2006L0112 — SL — 15.01.2010 — 008.001

Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

spremenjena z:

popravljena z:

▼B

DIREKTIVA SVETA 2006/112/ES

z dne 28. novembra 2006

o skupnem sistemu davka na dodano vrednost

NASLOV I

PREDMET IN PODROČJE UPORABE

Člen 1

1.  S to direktivo se vzpostavlja skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV).

2.  Načelo skupnega sistema DDV zajema uporabo splošnega davka na potrošnjo blaga in storitev, ki je povsem sorazmeren s ceno blaga in storitev, ne glede na število transakcij, ki so se v proizvodnem ali distribucijskem procesu opravile pred fazo, v kateri se davek obračuna.

Pri vsaki transakciji se DDV, izračunan na ceno blaga ali storitev po stopnji, ki je predpisana za to blago ali za te storitve, obračuna po odbitku zneska DDV, ki je neposredno vključen v razne stroškovne komponente.

Skupen sistem DDV se uporablja do vključno faze prodaje na drobno.

Člen 2

1.  Predmet DDV so naslednje transakcije:

2.  

▼M7

3.  Za „trošarinske izdelke“ štejejo energenti, alkohol in alkoholne pijače ter predelan tobak, kakor so opredeljeni v obstoječi zakonodaji Skupnosti, razen plina, dobavljenega po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom.

▼B

Člen 3

▼C1

1.  Z odstopanjem od določb člena 2(1)(b)(i) naslednje transakcije niso predmet DDV:

▼B

2.  Določba iz odstavka 1(b) se uporablja le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Kot prag se upošteva skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Skupnosti, brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, kakor je navedeno v odstavku 1(b).

3.  Države članice davčnim zavezancem in pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, upravičenim po odstavku 1(b), priznajo pravico, da izberejo splošno ureditev iz člena 2(1)(b)(i).

Države članice določijo podrobna pravila za izvajanje možnosti iz prvega pododstavka, ki se v vsakem primeru uporablja dve koledarski leti.

Člen 4

Poleg transakcij iz člena 3 niso predmet DDV naslednje transakcije:

NASLOV II

OZEMELJSKA UPORABA

Člen 5

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

Člen 6

1.  Ta direktiva se ne uporablja za naslednja ozemlja, ki so del carinskega območja Skupnosti:

2.  Ta direktiva se ne uporablja za naslednja ozemlja, ki niso del carinskega območja Skupnosti:

Člen 7

1.  Ob upoštevanju konvencij in pogodb, ki so jih sklenili s Francijo, Združenim kraljestvom in Ciprom, se Kneževina Monako, Otok Man in območja pod oblastjo Združenega kraljestva v Akrotiriju in Dhekeliji za namene te direktive ne štejejo za tretje države.

2.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se transakcije, ki izvirajo iz Kneževine Monako ali so tja namenjene, obravnavajo kot transakcije, ki izvirajo iz Francije ali so tja namenjene, transakcije, ki izvirajo iz Otoka Man ali so tja namenjene, kot transakcije, ki izvirajo iz Združenega kraljestva ali so tja namenjene, in transakcije, ki izvirajo iz suverenih con Združenega kraljestva, Akrotiri in Dhekelia, ali so tja namenjene, kot transakcije, ki izvirajo iz Cipra ali so tja namenjene.

Člen 8

Če Komisija meni, da določbe iz členov 6 in 7 niso več upravičene, zlasti v smislu lojalne konkurence ali lastnih sredstev, Svetu predloži ustrezne predloge.

NASLOV III

DAVČNI ZAVEZANCI

Člen 9

1.  „Davčni zavezanec“ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

„Ekonomska dejavnost“ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

2.  Za davčnega zavezanca se poleg oseb iz odstavka 1 šteje vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga prodajalec ali pridobitelj odpošlje ali odpelje ali se to za njun račun odpošlje ali odpelje pridobitelju v kraj zunaj ozemlja države članice vendar na ozemlju Skupnosti.

Člen 10

Pogoj glede neodvisnega opravljanja ekonomske dejavnosti iz člena 9(1) iz DDV izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršne koli druge pravne vezi, ki glede delovnih pogojev, plačila in obveznosti delodajalca ustvarjajo odnos delodajalca in delojemalca.

Člen 11

Po posvetovanju s posvetovalnim odborom za davek na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu „odbor za DDV“) lahko vsaka država članica obravnava kot enega davčnega zavezanca osebe s sedežem na ozemlju te države članice, ki so kljub temu, da so pravno neodvisne, med seboj finančno, ekonomsko in organizacijsko tesno povezane.

Država članica, ki uporabi možnost iz prvega pododstavka, lahko sprejme vse potrebne ukrepe s katerimi prepreči možnost davčne utaje ali izogibanja plačilu davka zaradi uporabe omenjene določbe.

Člen 12

1.  Države članice lahko štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki priložnostno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), in zlasti eno od naslednjih transakcij:

2.  Za namene odstavka 1(a) se kot „objekt“ šteje vsaka konstrukcija, trajno povezana s tlemi ali v tleh.

Države članice lahko določijo podrobne pogoje uporabe kriterija iz odstavka 1(a) za prenovo objektov in lahko določijo, kaj šteje za „zemljišče, na katerem objekt stoji“.

Države članice lahko namesto kriterija prve uporabe uporabljajo tudi drug kriterij, kot je obdobje od datuma dokončanja objekta do datuma prve dobave ali obdobje od datuma prve uporabe do datuma naslednje dobave, pod pogojem, da ta obdobja niso daljša od petih oziroma dveh let.

3.  „Zemljišče za gradnjo“ za namene odstavka 1(b) pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice.

Člen 13

1.  Državni, regionalni in lokalni organi ter druge osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot državni organi, tudi če pobirajo dajatve, pristojbine, prispevke ali plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami.

Pri opravljanju takšnih dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence.

V vsakem primeru se osebe javnega prava štejejo za davčne zavezance v zvezi z dejavnostmi iz Priloge I, če obseg teh dejavnosti ni tako majhen, da bi bil zanemarljiv.

▼M7

2.  Države članice lahko obravnavajo dejavnosti oseb javnega prava kot dejavnosti, ki jih opravljajo kot državni organi, če so oproščene po členih 132, 135, 136 in 371, členih 374 do 377, členu 378(2), členu 379(2) ali členih 380 do 390b.

▼B

NASLOV IV

OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE

▼C1

POGLAVJE 1

Dobava blaga

▼B

Člen 14

1.  „Dobava blaga“ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.

2.  Za dobavo blaga se poleg transakcije iz odstavka 1 štejejo naslednje transakcije:

3.  Države članice lahko za dobavo blaga štejejo predajo določenih gradbenih del.

Člen 15

▼M7

1.  Kot premoženje v stvareh se štejejo tudi električna energija, plin, toplota ali energija za hlajenje in podobno.

▼B

2.  Države članice lahko za premoženje v stvareh štejejo:

Člen 16

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje uporaba blaga, s strani davčnega zavezanca, ki je del njegovih poslovnih sredstev in jo nameni za njegovo zasebno rabo ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev ali splošneje uporaba blaga za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je za to blago ali sestavine tega blaga bila dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV.

Vendar pa se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje uporaba blaga za namene dajanja vzorcev ali daril manjših vrednosti za namene dejavnosti davčnega zavezanca.

Člen 17

1.  Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec iz svojega podjetja v drugo državo članico.

Za „prenos v drugo državo članico“ se šteje vsako pošiljanje ali prevoz premičnine, ki ga opravi davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, v kraj zunaj ozemlja države članice, v kateri se blago nahaja, vendar v Skupnosti, za potrebe svojega podjetja.

2.  Za prenos v drugo državo članico se ne šteje pošiljanje ali prevoz blaga za potrebe ene od naslednjih transakcij:

▼M7

▼B

▼C1

3.  Kadar eden od pogojev, pod katerimi se lahko uveljavlja ugodnost iz odstavka 2, ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se šteje, da je prenos opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.

▼B

Člen 18

Države članice lahko kot dobavo blaga, opravljeno za plačilo, obravnavajo naslednje transakcije:

Člen 19

Države članice lahko v primeru prenosa celotnih sredstev podjetja ali dela sredstev podjetja za plačilo ali brez plačila ali kot vložek v podjetje štejejo, da ni bila opravljena nobena dobava blaga in da se oseba, kateri je blago preneseno, obravnava kot naslednik prenosnika.

Države članice v primerih, kadar upravičenec ni v celoti zavezan davku, sprejmejo ukrepe, potrebne za preprečevanje izkrivljanja konkurence. Sprejmejo lahko tudi vse potrebne ukrepe, s katerimi preprečijo možnost davčne utaje ali izogibanja plačilu davka zaradi uporabe tega člena.

POGLAVJE 2

Pridobitve blaga znotraj Skupnosti

Člen 20

„Pridobitev blaga znotraj Skupnosti“ pomeni pridobitev pravice do razpolaganja s premičninami kot lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali pripelje prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun, v drugo državo članico, kot je država, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga začne.

Če je blago, ki ga je pridobila pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odposlano ali odpeljano iz tretjega ozemlja ali tretje države in ga je uvozila ta pravna oseba, ki ni davčni zavezanec v državo članico, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, se šteje, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza. Ta država članica odobri uvozniku, ki je določen ali priznan za osebo, dolžno plačati davek, v skladu s členom 201, vračilo DDV, plačanega v zvezi z uvozom blaga, če uvoznik dokaže, da je bila njegova pridobitev obdavčena v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča.

Člen 21

Pridobitev blaga znotraj Skupnosti, opravljena za plačilo, vključuje blago, ki ga davčni zavezanec rabi za potrebe svojega podjetja, ki ga odpošlje ali odpelje ta davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice, v kateri je bilo blago proizvedeno, črpano, predelano, kupljeno ali pridobljeno, kot je opredeljeno v členu 2(1)(b), ali ga je davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti v to drugo državo članico.

▼M6

Člen 22

Pridobitev blaga znotraj Skupnosti za plačilo vključuje blago, ki ga oborožene sile države članice Severnoatlantske zveze rabijo za svoje potrebe ali potrebe svojega spremnega civilnega osebja in ga niso kupile pod splošnimi pravili obdavčevanja na domačem trgu ene od držav članic, če pri uvozu tega blaga ne bi bile upravičene do oprostitve iz točke (h) člena 143(1).

▼B

Člen 23

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se transakcije, ki bi bile opredeljene kot „dobave blaga“, če bi jih na njihovem ozemlju opravil davčni zavezanec, ki deluje kot tak, uvrstijo pod „pridobitve blaga znotraj Skupnosti“.

POGLAVJE 3

Opravljanje storitev

Člen 24

1.  „Opravljanje storitev“ pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.

2.  „Telekomunikacijske storitve“ pomenijo storitve v zvezi s prenosom, oddajanjem ali sprejemanjem signalov, besed, slik in zvoka ali kakršne koli informacije po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s povezanim prenosom ali dodeljevanjem povezane pravice do uporabe zmogljivosti za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje, vključno z zagotavljanjem dostopa do globalnih informacijskih omrežij.

Člen 25

Opravljanje storitev lahko med drugim vključuje eno od naslednjih transakcij:

Člen 26

1.  Vsaka od naslednjih transakcij še šteje za opravljanje storitev za plačilo:

2.  Države članice lahko odstopijo od določb odstavka 1, če takšno odstopanje ne vodi k izkrivljanju konkurence.

Člen 27

Za preprečitev izkrivljanja konkurence in po posvetovanju z odborom za DDV lahko države članice obravnavajo kot opravljanje storitev za plačilo storitev, ki jo opravi davčni zavezanec za namene svojega podjetja, če za takšno storitev, če bi jo opravil drug davčni zavezanec, ne bi bila priznana pravica do celotnega odbitka DDV.

Člen 28

Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu, vendar za račun druge osebe, se šteje, da je prejel in opravil te storitve sam.

Člen 29

Člen 19 se smiselno uporablja tudi za opravljanje storitev.

POGLAVJE 4

Uvoz blaga

Člen 30

Za „uvoz blaga“ se šteje vnos blaga v Skupnost, ki ni v prostem prometu v smislu člena 24 Pogodbe.

Poleg transakcije iz prvega odstavka se za uvoz blaga šteje vnos blaga, ki je v prostem prometu, s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja Skupnosti, v Skupnost.

NASLOV V

KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ

POGLAVJE 1

Kraj dobave blaga

Oddelek 1

Dobava blaga brez prevoza

Člen 31

Če se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se opravi dobava.

Oddelek 2

Dobava blaga s prevozom

Člen 32

Kadar blago odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, se za kraj dobave šteje kraj, kjer se blago nahaja, v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.

Vendar, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da sta kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, ki je določen ali priznan za osebo, ki je dolžna plačati davek v skladu s členom 201, in kraj morebitnih kasnejših dobav v državi članici uvoza blaga.

Člen 33

1.  Z odstopanjem od člena 32 se za kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni tista, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.  Kadar je dobavljeno blago odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali tretje države in ga dobavitelj uvozi v državo članico, ki ni tista, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.

Člen 34

1.  1. Člen 33 se ne uporablja za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, ki je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.  Država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz pridobitelju, lahko omeji prag iz odstavka 1 na 35 000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti, kadar se ta država članica boji, da bi prag 100 000 EUR lahko povzročil resna izkrivljanja konkurence.

Države članice, ki uporabijo možnost iz prvega pododstavka, sprejmejo potrebne ukrepe, da obvestijo ustrezne državne organe v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.

3.  Komisija Svetu čimprej predloži poročilo o uporabi posebnega praga 35 000 EUR iz odstavka 2, po potrebi skupaj z ustreznimi predlogi.

4.  Država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz, prizna tistim davčnim zavezancem, ki opravijo dobave blaga, ki izpolnjuje pogoje v skladu z odstavkom 1, pravico da izberejo, da se kraj takih dobav določi v skladu s členom 33.

Zadevne države članice določijo podrobna pravila za izvajanje možnosti iz prvega pododstavka, ki se v vsakem primeru uporablja dve koledarski leti.

Člen 35

Določbe členov 33 in 34 se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, opredeljenih v točkah (1) do (4) člena 311(1), ter za dobave rabljenih prevoznih sredstev, opredeljenih v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu s posebnimi ureditvami za ta področja.

Člen 36

Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.

Kadar se instalacija ali montaža opravi v drugi državi članici, kot je država dobavitelja, sprejme država članica, na ozemlju katere se opravi instalacija ali montaža, vse potrebne ukrepe za izognitev dvojnemu obdavčevanju v tej državi članici.

Oddelek 3

Dobava blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih

Člen 37

1.  Če se dobava blaga opravi na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku med delom prevoza potnikov v Skupnosti, se za kraj te dobave šteje kraj, v katerem se prevoz potnikov začne.

2.  Za namene odstavka 1 „del prevoza potnikov v Skupnosti“ pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.

„Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne“, pomeni prvi predvideni kraj v Skupnosti, kjer bodo potniki vstopili, po potrebi po delu poti zunaj Skupnosti.

„Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča“, pomeni zadnji predvideni kraj v Skupnosti, kjer potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo, kadar je to ustrezno, pred postankom zunaj Skupnosti.

V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.

3.  Komisija Svetu čimprej predloži poročilo, ki mu po potrebi priloži ustrezne predloge glede kraja obdavčitve dobave blaga za potrošnjo na krovu in storitev, vključno z restavracijskimi storitvami, opravljenimi za potnike na krovu plovila, zrakoplova ali vlaku.

Do sprejema predlogov iz prvega pododstavka lahko države članice oprostijo ali še naprej oprostijo dobave blaga za potrošnjo na krovu, za katerega se kraj obdavčitve določi v skladu z odstavkom 1, s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.

▼M7

Oddelek 4

Dobava plina po sistemu za zemeljski plin, električne energije in toplote ali hladu po ogrevalnih in hladilnih omrežjih.

Člen 38

1.  Ko se plin po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom, električna energija ali toplota ali energija za hlajenje po ogrevalnih ali hladilnih omrežjih dobavlja davčnemu zavezancu-preprodajalcu, se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec-preprodajalec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, ali, če ni takega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

2.  Za namene prvega odstavka ,davčni zavezanec-preprodajalec pomeni davčnega zavezanca, katerega osnovna dejavnost v zvezi z nabavami plina, električne energije in toplote ali energije za hlajenje je preprodaja takšnega blaga, in katerega lastna poraba tega blaga je neznatna.

Člen 39

Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na ozemlju Skupnosti, ali po omrežju, povezanem s takšnim sistemom, in pri dobavi električne energije, toplote ali energije za hlajenje po ogrevalnih ali hladilnih omrežjih, če tovrstna dobava ni zajeta v členu 38, se za kraj dobave šteje kraj, kjer kupec dejansko uporablja in potroši zadevno blago.

Če kupec dejansko ne porabi celotne količine ali dela količine plina, električne energije, toplote ali energije za hlajenje, se šteje, da je bilo to neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima kupec sedež svoje gospodarske dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, se šteje, da je kupec blago rabil in porabil na kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.

▼B

POGLAVJE 2

Kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti

Člen 40

Za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.

Člen 41

Brez vpliva na določbe člena 40 se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i) na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero pridobitelj opravi to pridobitev, razen če oseba, ki blago pridobi, dokaže, da je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40.

Če je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40 v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, potem ko je bila obdavčena v skladu s prvim pododstavkom, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero je pridobitelj opravil to pridobitev.

