja in bi lahko postopek uporabljala tudi MSP.

3.1

Predlog predvideva dva obsežna sklopa ukrepov, in sicer strogo pravne ukrepe in bolj praktične ukrepe, katerih skupni namen je znižati stroške postopka.

3.2

Pravni ukrepi

3.2.1

Cilj prvega od predvidenih ukrepov je zvišati zgornjo mejo z 2  000 na 10  000 EUR, da bi lahko tudi mala in srednje velika podjetja uporabljala ta postopek, ki je sicer neobvezen.

3.2.2

Drugi ukrep se nanaša na razširitev opredelitve čezmejnih sporov, s čimer bi se uporaba te uredbe razširila na vse postopke, ki vsebujejo tuji element, vključno na tiste, ki zajemajo državljane tretjih držav.

3.3

Praktični ukrepi

3.3.1

Komisija zaradi znižanja stroškov predlaga, da se začnejo splošno uporabljati elektronska izmenjava dokumentov in tele- ali videokonference, če je potrebno ustno zaslišanje.

3.3.2

Prav tako predvideva omejitev sodnih taks na 10 % vrednosti zahtevka, pri čemer je dovoljeni prag 35 EUR in se lahko plača z bančnim nakazilom ali po spletu s kreditno ali debetno kartico.

4.1

EESO meni, da je predlog utemeljen, vendar opozarja, da mora biti predvideni postopek jasen in pregleden, če želimo, da bo prinesel rezultate. To pomeni, da morajo biti obrazci prilagojeni vsem ciljnih skupinam.

4.1.1

Poleg tega bodo stranke v sporu in sodišča morali biti seznanjeni z načrtovanim mehanizmom. EESO zato opozarja, da so bila sodišča z informativnimi brošurami, ki jih je pripravila Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah, pozno obveščena o postopku za evropski plačilni nalog in evropskem postopku v sporih majhne vrednosti (4).

4.1.2

Spodbujanje uporabe elektronske komunikacije, tudi za vročanje listin, in naložitev obveznosti sodiščem, da pri izvajanju glavnih obravnav uporabljajo videokonference, razen če ena strank zahteva drugače (5), pomeni usmeritev, ki odstopa od ustaljene prakse, in bo vplivala na delovanje sodišč. Zato je treba strankam v sporu med drugim zagotoviti tehnično pomoč, zlasti ker se lahko postopek izvaja, ne da jih zastopa odvetnik.

4.2

Vsebinsko najpomembnejši ukrep je dvig zgornje meje z 2  000 na 10  000 EUR.

4.2.1

Ta sprememba bo najbolj koristila MSP, ki po podatkih Komisije vložijo zgolj 20 % trenutnih zahtevkov, kakor je razvidno iz ocene učinka, temelječe na odgovorih vzorčne skupine, ki je po mnenju EESO premalo reprezentativna.

4.2.2

Odbor podpira dvig zgornje meje na 10  000 EUR, vendar meni, da bi bilo mogoče mejo zvišati glede na povprečni znesek sporov, ki zadevajo potrošnika.

4.3

Namera je z boljšim delovanjem pravosodja obnoviti zaupanje in spodbuditi trgovino na notranjem trgu. Zato želi EESO vedeti, katera pravna sredstva so na voljo v okviru reševanja sporov majhne vrednosti.

4.4

Po mnenju Odbora je ta cilj dobrodošel, vendar opozarja na številne razlike med državami članicami. Tako ugotavlja, da naj bi predlog omejil višino „stroškov postopka“, vendar obstaja možnost, da bo ta pojem v državah članicah razumljen na različne načine, kakor kažejo podatki iz 26 držav članic, ki so na voljo na spletišču e-pravosodje, in študija preglednosti stroškov civilnih sodnih postopkov v EU, ki jo je naročila Evropska komisija. (6)

4.5

EESO meni, da je zgornja meja 10 % za stroške postopka visoka. Lahko ima negativen vpliv v državah članicah, v katerih stroški ne dosegajo te stopnje.

4.6

Z dvigom zgornje meje za zahtevke in razširitvijo pojma „čezmejni spor“ v predlogu se želi državljanom in MSP pokazati, da predlog obravnava njihove dejanske skrbi in se z ukrepi odziva nanje.

4.7

Prav tako se odziva na rezultate raziskave Eurobarometer, objavljene aprila 2013, po kateri je 45 % vprašanih zatrdilo, da niso vložili tožbe, ker so sodni stroški nesorazmerni z vrednostjo zahtevkov.

4.8

Zaradi predlaganih sprememb bo treba spremeniti tudi Uredbo (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (7). Ta predvideva, da ugovor tožene stranke pomeni samodejen prenos zadeve na običajni civilni postopek, vendar od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 861/2007 za to omejitev pri sporih majhne vrednosti ni več osnove.

4.9

Zato bo treba v Uredbi (ES) št. 1896/2006, ki bi že morala biti spremenjena, določiti, da mora biti v sporu, ki sodi v okvir evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, ta postopek na voljo tudi posamezniku ali podjetju, ki je v postopku za evropski plačilni nalog in je vložilo ugovor zoper evropski plačilni nalog.

4.10

EESO ugotavlja, da razprava o načelih subsidiarnosti in sorazmernosti pozitivno vpliva na izvajanje evropske skupinske tožbe.