Člen 42

Prvi odstavek člena 41 se ne uporablja in se šteje, da je bila pridobitev blaga znotraj Skupnosti predmet DDV v skladu s členom 40, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼M3

POGLAVJE 3

Kraj opravljanja storitev

Oddelek 1

Opredelitve

Člen 43

Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev:

Oddelek 2

Splošne določbe

Člen 44

Kraj opravljanja storitev je za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Člen 45

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Oddelek 3

Posebne določbe

Pododdelek 1

Storitve, ki jih opravijo posredniki

Člen 46

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, s strani posrednika, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je kraj, kjer se opravi osnovna transakcija v skladu z določbami te direktive.

Pododdelek 2

Opravljanje storitev v zvezi z nepremičninami

Člen 47

Kraj opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s storitvami strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov, nastanitev v hotelskem sektorju ali v sektorjih s podobnimi funkcijami, kakor so počitniški tabori ali prostori, urejeni za uporabo kot prostori za taborjenje, dodeljevanjem pravic do uporabe nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor na kraju samem, je kraj, v katerem se nepremičnina nahaja.

Pododdelek 3

Opravljanje prevoza

Člen 48

Kraj opravljanja storitev potniškega prevoza je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.

Člen 49

Kraj opravljanja storitev prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, za osebe, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.

Člen 50

Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj odhoda.

Člen 51

„Prevoz blaga znotraj Skupnosti“ pomeni prevoz blaga, pri katerem se kraj odhoda in kraj prihoda nahajata na ozemlju dveh različnih držav članic.

„Kraj odhoda“ pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, „kraj prihoda“ pa je kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča.

Člen 52

Državam članicam ni treba za osebe, ki niso davčni zavezanci, uporabljati DDV za tisti del prevoza blaga znotraj Skupnosti, ki se nanaša na poti po vodah, ki niso del ozemlja Skupnosti.

Pododdelek 4

Opravljanje storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobnih storitev, pomožnih prevoznih storitev ter cenitve in dela na premičninah

Člen 53

Kraj opravljanja storitev in opravljanja pomožnih storitev, ki so v povezavi s kulturnimi, umetnostnimi, športnimi, znanstvenimi, izobraževalnimi, zabavnimi ali podobnimi dejavnostmi, kot so sejmi in razstave, vključno z opravljanjem storitev organizatorjev teh dejavnosti, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.

Člen 54

Kraj opravljanja naslednjih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, v katerem se te storitve dejansko opravijo:

Pododdelek 5

Restavracijske storitve in storitve cateringa

Člen 55

Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, razen storitev, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se te storitve dejansko opravijo.

Pododdelek 6

Dajanje prevoznega sredstva v najem

Člen 56

1.  Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.

2.  Za namene odstavka 1 „kratkoročni“ pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni, in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.

Pododdelek 7

Opravljanje restavracijskih storitev in storitev cateringa za potrošnjo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih

Člen 57

1.  Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev preskrbe, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

2.  Za namene odstavka 1 „del prevoza potnikov v Skupnosti“ pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.

„Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne“ je prvi kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku zunaj Skupnosti.

„Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča“ je zadnji kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo iz prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Skupnosti.

V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.

Pododdelek 8

Elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci

Člen 58

Kadar so elektronsko opravljene storitve, še zlasti tiste iz Priloge II, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici, se za kraj opravljanja teh storitev šteje kraj, kjer je sedež osebe, ki ni davčni zavezanec, ali njeno stalno oziroma običajno prebivališče, če storitve opravlja davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni.

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Pododdelek 9

Storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež izven Skupnosti

Člen 59

Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivališče izven Skupnosti, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

▼M7

▼M3

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Pododdelek 10

Preprečitev dvojnega obdavčevanja ali neobdavčevanja

Člen 59a

Da bi se izognile dvojni obdavčitvi, neobdavčitvi in izkrivljanju konkurence, lahko države članice pri storitvah, za katere je kraj opravljanja določen v skladu s členi 44, 45, 56 in 59:

Vendar se ta določba ne uporablja za elektronsko opravljene storitve, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in ki nimajo sedeža v Skupnosti.

Člen 59b

Države članice uporabljajo člen 59a(b) v primeru telekomunikacijskih storitev in storitev radijskega in televizijskega oddajanja iz točke (j) prvega odstavka člena 59, ki jih davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni, opravlja osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici.

▼B

POGLAVJE 4

Kraj uvoza blaga

Člen 60

Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere se nahaja blago, ko se vnese v Skupnost.

Člen 61

Z odstopanjem od člena 60, kadar je za blago, ki ni v prostem prometu, pri vnosu v Skupnost začet eden od postopkov ali transakcij iz člena 156 ali postopek začasnega uvoza, s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, ali zunanji tranzitni postopek, je kraj uvoza takega blaga v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki ali transakcije končajo.

Podobno, kadar se za blago, ki je v prostem prometu, ob vnosu v Skupnost začne eden od postopkov ali transakcij iz členov 276 in 277, je kraj uvoza država članica, na ozemlju katere se ti postopki ali transakcije končajo.

NASLOV VI

OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST OBRAČUNA DDV

POGLAVJE 1

Splošne določbe

Člen 62

Za namene te direktive:

POGLAVJE 2

Dobava blaga in opravljanje storitev

Člen 63

Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.

Člen 64

1.  Če se izdajajo zaporedni računi ali izvršijo zaporedna plačila, se dobava blaga, razen tiste, ki predstavlja najem blaga za določeno obdobje ali prodajo blaga z odloženim plačilom iz točke (b) člena 14(2), ali opravljanje storitev šteje za zaključeno v trenutku, ko poteče obdobje, na katerega se taki računi ali plačila nanašajo.

▼M4

2.  Za storitve, za katere je davek dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s členom 196 in ki se neprekinjeno opravljajo v časovnem obdobju, daljšem od enega leta, ter za katere se v tem obdobju ne izdajajo računi ali izvršijo plačila, se šteje, da so končane ob izteku vsakega koledarskega leta, če opravljanje storitev ni ustavljeno.

Države članice lahko v določenih primerih, ki niso primeri iz prvega odstavka, določijo, da se šteje, da so bile nepretrgane dobave blaga in storitev, ki se opravljajo v daljšem časovnem obdobju, končane najmanj v roku enega leta.

▼B

Člen 65

Če je plačilo izvršeno pred opravljeno dobavo blaga ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV v trenutku prejema plačila in od prejetega zneska.

Člen 66

Z odstopanjem od členov 63, 64 in 65 lahko države članice določijo, da obveznost obračuna DDV za določene transakcije ali za določene kategorije davčnih zavezancev nastane v enem od naslednjih trenutkov:

▼M4

Vendar se odstopanje iz prvega odstavka ne uporablja za storitve, za katere je prejemnik storitev dolžan plačati davek v skladu s členom 196.

▼B

Člen 67

1.  Če je pod pogoji iz člena 138 blago, odposlano ali odpeljano v državo članico, ki ni država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, dobavljeno z oprostitvijo DDV, ali če davčni zavezanec za namene svojega podjetja blago prenese v drugo državo članico z oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 obveznost obračuna DDV nastane ob izdaji računa iz člena 220, kadar se ta račun izda pred 15. dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

POGLAVJE 3

Pridobitve blaga znotraj Skupnosti

Člen 68

Obdavčljivi dogodek nastane v trenutku, ko je opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti.

Šteje se, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da je bila opravljena na ozemlju zadevne države članice.

Člen 69

1.  Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti obveznost obračuna DDV nastane 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 obveznost obračuna DDV nastane ob izdaji računa iz člena 220, kadar se ta račun izda pred 15. dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

POGLAVJE 4

Uvoz blaga

Člen 70

Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago uvoženo.

Člen 71

1.  Če je za blago pri vnosu v Skupnost začet eden od postopkov ali transakcij iz členov 156, 276 in 277 ali postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta šele v trenutku, ko se za to blago ti postopki ali transakcije končajo.

Vendar, če je uvoženo blago zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenih v okviru skupne politike, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka in obveznosti obračuna teh dajatev.

2.  Če uvoženo blago ni zavezano nobenim dajatvam iz drugega pododstavka odstavka 1, države članice glede obdavčljivega dogodka in trenutka nastanka obveznosti obračuna DDV uporabljajo določbe, ki se uporabljajo za obračun carine.

NASLOV VII

DAVČNA OSNOVA

POGLAVJE 1

Opredelitev

Člen 72

Za namene te direktive pomeni „tržna vrednost“ celoten znesek, ki bi ga pridobitelj ali prejemnik v prodajni fazi pridobitve zadevnega blaga ali opravljene storitve in pod pogoji lojalne konkurence, moral plačati neodvisnemu dobavitelju ali ponudniku na ozemlju države članice, v kateri je transakcija obdavčljiva, da bi si v tem trenutku zagotovil zadevno blago ali storitve.

Če ni mogoče ugotoviti primerljive dobave blaga ali opravljanja storitev, pomeni „tržna vrednost“ naslednje:

POGLAVJE 2

Dobava blaga in opravljanje storitev

Člen 73

Pri dobavah blaga in opravljanju storitev, razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takšnih dobav.

Člen 74

Če davčni zavezanec uporabi ali razpolaga z blagom, ki je del poslovnih sredstev podjetja oziroma davčni zavezanec ali njegovi pravni nasledniki obdržijo blago po prenehanju opravljanja njegove obdavčljive ekonomske dejavnosti, kot je opredeljeno v členih 16 in 18, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja.

Člen 75

Pri opravljanju storitev iz člena 26, ki vključujejo uporabo blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo in pri storitvah, ki se opravijo brezplačno, davčno osnovo sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve.

Člen 76

Pri dobavah blaga, ki vključujejo prenos blaga v drugo državo članico, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali, ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa.

Člen 77

Pri storitvah, ki jih davčni zavezanec opravi za namene svojega podjetja, opredeljenih v členu 27, davčno osnovo sestavlja tržna vrednost opravljene storitve.

Člen 78

Davčna osnova vključuje naslednje elemente:

Za namene točke b) prvega odstavka lahko države članice stroške, ki so predmet posebnega dogovora, štejejo za postranske stroške.

Člen 79

Davčna osnova ne vključuje naslednjih elementov:

Davčni zavezanec mora predložiti dokazilo o dejanskem znesku izdatkov iz točke (c) prvega odstavka in ne sme odbiti DDV, ki je bil lahko obračunan.

Člen 80

1.  Da se prepreči davčna utaja ali izogibanje plačilu davka, lahko države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je glede dobave blaga ali opravljanja storitev, v primerih, ko med dobavitelji ali ponudniki in prejemniki obstajajo družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi, kakor jih opredeljuje država članica, davčna osnova enaka tržni vrednosti, to lahko storijo v naslednjih primerih:

Za namene prvega pododstavka lahko pravne vezi vključujejo tudi odnos med delodajalcem in zaposlenim, družino zaposlenega ali drugimi osebami, tesno povezanimi z zaposlenim.

2.  Če uporabijo možnost iz odstavka 1, lahko države članice opredelijo kategorije dobaviteljev, izvajalcev, pridobiteljev ali prejemnikov za katere se ukrepi uporabljajo.

3.  Države članice obvestijo Odbor za DDV o nacionalnih ukrepih, sprejetih ob uporabi odstavka 1, če to niso ukrepi, ki jih je odobril Svet pred 13. avgustom 2006 v skladu s členom 27(1) do (4) Direktive 77/388/EGS in so zadržane na podlagi odstavka 1 tega člena.

Člen 81

Države članice, ki 1. januarja 1993 niso izrabile možnosti uporabe nižje stopnje v skladu s členom 98, lahko, kadar uporabijo možnost iz člena 89, za dobave umetniških predmetov iz člena 103(2) določijo, da je davčna osnova enaka delu zneska, ki se določi v skladu s členi 73, 74, 76, 78 in 79.

Del iz prvega odstavka se določi tako, da je DDV, ki ga je tako treba plačati, enak najmanj 5 % zneska, ki se določi v skladu s členi 73, 74, 76, 78 in 79.

Člen 82

Države članice lahko določijo, da davčna osnova za dobavljeno blago ali opravljene storitve vključuje vrednost oproščenega investicijskega zlata v smislu člena 346, ki ga zagotovi pridobitelj ali prejemnik kot osnovo za obdelavo in ki ob dobavi tega blaga ali opravljeni storitvi izgubi status investicijskega zlata, oproščenega DDV. Vrednost, ki se uporabi, je tržna vrednost investicijskega zlata v trenutku dobave tega blaga ali opravljanja teh storitev.

POGLAVJE 3

Pridobitev blaga znotraj Skupnosti

Člen 83

Pri pridobitvi blaga znotraj Skupnosti se davčna osnova določi na podlagi istih elementov, kot se uporabljajo ►C1  v skladu s poglavjem 2 ◄ za določitev davčne osnove za dobave enakega blaga na ozemlju zadevne države članice. Pri transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz členov 21 in 22, davčno osnovo sestavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga ali ob odsotnosti nabavne cene, lastna cena blaga, določena v trenutku dobave.

Člen 84

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se trošarina, ki jo je dolžna ali jo je plačala oseba, ki je znotraj Skupnosti pridobila trošarinski izdelek, vključi v davčno osnovo v skladu s točko (a) prvega odstavka člena 78.

2.  Če se pridobitelju po opravljeni pridobitvi blaga znotraj Skupnosti povrne trošarina, plačana v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi članici, na ozemlju katere je bila pridobitev opravljena.

POGLAVJE 4

Uvoz blaga

Člen 85

Pri uvozu blaga davčno osnovo sestavlja vrednost, ki je v skladu z veljavnimi določbami Skupnosti določena kot carinska vrednost.

Člen 86

1.  Davčna osnova vključuje, če že niso vključeni, naslednje elemente:

2.  Za namene točke (b) odstavka 1 se za „prvi namembni kraj“ šteje kraj, ki je naveden na tovornem listu ali katerem koli drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če prvi namembni kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje prvi kraj pretovora blaga v državi članici uvoza.

Člen 87

Davčna osnova ne vključuje naslednjih elementov:

Člen 88

Kadar se ponovno uvaža začasno izvoženo blago iz Skupnosti, ki je bilo zunaj Skupnosti popravljeno, predelano ali obdelano bodisi je bilo izdelano ali obnovljeno, države članice sprejmejo ukrepe, da zagotovijo enako davčno obravnavo blaga za namene DDV, kakor bi se obravnavalo, če bi bili ti postopki na tem blagu opravljeni na njihovem ozemlju.

Člen 89

Države članice, ki 1. januarja 1993 niso izrabile možnosti uporabe nižje stopnje v skladu s členom 98, lahko določijo, da je davčna osnova za uvoz umetniških predmetov, zbirk in starin, opredeljenih v točkah (2), (3) in (4) člena 311(1), enaka delu zneska, ki se določi v skladu s členi 85, 86 in 87.

Del iz prvega odstavka se določi tako, da je DDV, ki ga je tako treba plačati pri uvozu, enak najmanj 5 % zneska, ki se določi v skladu s členi 85, 86 in 87.

POGLAVJE 5

Druge določbe

Člen 90

1.  Pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice.

2.  Države članice lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali delnega neplačila.

Člen 91

1.  Če so elementi za določitev davčne osnove pri uvozu izraženi v drugi valuti, kot je valuta države članice, v kateri se opravi preračun, se menjalni tečaj določi v skladu z določbami Skupnosti za izračun carinske vrednosti.

2.  Če so elementi za določitev davčne osnove za transakcijo, ki ni uvoz blaga, izraženi v drugi valuti, kot je valuta države članice, v kateri se opravi preračun, je uporabljeni menjalni tečaj zadnji zabeleženi prodajni tečaj ob nastanku obveznosti obračuna DDV na najbolj reprezentativnem deviznem trgu ali trgih v zadevni državi članici, ali tečaj, ki ga ta država članica določi s sklicevanjem na ta ali te trge glede na najnižji tečaj.

Za nekatere od transakcij iz prvega pododstavka ali za določene kategorije davčnih zavezancev pa lahko države članice še naprej uporabljajo menjalni tečaj, določen v skladu z določbami Skupnosti, ki se uporabljajo za izračun carinske vrednosti.

Člen 92

Države članice lahko v zvezi s stroški vračljive embalaže sprejmejo enega od naslednjih ukrepov:

NASLOV VIII

STOPNJE

POGLAVJE 1

Uporaba stopenj

Člen 93

Stopnja, ki se uporablja za obdavčljive transakcije, je stopnja, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.

Vendar se v naslednjih primerih uporabi stopnja, ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV:

Člen 94

1.  Stopnja, ki se uporablja za pridobitev blaga znotraj Skupnosti je stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju države članice.

2.  Ob upoštevanju možnosti uporabe nižje stopnje od uvoza umetniških predmetov, zbirk ali starin, predvidene v členu 103(1), se za uvoz blaga uporablja stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju države članice.

Člen 95

Če se stopnje spremenijo, lahko države članice v primerih iz členov 65 in 66 izvedejo popravke, da upoštevajo stopnjo, veljavno v trenutku, ko je bilo blago dobavljeno ali storitve opravljene.

Države članice lahko poleg tega sprejmejo vse ustrezne prehodne ukrepe.

POGLAVJE 2

Struktura in višina stopenj

Oddelek 1

Splošna stopnja

Člen 96

Države članice uporabljajo splošno stopnjo DDV, ki jo določi vsaka država članica kot odstotek od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in za opravljanje storitev.

Člen 97

1.  Od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2010 splošna stopnja ne sme biti nižja od 15 %.

2.  Svet v skladu s členom 93 Pogodbe določi višino splošne stopnje, ki se bo uporabljala po 31. decembru 2010.

Oddelek 2

Nižje stopnje

Člen 98

1.  Države članice lahko uporabljajo eno ali dve nižji stopnji.

2.  Nižje stopnje se uporabljajo samo za dobave blaga in opravljanje storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III.