5.1

Splošna uporaba videokonferenčnih sistemov je zanimiva zamisel, čeprav se še vedno zdi, da jo je težko udejanjiti na vseh sodiščih za spore majhne vrednosti in lažja kazniva dejanja (fr. juridictions de proximité).

5.2

Številna med njimi nimajo internetne strani in ne komunicirajo elektronsko. Še vedno se je treba za obrazce, potrebne za začetek sodnega postopka, osebno zglasiti na sodišču in sodni postopki niso brez papirne dokumentacije. EESO poudarja tudi potrebo po previdnosti glede varnosti in zaupnosti elektronske izmenjave podatkov v zvezi s sodnim postopkom.

5.3

EESO v zvezi s tem poudarja, da morajo biti obrazci jasni in razumljivi. Zato mora biti pomoč, ki jo predvideva predlog, strokovna, kar pa za države članice v tem neugodnem času pomeni nezanemarljiv finančni vložek.

5.4

Obveščanje stranke v sporu je nazadnje velik problem, ki ga je treba rešiti, če želimo zagotoviti učinkovito sodstvo. Stranke v sporu, zlasti potrošnik in MSP, morajo dejansko imeti dostop do zanesljivih in neodvisnih informacij, da se lahko poučijo in na podlagi tega odločijo, katero pot bodo izbrale.

5.5

Poleg tega imajo izkušena združenja potrošnikov, evropski centri za varstvo potrošnikov in poklicna združenja ključno vlogo pri zagotavljanju takšnih kakovostnih informacij.

5.6

Projekt Sodno izvrševanje v Evropi na primer vsebuje zelo praktične dosjeje in tematske zbirke, sicer namenjene predvsem sodnim izvršiteljem, vendar je zanimiv tudi za številne druge, saj govori o dostopu do prava in njegovem izvrševanju. Pa vendar tovrstni viri informacij niso splošno znani.

5.7

EESO na koncu poudarja, da je treba dati strankam možnost, da celoten postopek poteka v njihovem uradnem jeziku. To je zahteva iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govorita o pravici do učinkovitega pravnega sredstva in pravici do obrambe, vendar ta zahteva ne bi smela biti omejena zgolj na prevod obrazcev.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/48

1.1

Poslovne skrivnosti se dejansko nanašajo na vse vrste informacij (tehnologije, formule, marketinške podatke...), ki imajo ekonomsko vrednost in katerih zaupnost bi morala biti zaščitena. Zato spadajo med neopredmetena sredstva podjetij.

1.2

Zaščita teh neopredmetenih sredstev je življenjskega pomena tako za podjetja, zlasti MSP, kakor tudi za nekomercialne raziskovalne ustanove, in je potrebna zaradi konkurenčnosti Evropske unije, če drugega ne zato, da se spodbudita inovativnost in razcvet novih sredstev za začetek in spodbujanje sodelovanja pri raziskavah ali čezmejnega sodelovanja.

1.3

Pojem poslovne skrivnosti v Evropski uniji nima ne skupne opredelitve ne usklajene pravne zaščite.

1.4

Odbor podpira cilj, ki si ga je zastavila Komisija s tem, ko je predlagala uskladitev pravne zaščite strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti, saj so to bistveni elementi spodbujanja inovacijske sposobnosti podjetij na splošno ter njihove konkurenčnosti, še zlasti pa to velja za MSP.

1.5

Odbor ugotavlja, da je zaščita poslovnih skrivnosti pred njihovim razkritjem ali protipravno uporabo, ki jo predvideva predlog direktive, zelo blizu zaščiti, ki je bila uvedena z Direktivo ES 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, kot so avtorske pravice, blagovne znamke, risbe ali patenti, zlasti zato, ker države članice zavezuje, da morajo zakonitemu imetniku poslovne skrivnosti omogočiti dostop do učinkovitega civilno-pravnega sredstva.

1.6

Odbor pozdravlja uravnoteženost predloga direktive, katerega namen je zagotoviti večjo pravno varnost in povečati vrednost inovacij, ki so zajete v poslovne skrivnosti, s pomočjo večjega zbliževanja zakonov v skladu z mednarodnim pravom, zlasti s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (sporazum TRIPS).

1.7

Čeprav je opredelitev poslovne skrivnosti v skladu s sporazumom TRIPS, očitno ni dovolj natančna, da bi pokrivala vse vrste informacij, ki naj bi se varovale kot poslovne skrivnosti.

1.8

Odbor meni, da bi lahko Komisija v eni od uvodnih izjav določila, da se tudi informacije s potencialno tržno vrednostjo lahko zaščitijo kot poslovne skrivnosti.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj glede tega takoj ukrepa.

2.1

Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti.

2.2

Pojem poslovne skrivnosti se dejansko nanaša na vse vrste informacij (tehnologije, formule, marketinške podatke...), ki imajo ekonomsko vrednost in katerih zaupnost bi morala biti zaščitena.

2.3

Ne gre za ekskluzivne pravice intelektualne lastnine, gre pa pogosto prav za vire teh pravic. Tako je določeno strokovno znanje ali poslovna skrivnost, ki izhaja iz raziskav in razvoja s pomočjo velikih finančnih in človeških naložb, pogosto vir patenta.

2.4

V Evropski uniji se poslovne skrivnosti ne pojmujejo povsod enako. Edina usklajena opredelitev poslovne skrivnosti se nahaja v sporazumu TRIPS v okviru Svetovne trgovinske organizacije in temelji na treh pogojih, ki jih je treba hkrati izpolnjevati:

2.5

Ker pa v Uniji ni enotnega pojmovanja poslovne skrivnosti, je njena pravna zaščita razdrobljena v različnih pravnih redih držav članic.

2.6

Vendar pa bi bila enotna pravna zaščita poslovnih skrivnosti toliko bolj smiselna v času, ko industrijsko vohunjenje in tveganja informacijskega piratstva dosegajo zaskrbljujoče razsežnosti, zlasti v sektorjih, v katerih raziskave in razvoj ter finančne naložbe igrajo pomembno vlogo (avtomobili, telekomunikacije, farmacija ...).

2.7

Odbor je že podprl ukrepanje Komisije proti piratstvu in povedal svoja stališča o tem (1).

3.1

Ta predlog izhaja iz posvetovanja, na podlagi katerega je Komisija ugotovila razlike med nacionalnimi zakonodajami držav članic, zlasti glede opredelitve poslovne skrivnosti in pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo imetniki poslovne skrivnosti.

3.2

Predlog temelji na dveh predpostavkah: razlike med nacionalnimi zakonodajami naj bi zavirale čezmejno sodelovanje pri raziskavah ter škodovale konkurenčnosti podjetij, katerih poslovne skrivnosti si je v najmanj zaščitniških državah možno prilastiti.

3.3

Cilj predloga je torej uskladiti zaščito teh neopredmetenih sredstev, ki ne štejejo kot pravice intelektualne lastnine.

3.4.1

Komisija se zgleduje po opredelitvi poslovne skrivnosti iz sporazuma TRIPS in predlaga, da morajo biti izpolnjeni naslednji trije pogoji, da določena informacija šteje kot „poslovna skrivnost, ki se jo lahko zaščiti“:

3.5.1

Poleg nedovoljenega dostopa do nosilca, na katerem je shranjena skrivnost, kraje, podkupovanja, prevare in kršitve dogovora o zaupnosti je v člen 3 predloga dodano še „vsako drugo ravnanje v nasprotju s pošteno trgovinsko prakso“.

3.5.2

V skladu s predlogom je uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti v istih okoliščinah neupravičeno tudi, če je oseba v času uporabe ali razkritja vedela ali bi morala vedeti, da je poslovno skrivnost pridobila od osebe, ki je poslovno skrivnost pridobila protipravno.

3.6.1

Člen 4 predloga direktive izključuje vrsto primerov, kot so:

3.6.2

Člen ščiti inovacije, saj je v njem izrecno pojasnjeno, da sta neodvisno odkritje in obratni inženiring zakonita načina pridobivanja informacij.

3.7.1

Naloga držav članic je, da za ukrepanje proti protipravni pridobitvi poslovne skrivnosti predvidijo učinkovito pravno sredstvo v civilnem pravu.

3.7.2

Navezujoč se na ponavljajoče se razprave o zlorabi postopka o zasegu-ponarejanju predlog direktive poziva tudi države članice, naj kaznujejo zlorabo sodnega postopka z namenom odložitve ali omejitve dostopa tožene stranke do trga oziroma njenega ustrahovanja ali nadlegovanja.

3.7.3

Člen 8 predloga direktive se navdihuje tudi pri konkurenčnem pravu, saj navaja vrsto zaščitnih ukrepov, s katerimi bi preprečili razkritje poslovnih skrivnosti med sodnim postopkom, kot so: delna ali popolna omejitev dostopa do vseh dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, omejitev dostopa do obravnav, priprava različice sodne odločbe, ki ni zaupna, ker so iz nje odstranjeni odlomki, ki vsebujejo poslovne skrivnosti.

3.7.4

V okviru začasnih ukrepov ima oškodovani imetnik poslovne skrivnosti možnost zahtevati prepoved razkritja ali uporabe poslovne skrivnosti, prepoved proizvodnje, trženja in uporabe proizvodov, ki so predmet kršitve, ter zaseg ali dostavo tega blaga.

3.7.5

Predlog predvideva še številna druga postopkovna jamstva, med drugim tudi to, da ima sodišče možnost od kršitelja zahtevati predložitev jamstva, s katerim se zagotovi nadomestilo imetniku poslovne skrivnosti.

4.1

Predlog direktive poslovno skrivnost opredeljuje dovolj široko, da ta lahko pokriva tudi določeno formulo, raziskave ali študije, ki še niso predmet pravice intelektualne lastnine.

4.2

Njegov cilj je okrepiti konkurenčnost evropskih podjetij in raziskovalnih ustanov, ki temelji na strokovnem znanju in poslovnih skrivnostih, ki ne morejo biti predmet zaščite kot pravice intelektualne lastnine, zato ker imetnik za te elemente ne more pridobiti izključne pravice.

4.3

Dejansko tradicionalne pravice intelektualne lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, risbe in modeli, zanemarjajo velik del znanj in informacij, ki so kljub vsemu potrebni za gospodarsko rast podjetij.

4.4

MSP se pravzaprav pogosto poslužujejo poslovnih skrivnosti, da bi zaščitila te ključne informacije, zato ker nimajo usposobljenega kadra ali zadostnih finančnih zmogljivosti za registracijo, upravljanje, zaščito in spoštovanje njihovih pravic intelektualne lastnine.