▼M3

Nižje davčne stopnje se ne uporabljajo za elektronsko opravljene storitve.

▼B

3.  Pri uporabi nižjih stopenj iz odstavka 1 za kategorije, ki se nanašajo na blago, lahko države članice uporabljajo kombinirano nomenklaturo, da določijo natančen obseg vsake kategorije.

Člen 99

1.  Nižje stopnje se določijo kot odstotek od davčne osnove, ki ne sme biti nižji od 5 %.

2.  Vsaka nižja stopnja se določi tako, da je pri uporabi take nižje stopnje znesek DDV takšen, da je od njega mogoče na običajen način odbiti celoten DDV, ki je odbiten v skladu s členi 167 do 171 in s členi 173 do 177.

Člen 100

Na podlagi poročila Komisije Svet od leta 1994 dalje vsaki dve leti pregleda obseg nižjih stopenj.

Svet lahko v skladu s členom 93 Pogodbe odloči spremeniti seznam blaga in storitev iz Priloge III.

Člen 101

Komisija najpozneje do 30. junija 2007 in na podlagi raziskave, ki jo izvede neodvisna skupina za gospodarska vprašanja, predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, poročilo o splošni oceni vpliva uporabe nižjih stopenj za storitve, ki se opravljajo na lokalni ravni, vključno z restavracijskimi storitvami, predvsem v zvezi z ustvarjanjem delovnih mest, gospodarsko rastjo in pravilnim delovanjem notranjega trga.

Oddelek 3

Posebne določbe

▼M7

Člen 102

Po posvetovanju z Odborom za DDV lahko vsaka država članica uporablja nižjo stopnjo za dobave zemeljskega plina, električne energije ali daljinskega ogrevanja.

▼B

Člen 103

1.  Države članice lahko določijo, da se nižja stopnja ali ena od nižjih stopenj, ki jih uporabljajo v skladu s členoma 98 in 99, uporablja tudi za uvoz umetniških predmetov, zbirk ali starin, kot je opredeljeno v točkah (2), (3) in (4) člena 311(1).

2.  Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, lahko nižjo stopnjo uporabljajo tudi za naslednje transakcije:

Člen 104

Avstrija lahko uporabi drugo splošno stopnjo v občinah Jungholz in Mittelberg (Kleines Walsertal), ki je nižja od ustrezne stopnje, ki se uporablja drugod po Avstriji, vendar ne manj kot 15 %.

▼M5

Člen 104a

Ciper lahko uporabi eno od obeh nižjih stopenj iz člena 98 za dobavo utekočinjenega naftnega plina v jeklenkah.;

▼M5

Člen 105

1.  Portugalska lahko uporabi eno od obeh nižjih stopenj iz člena 98 za mostnino na območju Lizbone.

2.  Portugalska lahko za transakcije, ki se izvajajo v avtonomnih regijah Azori in Madeira, ter za neposredni uvoz v te regije uporablja stopnje, nižje od tistih, ki se uporabljajo na celini.

▼M5 —————

▼B

POGLAVJE 4

Posebne določbe, ki se uporabljajo do uvedbe dokončne ureditve

Člen 109

Določbe tega poglavja se uporabljajo do uvedbe dokončne ureditve iz člena 402.

Člen 110

Države članice, ki so 1. januarja 1991 uporabljale oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, ali nižje stopnje, ki so bile nižje od najnižje stopnje, določene v členu 99, lahko te oprostitve ali nižje stopnje nadalje uporabljajo.

Oprostitve in nižje stopnje iz prvega odstavka morajo biti v skladu s pravom Skupnosti, sprejete pa so morale biti iz natančno opredeljenih socialnih razlogov in v korist končnih uporabnikov.

Člen 111

Pod pogoji iz drugega odstavka člena 110 lahko oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, še naprej uporabljata naslednji državi v naslednjih primerih:

Člen 112

Če bi določbe člena 110 za Irsko povzročile izkrivljanja konkurence pri dobavi energentov za ogrevanje in razsvetljavo, lahko Komisija na posebno zahtevo Irski dovoli, da za takšne dobave uporablja nižjo stopnjo v skladu s členoma 98 in 99.

V primeru iz prvega odstavka Irska predloži svojo zahtevo Komisiji skupaj z vsemi potrebnimi informacijami. Če Komisija ne sprejme odločitve v treh mesecih po prejemu zahteve, se šteje, da Irska lahko uporablja predlagane nižje stopnje.

Člen 113

Države članice, ki so 1. januarja 1991 v skladu s pravom Skupnosti uporabljale oprostitve s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, ali nižje stopnje, ki so bile nižje od najnižje stopnje, določene v členu 99, za blago in storitve, razen tistih iz Priloge III, lahko za vsako tako dobavo blaga ali opravljanje storitev uporabljajo nižjo stopnjo ali eno od dveh nižjih stopenj iz člena 98.

Člen 114

1.  Države članice, ki so morale 1. januarja 1993 zvišati svojo splošno stopnjo, ki so jo uporabljale 1. januarja 1991, za več kot 2 %, lahko uporabljajo nižjo stopnjo, ki je nižja od najnižje stopnje iz člena 99, za dobave blaga in opravljanje storitev v kategorijah iz Priloge III.

▼M5

Poleg tega lahko države članice iz prvega pododstavka uporabljajo takšno stopnjo za otroška oblačila, otroško obutev in stanovanja.

▼B

2.  Države članice na podlagi odstavka 1 ne smejo uvesti oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.

▼M5

Člen 115

Države članice, ki so 1. januarja 1991 uporabljale nižjo stopnjo za otroška oblačila, otroško obutev ali stanovanja, lahko za takšne dobave blaga ali opravljanje storitev takšno stopnjo še naprej uporabljajo.

▼M5 —————

▼B

Člen 117

▼M5 —————

▼B

2.  Avstrija lahko uporablja eno od dveh nižjih stopenj iz člena 98 za dajanje v najem nepremičnin za stanovanjsko rabo, pod pogojem, da stopnja ni nižja od 10 %.

Člen 118

Države članice, ki so 1. januarja 1991 uporabljale nižjo stopnjo za dobave blaga in storitev, ki niso določene v Prilogi III, lahko nižjo stopnjo ali eno od dveh nižjih stopenj, določenih v členu 98 za takšne dobave, še naprej uporabljajo, če stopnja ni nižja od 12 %.

Določba iz prvega odstavka se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, kot je opredeljeno v točkah (1) do (4) člena 311(1), ki so predmet DDV v skladu z maržno ureditvijo iz členov 312 do 325 ali ureditvijo za prodaje na javni dražbi.

Člen 119

Za namene uporabe člena 118 lahko Avstrija uporablja nižjo stopnjo za vino, proizvedeno v okviru kmetijske pridelave s strani kmetijskih pridelovalcev, če ta stopnja ni nižja od 12 %.

Člen 120

Grčija lahko uporablja stopnje, ki so do 30 % nižje od stopenj, ki se uporabljajo v celinski Grčiji, v departmajih Lezbos, Chios, Samos, Dodekanez in Kikladi ter na otokih Thasos, Severni Sporadi, Samotraka in Skiros.

Člen 121

Države članice, ki so 1. januarja 1993 dobave na podlagi pogodbe za izdelavo obravnavale kot dobavo blaga, lahko za dobave na podlagi pogodbe za izdelavo uporabljajo stopnjo, ki se uporablja za blago po izdelavi.

Za namene uporabe prvega odstavka je „dobava na podlagi pogodbe za izdelavo“ dobava premičnin, ki jih pogodbenik izdela ali sestavi iz materialov ali predmetov, ki mu jih je v ta namen dal naročnik, ki jih pogodbenik opravi svojemu naročniku, ne glede na to, ali je pogodbenik pri tem zagotovil kakšen del uporabljenih materialov ali ne.

Člen 122

Države članice lahko uporabljajo nižjo stopnjo za dobavo živih rastlin in drugih florikulturnih izdelkov, vključno s čebulicami, koreninami in podobnim, z rezanim cvetjem in okrasnim listjem, ter lesa za kurjavo.

POGLAVJE 5

Začasne določbe

▼M2

Člen 123

Češka republika lahko do 31. decembra 2010 še naprej uporablja znižano stopnjo, ki ne sme biti nižja od 5 %, za gradnjo stanovanjskih objektov, ki se ne opravlja v okviru socialne politike, razen za gradbene materiale.

▼M2 —————

▼B

Člen 125

1.  Ciper lahko ►M2  do 31. decembra 2010 ◄ še naprej uporablja oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, za dobavo farmacevtskih izdelkov in živil za prehrano ljudi, z izjemo sladoleda, ledenih lizik, zmrznjenega jogurta, ledu iz vode in podobnih izdelkov ter drobnega slanega peciva (krompirjev čips/paličice, rahlo slano pecivo in podobni izdelki, ki so brez nadaljnje priprave pakirani za prehrano ljudi).

▼M5 —————

▼M2 —————

▼B

Člen 127

Malta lahko do ►M2  31. decembra 2010 ◄ še naprej uporablja oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, za dobavo živil za prehrano ljudi in farmacevtskih izdelkov.

▼M2

Člen 128

1.  Poljska lahko do 31. decembra 2010 za dobavo določenih knjig in strokovne periodike uporablja oprostitev s pravico do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi.

▼M5 —————

▼M2

3.  Poljska lahko do 31. decembra 2010 za dobavo živil iz točke (1) Priloge III še naprej uporablja znižano stopnjo, ki ne sme biti nižja od 3 %.

4.  Poljska lahko do 31. decembra 2010 za storitve gradnje, obnove in prezidave stanovanjskih objektov, ki se ne opravljajo v okviru socialne politike (razen za gradbene materiale), in za zagotavljanje stanovanjskih objektov ali delov stanovanjskih objektov (pred prvo vselitvijo) iz točke (a) člena 12(1) še naprej uporablja znižano stopnjo, ki ne sme biti nižja od 7 %.

▼B

Člen 129

▼M5 —————

▼B

2.  Slovenija lahko ►M2  do 31. decembra 2010 ◄ še naprej uporablja nižjo stopnjo, ki ni nižja od 5 %, od gradnje, obnove in vzdrževanja stanovanjskih objektov, ki se ne opravljajo v okviru socialne politike, z izjemo dobav gradbenih materialov.

▼M2 —————

▼B

NASLOV IX

OPROSTITVE

POGLAVJE 1

Splošne določbe

Člen 131

Oprostitve iz poglavij 2 do 9 se uporabljajo brez vpliva na druge določbe Skupnosti in pod pogoji, ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe teh oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih davčnih utaj, izogibanja in zlorab.

POGLAVJE 2

Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu

Člen 132

1.  Države članice oprostijo naslednje transakcije:

2.  Države članice lahko za namene točke (o) odstavka 1 uvedejo kakršne koli potrebne omejitve, zlasti glede števila dogodkov ali zneska prejemkov, pri katerem so organizacije še upravičene do oprostitve.

Člen 133

Države članice lahko za odobritev oprostitev iz točk (b), (g), (h), (i), (l), (m) in (n) člena 132(1) osebam, ki niso osebe javnega prava, v vsakem posameznem primeru predpišejo izpolnjevanje enega ali več naslednjih pogojev:

Države članice, ki so na podlagi Priloge E k Direktivi Sveta 77/388/EGS 1. januarja 1989 zaračunavale DDV za transakcije iz točk (m) in (n) člena 132(1), ►C1  lahko uporabijo tudi pogoje iz točke (d) prvega odstavka tega člena, ◄ ko za omenjeno dobavo blaga ali storitev, ki jih zagotovijo osebe javnega prava, velja oprostitev.

Člen 134

Dobava blaga in opravljanje storitev nista oproščena v skladu s točkami (b), (g), (h), (i), (l), (m) in (n) člena 132(1) v naslednjih primerih:

POGLAVJE 3

Oprostitve za druge dejavnosti

Člen 135

1.  Države članice oprostijo naslednje transakcije:

2.  V skladu s točko (l) odstavka 1 niso oproščene naslednje transakcije:

Države članice lahko predvidijo nadaljnje izključitve iz obsega oprostitve, predvidene v točki (l) odstavka 1.

Člen 136

Države članice oprostijo naslednje transakcije:

Člen 137

1.  Države članice lahko dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev naslednjih transakcij:

2.  Države članice podrobneje določijo pogoje za izvajanje pravice do izbire iz odstavka 1.

Države članice lahko omejijo obseg te pravice do izbire.

POGLAVJE 4

Oprostitve v zvezi s transakcijami znotraj Skupnosti

Oddelek 1

Oprostitve v zvezi z dobavami blaga

Člen 138

1.  Države članice oprostijo dobave blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj Skupnosti, opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.

2.  Razen dobav iz odstavka 1, države članice oprostijo naslednje transakcije:

Člen 139

1.  Oprostitev iz člena 138(1) se ne uporablja za dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, za katere velja oprostitev za mala podjetja iz členov 282 do 292.

Oprostitev se ne uporablja tudi za dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti na podlagi člena 3(1) niso predmet DDV.

2.  Oprostitev iz člena 138(2)(b) se ne uporablja za dobave trošarinskih izdelkov, ki jih opravijo davčni zavezanci, za katere velja oprostitev za mala podjetja iz členov 282 do 292.

3.  Oprostitev iz člena 138(1) in (2)(b) in (c) se ne uporablja za dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno maržno ureditvijo iz členov 312 do 325 ali posebno ureditvijo za prodaje na javni dražbi.

Oprostitev iz člena 138(1) in (2)(c) se ne uporablja za dobave rabljenih prevoznih sredstev, kot so opredeljena v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu s prehodno ureditvijo za rabljena prevozna sredstva.

Oddelek 2

Oprostitve za pridobitve blaga znotraj Skupnosti

Člen 140

Države članice oprostijo naslednje transakcije:

▼M6

▼B

Člen 141

Vsaka država članice sprejme posebne ukrepe, da se DDV ne obračuna za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki se v skladu z merili iz člena 40 opravi na njenem ozemlju, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Oddelek 3

Oprostitve za določene prevozne storitve

Člen 142

Države članice oprostijo opravljanje prevoznih storitev znotraj Skupnosti pri odpošiljanju ali prevozu blaga na ali z otokov, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire ter pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki.

POGLAVJE 5

Oprostitve pri uvozu

Člen 143

▼M6

1.  Države članice oprostijo naslednje transakcije:

▼B

▼M7

▼M7

▼B

▼M7

▼M6

2.  Oprostitev iz točke (d) odstavka 1 velja v primerih, ko uvozu blaga sledi dobava blaga, oproščenega v skladu s členom 138(1) in (2)(c), le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnim organom države članice uvoza zagotovi vsaj naslednje informacije:

Vendar lahko države članice določijo, da se dokaz iz točke (c) pristojnim organom predloži izključno na zahtevo.

▼B

Člen 144

Države članice oprostijo opravljanje storitev v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost takšnih storitev vključena v davčno osnovo v skladu s členom 86(1)(b).

Člen 145

1.  Komisija po potrebi in v najkrajšem možnem času Svetu poda predloge za natančno opredelitev obsega oprostitev iz členov 143 in 144 ter podrobnejših pravil za njihovo izvajanje.

2.  Države članice lahko do začetka veljavnosti določb iz odstavka 1 še naprej uporabljajo svoje veljavne nacionalne določbe.

Države članice lahko prilagodijo svoje nacionalne določbe, da čim bolj zmanjšajo izkrivljanje konkurence in predvsem preprečijo neobdavčevanje ali dvojno obdavčevanje v Skupnosti.

Države članice lahko za dosego oprostitev uporabljajo kakršne koli administrativne postopke, za katere menijo, da so najustreznejši.

3.  Države članice o veljavnih nacionalnih določbah, če te še niso bile sporočene, in o tistih, ki jih sprejmejo na podlagi odstavka 2, obvestijo Komisijo, ta pa obvesti druge države članice.

POGLAVJE 6

Oprostitve pri izvozu

Člen 146

1.  Države članice oprostijo naslednje transakcije:

2.  Oprostitev iz točke (c) odstavka 1 se lahko uveljavlja na način vračila DDV.

Člen 147

1.  Pri dobavi blaga iz točke (b) člena 146(1), ki se prevaža v osebni prtljagi potnikov, se oprostitev uporablja samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Države članice pa lahko oprostijo dobavo, katere skupna vrednost je nižja od zneska iz točke (c) pododstavka 1.

2.  Za namene odstavka 1 „potnik, ki nima stalnega prebivališča v Skupnosti“, pomeni potnika, katerega stalno ali običajno prebivališče ni v Skupnosti. V tem primeru „stalno ali običajno prebivališče“ pomeni kraj, ki je kot tak naveden v potnem listu, osebni izkaznici ali v drugem dokumentu, ki ga kot identifikacijski dokument priznava država članica, v kateri je opravljena dobava.

Za dokazilo o izvozu velja račun ali drug dokument namesto njega, ki ga potrdi carinski urad v kraju, kjer blago zapusti Skupnost.

Vsaka država članica pošlje Komisiji vzorce žigov, ki jih uporablja za potrjevanje iz drugega pododstavka. Komisija pošlje to informacijo davčnim organom drugih držav članic.

POGLAVJE 7

Oprostitve v zvezi z mednarodnim prevozom

Člen 148

Države članice oprostijo naslednje transakcije:

Člen 149

Portugalska lahko obravnava pomorski in zračni promet med otoki, ki sestavljajo avtonomni regiji Azori in Madeira, in med njima in celino, na enak način kot mednarodni promet.

Člen 150

1.  Komisija po potrebi in v najkrajšem možnem času Svetu predloži predloge za natančno opredelitev obsega oprostitev iz člena 148 in podrobnejših pravil za njihovo izvajanje.