4.5

Za premagovanje teh ovir podjetja pogosto v pogodbe z zaposlenimi in s podizvajalci vključijo dogovore o nerazkrivanju. Predpisi o varovanju poslovnih skrivnosti ne smejo omejevati svobode izražanja mnenja in možnosti za prijavo nepravilnosti ali možnosti delojemalcev, da zamenjajo delovno mesto ter izkoristijo splošno znanje in izkušnje, ki so jih pridobili.

4.6

Predlog je torej povsem na mestu, sploh zato, ker se je v trenutni gospodarski situaciji treba vedno bolj zatekati k podizvajalcem, kar pomeni, da imajo ponudniki storitev lahko začasen dostop do vseh vrst občutljivih informacij.

4.7

Poleg tega pa izpopolnjevanje informacijskih in komunikacijskih sistemov lajša piratstvo, zlorabe in širjenje poslovnih skrivnosti, kar še povečuje tveganje, da se jih bo uporabilo v tretjih državah za proizvodnjo blaga, ki bo nato vstopalo na evropski trg kot konkurenca podjetju, ki je bila žrtev protipravne prilastitve poslovne skrivnosti.

4.8

EESO opozarja, da povečevanje zahtev glede poročanja, zlasti v primeru podjetij, ki kotirajo na borzi, ogroža poslovne skrivnosti. Podatki iz teh poročil dejansko postanejo javni, dostopni vsem vlagateljem, ki se lahko izkažejo za konkurente ali to postanejo.

4.9

EESO meni, da bi člen 4 predloga direktive moral upoštevati tudi tveganje razkritja poslovne skrivnosti pri izvajanju obveznosti poročanja, ki jo imajo člani upravnih odborov ali nadzornih svetov podjetij, ki kotirajo na borzi.

5.1

Predlog predvideva številna postopkovna jamstva, zlasti začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, pa tudi korektivne in sanacijske ukrepe, ki sledijo sodni odločbi o kršitvi poslovne skrivnosti, na primer: uničenje informacij, ki jih ima kršitelj, umik in uničenje blaga, izračun odškodnine, ki mora vključevati tudi nepremoženjsko škodo, ter objavo sodnih odločb.

5.2

Odškodnina, odmerjena na zahtevo oškodovane stranke, mora ustrezati dejansko povzročeni škodi ter upoštevati premoženjske in nepremoženjske vidike.

5.3

Vendar pa sodnik lahko v „ustreznih primerih“ določi pavšalni znesek, ki se izračuna na primer na podlagi pristojbin ali pravic, do katerih bi bil oškodovanec upravičen v primeru, da bi uporabo dovolil.

5.4

Odbor poudarja, do so pojmi iz kazenskega prava, kot so „kraja“, „podkupovanje“, „prevara“, navedeni v členu 3 predloga direktive, namenjeni pojasnjevanju pojma „neupravičena pridobitev, uporaba in razkritje poslovne skrivnosti“.

5.5

Namen Komisije je uskladiti pravna sredstva civilnega prava, da bi inovativnim podjetjem po vsej Uniji omogočili učinkovito varovanje njihovih poslovnih skrivnosti. Člen 5, „splošne obveznosti“ je glede tega jasen, saj predvideva, da države članice določijo ukrepe, postopke in odškodnine, s čimer omogočajo civilno tožbo (Odbor to poudarja).

5.6

Zdi se tudi, da predlog direktive poslovno skrivnost vzporeja z neko obliko intelektualne lastnine, če izvzamemo njeno ekskluzivnost. Dejansko je predvidena zaščita zelo podobna tisti iz postopkov, ki jih predvideva Direktiva ES 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, kot so avtorske pravice, blagovne znamke, risbe ali patenti, ki je bila sprejeta aprila 2004 in katere revizija se trenutno preučuje. V zvezi s členom 4 je po mnenju EESO zelo pomembno, da se lahko delavci v primeru odkritja nepravilnosti ali drugih pripetljajev na delovnem mestu posvetujejo z zaupnikom iz sindikata, ne da bi s tem zakrivili kršitev na tem področju.

5.7

Zato je Odbor v povezavi s ponavljajočimi se razpravami o zlorabi postopka zasega-ponarejanja (2), ki ni kontradiktoren, vesel tega, da se predlog od Direktive ES 2004/48 oddaljuje v tem segmentu, da v členu 10(2) izrecno poudarja, da morajo države članice oceniti sorazmernost začasnih ukrepov in ukrepov zavarovanja.

5.8

Vzporejanje poslovne skrivnosti z določeno obliko intelektualne lastnine gre tako daleč, da je v predlog direktive vnesen pojem „poštene trgovinske prakse“. Ta pojem obstaja že v sporazumu TRIPS.

5.9

Sodišče Evropske unije je že imelo priložnost tolmačiti pojem „poštene uporabe“ (3) iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 89/104/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami.

5.10

Kljub znatnim pridobitvam, ki jih prinaša ta predlog, pa sprejetje direktive še ne pomeni, da podjetjem ne bo treba uvesti vseh potrebnih preventivnih ukrepov za zaščito poslovnih skrivnosti, tako tehničnih, organizacijskih kot tudi pogodbenih.