2.  Do začetka veljavnosti določb iz odstavka 1 lahko države članice omejijo obseg oprostitev iz točk (a) in (b) člena 148.

POGLAVJE 8

Oprostitve za nekatere transakcije, ki se obravnavajo kot izvoz

Člen 151

1.  Države članice oprostijo naslednje transakcije:

▼M7

▼M7

▼B

Do sprejetja enotnih davčnih pravil Skupnosti za oprostitve iz prvega pododstavka veljajo omejitve, ki jih določi država članica gostiteljica.

2.  Kadar se blago ne odpošlje ali odpelje iz države članice, v kateri se opravi dobava tega blaga, in pri storitvah, se lahko oprostitev izvaja na način vračila DDV.

Člen 152

Države članice oprostijo dobavo zlata centralnim bankam.

POGLAVJE 9

Oprostitve za storitve, ki jih opravijo posredniki

Člen 153

Države članice oprostijo storitve, ki jih opravijo posredniki, delujoči v imenu in za račun druge osebe, če so sodelovali pri transakcijah iz poglavij 6, 7 in 8 ali pri transakcijah, opravljenih zunaj Skupnosti.

Oprostitev iz prvega odstavka se ne uporablja za potovalne agencije, ki v potnikovem imenu in za njegov račun opravljajo storitve, ki se izvedejo v drugih državah članicah.

POGLAVJE 10

Oprostitve transakcij, povezanih z mednarodnim trgovanjem

Oddelek 1

Carinska skladišča, skladišča, ki niso carinska, in podobne ureditve

Člen 154

Za namene tega oddelka se šteje, da so „skladišča, ki niso carinska skladišča“, pri trošarinskih izdelkih prostori, ki so v členu 4(b) Direktive 92/12/EGS opredeljeni kot davčna skladišča, in pri netrošarinskih izdelkih prostori, ki jih kot take določijo države članice.

Člen 155

Brez poseganja v druge davčne določbe Skupnosti, lahko države članice po posvetovanju z odborom za DDV, sprejmejo posebne ukrepe, s katerimi so oproščene plačila DDV vse ali nekatere od transakcij iz tega oddelka, če niso namenjene za končno uporabo ali potrošnjo in je znesek dolgovanega DDV ob prenehanju postopkov ali možnosti iz tega oddelka enak znesku davka, ki bi bil dolgovan, če bi bila vsaka od teh transakcij obdavčena na njihovem ozemlju.

Člen 156

1.  Države članice lahko oprostijo naslednje transakcije:

2.  Prostori iz odstavka 1 se opredelijo v skladu z veljavnimi carinskimi določbami Skupnosti.

Člen 157

1.  Države članice lahko oprostijo naslednje transakcije:

2.  Države članice ne smejo določiti postopkov skladiščenja, ki niso carinsko skladiščenje, za netrošarinsko blago, če je to blago namenjeno, da se dobavi na ravni trgovine na drobno.

Člen 158

1.  Z odstopanjem od člena 157(2) lahko države članice določijo postopek skladiščenja, ki ni carinsko skladiščenje, v naslednjih primerih:

2.  Kadar države članice uporabijo možnost oprostitve iz točke (a) odstavka 1, sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo pravilno in enostavno uporabo te oprostitve ter preprečijo vsakršno morebitno goljufijo, izogibanje ali zlorabo.

3.  Za namene točke (a) odstavka 1 „davka prosta prodajalna“ pomeni kakršno koli poslovalnico na letališču ali v pristanišču, ki izpolnjuje pogoje, ki jih določijo pristojni državni organi.

Člen 159

Države članice lahko oprostijo opravljanje storitev v zvezi z dobavami blaga iz člena 156, člena 157(1)(b) in člena 158.

Člen 160

1.  Države članice lahko oprostijo naslednje transakcije:

2.  Kadar države članice uporabijo možnost iz točke (a) odstavka 1 za transakcije, ki se opravijo v carinskih skladiščih, sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi določijo postopke skladiščenja, ki niso carinsko skladiščenje, ki omogočajo uporabo določb iz točke (b) odstavka 1 za iste transakcije v zvezi z blagom iz Priloge V, ki se opravijo v takšnih skladiščih, ki niso carinska skladišča.

Člen 161

Države članice lahko oprostijo naslednje dobave blaga in s tem povezane storitve:

Člen 162

Kadar države članice uporabijo možnost iz tega oddelka, sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se za pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki je namenjeno za enega od postopkov ali možnosti iz člena 156, člena 157(1)(b) in člena 158, uporabijo iste določbe kot za dobave blaga, ki se opravijo na njihovem ozemlju pod enakimi pogoji.

Člen 163

Kadar se zaradi končanja postopkov ali možnosti iz tega oddelka blago uvozi v smislu člena 61, država članica uvoza sprejme potrebne ukrepe v izogib dvojnemu obdavčevanju.

Oddelek 2

Transakcije, oproščene za namene izvoza in v okviru trgovine med državami članicami

Člen 164

1.  Po posvetovanju z odborom za DDV lahko države članice oprostijo naslednje transakcije, ki jih opravi davčni zavezanec ali so mu namenjene, do zneska, ki je enak vrednosti izvoza, opravljenega v predhodnih 12 mesecih:

2.  Kadar države članice uporabijo možnost oprostitve iz odstavka 1, po posvetovanju z odborom za DDV razširijo to oprostitev tudi na transakcije v zvezi z dobavami, ki jih opravi davčni zavezanec pod pogoji iz člena 138, do največ vrednosti njegovih dobav blaga, ki jih je pod istimi pogoji opravil v preteklih dvanajstih mesecih.

Člen 165

Države članice lahko določijo enotni najvišji znesek za transakcije, ki jih oprostijo na podlagi člena 164.

Oddelek 3

Skupne določbe za oddelka 1 in 2

Člen 166

Komisija Svetu po potrebi in v najkrajšem možnem času predloži predloge skupnih postopkov za uporabo DDV za transakcije iz oddelkov 1 in 2.

NASLOV X

ODBITKI

POGLAVJE 1

Nastanek in obseg pravice do odbitka

Člen 167

Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.

Člen 168

Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

▼M7

Člen 168a

1.  Če se nepremičnina, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja pri izvajanju njegovih poslovnih dejavnosti ali jo zavezanec ali njegovo osebje uporabljajo v zasebne, ali bolj na splošno, v druge namene, se DDV na izdatke, povezane s to nepremičnino, odbije v skladu z načeli iz členov 167, 168, 169 in 173 samo za delež uporabe nepremičnine v poslovne namene davčnega zavezanca.

Z odstopanjem od člena 26 se spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prvega pododstavka upoštevajo v skladu z načeli iz členov 184 do 192, kakor se uporabljajo v zadevnih državah članicah.

2.  Države članice lahko uporabljajo odstavek 1 tudi v zvezi z DDV na izdatke, povezane z drugim blagom, ki je po njihovi opredelitvi del poslovnih sredstev.

▼B

Člen 169

Razen odbitka iz člena 168 ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene:

Člen 170

▼M3

Vsi davčni zavezanci, ki v smislu člena 1 Direktive 86/560/EGS ( 8 ), točke 1 člena 2 in člena 3 Direktive 2008/9/ES ( 9 ) ter člena 171 te direktive nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za:

▼B

Člen 171

▼M3

1.  Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, ampak v drugi državi članici, se opravi v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive 2008/9/ES.

▼B

2.  Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža na ozemlju Skupnosti, se opravi v skladu s podrobnimi izvedbenimi pravili iz Direktive 86/560/EGS.

Davčni zavezanci iz člena 1 Direktive 86/560/EGS, ki v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, ki je predmet DDV, opravljajo samo dobavo blaga ali storitev, pri katerih je prejemnik določen kot oseba, ki je dolžna plačati DDV v skladu s členi 194 do197 in člena 199, se za namene uporabe navedene direktive štejejo kot davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti.

▼M3

3.  Direktiva 86/560/EGS se ne uporablja za:

▼M3

Člen 171a

Države članice lahko namesto odobritve vračila DDV v skladu z Direktivo 86/560/EGS ali 2008/9/ES za dobave blaga ali opravljanje storitev za davčnega zavezanca, za katere je ta davčni zavezanec dolžan plačati davek v skladu s členi 194 do 197 ali členom 199, dovolijo odbitek tega davka po postopku iz člena 168. Omejitve iz člena 2(2) in člena 4(2) Direktive 86/560/EGS se lahko ohranijo.

V ta namen lahko države članice tega davčnega zavezanca, ki mora plačati davek, izključijo iz postopka vračila v skladu z Direktivo 86/560/EGS ali 2008/9/ES.

▼B

Člen 172

1.  Vsaka oseba, ki se šteje za davčnega zavezanca, ker priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz člena 138(1) in (2)(a), ima pravico, da v državi članici, v kateri se opravi dobava, odbije DDV, ki je vključen v nabavni ceni ali plačan pri uvozu ali pri pridobitvi tega prevoznega sredstva znotraj Skupnosti, do zneska, ki ne presega zneska DDV, ki bi ga morala plačati, če dobava ne bi bila oproščena.

Pravica do odbitka nastane in se lahko uveljavi samo v trenutku dobave novega prevoznega sredstva.

2.  Države članice določijo podrobna pravila za izvajanje odstavka 1.

POGLAVJE 2

Delež odbitka

Člen 173

1.  Za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec uporablja bodisi za transakcije iz členov 168, 169 in 170, pri katerih ima pravico do odbitka DDV, bodisi za transakcije, pri katerih nima pravice do odbitka DDV, odbije samo takšen delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam.

Odbitni delež se določi v skladu s členoma 174 in 175 za vse transakcije, ki jih opravlja davčni zavezanec.

2.  Države članice lahko sprejmejo naslednje ukrepe:

Člen 174

1.  Odbitni delež se določi z ulomkom, ki vsebuje naslednje zneske:

Države članice lahko v imenovalec vključijo tudi znesek subvencij, razen tistih, ki so neposredno povezane s ceno dobave blaga ali storitev iz člena 73.

2.  Z odstopanjem od določb odstavka 1 se pri izračunu odbitnega deleža ne upoštevajo naslednji zneski:

3.  Če države članice uporabijo možnost iz člena 191, da ne zahtevajo popravka za investicijsko blago, lahko v izračun odbitnega deleža vključijo tudi odtujitev investicijskega blaga.

Člen 175

1.  Odbitni delež se določi na letni podlagi kot odstotek in se zaokroži na število, ki ne presega naslednjega celega števila.

2.  Začasni delež za leto je delež, ki se izračuna na podlagi podatkov o transakcijah v preteklem letu. Če v preteklem letu ni bilo takšnih transakcij ali če so bile transakcije v znesku neznatne, odbitni delež začasno določi davčni zavezanec na podlagi svojih napovedi pod nadzorom davčnega organa.

Države članice pa lahko še naprej uporabljajo svoja sedanja pravila, ki so bila v veljavi 1. januarja 1979, oziroma v primeru držav članic, ki so Skupnosti pristopile po tem datumu, na dan njihovega pristopa.

3.  Odbitki na podlagi takšnega začasnega deleža se popravijo, ko se v naslednjem letu določi končni delež.

POGLAVJE 3

Omejitve pravice do odbitka

Člen 176

Svet na predlog Komisije soglasno odloči, za katere izdatke ni dana pravica do odbitka DDV. V nobenem primeru ni dana pravica do odbitka DDV za izdatke, ki niso nedvomno poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo.

Do začetka veljavnosti določb iz prvega odstavka lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah 1. januarja 1979 oziroma, v primeru držav članic, ki so Skupnosti pristopile po tem datumu, na dan njihovega pristopa.

Člen 177

Po posvetovanju z odborom za DDV lahko vsaka država članica zaradi cikličnih gospodarskih razlogov iz sistema odbitkov v celoti ali delno izvzame investicijsko blago ali del investicijskega blaga ali drugo blago.

Za ohranitev enakih pogojev konkurence lahko države članice, namesto da ne dovolijo odbitka, obdavčijo blago, ki ga davčni zavezanec bodisi sam proizvede ali kupi v Skupnosti bodisi uvozi, tako da ta davek ne preseže zneska DDV, ki bi bil obračunan ob pridobitvi istovrstnega blaga.

POGLAVJE 4

Pravila za uveljavljanje pravice do odbitka

Člen 178

Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni zavezanec izpolniti naslednje pogoje:

Člen 179

Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami člena 178.

Države članice pa lahko zahtevajo, da davčni zavezanci, ki opravljajo občasne transakcije, opredeljene v členu 12, pravico do odbitka uveljavljajo samo v trenutku dobave.

Člen 180

Države članice lahko davčnemu zavezancu dovolijo, da opravi odbitek, ki ga ni opravil v skladu z določbami členov 178 in 179.

Člen 181

Države članice lahko davčnemu zavezancu, ki nima računa, izdanega v skladu s členi 220 do 236, dovolijo, da opravi odbitek iz člena 168(c) za svoje pridobitve blaga znotraj Skupnosti.

Člen 182

Države članice določijo pogoje in podrobnosti za uporabo členov 180 in 181.

Člen 183

Če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, lahko države članice vrnejo davek ali pa presežek prenesejo v naslednje obdobje v skladu s pogoji, ki jih določijo.

Države članice pa lahko zavrnejo vračilo ali prenos, če je znesek presežka neznaten.

POGLAVJE 5

Popravki odbitkov

Člen 184

Začetni odbitek se popravi, če je bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen.

Člen 185

1.  Popravek se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev iz člena 16.

Če transakcije v celoti ali delno ostanejo neplačane in v primeru tatvine lahko države članice vseeno zahtevajo popravek.

Člen 186

Države članice določijo podrobnosti za uporabo členov 184 in 185.

Člen 187

1.  Za investicijsko blago se popravek razporedi na obdobje petih let, vključno z letom, v katerem je bilo blago pridobljeno ali izdelano.

Vendar lahko države članice pri popravku upoštevajo obdobje celih pet let od trenutka prve uporabe blaga.

Pri nepremičninah, ki so bile pridobljene kot investicijsko blago, se lahko obdobje popravka podaljša na največ 20 let.

2.  Letni popravek se nanaša samo na eno petino, oziroma v primeru podaljšanja obdobja popravka, samo na ustrezni del DDV, obračunanega od investicijskega blaga.

Popravek iz prvega pododstavka se izvede na podlagi razlik v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago pridobljeno, izdelano ali, kadar je to ustrezno, prvič uporabljeno.

Člen 188

1.  Pri dobavi investicijskega blaga v obdobju popravka se šteje, kakor da ga je davčni zavezanec uporabljal za ekonomsko dejavnost do konca obdobja popravka.

Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti obdavčena, če je dobava investicijskega blaga obdavčena.

Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti oproščena, če je dobava investicijskega blaga oproščena.

2.  Popravek iz odstavka 1 se izvede samo enkrat za celotno preostalo obdobje popravka. Vendar, če je dobava investicijskega blaga oproščena, lahko države članice določijo, da popravek ni potreben, če je pridobitelj davčni zavezanec, ki to investicijsko blago uporablja izključno za transakcije, pri katerih je imel pravico do odbitka DDV.

Člen 189

Za namene uporabe členov 187 in 188 lahko države članice sprejmejo naslednje ukrepe:

Člen 190

Za namene členov 187, 188, 189 in 191 lahko države članice za investicijsko blago štejejo tiste storitve, ki imajo podobne lastnosti kot tiste, ki se običajno pripišejo investicijskemu blagu.

Člen 191

Če je praktični učinek uporabe členov 187 in 188 v državi članici neznaten, lahko slednja po posvetovanju z odborom za DDV opusti uporabo teh določb, pri čemer upošteva celoten učinek DDV v zadevni državi članici in potrebo po administrativni poenostavitvi, če pri tem ne prihaja do izkrivljanja konkurence.

Člen 192

Če davčni zavezanec preide s splošnega načina obdavčitve na posebno ureditev ali obratno, lahko države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da davčni zavezanec zaradi tega nima neupravičenih koristi niti ni neupravičeno oškodovan.

NASLOV XI

OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV IN NEKATERIH OSEB, KI NISO DAVČNI ZAVEZANCI

POGLAVJE 1

Obveznost plačila

Oddelek 1

Osebe, ki so dolžne plačati DDV davčnim organom

▼M3

Člen 192a

Za namene uporabe tega oddelka se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto na ozemlju države članice, v kateri je davek dolgovan, šteje za davčnega zavezanca, ki v tej državi nima sedeža, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼B

Člen 193

DDV je dolžan plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen v primerih, v katerih je davek v skladu s členi 194 do 199 in členom 202 dolžna plačati druga oseba.

Člen 194

1.  Kadar obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravlja davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je DDV dolgovan, lahko države članice določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, kateri se opravi obdavčljiva dobava blaga ali storitev.

2.  Države članice določijo pogoje za izvajanje odstavka 1.

Člen 195

DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki je identificirana za DDV v državi članici, v kateri je davek dolgovan, in ji je dobavljeno blago pod pogoji, določenimi v členu 38 ali 39, če dobave opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici.

▼M3

Člen 196

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za namene DDV, kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države članice.

▼B

Člen 197

1.  DDV je dolžna plačati oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.  Kadar je v skladu z določbami člena 204 davčni zastopnik določen za osebo, dolžno plačati DDV, lahko države članice določijo izjemo od odstavka 1 tega člena.

Člen 198

1.  Države članice, ki na podlagi člena 352 obdavčijo posebne transakcije v zvezi z investicijskim zlatom med davčnim zavezancem, ki je član zakonsko urejenega trga plemenitih kovin, in drugim davčnim zavezancem, ki ni član tega trga, določijo pridobitelja kot osebo, ki je dolžna plačati DDV.