5.11

Zdi se, da je preveč omejujoče, če informacije, ki sodijo med poslovne skrivnosti, omejimo zgolj na tiste, ki imajo takojšnjo poslovno vrednost, saj določene gospodarske, industrijske, tehnične ali znanstvene informacije lahko nimajo neposredne, ampak zgolj potencialno poslovno vrednost, zlasti v primeru podatkov, ki izhajajo iz tehničnih in znanstvenih raziskav in razvoja.

5.12

EESO predlaga, da se seznam iz člena 4(1) dopolni, tako da se doda, da se pridobitev poslovne skrivnosti šteje za zakonito, če se pridobi:

5.13

EESO prav tako predlaga, da se seznam iz člena 4(2) dopolni, tako da se doda, da države članice zagotovijo, da nihče ne bo imel pravice vložiti vloge za uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz te direktive, če se poslovna skrivnost domnevno pridobi, uporabi ali razkrije v katerem koli od naslednjih primerov:

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/54

1.1

EESO podpira pobudo S2R, ki je pomemben prispevek k evropski železniški industriji.

1.2

EESO poudarja velik potencial S2R za zaposlovanje, saj so v celotnem železniškem sistemu zaposleni okoli 3 milijoni ljudi.

1.3

Za doseganje dolgoročnih ciljev Unije se bo železniška industrija morala lotiti ne le tehničnih, marveč tudi kulturnih sprememb.

1.4

Celotna proračunska sredstva za S2R znašajo 920 milijonov EUR, kar je manj od potrebnih naložb, ocenjenih na 1,4 milijarde EUR, zaradi česar bo treba prednostno razporediti področja raziskav.

1.5

EESO poudarja pomen S2R za to, da bi evropska železniška industrija na svetovnem trgu dosegla 146 milijard EUR letno.

1.6

Evropska podjetja izgubljajo prednost pred svojimi azijskimi tekmeci, ki množično vlagajo v raziskave in razvoj. Svetovni trg zaradi povečevanja števila udeležencev pri vseh proizvodih in segmentih prinaša čedalje večje izzive.

1.7

Signalizacijski sistem ERTMS kaže na to, da mora volja po sodelovanju presegati nacionalni interes.

1.8

Pri področjih raziskav je – po mnenju EESO – treba nameniti prednostno pozornost varnosti oseb, gospodarski učinkovitosti in obveščanju uporabnikov železnic.

1.9

Pet raziskovalnih programov S2R zajema glavna področja in glavne cilje.

1.10

Po mnenju EESO je treba opredeliti lastninsko pravico proizvodov, ki so rezultat raziskovanja. Intelektualna lastnina in patenti so osrednje vprašanje, vendar teh vidikov predlog Komisije ne obravnava.

1.11

Proizvode, ki so sad raziskav, ki jih financira Evropska unija, je treba industrijsko izdelovati na ozemlju Evropske unije.

1.12

V nasprotju s predlogom Komisije mora biti Evropska železniška agencija edina pristojna za tehnične opredelitve interoperabilnosti.

2.1

Bela knjiga o prometni politiki (1) in četrti železniški paket (2) določata okvir velikega notranjega železniškega trga. (3)

2.2

Eden od glavnih ciljev Obzorja 2020 je okrepiti evropsko industrijo s pomočjo ukrepov, ki podpirajo raziskave in inovacije v ključnih industrijskih panogah.

2.3

Skupno podjetje Shift2Rail (S2R) bo imelo status „organa Unije“ (člen 187 PDEU, finančna uredba, člen 209).

2.4

Podjetje S2R je poleg tega potrebno za spoprijem s sedanjimi resnimi problemi: z razpršenostjo prizadevanj zaradi različnosti nacionalnih pravil in standardov ustvarja ovire, ki preprečujejo uporabo skupnih industrijskih proizvodov na železnicah in onemogočajo vzajemna dovoljenja za železniške proizvode, vsiljenim zmanjševanjem prizadevanj za raziskave v vodilnih železniških podjetjih, skromnimi javnimi in zasebnimi naložbami ter povečanjem finančnih tveganj.

2.5

Cilji S2R so:

2.5.1

Treba je vzpostaviti postopek potrjevanja za kvantitativno spremljanje, kako bodo rezultati S2R v prihodnosti konkretno prispevali k doseganju teh glavnih ciljev. Kakovost projektiranja in upravljanje zahtev sta nova pristopa, s katerima je mogoče minimalno spremljanje napredka, povezanega s cilji, zato ju je treba strokovno vključiti v S2R.

2.6

Podjetje S2R bo svojo dejavnost usmerilo v štiri načine železniškega sistema:

2.7

Financiranje bo prevzela Unija, ki bo prispevala do 450 milijonov EUR, in drugi člani, ki bodo morali prispevati vsaj 470 milijonov EUR.

2.8

Predvideno trajanje je do 31. decembra 2024.

3.8.1

Za vnašanje inovacij na železniški trg je potrebna industrializacija proizvodov; zato potreba po vodilnih na svetu/industrijskih gigantih, ki bodo dajali na trg inovativne rešitve, ki jih bo razvil S2R.

3.8.2

Vendar EESO meni, da bodo MSP odigrala ključno vlogo na tri možne načine:

4.1.1

V skladu s strukturo direktive o interoperabilnosti (5) predlagani program za raziskave in razvoj zajema: železniški vozni park za tovorni in potniški promet, infrastrukturo, nadzorni sistem in signalizacijo.

4.1.2

EESO meni, da bi bilo v programih treba nameniti prednost ukrepom za večjo varnost oseb in gospodarsko učinkovitost železnic. Z novimi tehnologijami je treba tudi izboljšati obveščanje uporabnikov železnic.

4.2.1.1

Predlaga se vzpostavitev nove generacije lažjih vlakov, ki bodo energetsko učinkovitejši ter bodo povzročali manj škode na progah in bo njihov okoljski vpliv manjši. Nove tehnologije bi zajemale: pogonske sisteme (traction drives), nadzorne in prevozne sisteme (TCMS), šasije (car body shell) z lažjimi materiali, vozni park (running gear), zavorne sisteme in vrata.

4.2.1.2

Glavni cilji IP1 so:

4.2.2.1

Železniški trg je v zgodovini uporabil različne nacionalne rešitve za signalizacijo glavnih prog. Na trgu signalizacije za odziv na mestne potrebe obstajajo različne rešitve (CBTC – nadzorni sistem vlakov, temelječ na komunikaciji) in S2R bo proučil možnost in zmogljivost za večjo interoperabilnost/standardizacijo/vključitev teh potreb v ERTMS.

4.2.2.2

Glavni cilji IP2 so:

4.2.3.1

So štiri področja raziskav:

4.2.4.1

Ni predvidena vzpostavitev skupne platforme, marveč okvira za interoperabilnost, v katerem bo lahko vsak, ki bo želel, „priključil“ svoje napredne rešitve, temelječe na odprtih vmesnikih, in se tako izognil odvisnosti od globalnega distribucijskega sistema (GDS). Na takšen način potovalna izkušnja postane proizvod. Trenutne dejavnosti na področju raziskav in razvoja v železniškem sektorju je treba vključiti v projekt.

4.2.5.1

Glavni izziv IP5: opredeliti ves tehnološki in procesni napredek, ki je potreben za prispevek k doseganju enega od ključnih ciljev bele knjige: da od danes do leta 2030 30 % cestnega prometa preide na železnico in na notranje plovne poti, do leta 2050 pa 50 %. EESO – za sprejemanje, zlasti prevoza tovora po železnici – priporoča vključitev raziskav o zaščiti pred hrupom v program IP5.

4.3.1

EESO ugotavlja, da cilj S2R ni samo proizvodnja prototipov, marveč tudi v celoti operativnih proizvodov za uporabo v železniških sistemih. Nove tehnologije in inovacije, razvite v okviru inovacijskega programa S2R, bodo predstavljene v stvarnih ali simuliranih operativnih pogojih s pomočjo integriranih tehnoloških demonstratorjev (ITD). Namen sistemov demonstracijskih platform je razviti in prikazati te tehnologije ter omogočiti, da dosegajo zadostno raven tehnološke zrelosti za novo generacijo železniških sistemov.

4.3.2

Ni še odločeno, kje bodo nameščeni ITD, saj bo do tega prišlo ob koncu pobude S2R. To odločitev bodo sprejeli prihodnji člani skupnega podjetja (ustanovitveni člani in pridruženi člani) ter Evropska komisija. Fizični ali virtualni razvoj sistemov demonstracijskih platform bo odvisen predvsem od opredelitve in razvoja ITD.

4.4.1

Glede na številne in raznovrstne sisteme financiranja, ki so v uporabi, in velik obseg za to določenih virov EU, Odbor meni, da bi bilo treba natančno opredeliti uporabo in dodelitev končnih proizvodov raziskav, ki jih bo sprožil Shift2Rail. Zato je bistvenega pomena vprašanje o intelektualni lastnini in patentih. Njihovo vsebino in način delovanja je treba vključiti v člen, ki bo sestavni del uredbe. Na njihovo odsotnost in tveganja, ki bi jih to povzročilo, je EESO že opozoril v sprejetih mnenjih o skupnih podjetjih „inovativna zdravila“, „Čisto nebo“, „ENIAC“ in „gorivne celice“. Pri tej skupni tehnološki pobudi se pojavlja tveganje, da se bo ta pomanjkljivost izkazala še za resnejšo, saj bo končni proizvod, ki bo izšel iz raziskav, zanimal podjetja, ki na trgu neposredno tekmujejo med seboj (glej točko 3.10 tega mnenja).

4.4.2

EESO vsekakor opozarja, da bi inovacije, ki se financirajo iz javnih sredstev, morale služiti splošnemu interesu. Zato bi bilo zlasti treba razmisliti o mehanizmih, ki bi spodbudili donosnost naložb, financiranih iz sredstev EU, in ki bi zagotovili, da bi do industrializacije rezultatov raziskav skupnega podjetja prišlo na ozemlju Evropske unije.

4.5.1

Statuti skupnega podjetja Shift2Rail (priloga 1, točka 2 h) predvidevajo, da podjetje „združuje zahteve uporabnikov in določa standarde interoperabilnosti za usmerjanje naložb v raziskave in inovacije k operativnim in tržnim rešitvam“. Obrazložitve predloga uredbe (glej točko 3.3 obrazložitvenega memoranduma) to potrjujejo.

4.5.2

To je treba zavrniti, saj:

4.5.3

Zato je za vzpostavitev tehničnih specifikacij za interoperabilnost lahko pristojna samo Evropska železniška agencija.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/61

1.1

EESO podpira ukrep za dokapitalizacijo Evropskega investicijskega sklada (EIS), ki bo omogočil razširitev dejavnosti v okviru sklada, tj. zagotavljanja tveganega kapitala za hitro rastoča in inovativna mala in srednje velika podjetja (MSP).