Če je pridobitelj, ki ni član zakonsko urejenega trga plemenitih kovin, davčni zavezanec in se mora identificirati za DDV namene v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, zgolj v zvezi s transakcijami iz člena 352, davčne obveznosti za račun pridobitelja v skladu z določbami te države članice izpolni prodajalec.

2.  Če dobavo zlatega materiala ali polizdelkov s čistino 325 tisočink ali več ali dobavo investicijskega zlata iz člena 344(1) opravi davčni zavezanec, ki je uporabil eno od možnosti iz členov 348, 349 in 350, lahko države članice določijo, da je pridobitelj dolžan plačati DDV.

3.  Države članice določijo postopke in pogoje uporabe odstavkov 1 in 2.

Člen 199

1.  Države članice lahko določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zavezanec, za katerega se opravi katera koli izmed naslednjih storitev:

2.  Pri uporabi možnosti iz odstavka1 lahko države članice omejijo dobave blaga in opravljanje storitev ter kategorije dobaviteljev, ponudnikov, pridobiteljev ali prejemnikov, za katere se ti ukrepi lahko uporabljajo.

3.  Za namene odstavka 1 lahko države članice sprejmejo naslednje ukrepe:

4.  Države članice Odbor za DDV obvestijo o nacionalnih ukrepih, sprejetih v skladu z odstavkom 1, če to niso ukrepi, ki jih je odobril Svet pred 13. avgustom 2006 v skladu z členom 27(1) do (4) Direktive 77/388/EGS in jih povzema odstavek 1 tega člena.

Člen 200

DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj Skupnosti.

Člen 201

Pri uvozu je DDV dolžna plačati oseba ali osebe, ki jih država članica uvoza določi ali prizna kot osebe, ki so dolžne plačati davek.

Člen 202

DDV je dolžna plačati oseba, ki da nalog, da se za blago končajo postopki ali možnosti iz členov 156, 157, 158, 160 in 161.

Člen 203

DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki izkaže DDV na računu.

Člen 204

1.  Kadar je oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členi 193 do 197 in členoma 199 in 200, davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, mu lahko države članice dovolijo, da kot osebo, ki je dolžna plačati DDV, imenuje davčnega zastopnika.

Poleg tega, kadar obdavčljivo transakcijo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolgovan DDV, in z državo, v kateri ima ta davčni zavezanec sedež, ne obstaja pravni instrument o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je predpisano v Direktivi 76/308/EGS ( 10 ) in Uredbi (ES) št. 1798/2003 ( 11 ), lahko države članice sprejmejo ukrepe, da je lahko oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki nima sedeža.

Vendar države članice ne morejo uporabiti možnosti iz drugega pododstavka za davčne zavezance, ki v smislu točke (1) člena 358 nimajo sedeža v Skupnosti in so izbrali posebno ureditev za elektronsko opravljene storitve.

2.  Za možnost iz prvega pododstavka odstavka 1 veljajo pogoji in postopki, ki jih določi vsaka država članica.

Člen 205

V primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 lahko države članice določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

Oddelek 2

Plačilni pogoji

Člen 206

Vsak davčni zavezanec, ki je dolžan plačati DDV, mora plačati neto znesek DDV ob predložitvi obračuna DDV, predvidenega v členu 250. Države članice pa lahko določijo drugačen datum za plačilo tega zneska ali zahtevajo vmesno plačilo.

Člen 207

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da tiste osebe, za katere se šteje, da so v skladu s členi 194 do 197 ter členoma 199 in 204 dolžne plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža na njihovem ozemlju, izpolnjujejo obveznosti glede plačila iz tega oddelka.

Države članice sprejmejo tudi potrebne ukrepe, da osebe, ki so v skladu s členom 205 solidarno odgovorne za plačilo DDV, izpolnjujejo te obveznosti glede plačila.

Člen 208

Če države članice na podlagi člena 198(1) imenujejo pridobitelja investicijskega zlata kot zavezanca za plačilo DDV, ali če, v primeru zlatega materiala, polizdelkov ali investicijskega zlata, kot je opredeljeno v členu 344(1), izvajajo možnost iz člena 198(2), tj. imenujejo pridobitelja kot zavezanca za plačilo DDV, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da ta oseba izpolni obveznost plačila iz tega oddelka.

Člen 209

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, so pa dolžne plačati dolgovani DDV za pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i), izpolnjujejo obveznosti plačila iz tega oddelka.

Člen 210

Države članice sprejmejo podrobnosti plačila DDV pri pridobitvah novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(ii) in pri pridobitvah trošarinskih izdelkov iz člena 2(1)(b)(iii) znotraj Skupnosti.

Člen 211

Države članice določijo podrobnosti plačila pri uvozu blaga.

Predvsem lahko države članice določijo, da DDV, ki bi ga pri uvozu blaga morali plačati davčni zavezanci ali osebe, ki so dolžne plačati DDV, ali določene kategorije teh oseb, ni treba plačati v trenutku uvoza, pod pogojem, da se DDV kot tak navede v obračunu DDV, ki se predloži v skladu s členom 250.

Člen 212

Države članice lahko oprostijo davčne zavezance plačila dolgovanega DDV, če je znesek davka neznaten.

POGLAVJE 2

Identifikacija

Člen 213

1.  Vsak davčni zavezanec prijavi začetek, spremembo ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec.

Države članice dovolijo in lahko zahtevajo, da se prijava predloži z elektronskimi sredstvi, v skladu s pogoji, ki jih predpišejo.

2.  Brez vpliva na prvi pododstavek odstavka 1 mora vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in opravi pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki v skladu s členom 3(1) ni predmet DDV, navesti, da takšne pridobitve opravlja, kadar pogoji o neuporabi DDV iz tega člena niso več izpolnjeni.

Člen 214

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da so naslednje osebe identificirane s posamično številko:

▼M3

▼B

2.  Državam članicam ni treba identificirati nekaterih davčnih zavezancev, ki opravljajo priložnostne transakcije iz člena 12.

Člen 215

Vsaka posamična identifikacijska DDV številka ima predpono v skladu z oznako ISO – 3166 alfa 2, po kateri je mogoče identificirati državo članico, ki jo je izdala.

Grčiji se kljub temu dovoli uporaba predpone „EL“.

Člen 216

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da njihov identifikacijski sistem razlikuje med davčnimi zavezanci iz člena 214 in tako zagotovijo pravilno uporabo prehodne ureditve za obdavčevanje transakcij znotraj Skupnosti iz člena 402.

POGLAVJE 3

Fakturiranje

Oddelek 1

Opredelitve

Člen 217

Za namene tega poglavja je „pošiljanje ali dajanje na razpolago z elektronskimi sredstvi“ pošiljanje ali dajanje na razpolago računa naslovniku s pomočjo uporabe elektronske opreme za obdelavo (vključno z digitalno kompresijo) ter z uporabo žic, radijskega prenosa, optičnih tehnologij ali drugih elektromagnetnih sredstev.

Oddelek 2

Opredelitev računa

Člen 218

Za namene te direktive države članice kot račune sprejmejo vse dokumente ali sporočila na papirju ali v elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v tem poglavju.

Člen 219

Enako kot račun se obravnava vsak dokument ali sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj izrecno in nedvoumno nanaša.

Oddelek 3

Izdajanje računov

Člen 220

Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da sam, pridobitelj ali prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun v naslednjih primerih:

Člen 221

1.  Države članice lahko davčnim zavezancem naložijo obveznost, da izdajajo račun za dobave blaga ali opravljanje storitev, ki niso navedene v členu 220, ki so jih dobavili ali opravili na njihovem ozemlju.

Države članice lahko za račune iz prvega pododstavka naložijo manj obveznosti, kot jih je naštetih v členih 226, 230, 233, 244 in 246.

2.  Države članice lahko davčne zavezance oprostijo obveznosti, predpisane v členu 220, da izdajo račun za dobave blaga ali opravljanje storitve, ki so jih opravili na njihovem ozemlju in so z ali brez pravice do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, oproščene, v skladu s členoma 110 in 111, členom 125(1), členom 127, členom 128(1), členi 132, 135, 136, 371, 375, 376 in 377, členom 378(2), členom 379(2) in ►M7  členi 380 do 390b ◄ .

Člen 222

Države članice lahko davčnim zavezancem, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve na njihovem ozemlju, naložijo rok za izdajo računov.

Člen 223

Pod pogoji, ki jih določijo države članice, na ozemlju katerih so opravljene dobave blaga ali storitev, se lahko sestavi skupni račun za več ločenih dobav blaga ali opravljenih storitev.

Člen 224

1.  Račune lahko sestavi pridobitelj ali prejemnik za blago, ki mu ga je davčni zavezanec dobavil, ali za storitve, ki mu jih je davčni zavezanec opravil, če se obe stranki o tem predhodno dogovorita in pod pogojem, da obstaja postopek za sprejem vsakega računa s strani davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve.

2.  Države članice, na ozemlju katerih so opravljene dobave blaga ali so opravljene storitve, določijo pogoje in podrobnosti takšnih predhodnih dogovorov in postopke sprejemanja računov med davčnim zavezancem in pridobiteljem ali prejemnikom.

3.  Države članice lahko davčnim zavezancem, ki na njihovem ozemlju dobavljajo blago ali opravljajo storitve, naložijo nadaljnje pogoje za račune, ki jih izdajajo pridobitelji ali prejemniki. Na primer lahko zahtevajo, da se taki računi izdajajo v imenu in za račun davčnega zavezanca.

Pogoji iz prvega pododstavka morajo biti vedno enaki, ne glede na to, kjer ima prejemnik sedež.

Člen 225

Države članice lahko naložijo posebne pogoje za davčne zavezance, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve na njihovem ozemlju v primerih, ko ima tretja oseba ali pridobitelj ali prejemnik, ki izdaja račune, sedež v državi, s katero ni nobenega pravnega instrumenta o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je predpisano v Direktivi 76/308/EGS in Uredbi (ES) št. 1798/2003.

Oddelek 4

Vsebina računov

Člen 226

Brez poseganja v posebne določbe te direktive, se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221 zahtevajo samo naslednji podatki:

Člen 227

Države članice lahko zahtevajo, da davčni zavezanci, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in tam opravijo dobave blaga ali storitve, navedejo v členu 214 opredeljeno identifikacijsko številko DDV pridobitelja ali prejemnika v primerih, ki niso navedeni v točki (4) člena 226.

Člen 228

Države članice, na ozemlju katerih so opravljene dobave blaga ali so opravljene storitve, lahko dovolijo, da se nekateri obvezni podatki izpustijo na dokumentih ali sporočilih, ki se v skladu s členom 219 obravnavajo kot računi.

Člen 229

Države članice ne zahtevajo, da so računi podpisani.

Člen 230

Zneski, izkazani na računih, so lahko izraženi v kateri koli valuti, pod pogojem, da je znesek DDV, ki ga je treba plačati, izražen v nacionalni valuti države članice, kjer je bilo blago dobavljeno ali kjer so bile storitve opravljene, z uporabo menjalnega mehanizma, ki je določen v členu 91.

Člen 231

Za namene nadzora države članice lahko zahtevajo, da se računi za blago, ki je bilo dobavljeno na njihovem ozemlju, ali za storitve, ki so bile opravljene na njihovem ozemlju, in računi, ki jih prejmejo davčni zavezanci na njihovem ozemlju, prevedejo v njihove nacionalne jezike.

Oddelek 5

Pošiljanje računov z elektronskimi sredstvi

Člen 232

Računi, ki se izdajo na podlagi določb oddelka 2, se lahko pošljejo na papirju, oziroma se lahko, če naročnik to sprejme, pošljejo ali dajo na razpolago z elektronskimi sredstvi.

Člen 233

1.  Države članice sprejmejo račune, ki so poslani ali dani na razpolago z elektronskimi sredstvi, pod pogojem, da sta pristnost izvora in celovitost vsebine zajamčeni na enega od naslednjih načinov:

Računi pa se lahko pošljejo ali dajo na razpolago tudi z drugimi elektronskimi sredstvi, če ga zadevne države članice sprejmejo.

2.  Za namene iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 lahko države članice poleg tega zahtevajo, da napredni elektronski podpis temelji na kvalificiranem potrdilu in da je izdelan z napravo za varno izdelavo podpisov, v smislu točk (6) in (10) člena 2 Direktive 1999/93/ES.

3.  Za namene iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1 lahko države članice pod pogoji, ki jih določijo, poleg tega zahtevajo, da se pošlje dodatni zbirni dokument na papirju.

Člen 234

Države članice ne smejo naložiti davčnim zavezancem, ki opravljajo dobave blaga ali opravljajo storitve na njihovem ozemlju, nobenih drugih obveznosti ali formalnosti, ki se nanašajo na pošiljanje ali dajanje na razpolago računov z elektronskimi sredstvi.

Člen 235

Države članice lahko določijo posebne pogoje za račune, izdane z elektronskimi sredstvi, za blago, dobavljeno na njihovo ozemlje, ali za storitve, opravljene na njihovem ozemlju, iz države, s katero ni nobenega pravnega instrumenta o vzajemni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je določeno v Direktivi 76/308/EGS in Uredbi (ES) št. 1798/2003.

Člen 236

Kjer se istemu prejemniku pošlje ali da na razpolago sveženj z več računi z elektronskimi sredstvi, se lahko podatki, ki so skupni na posameznih računih, navedejo samo enkrat, če so za vsak račun dostopne vse informacije.

Člen 237

Komisija najpozneje 31. decembra 2008 predstavi poročilo in, če je to ustrezno, predlog spremembe pogojev elektronskega izdajanja računov, da se upošteva možen tehnološki razvoj na tem področju.

Oddelek 6

Ukrepi za poenostavitev

Člen 238

1.  Države članice lahko po posvetovanju z odborom za DDV in pod pogoji, ki jih lahko predpišejo, določijo, da v naslednjih primerih na računih za blago, ki je bilo dobavljeno na njihovem ozemlju, ali za storitve, ki so bile opravljene na njihovem ozemlju, ni treba navesti nekaterih podatkov, določenih v členih 226 in 230, in ob upoštevanju možnosti, ki jih države članice uporabijo po členih 227, 228 in 231:

2.  Računi morajo v vsakem primeru vsebovati naslednje podatke:

3.  Poenostavljena ureditev, predvidena v odstavku 1, se ne sme uporabljati za transakcije iz členov 20, 21, 22, 33, 36, 138 in 141.

Člen 239

V primerih, ko države članice uporabijo možnost, ki je predvidena v točki (b) prvega pododstavka člena 272(1), da ne dodelijo identifikacijske številke DDV davčnim zavezancem, ki ne opravljajo nobenih transakcij iz členov 20, 21, 22, 33, 36, 138 in 141, in kjer dobavitelju, pridobitelju ali prejemniku storitev ni bila dodeljena ta identifikacijska številka, mora imeti račun namesto tega drugo številko, ki se imenuje davčna sklicna številka, kot jo opredelijo zadevne države članice.

Člen 240

Države članice, ki uporabijo možnost iz točke (b) prvega pododstavka člena 272(1), lahko, če je bila davčnemu zavezancu dodeljena identifikacijska številka DDV, poleg tega predvidijo, da račun vsebuje naslednje navedbe:

POGLAVJE 4

Knjigovodstvo

Oddelek 1

Opredelitve

Člen 241

Za namene tega poglavja hramba računa „z elektronskimi sredstvi“ pomeni hrambo podatkov s pomočjo uporabe elektronske opreme za obdelavo (vključno z digitalno kompresijo) ter z uporabo žic, radijskega prenosa, optičnih tehnologij ali drugih elektromagnetnih sredstev.

Oddelek 2

Splošne obveznosti

Člen 242

Vsak davčni zavezanec vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da omogoča uporabo DDV in nadzor davčnega organa.

Člen 243

1.  Vsak davčni zavezanec vodi evidenco blaga, ki ga je odposlal ali odpeljal, ali ki je bilo odposlano ali odpeljano za njegov račun iz ozemlja države članice odhoda, vendar v Skupnosti, za namene transakcij v obliki del na tem blagu ali njegove začasne uporabe iz točk (f), (g) in (h) člena 17(2).

2.  Vsak davčni zavezanec vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da omogoča identifikacijo blaga, ki mu ga odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v tej drugi državi članici, ali druga oseba za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena storitev v obliki cenitve ali del na tem blagu v skladu s točko (c) člena 52.

Oddelek 3

Posebne obveznosti glede hrambe vseh računov

Člen 244

Vsak davčni zavezanec zagotovi, da se shranijo kopije računov, ki jih izda sam, pridobitelj ali prejemnik ali tretja oseba v njegovem imenu in za njegov račun, ter vsi računi, ki jih je prejel.

Člen 245

1.  Za namene te direktive lahko davčni zavezanec določi kraj hrambe za vse račune, pod pogojem, da so računi ali informacije, shranjeni v skladu s členom 244, na razpolago brez neupravičenih odlogov pristojnim organom vedno, ko jih zahtevajo.

2.  Države članice lahko od davčnih zavezancev s sedežem na njihovem ozemlju zahtevajo, da jih obvestijo o kraju hrambe, če je hramba zunaj njihovega ozemlja.

Države članice lahko tudi zahtevajo, da davčni zavezanci s sedežem na njihovem ozemlju hranijo znotraj tega ozemlja račune, ki so jih izstavili sami ali pridobitelji ali prejemniki storitev ali v njihovem imenu in za njihov račun tretje osebe, ter vse račune, ki so jih prejeli, če ne gre za hrambo z elektronskimi sredstvi, ki zagotavlja neprekinjen on-line dostop do zadevnih podatkov.