1.2

Sklep o povečanju vpisanega kapitala EIS za največ 1,5 milijarde EUR bo močno okrepil investicijske zmogljivosti sklada v času gospodarske krize in stagnacije evropskega gospodarstva. Vendar pa se pri tem zastavlja upravičeno vprašanje, ali ni celo takšno povečanje v danih razmerah premajhno?

1.3

Najnovejše analize in podatki o financiranju in bančnih posojilih MSP kažejo, da je dostop do financiranja (tako za naložbe kot za obratna sredstva) najbolj pereč problem, s katerim se soočajo ta podjetja. Rast bančnih posojil podjetjem se je v zadnjih treh mesecih stalno zmanjševala. EIS je sicer posebej namenjen inovativnim in hitro rastočim podjetjem, toda morebiti bi bila smiselna še večja dokapitalizacija, da bi se lahko izvajalo še več dejavnosti v okviru sklada?

1.4

EESO ponavlja poziv, naj se EIS dokapitalizira v velikem obsegu, da bo lahko izpolnjeval nalogo, ki mu je bila prvotno namenjena, namreč nalogo evropskega sklada tveganega kapitala, posebej namenjenega za financiranje visokotehnoloških novoustanovljenih podjetij.

1.5

EESO predlaga, da se 20 % čistega dobička izplača v dividendah in uporabi za delno pokritje stroškov za povečanje kapitala. EESO podpira prizadevanja za uravnoteženje finančnih in političnih koristi EIS ter za to, da se primerne finančne institucije pritegnejo k povečanju vpisanega kapitala sklada.

2.1

Evropski investicijski sklad izpolnjuje dve glavni nalogi:

2.2

EIS razpolaga z lastnimi sredstvi, poleg tega pa se bo z njim v prihodnjih letih upravljala vrsta programov EU, kot sta Obzorje 2020 in COSME. Izpostavljenost sklada iz jamstev in tveganega kapitala se bo po pričakovanjih podvojila, zato je treba nujno povečati njegov kapital. Večinski lastnik sklada je trenutno Evropska investicijska banka (62,1 %). Preostali deleži so v lasti Evropske unije (30 %) ter 24 javnih in zasebnih finančnih institucij (7,9 %).

2.3

V skladu s predlogom naj bi se vpisani kapital sklada povečal s 3 milijard EUR na 4,5 milijarde EUR, od tega bo 20 % sredstev vplačanih. S tem kapitalskim povečanjem se bodo okrepile zmogljivosti EIS za izboljšanje kreditne kvalitete in omogočena bodo posojila MSP v višini med 11 in 20 milijardami EUR v letih 2014 in 2015.

3.1

Dokapitalizacija EIS je brez dvoma pozitiven razvoj. Podatki ECB kažejo, da se je skupni obseg posojil podjetjem v vsakem od zadnjih treh mesecev pred januarjem 2014 zmanjšal. Iz najnovejše raziskave o bančnih posojilih pa je razvidno, da je dostop do financiranja najhujši problem, s katerim se soočajo MSP v celotnem območju eura, čeprav odvisno od kraja, kjer se nahajajo. Glavni dejavniki, ki so vplivali na potrebe MSP po zunanjem financiranju, so bila obratna sredstva in fiksne naložbe. Z dokapitalizacijo EIS bo ta problem deloma rešen, vendar pa so potrebe zelo velike.

3.2

EESO pozdravlja dokapitalizacijo Evropskega investicijskega sklada. Ugotavlja, da je Evropski svet na decembrskem zasedanju pozval Komisijo in EIB, naj še povečata kapital sklada, ter pričakuje odziv na ta predlog. Odbor je v prejšnjih mnenjih že izrazil zaskrbljenost glede vloge EIS, kar želi zdaj znova poudariti. (1)

3.3

Povečanje kapitala EIS bo pomagalo doseči cilj, tj. zagotoviti dovolj investicijskih zmogljivosti za spodbujanje inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja vseh podjetij v državah članicah. Za uresničitev tega cilja s čim manjšimi proračunskimi sredstvi EESO priporoča, da se na generalni skupščini EIS v letu 2014 sprejme sklep o izplačilu 20 % čistega dobička v dividendah. Odbor meni, da bi bilo smiselno, če bi se dividende, ki jih bo Unija dobila za udeležbo v skladu za obdobje 2014–2017, obravnavale kot zunanji namenski prejemki in bi se uporabile za pokritje dela stroškov za povečanje kapitala. EESO podpira prizadevanja za uravnoteženje finančnih in političnih koristi EIS in za to, da se v celoti ohrani njegova tridelna struktura. V povezavi s tem poziva, da se podobno misleče finančne institucije sprejme kot nove delničarje.

3.4

Leta 1993, ko je bil EIS zasnovan, je bilo priporočeno, naj podpira podjetja ne samo s kapitalskimi jamstvi in posojili, temveč naj se tudi ustanovi evropski sklad tveganega kapitala s proračunom v višini do 60 milijard EUR. Cilj je bil, da se odpravi pomanjkanje zasebnega tveganega kapitala, ki je za razliko od severne Amerike vladalo v Evropi, ter zmanjša odvisnost od posojil z nespremenljivo obrestno mero, ki so neugodna za nova in mlada podjetja. Ko je bil EIS leta 1994 ustanovljen, je bil pomen tveganega kapitala nekako potisnjen na rob v korist posojilnih jamstev.