Člen 246

V celotnem obdobju hrambe mora biti zajamčena pristnost izvora in celovitost vsebine hranjenih računov in njihova čitljivost.

Podatkov, vsebovanih na računih iz drugega pododstavka člena 233(1), ni dovoljeno spreminjati; morajo biti čitljivi v celotnem obdobju hrambe.

Člen 247

1.  Vsaka država članica določi obdobje, v katerem morajo davčni zavezanci zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na dobave blaga ali opravljanje storitev na njenem ozemlju, in računov, ki jih prejmejo davčni zavezanci s sedežem na njenem ozemlju.

2.  Da se zagotovi, da so izpolnjeni pogoji, določeni v členu 246, lahko država članica iz odstavka 1 zahteva, da se računi hranijo v izvirni obliki, v kateri so bili poslani ali dani na razpolago, v papirni obliki ali elektronsko. Država članica lahko tudi zahteva, da se v primeru računov, ki se hranijo z elektronskimi sredstvi, shranijo tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora in celovitost vsebine, kakor je predvideno v prvem odstavku člena 246.

3.  Država članica iz odstavka 1 lahko določi posebne pogoje, ki prepovedujejo ali omejujejo shranjevanje računov v državi, s katero ni nobenega pravnega instrumenta o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe bi bilo podobno področju uporabe, ki je določeno v Direktivi 76/308/EGS in Uredbi (ES) št. 1798/2003, in o pravici dostopa z elektronskimi sredstvi, prenosu in uporabi iz člena 249.

Člen 248

Države članice lahko pod pogoji, ki jih določijo, zahtevajo shranjevanje računov, ki jih prejmejo osebe, ki niso davčni zavezanci.

Oddelek 4

Pravica dostopa do računov, ki so shranjeni z elektronskimi sredstvi v drugi državi članici

Člen 249

Ko davčni zavezanec shranjuje račune, ki jih izdaja ali prejema z elektronskimi sredstvi, ki jamči on–line dostop do podatkov in ko je mesto shranjevanja v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima sedež, imajo pristojni organi v državi članici, v kateri ima sedež, za namene te direktive pravico dostopa do teh računov z elektronskimi sredstvi, do njihovega prenosa in uporabe v mejah, ki so določene v predpisih države članice, kjer ima davčni zavezanec sedež in kolikor ti organi to zahtevajo za namene nadzora.

POGLAVJE 5

Obračuni

Člen 250

1.  Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna in odbitkov, in, kolikor je to potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno vrednost transakcij, ki se nanašajo na ta davek in odbitke, ter vrednost kakršnih koli oproščenih transakcij.

2.  Države članice dovolijo in lahko zahtevajo, da se obračun DDV iz odstavka 1 predloži z elektronskimi sredstvi, v skladu s pogoji, ki jih določijo.

Člen 251

Obračun DDV, ki zajema dano davčno obdobje mora poleg podatkov iz člena 250 vsebovati naslednje podatke:

Člen 252

1.  Obračun DDV je treba predloži v roku, ki ga predpišejo države članice. Ta rok ne sme biti daljši od dveh mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja.

2.  Države članice določijo davčno obdobje na en, dva ali tri mesece.

Države članice pa lahko določijo drugačna davčna obdobja pod pogojem, da ta obdobja ne presežejo enega leta.

Člen 253

Švedska lahko za mala in srednja podjetja uporabi poenostavljen postopek, po katerem lahko davčni zavezanci, ki opravljajo samo transakcije, obdavčljive na nacionalni ravni, predložijo obračune DDV tri mesece po končanem obdobju letnega neposrednega davka.

Člen 254

Pri dobavah novih prevoznih sredstev, ki jih opravi pod pogoji iz člena 138(2)(a) davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, pridobitelju, ki ni identificiran za namene DDV, ali davčni zavezanec, kot je opredeljen v členu 9(2), države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da prodajalec sporoči vse potrebne podatke za uporabo DDV in nadzor davčnega organa.

Člen 255

Če države članice na podlagi člena 198(1) imenujejo pridobitelja investicijskega zlata kot zavezanca za plačilo DDV ali če, v primeru zlatega materiala, polizdelkov ali investicijskega zlata, kot je opredeljeno v členu 344(1), izvajajo možnost iz člena 198(2), tj. imenujejo pridobitelja kot zavezanca za plačilo DDV, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da ta oseba izpolni obveznost predložitve obračuna DDV, kot je določeno v tem poglavju.

Člen 256

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo da osebe, za katere se šteje, da so v skladu s členi 194 do 197 in členom 204 dolžne plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža na njihovem ozemlju, izpolnjujejo obveznosti glede predložitve obračuna DDV iz tega poglavja.

Člen 257

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, so pa dolžne plačati dolgovani DDV za pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i), izpolnjujejo obveznosti v zvezi s predložitvijo obračuna DDV iz tega poglavja.

Člen 258

Države članice določijo natančna pravila za predložitev obračuna DDV pri pridobitvah novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(ii) in pri pridobitvah trošarinskih izdelkov znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(iii).

Člen 259

Države članice lahko zahtevajo, da osebe, ki opravljajo pridobitve novih prevoznih sredstev znotraj Skupnosti, kot so opredeljena v členu 2(1)(b)(ii), pri predložitvi obračuna DDV zagotovijo vse potrebne podatke za uporabo DDV in nadzor davčnega organa.

Člen 260

Države članice določijo natančnejša pravila za predložitev obračuna DDV ob uvozu blaga.

Člen 261

1.  Države članice lahko od davčnega zavezanca zahtevajo, da predloži obračun od vseh opravljenih transakcij v predhodnem letu z vsemi podatki iz členov 250 in 251. Ta obračun vsebuje vse podatke, ki so potrebni za morebitne popravke.

2.  Države članice dovolijo in lahko zahtevajo, da se obračun iz odstavka 1 predloži z elektronskimi sredstvi, v skladu s pogoji, ki jih določijo.

POGLAVJE 6

Rekapitulacijska poročila

▼M3

Člen 262

Vsak davčni zavezanec, ki je identificiran za DDV, mora predložiti rekapitulacijsko poročilo, v katerem so navedeni:

▼M4

Člen 263

1.  Rekapitulacijsko poročilo se sestavi za vsak koledarski mesec v roku, ki ni daljši od enega meseca, in v skladu s postopki, ki jih predpišejo države članice.

1a.  Vendar lahko države članice v skladu s pogoji in omejitvami, ki jih lahko določijo, davčnim zavezancem dovolijo, da predložijo rekapitulacijska poročila za vsako koledarsko četrtletje v roku, ki ni daljši od enega meseca po koncu četrtletja, če skupna četrtletna vrednost dobav blaga, brez DDV, iz člena 264(1)(d) in člena 265(1)(c) niti za zadevno četrtletje niti za nobeno izmed predhodnih četrtletij ne presega zneska 50 000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti.

Možnost, predvidena v prvem pododstavku, preneha veljati ob koncu meseca, v katerem skupna vrednost dobav blaga, brez DDV, iz člena 264(1)(d) in člena 265(1)(c) za tekoče četrtletje preseže vrednost 50 000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti. V tem primeru se rekapitulacijsko poročilo sestavi za vsak mesec oziroma vse mesece od začetka četrtletja v roku, ki ni daljši od enega meseca.

1b.  Države članice lahko do 31. decembra 2011 določijo znesek iz odstavka 1a v višini 100 000 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti.

1c.  Države članice lahko v skladu s pogoji in omejitvami, ki jih lahko določijo, davčnim zavezancem dovolijo, da v zvezi z opravljanjem storitev v smislu člena 264(1)(d) predložijo rekapitulacijska poročila za vsako koledarsko četrtletje v roku, ki ni daljši od enega meseca po koncu četrtletja.

Države članice lahko od davčnih zavezancev, ki dobavljajo blago in opravljajo storitve v smislu člena 264(1)(d), zahtevajo zlasti, da rekapitulacijsko poročilo predložijo v roku, ki izhaja iz uporabe odstavkov 1 do 1b.

2.  Države članice dovolijo in lahko zahtevajo, da se rekapitulacijsko poročilo iz odstavka 1 predloži z elektronskim prenosom datoteke v skladu s pogoji, ki jih določijo.

▼B

Člen 264

1.  Rekapitulacijsko poročilo vsebuje naslednje podatke:

▼M3

▼B

▼M3

▼B

▼M4

2.  Vrednost iz točke (d) odstavka 1 se prijavi za obdobje za predložitev, določeno v skladu z odstavki (1) do (1c) člena263, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV.

Vrednost iz točke (f) odstavka 1 se prijavi za obdobje za predložitev, določeno v skladu z odstavki (1) do (1c) člena 263, v katerem je pridobitelj obveščen o popravku.

▼B

Člen 265

1.  V primerih pridobitev blaga znotraj Skupnosti iz člena 42 mora davčni zavezanec, identificiran za DDV v državi članici, ki mu je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero izvaja te pridobitve, v rekapitulacijskem poročilu jasno navesti naslednje podatke:

▼M4

2.  Vrednost iz točke (c) odstavka 1 se prijavi za obdobje za predložitev, določeno v skladu z odstavki (1) do (1b) člena 263, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV.

▼B

Člen 266

Z odstopanjem od členov 264 in 265 lahko države članice določijo, da rekapitulacijska poročila vsebujejo dodatne navedbe.

Člen 267

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da tiste osebe, za katere se šteje, da so v skladu s členoma 194 in 204 dolžne plačati DDV namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža na njihovem ozemlju, izpolnjujejo obveznost predložitve rekapitulacijskega poročila iz tega poglavja.

Člen 268

Države članice lahko zahtevajo, da davčni zavezanci, ki na njihovem ozemlju opravljajo pridobitve blaga znotraj Skupnosti in podobne transakcije, kot so opredeljene v členih 21 in 22, predložijo poročila s podrobnostmi o takšnih pridobitvah, s tem, da takšnih poročil ne smejo zahtevati za obdobje, ki je krajše od enega meseca.

Člen 269

Svet lahko na predlog Komisije soglasno dovoli kateri koli državi članici, da uvede posebne ukrepe iz členov 270 in 271 za poenostavitev obveznosti predložitve rekapitulacijskega poročila iz tega poglavja. Taki ukrepi ne smejo ogrožati pravilnega spremljanja transakcij znotraj Skupnosti.

Člen 270

Na podlagi dovoljenja iz člena 269 lahko države članice dovolijo, da davčni zavezanci predložijo letno rekapitulacijsko poročilo, ki vsebuje identifikacijsko številko DDV v drugi državi članici, tistih pridobiteljev, katerim je ta davčni zavezanec dobavljal blago pod pogoji iz člena 138(1) in (2)(c), če davčni zavezanec izpolnjuje naslednje tri pogoje:

Člen 271

Na podlagi dovoljenja iz člena 269 lahko države članice, ki določijo, da je trajanje davčnega obdobja, za katerega mora davčni zavezanec predložiti obračun DDV iz člena 250, daljše od treh mesecev, takemu davčnemu zavezancu dovolijo, da predloži rekapitulacijsko poročilo za isto obdobje, če ta davčni zavezanec izpolnjuje naslednje tri pogoje:

POGLAVJE 7

Druge določbe

Člen 272

1.  Države članice lahko naslednje davčne zavezance oprostijo nekaterih ali vseh obveznosti iz poglavij 2 do 6:

Države članice davčnih zavezancev iz točke (b) prvega pododstavka ne morejo oprostiti obveznosti izdajanja računov iz členov 220 do 236 ter členov 238, 239 in 240.

2.  Če države članice uporabijo možnost iz točke (e) prvega pododstavka odstavka 1, sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev pravilne uporabe prehodne ureditve za obdavčevanje transakcij znotraj Skupnosti.

3.  Države članice lahko nekaterih obveznosti vodenja evidenc iz člena 242 oprostijo tudi druge davčne zavezance, ki niso opredeljeni v odstavku 1.

Člen 273

Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.

Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku, se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3.

POGLAVJE 8

Obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu

Oddelek 1

Uvoz

Člen 274

Določbe členov 275, 276 in 277 se uporabljajo za uvoz blaga v prostem prometu, ki se vnese v Skupnost s tretjega ozemlja, ki je sestavni del carinskega območja Skupnosti.

Člen 275

Formalnosti v zvezi z uvozom blaga iz člena 274 so enake kot formalnosti, ki jih določajo carinski predpisi Skupnosti za uvoz blaga na carinsko območje Skupnosti.

Člen 276

Če je kraj prihoda ali prevoza blaga iz člena 274 zunaj države članice, v kateri se vnese v Skupnost, se blago giblje v Skupnosti v okviru notranjega tranzitnega postopka Skupnosti, ki ga določajo veljavni carinski predpisi Skupnosti, če je bila ob vnosu v Skupnost zanj izpolnjena deklaracija, s katero je bilo dano v ta postopek.

Člen 277

Če se v trenutku vnosa v Skupnost ugotovi, da za blago iz člena 274 velja ena od možnosti, zaradi katere bi izpolnjevalo pogoje, če bi bilo uvoženo v smislu prvega odstavka člena 30 za enega od postopkov ali transakcij iz člena 156, ali je v postopku začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, države članice sprejmejo ukrepe, da lahko blago ostane v Skupnosti pod istimi pogoji, kot so določeni za uporabo takšnih postopkov ali situacij.

Oddelek 2

Izvoz

Člen 278

Določbe členov 279 in 280 se uporabljajo za izvoz blaga v prostem prometu, ki se odpošlje ali odpelje iz države članice na tretje ozemlje, ki je del carinskega območja Skupnosti.

Člen 279

Formalnosti v zvezi z izvozom blaga iz člena 278 z ozemlja Skupnosti so enake kot jih določajo veljavni carinski predpisi Skupnosti za izvoz blaga s carinskega območja Skupnosti.

Člen 280

Za blago, ki se začasno izvozi iz Skupnosti z namenom ponovnega uvoza, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da ob ponovnem uvozu v Skupnost za takšno blago veljajo ugodnosti iz istih predpisov, kot če bi bilo začasno izvoženo s carinskega območja Skupnosti.

NASLOV XII

POSEBNE UREDITVE

POGLAVJE 1

Posebna ureditev za mala podjetja

Oddelek 1

Poenostavljeni postopki za obračunavanje in pobiranje

Člen 281

Države članice, ki bi pri uporabi splošne ureditve DDV za mala podjetja lahko naletele na težave zaradi njihovih dejavnosti ali strukture, lahko pod takšnimi pogoji in s takšnimi omejitvami, kot jih lahko določijo, in po posvetovanju odbora za DDV, uporabljajo poenostavljene postopke, kot so pavšalne ureditve za obračunavanje in pobiranje DDV, če to ne vodi k zmanjšanju davka.

Oddelek 2

Oprostitve in progresivne olajšave

Člen 282

Oprostitve in progresivne davčne olajšave, predvidene v tem oddelku, se uporabljajo za dobavo blaga in storitev malih podjetij.

Člen 283

1.  Iz postopkov, predvidenih v tem oddelku, so izvzete naslednje transakcije:

2.  Države članice lahko iz postopkov, predvidenih v tem oddelku, izvzamejo tudi transakcije, ki niso opredeljene v odstavku 1.

Člen 284

1.  Države članice, ki so uporabile izbiro iz člena 14 Direktive Sveta 67/228/EGS z dne 11. aprila 1967 na področju usklajevanja zakonodaj držav članic o prometnih davkih – struktura in način uporabe skupnega sistema davkov na dodano vrednost ( 14 ) o uvedbi oprostitev ali progresivne davčne olajšave, lahko še naprej uporabljajo oprostitve in olajšave ter postopke za njihovo uporabo, če so v skladu s pravili DDV.

2.  Tiste države članice, ki so 17. maja 1977 uporabljale oprostitev davka za davčne zavezance, katerih letni promet je bil manjši od protivrednosti 5 000 evropskih obračunskih enot v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na ta dan, lahko ta znesek povečajo do 5 000 EUR.

Države članice, ki so uporabljale progresivno davčno olajšavo, ne smejo niti povečati zgornje meje progresivnih davčnih olajšav niti odobriti ugodnejših pogojev za odobravanje te olajšave.

Člen 285

Države članice, ki niso uporabile izbire iz člena 14 Direktive 67/228/EGS, lahko oprostijo davčne zavezance, katerih letni promet je največ enak 5 000 EUR ali protivrednosti tega zneska v nacionalni valuti.

▼C1

Države članice iz prvega pododstavka lahko odobrijo progresivno davčno olajšavo davčnim zavezancem, katerih letni promet presega zgornjo mejo, ki so jo določile.

▼B

Člen 286

Države članice, ki so 17. maja 1977 uporabljale oprostitev davka za davčne zavezance, katerih letni promet je bil enak ali višji od protivrednosti 5 000 evropskih obračunskih enot v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na ta dan, lahko ta znesek povečajo, da ohranijo njegovo realno vrednost.

Člen 287

Države članice, ki so pristopile po 1. januarja 1978, lahko oprostijo davčne zavezance, katerih letni promet ne presega protivrednosti naslednjih zneskov v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na dan njihovega pristopa:

▼M7

▼B

Člen 288

Promet, ki je osnova za uporabo postopkov iz tega oddelka, obsega naslednje zneske brez DDV:

Pri izračunu prometa pa se ne upošteva odtujitev opredmetenih ali neopredmetenih osnovnih sredstev podjetja.

Člen 289

Davčni zavezanci, oproščeni DDV, nimajo pravice do odbitka DDV v skladu s členi 167 do 171 in členi 173 do 177 niti ga ne smejo izkazovati na svojih računih.

Člen 290

Davčni zavezanci, upravičeni do oprostitve DDV, se lahko odločijo za splošno ureditev DDV ali za poenostavljene postopke iz člena 281. V tem primeru imajo pravico do vsakršne progresivne davčne olajšave, ki jo lahko določa nacionalna zakonodaja.

Člen 291

Ob uporabi člena 281 se davčni zavezanci, ki uživajo progresivno olajšavo, obravnavajo kot davčni zavezanci, za katere velja splošna ureditev DDV.

Člen 292

Ureditev iz tega oddelka se uporablja do datuma, ki ga določi Svet v skladu s členom 93 Pogodbe, ki pa ne sme biti kasnejši od datuma začetka veljavnosti dokončne ureditve iz člena 402.

Oddelek 3

Poročilo in ponovni pregled

Člen 293

Komisija vsaka štiri leta od sprejetja te direktive na podlagi informacij, ki jih pridobi od držav članic, Svetu predloži poročilo o uporabi določb tega poglavja, ki mu po potrebi in ob upoštevanju potrebe zagotoviti dolgoročno konvergenco nacionalnih predpisov priloži predloge za:

Člen 294

Svet v skladu s členom 93 Pogodbe odloči, ali je v okviru dokončne ureditve potrebna posebna ureditev za mala podjetja, in po potrebi odloči o skupnih omejitvah in pogojih izvajanja te posebne ureditve.

POGLAVJE 2

Skupna pavšalna ureditev za kmete

Člen 295

1.  Pomen izrazov, uporabljenih v tem poglavju:

2.  Če kmet s sredstvi, ki se običajno uporabljajo v kmetijskih, gozdarskih ali ribiških podjetjih, predeluje pridelke, ki so predvsem rezultat njegove kmetijske dejavnosti, se tudi takšna predelava obravnava kot kmetijska dejavnost iz Priloge VII.

Člen 296

1.  Če bi kmetom uporaba splošne ureditve DDV ali posebne ureditve iz poglavja 1 povzročila težave, lahko države članice zanje uporabijo pavšalno ureditev za nadomestitev DDV, obračunanega pri nakupih blaga in storitev, ki jih opravijo kmetje pavšalisti v skladu s tem poglavjem.

2.  Vsaka država članica lahko iz pavšalne ureditve izvzame določene kategorije kmetov in kmete, ki jim upoštevanje splošne ureditve DDV ali poenostavljenih postopkov iz člena 281 ne bi povzročalo administrativnih težav.

3.  Vsak kmet pavšalist se lahko v skladu s pravili in pogoji, ki jih določi vsaka država članica, odloči za uporabo splošne ureditve DDV ali po potrebi za uporabo poenostavljenih določb iz člena 281.

Člen 297

Države članice po potrebi določijo odstotke pavšalnega nadomestila. Določijo lahko različne odstotke pavšalnega nadomestila za gozdarstvo, za različna podpodročja kmetijstva in za ribištvo.

Države članice o odstotkih pavšalnega nadomestila, določenih na podlagi prvega odstavka, Komisijo obvestijo pred začetkom njihove uporabe.

Člen 298

Odstotki pavšalnega nadomestila se določijo na podlagi makroekonomskih statistik za kmete pavšaliste za pretekla tri leta.

Odstotki se lahko zaokrožijo navzgor ali navzdol do najbližje polodstotne točke. Države članice lahko te odstotke tudi zmanjšajo na stopnjo nič.

Člen 299

Odstotki pavšalnega nadomestila ne smejo biti določeni tako, da bi kmetje pavšalisti pridobili večja vračila, kot bi znašal obračunani vstopni DDV.

Člen 300

Odstotki pavšalnega nadomestila se uporabijo na cene brez DDV za naslednje blago in storitve:

Člen 301

1.  V primeru dobav kmetijskih pridelkov in kmetijskih storitev iz člena 300 države članice zagotovijo, da pavšalno nadomestilo plača pridobitelj ali prejemnik ali državni organi.

2.  Pri dobavah kmetijskih pridelkov in kmetijskih storitev, razen pridelkov in storitev iz člena 300, se šteje, da je pavšalno nadomestilo plačal pridobitelj ali prejemnik.

Člen 302

Če je kmet pavšalist upravičen do pavšalnega nadomestila, za dejavnosti, ki jih ureja ta pavšalna ureditev, ni upravičen do odbitka.

Člen 303

1.  Če pridobitelj ali prejemnik storitev, ki je davčni zavezanec, plača pavšalno nadomestilo v skladu s členom 301(1), lahko, kot določajo členi 167, 168 in 169 ter členi 173 do 177 in po postopkih, ki jih določijo države članice, ta znesek nadomestila odbije od DDV, ki ga je dolžan plačati v državi članici, v kateri opravlja obdavčljive transakcije.

2.  Države članice vrnejo pridobitelju ali prejemniku znesek pavšalnega nadomestila, ki ga je plačal za katero koli od naslednjih transakcij:

3.  Države članice določijo način vračila iz odstavka 2. Predvsem lahko uporabljajo določbe direktiv 79/1072/EGS in 86/560/EGS.

Člen 304

Države članice sprejmejo vse potrebne določbe za učinkovit nadzor plačila pavšalnega nadomestila kmetom pavšalistom.

Člen 305

Kadar države članice uporabijo to pavšalno ureditev, sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo, da se za dobave kmetijskih pridelkov med državami članicami, ki se opravijo pod pogoji iz člena 33, uporablja isti način obdavčevanja, ne glede na to, ali dobave opravi kmet pavšalist ali drug davčni zavezanec.

POGLAVJE 3

Posebna ureditev za potovalne agente

Člen 306

1.  Države članice uporabljajo posebno ureditev DDV za delovanje potovalnih agencij v skladu z določbami tega poglavja, če te potovalne agencije poslujejo s potniki v svojem imenu in če pri zagotavljanju potovanj uporabljajo dobave blaga in storitve, ki jih opravljajo drugi davčni zavezanci.

Ta posebna ureditev se ne uporablja za potovalne agencije v primeru, da delujejo samo kot posredniki in za katere se za izračun davčne osnove uporablja točka (c) prvega odstavka člena 79.

2.  V tem poglavju se organizatorji potovanj štejejo za potovalne agencije.

Člen 307

Transakcije, ki jih pod pogoji iz člena 306 opravi potovalna agencija v zvezi s potovanjem, se obravnavajo za enotno storitev potovalne agencije potniku.

Enotna storitev je obdavčljiva v državi članici, v kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali ima stalno poslovno enoto, iz katere je potovalna agencija opravila storitve.

Člen 308

Davčna osnova in cena brez DDV v smislu točke 8 člena 226 glede enotne storitve, ki jo opravi potovalna agencija, je marža potovalne agencije, kar pomeni razliko med celotnim zneskom, brez DDV, ki ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave blaga in storitev, ki jih opravljano drugi davčni zavezanci, če so te transakcije v neposredno korist potnika.

Člen 309

Če so transakcije, ki jih za potovalno agencijo opravijo drugi davčni zavezanci, opravljene zunaj Skupnosti, se opravljanje storitev potovalne agencije obravnava kot oproščena dejavnost posredovanja v skladu s členom 153.

►C1  Če so transakcije iz prvega pododstavka opravljene ◄ znotraj Skupnosti pa tudi zunaj nje, je lahko oproščen samo tisti del storitve potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije zunaj Skupnosti.

Člen 310

DDV, ki ga potovalni agenciji zaračunajo drugi davčni zavezanci za transakcije, opisane v členu 307, in so v neposredno korist potnika, nima pravice do odbitka ali vračila v kateri koli državi članici.

POGLAVJE 4

Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine

Oddelek 1

Opredelitve

Člen 311

1.  Za namene tega poglavja in brez vpliva na druge določbe Skupnosti imajo posamezni izrazi naslednji pomen:

2.  Države članice pa imajo možnost, da za „umetniške predmete“ ne štejejo predmetov iz točk (5), (6) in (7) dela A Priloge IX.

3.  Pogodba, na podlagi katere se plača provizija na prodajo, iz točke (7) odstavka 1 mora določati, da organizator prodaje ponudi blago za prodajo na javni dražbi v svojem imenu, toda za račun svojega principala, in izroči blago v svojem imenu, toda za račun svojega principala, najboljšemu ponudniku na javni dražbi.

Oddelek 2

Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce

Pododdelek 1

Maržna ureditev

Člen 312

Pomen izrazov, uporabljenih v tem pododdelku:

Člen 313

1.  Države članice za obdavčitev dobav rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporabljajo posebno ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljiv preprodajalec v skladu z določbami tega pododdelka.

2.  Do vzpostavitve dokončne ureditve iz člena 402 se ureditev iz odstavka 1 tega člena ne uporablja za dobavo novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz člena 138(1) in (2)(a).

Člen 314

Maržna ureditev se uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, če mu to blago v Skupnosti dobavi ena od naslednjih oseb:

Člen 315

Davčna osnova za dobave blaga iz člena 314 je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni.

Razlika v ceni obdavčljivega preprodajalca je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno ceno.

Člen 316

1.  Države članice omogočijo obdavčljivim preprodajalcem uporabo maržne ureditve za naslednje transakcije:

2.  Države članice določijo natančnejša pravila za izvajanje možnosti iz odstavka 1, ki se v vsakem primeru izvaja v obdobju najmanj dveh koledarskih let.

Člen 317

Če obdavčljivi preprodajalec uporablja možnost iz člena 316, se davčna osnova določi v skladu s členom 315.

Za dobave umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih obdavčljivi preprodajalec uvozi sam, je nabavna cena, ki se upošteva pri izračunu dosežene razlike v ceni, enaka davčni osnovi pri uvozu, določeni v skladu s členi 85 do 89, povečani za DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu.

Člen 318

1.  Zaradi poenostavitve postopka obračunavanja davka in po posvetovanju z odborom za DDV lahko za določene transakcije ali določene kategorije obdavčljivih preprodajalcev države članice določijo, da se davčna osnova za dobave blaga po maržni ureditvi določi za vsako davčno obdobje, v katerem mora obdavčljivi preprodajalec predložiti obračun DDV iz člena 250.

V primeru iz prvega pododstavka je davčna osnova za dobavo blaga, za katerega se uporablja ista stopnja DDV, celotna razlika, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na to razliko.

2.  Celotna razlika je enaka razliki med obema naslednjima zneskoma:

3.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da davčni zavezanci iz odstavka 1 ne uživajo neupravičenih ugodnosti ali nimajo neupravičene izgube.

Člen 319

Obdavčljivi preprodajalec lahko uporablja splošno ureditev DDV za vsako dobavo, za katero velja maržna ureditev.

Člen 320

1.  Če obdavčljivi preprodajalec uporablja splošno ureditev DDV za dobavo umetniškega predmeta, zbirateljskega predmeta ali starine, ki jo je sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri uvozu tega blaga.

Če obdavčljivi preprodajalec uporablja splošno ureditev DDV za dobavo umetniškega predmeta, ki mu ga dobavi avtor ali njegov pravni naslednik ali davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec, ima pravico, da od zneska svoje davčne obveznosti odbije DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za umetniški predmet, ki mu je bil dobavljen.

2.  Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka od dobave, za katero se obdavčljivi preprodajalec odloči uporabiti splošno ureditev DDV.

Člen 321

Kadar se dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, za katere velja maržna ureditev, opravijo pod pogoji iz členov 146, 147, 148 ali 151 so te dobave oproščene plačila davka.

Člen 322

Če se za dobave blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporablja maržna ureditev, obdavčljivi preprodajalec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti naslednjih zneskov:

Člen 323

Davčni zavezanec od davka, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za blago, ki ga je ali naj bi ga prejel od obdavčljivega preprodajalca, kolikor se za dobave tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporablja maržna ureditev.

Člen 324

Obdavčljivi preprodajalec, ki uporablja splošno ureditev DDV in maržno ureditev, mora v svojih poslovnih knjigah ločeno izkazovati transakcije za vsako ureditev posebej, v skladu s pravili, ki jih določijo države članice.

Člen 325

Obdavčljivi preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej izkazati DDV od dobav blaga, za katere uporablja maržno ureditev.

Pododdelek 2

Prehodna ureditev za rabljena prevozna sredstva

Člen 326

Države članice, ki so 31. decembra 1992 uporabljale posebno ureditev obdavčevanja, razen maržne ureditve, za dobave rabljenih prevoznih sredstev, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, lahko do uvedbe dokončne ureditve iz člena 402 še naprej uporabljajo to ureditev, če izpolnjuje ali je prilagojena tako, da izpolnjuje pogoje iz tega pododdelka.

Danska ima pravico uvesti posebno ureditev iz prvega odstavka.

Člen 327

1.  Ta prehodna ureditev se uporablja za dobave rabljenih prevoznih sredstev, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci in za katere velja maržna ureditev.

2.  Ta prehodna ureditev se ne uporablja za dobave novih prevoznih sredstev, ki se opravijo pod pogoji iz člena 138(1) in (2)(a).

3.  Za namene iz odstavka 1 za „rabljena prevozna sredstva“ štejejo motorna kopenska vozila, plovila in zrakoplovi iz točke (a) člena 2(2), ko gre za rabljeno blago, ki ne izpolnjuje pogojev, da bi štelo za nova prevozna sredstva.

Člen 328

Dolgovani DDV za vsako dobavo iz člena 327 je enak znesku davka, ki bi ga bilo treba plačati, če bi se od dobave obračunaval DDV po splošni ureditvi, zmanjšan za znesek DDV, za katerega se šteje, da ga je obdavčljivi preprodajalec vključil v nabavno vrednost prevoznih sredstev.

Člen 329

DDV, za katerega se šteje, da ga je obdavčljivi preprodajalec vključil v nabavno ceno prevoznih sredstev, se izračuna po naslednji metodi:

Člen 330

Dolgovani DDV za vsako dobavo prevoznih sredstev iz člena 327(1), določen v skladu s členom 328, ne sme biti nižji od zneska DDV, ki bi ga bilo treba plačati, če bi se za dobavo uporabljala maržna ureditev.

Države članice lahko določijo, da ta razlika, če se je za dobave uporabljala maržna ureditev, ne sme biti nižja od 10 % prodajne cene v smislu točke (1) člena 312.

Člen 331

Davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za rabljeno prevozno sredstvo, ki mu ga je dobavil obdavčljivi preprodajalec, če za dobavo tega blaga preprodajalec uporablja obdavčitev v skladu s to prehodno ureditvijo.

Člen 332

Obdavčljivi preprodajalec na računu, ki ga izda, ne sme ločeno izkazovati DDV, ki se nanaša na dobave, za katere uporablja to prehodno ureditev.

Oddelek 3

Posebna ureditev za prodajo na javni dražbi

Člen 333

1.  Države članice lahko v skladu z določbami tega oddelka uporabljajo posebno ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže organizator prodaje na javni dražbi v zvezi z dobavami rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih ta organizator opravi v svojem imenu in za račun oseb iz člena 334 v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje tega blaga na javni dražbi.

2.  Ureditev iz odstavka 1 se ne uporablja za dobave novih prevoznih sredstev, opravljenih pod pogoji iz člena 138(1) in (2)(a).

Člen 334

Ta posebna ureditev se uporablja za dobave, ki jih organizator prodaje na javni dražbi opravi v svojem imenu za račun naslednjih oseb:

Člen 335

Šteje se, da se dobava blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator prodaje na javni dražbi, opravi, ko se to blago proda na javni dražbi.

Člen 336

Davčna osnova za vsako dobavo blaga iz tega oddelka je skupni znesek, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna pridobitelju v skladu s členom 339, zmanjšan za naslednje zneske:

Člen 337

Neto znesek, ki ga je ali naj bi ga plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu naročniku, je enak razliki med ceno blaga, doseženo na javni dražbi, in zneskom provizije, ki jo ali naj bi jo dobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega naročnika po pogodbi, kjer se provizija plača od prodaje.

Člen 338

Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod pogoji iz členov 333 in 334, morajo v svojem knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje zneske:

Zneski iz prvega odstavka morajo biti ustrezno utemeljeni.

Člen 339

Organizator prodaje na javni dražbi mora pridobitelju izdati račun, na katerem izkaže naslednje zneske:

Na računu, ki ga izda organizator prodaje na javni dražbi, ne sme biti ločeno izkazan DDV.

Člen 340

1.  Organizator prodaje na javni dražbi, ki mu je bilo blago predano po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija od prodaje na javni dražbi, mora svojemu naročniku izdati obračun.

Obračun, ki ga izda organizator prodaje na javni dražbi, mora izkazovati znesek transakcije, t.j. ceno blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali naj bi jo dobil od naročnika.

2.  Obračun, pripravljeni pod pogoji iz odstavka 1, se prizna kot račun, ki ga mora naročnik, če je davčni zavezanec, izdati organizatorju prodaje na javni dražbi v skladu s členom 220.

Člen 341

Države članice, ki uporabljajo ureditev iz tega oddelka, to ureditev uporabljajo tudi za dobave rabljenih prevoznih sredstev, kakor so opredeljena v členu 327(3), ki jih opravi organizator prodaje na javni dražbi v svojem imenu, v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija od prodaje tega blaga na javni dražbi, za račun obdavčljivega preprodajalca, kolikor bi bile te dobave, ki bi jih opravil ta obdavčljivi preprodajalec, predmet DDV v skladu s prehodno ureditvijo, ki se uporablja za rabljena prevozna sredstva.

Oddelek 4

Zaščitni ukrepi pred izkrivljanjem konkurence in davčnimi goljufijami

Člen 342

Države članice lahko sprejmejo ukrepe glede pravice do odbitka DDV, da bi preprečile neupravičene ugodnosti ali neupravičeno škodo obdavčljivih preprodajalcev, za katere se uporablja ena od ureditev iz oddelka 2.