3.5

Po mnenju EESO bi moral imeti EIS večjo vlogo na področju tveganega kapitala, kakor je bilo prvotno načrtovano.

16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/63

1.1

Kljub vsemu ima nekaj pomislekov in predlogov za okrepitev temeljev in ciljev teh zakonodajnih predlogov.

1.2

V zvezi z domnevo nedolžnosti želi Odbor poudariti, da nihče ni kriv, dokler mu ni izrečena pravnomočna sodba, in da je to neodtujljiva pravica. Poleg tega poudarja, da je za zaupanje državljanov v sodni sistem nujno, da so sodniki imuni na vsakršne pritiske in vplive, vključno z medijskimi. Zato morajo mediji – ki imajo sicer ustavno pravico do svobode tiska – paziti, da ne prevzamejo vloge sodišč.

1.3

Glede procesnih jamstev za otroke v kazenskem postopku želi Odbor poudariti, da so otroci v primeru odvzema prostosti v izredno ranljivem položaju, saj to lahko ogrozi njihovo telesno in umsko integriteto. V zvezi s tem želi Odbor poudariti, da je treba nameniti prednost pobudam, ki otrokom v kazenskem postopku omogočajo čim hitrejšo vključitev v družbo in vsakodnevno življenje.

1.4

V zvezi z začasno brezplačno pravno pomočjo pozdravlja dejstvo, da ta načela veljajo tudi za osebe, za katere je izdan evropski nalog za prijetje. Odbor pozdravlja tudi priporočilo, da bi še bolj uskladili merila za odločanje o pravici do brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih. Odbor poudarja, da brezplačna pravna pomoč v kazenskih postopkih ne sme biti ogrožena zaradi proračunskih omejitev, s katerimi se srečujejo nekatere države članice, in se sprašuje, v kolikšni meri je mogoče zagotoviti evropska sredstva za ta namen, na primer v obliki evropskega sklada.

1.5

Odbor ugotavlja, da predloga direktiv o domnevi nedolžnosti in procesnih jamstvih za otroke veljajo samo v okviru kazenskega postopka. Po mnenju Odbora bi moralo biti možno pojem kazenskega postopka v evropskem pravu interpretirati neodvisno, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na tem področju in ne glede na opredelitve v posameznih državah članicah. Da bi zagotovili možnost čim bolj neodvisne interpretacije, Odbor priporoča, da se v uvodnih izjavah obravnavanih predlogov direktiv črta, da jamstva ne veljajo za upravne postopke, v katerih se izrečejo sankcije.

1.6

Glede sojenja v odsotnosti iz člena 8 predloga direktive o domnevi nedolžnosti, Odbor ugotavlja, da je v skladu s to določbo sojenje v odsotnosti obdolžene osebe možno samo, če je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem. Ker pa lahko to v praksi povzroča težave, če prebivališče te osebe ni znano, Odbor priporoča, da bi državam članicam dali možnost, da določijo način, kako izročiti poziv osebam, katerih prebivališče ni znano (na primer na policijski postaji).

2.1

Evropska komisija je 27. novembra 2013 objavila sveženj novih predpisov v zvezi s procesnimi jamstvi v kazenskih postopkih.

2.2

Ta sveženj je nadaljevanje zakonodajnega programa o procesnih jamstvih v kazenskih postopkih, ki vključuje Direktivo 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja, Direktivo 2012/13/EU o pravici do obveščenosti, Direktivo 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika in pravici do komunikacije v primeru odvzema prostosti.

2.3

Z uvedbo minimalnih procesnih jamstev v kazenskih postopkih je cilj zakonodajnega programa EU državljanom zagotoviti predvsem pravico do poštenega sojenja, hkrati pa spodbuditi zaupanje držav članic v pravosodne sisteme drugih držav članic, da bi povečali medsebojno priznavanje pravnih odločb.

2.4

V tem svežnju so trije predlogi direktiv, ki se nanašajo na domnevo nedolžnosti, procesna jamstva za otroke v kazenskih postopkih in pravico do začasne brezplačne pravne pomoči v kazenskih postopkih.

2.4.1

Povzetek predloga direktive o domnevi nedolžnosti

2.4.1.1

To, da je treba osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih obravnavati kot nedolžne, dokler jim ni dokazana krivda v skladu z zakonom, je eno najpomembnejših načel kazenskega zakonika in je bistvo pravičnega sojenja. Kaj načelo domneve nedolžnosti pomeni v praksi, se je pokazalo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.

2.4.1.2

Namen predloga je vključiti nekatere vidike domneve nedolžnosti v direktivo, da bi dejansko zagotovili čim boljše izvajanje tega načela v Evropski uniji.

2.4.1.3

Vidiki domneve nedolžnosti, ki so obravnavani v tej direktivi: (1) prepoved, da bi javni organi z izjavami za javnost in uradnimi odločitvami obdolžene osebe obravnavali kot krive, (2) dejstvo, da dokazno breme nosi tožilstvo in da je treba v primeru dvoma obdolženca oprostiti, (3) pravica zoper samoobtožbo in pravica do nesodelovanja, (4) pravica do molka, (5) pravica obtoženega do navzočnosti na sojenju.

2.4.2