Člen 343

Svet lahko na predlog Komisije soglasno dovoli katerikoli državi članici, da uvede posebne ukrepe za preprečevanje davčnih goljufij, tako da določi, da DDV, ki ga je treba plačati na podlagi maržne ureditve, ne more biti nižji od zneska davka, ki bi ga bilo treba plačati, če bi bila razlika v ceni enaka določenemu odstotku prodajne cene.

Odstotek prodajne cene se določi z upoštevanjem običajne razlike v ceni, ki jo dosežejo gospodarski subjekti v zadevnem sektorju.

POGLAVJE 5

Posebna ureditev za investicijsko zlato

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 344

1.  Za namene te direktive in brez poseganja v druge določbe Skupnosti „investicijsko zlato“ pomeni:

2.  Države članice lahko iz te posebne ureditve izvzamejo majhne palice ali ploščice z maso 1 g ali manj.

3.  V tej direktivi se šteje, da se kovanci iz točke (2) odstavka 1 ne prodajajo v zbirateljske namene.

Člen 345

Od leta 1999 dalje vsaka država članica vsako leto do 1. julija Komisijo obvesti o kovancih, ki izpolnjujejo kriterije iz točke (2) člena 344(1) in s katerimi se trguje v tej državi članici. Komisija objavi celoten seznam teh kovancev v seriji „C“Uradnega lista Evropske unije pred 1. decembrom vsako leto. Šteje se, da kovanci iz objavljenega seznama izpolnjujejo ta merila v celotnem letu, za katerega se seznam objavi.

Oddelek 2

Oprostitev DDV

Člen 346

Države članice oprostijo DDV dobavo, pridobitev znotraj Skupnosti in uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato ali s katerim se trguje na računih za zlato, in vključujoč predvsem posojila v zlatu in swap posle, vključno z lastninsko pravico ali terjatvami v zvezi z investicijskim zlatom, kakor tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe za prenos lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom.

Člen 347

Države članice oprostijo storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, kadar posredujejo pri dobavi investicijskega zlata za svojega naročnika.

Oddelek 3

Izbira obdavčitve

Člen 348

Države članice dovolijo davčnim zavezancem, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo zlato v investicijsko zlato, da se odločijo za obdavčitev dobav investicijskega zlata, ki bi bile sicer oproščene na podlagi člena 346, drugemu davčnemu zavezancu.

Člen 349

1.  Države članice lahko dovolijo davčnim zavezancem, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti običajno dobavljajo zlato za industrijsko namene, pravico, da se odločijo za obdavčitev dobav zlatih palic ali ploščic iz točke 1 člena 344(1), ki bi bile sicer oproščene na podlagi člena 346, drugemu davčnemu zavezancu.

2.  Države članice lahko omejijo obseg uporabe možnosti iz odstavka 1.

Člen 350

Kadar dobavitelj uporabi pravico do izbire obdavčevanja v skladu s členoma 348 in 349, države članice podelijo posredniku pravico do izbire za obdavčitev za storitve, navedene v členu 347.

Člen 351

Države članice določijo natančna navodila za uporabo pravice do izbire iz tega oddelka in o tem obvestijo Komisijo.

Oddelek 4

Transakcije na zakonsko urejenem trgu plemenitih kovin

Člen 352

Vsaka država članica lahko po posvetovanju z odborom za DDV uvede DDV za posebne transakcije v zvezi z investicijskim zlatom, opravljene v tej državi članici med davčnimi zavezanci, ki so člani trga plemenitih kovin, ki ga zakonsko ureja ta država članica, ali med takšnim davčnim zavezancem in drugim davčnim zavezancem, ki ni član tega trga. Vendar država članica ne more uporabiti DDV za dobave, opravljene pod pogoji iz člena 138, niti za izvoz investicijskega zlata.

Člen 353

Države članice, ki na podlagi člena 352 obdavčijo transakcije med davčnimi zavezanci, ki so člani zakonsko urejenega trga plemenitih kovin, zaradi poenostavitve dovolijo odlog obračuna davka ter davčne zavezance oprostijo zahtev glede knjigovodstva za DDV.

Oddelek 5

Posebne pravice in obveznosti trgovcev z investicijskim zlatom

Člen 354

Če je njegova kasnejša dobava investicijskega zlata na podlagi tega poglavja oproščena, ima davčni zavezanec pravico odbiti naslednje zneske:

Člen 355

Davčni zavezanci, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo zlato v investicijsko zlato, imajo pravico odbiti davek, ki so ga dolžni plačati ali so ga plačali za dobavo ali pridobitev znotraj Skupnosti ali za uvoz blaga ali opravljanje storitev v zvezi s proizvodnjo ali predelavo tega zlata, kot da bi bila kasnejša dobava zlata, ki je oproščeno po členu 346, obdavčena.

Člen 356

1.  Države članice zagotovijo najmanj to, da trgovci z investicijskim zlatom, vodijo evidenco vseh večjih transakcij z investicijskim zlatom in hranijo dokumentacijo, ki omogoča identifikacijo kupca pri teh transakcijah.

Trgovci hranijo informacije iz prvega pododstavka najmanj pet let.

2.  Države članice lahko za izpolnitev zahtev odstavka 1 sprejmejo enakovredne obveznosti v okviru ukrepov, sprejetih v skladu z drugo zakonodajo Skupnosti, na primer Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma ( 15 ).

3.  Države članice lahko določijo strožje obveznosti, zlasti o vodenju posebnih evidenc, ali posebne zahteve za računovodstvo.

POGLAVJE 6

Posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in ki opravljajo elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci

Oddelek 1

Splošne določbe

▼M3

Člen 357

Določbe tega poglavja se uporabljajo do 31. decembra 2014.

▼B

Člen 358

Za namene tega poglavja in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve:

▼M3

▼B

▼M3

▼B

Oddelek 2

Posebna ureditev za elektronsko opravljane storitve

Člen 359

Države članice dovolijo uporabo posebne ureditve davčnemu zavezancu, ki nima sedeža in ki opravlja elektronske storitve osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno prebivališče oziroma običajno bivališče v državi članici. Ta ureditev se uporablja za vse tako opravljene storitve v Skupnosti.

Člen 360

Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora državi članici za identifikacijo prijaviti začetek ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec ali spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 361

1.  Podatki, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža, ob začetku svojih obdavčljivih dejavnosti posreduje državi članici za identifikacijo, vsebujejo naslednje podrobnosti za identifikacijo:

2.  Davčni zavezanec, ki nima sedeža, uradno obvesti državo članico za identifikacijo o morebitnih spremembah v zvezi s posredovanimi podatki.

Člen 362

Država članica za identifikacijo identificira davčnega zavezanca, ki nima sedeža, na podlagi individualne identifikacijske številke DDV in ga uradno obvesti z elektronskimi sredstvi o identifikacijski številki, ki mu je bila dodeljena. Na podlagi podatkov, ki se uporabljajo za identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 363

Država članica za identifikacijo, davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, izključi iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

Člen 364

Davčni zavezanec, ki nima sedeža, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici za identifikacijo obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje, ne glede na to, ali so bile elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun se predloži v 20 dneh po poteku zadevnega obračunskega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 365

V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupna vrednost elektronsko opravljenih storitev v obračunskem obdobju, brez DDV, ter skupni znesek pripadajočega davka. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

Člen 366

1.  V obračunu DDV se zneski navedejo v eurih.

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izvede v njihovih nacionalnih valutah. Če so bile storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec pri izpolnjevanju obračuna DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.

2.  Menjava se izvede na podlagi menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi za zadevni dan, ali, če na ta dan ni objave, za naslednji dan objave.

Člen 367

Davčni zavezanec, ki nima sedeža, plača DDV ob predložitvi obračuna DDV.

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica za identifikacijo. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 368

Davčni zavezanec, ki nima sedeža in uporablja to posebno ureditev, nima pravice do odbitka DDV po členu 168 te direktive. Ne glede na člen 1(1) Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Členi 2(2) in (3) ter 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljajo za vračila v zvezi z elektronskimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Člen 369

1.  Davčni zavezanec, ki nima sedeža, vodi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi držav članic potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

2.  Evidence iz odstavka 1 morajo biti državi članici za identifikacijo in državi članici potrošnje na njuno prošnjo na voljo v elektronski obliki.

Evidence se hranijo 10 let po poteku leta, v katerem se je transakcija opravila.

NASLOV XIII

ODSTOPANJA

POGLAVJE 1

Odstopanja, ki se uporabljajo do sprejetja dokončne ureditve

Oddelek 1

Odstopanja za države, ki so del Skupnosti od 1. januarja 1978

Člen 370

Države članice, ki so 1. januarja 1978 obdavčevale transakcije s seznama v delu A Priloge X, lahko te še naprej obdavčujejo.

Člen 371

Države članice, ki so 1. januarja 1978 oprostile transakcije s seznama v delu B Priloge X, lahko te še naprej oproščajo pod pogoji, ki so takrat veljali v vsaki od zadevnih držav članic.

Člen 372

Države članice, ki so 1. januarja 1978 uporabljale določbe, ki odstopajo od načela takojšnjega odbitka iz prvega odstavka člena 179, lahko te še naprej uporabljajo.

Člen 373

Države članice, ki so 1. januarja 1978 uporabljale določbe, ki odstopajo od člena 28 in točke (c) prvega odstavka člena 79, lahko te še naprej uporabljajo.

Člen 374

Z odstopanjem od členov 169 in 309 države članice, ki so 1. januarja 1978 oprostile storitve potovalnih agentov iz člena 309 brez pravice do odbitka DDV, plačanega v predhodni fazi, lahko te še naprej oproščajo. To odstopanje se uporablja tudi za potovalne agente, ki delujejo v potnikovem imenu in za njegov račun.

Oddelek 2

Odstopanja za države, ki so Skupnosti pristopile po 1. januarju 1978

Člen 375

Grčija lahko še naprej oprošča transakcije iz točk (2), (8), (9), (11) in (12) dela B Priloge X pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali 1. januarja 1987.

Člen 376

Španija lahko še naprej oprošča storitve avtorjev iz točke (2) dela B Priloge X in transakcije iz točk (11) in (12) dela B Priloge X pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali 1. januarja 1993.

Člen 377

Portugalska lahko še naprej oprošča transakcije iz točk (2), (4), (7), (9), (10) in (13) dela B Priloge X pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali 1. januarja 1989.

Člen 378

▼C1

1.  Avstrija lahko še naprej obdavčuje transakcije iz točke (2) dela A Priloge X.

▼B

2.  Dokler se iste oprostitve uporabljajo v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 31. decembra 1994, lahko Avstrija pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča naslednje transakcije:

Člen 379

1.  Finska lahko še naprej obdavčuje transakcije iz točke (2) dela A Priloge X, dokler se te transakcije obdavčujejo v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 31. decembra 1994.

2.  Finska lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča storitve avtorjev, umetnikov in nastopajočih izvajalcev iz točke (2) dela B Priloge X in transakcije iz točk (5), (9) in (10) dela B Priloge X, dokler se iste oprostitve uporabljajo v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 31. decembra 1994.

Člen 380

Švedska lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča storitve avtorjev, umetnikov in nastopajočih izvajalcev iz točke (2) dela B Priloge X in transakcije iz točk (1), (9) in (10) dela B Priloge X, dokler se iste oprostitve uporabljajo v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 31. decembra 1994.

Člen 381

Češka lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

Člen 382

Estonija lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

Člen 383

Ciper lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča naslednje transakcije:

Člen 384

Dokler se iste oprostitve uporabljajo v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004, lahko Latvija pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča naslednje transakcije:

Člen 385

Litva lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

Člen 386

Madžarska lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

Člen 387

Dokler se iste oprostitve uporabljajo v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004, lahko Malta pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča naslednje transakcije:

Člen 388

Poljska lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

Člen 389

Slovenija lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

Člen 390

Slovaška lahko pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej oprošča mednarodni prevoz potnikov iz točke (10) dela B Priloge X, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004.

▼M7

Člen 390a

Bolgarija lahko za mednarodni prevoz potnikov iz točke 10 dela B Priloge X pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej uporablja oprostitev plačila davka, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 31. decembra 2006.

Člen 390b

Romunija lahko za mednarodni prevoz potnikov iz točke 10 dela B Priloge X pod pogoji, ki so v tej državi članici veljali na dan njenega pristopa, še naprej uporablja oprostitev davka, dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 31. decembra 2006.

▼B

Oddelek 3

Skupne določbe za oddelka 1 in 2

Člen 391

Države članice, ki oprostijo transakcije iz členov 371, 375, 376 ali 377, iz člena 378(2), iz člena 379(2) ali iz ►M7  členov 380 do 390b ◄ , lahko davčnim zavezancem odobrijo izbiro glede obdavčevanja teh transakcij.

Člen 392

Države članice lahko določijo, da je za dobavo objektov in gradbenih zemljišč, ki jih kupi z namenom nadaljnje prodaje davčni zavezanec, za katerega pri nakupu davek ni bil odbiten, davčna osnova razlika med prodajno in nakupno ceno.

Člen 393

1.  Da se olajša prehod na dokončno ureditev v skladu s členom 402, Svet na podlagi poročila Komisije pregleda stanje glede odstopanj iz oddelkov 1 in 2 in v skladu s členom 93 Pogodbe določi, ali naj se katero od odstopanj odpravi ali naj se odpravijo vsa odstopanja.

2.  Ob koncu prehodnega obdobja se prevoz potnikov obdavči v državi članici odhoda za tisti del potovanja, ki se opravi v Skupnosti, v skladu s podrobnimi pravili postopka, ki jih v skladu s členom 93 Pogodbe določi Svet.

POGLAVJE 2

S pooblastilom odobrena odstopanja

Oddelek 1

Ukrepi za poenostavitev in zaščito pred davčnimi utajami ali izogibanjem davkom

Člen 394

Države članice, ki 1. januarja 1977 uporabljajo posebne ukrepe zaradi poenostavitve postopka za obračunavanje davka ali zaradi preprečevanja nekaterih davčnih utaj ali izogibanja davkom, lahko te ukrepe ohranijo pod pogojem, da so o njih do 1. januarja 1978 uradno obvestile Komisijo, in pod pogojem, da so ukrepi poenostavitve v skladu z zahtevo iz drugega pododstavka člena 395(1).

Člen 395

1.  Na predlog Komisije lahko Svet soglasno dovoli katerikoli državi članici, da uvede posebne ukrepe, ki odstopajo od določb te direktive, za poenostavitev postopka obračunavanja davka ali za preprečevanje nekaterih vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom.

Ukrepi za poenostavitev postopka obračunavanja davka ne smejo, razen v zanemarljivi meri, vplivati na skupni znesek davčnih prihodkov države članice v fazi končne potrošnje.

2.  Država članica, ki želi uvesti ukrepe iz odstavka 1, pošlje vlogo Komisiji in ji da vse potrebne informacije. Če Komisija meni, da nima vseh potrebnih informacij, o tem v roku dveh mesecev od dneva prejema vloge obvesti zadevno državo članico in podrobno navede, katere dodatne informacije potrebuje.

Ko ima Komisija vse informacije, za katere meni, da so potrebne za presojo zahteve, v roku enega meseca o tem uradno obvesti državo članico, ki je zahtevo vložila in zahtevo v izvornem jeziku posreduje drugim državam članicam.

3.  Komisija v treh mesecih od uradnega obvestila iz drugega pododstavka odstavka 2 Svetu predloži ustrezen predlog, če pa zahtevanemu odstopanju nasprotuje, obvestilo o zavrnitvi z obrazložitvijo.

4.  Postopek iz odstavkov 2 in 3 se v vsakem primeru zaključi v osmih mesecih po tem, ko Komisija prejme vlogo.

Oddelek 2

Mednarodni sporazumi

Člen 396

1.  Svet lahko na predlog Komisije soglasno dovoli katerikoli državi članici, da s tretjo državo ali mednarodno organizacijo sklene sporazum, ki lahko vsebuje odstopanja od te direktive.

2.  Država članica, ki želi skleniti sporazum iz odstavka 1, pošlje vlogo Komisiji in ji posreduje vse potrebne informacije. Če Komisija meni, da nima vseh potrebnih informacij, o tem v roku dveh mesecev od dneva prejema vloge obvesti zadevno državo članico in podrobno navede, katere dodatne informacije potrebuje.

Ko ima Komisija vse informacije, za katere meni, da so potrebne za presojo zahteve, v roku enega meseca o tem uradno obvesti državo članico, ki je zahtevo vložila in zahtevo v izvornem jeziku posreduje drugim državam članicam.

3.  Komisija v treh mesecih od uradnega obvestila iz drugega pododstavka odstavka 2 Svetu predloži ustrezen predlog, če pa zahtevanemu odstopanju nasprotuje, obvestilo o zavrnitvi z obrazložitvijo.

4.  Postopek iz odstavkov 2 in 3 se v vsakem primeru zaključi v osmih mesecih po tem, ko Komisija prejme vlogo.

NASLOV XIV

DRUGE DOLOČBE

POGLAVJE 1

Izvedbeni ukrepi

Člen 397

Svet na predlog Komisije soglasno sprejme ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive.

POGLAVJE 2

Odbor za DDV

Člen 398

1.  Ustanovi se svetovalni odbor za davek na dodano vrednost, v nadaljnjem besedilu „odbor za DDV“.

2.  Odbor za DDV sestavljajo predstavniki držav članic in Komisije.

Predsednik odbora je predstavnik Komisije.

Tajniške storitve za odbor opravlja Komisija.

3.  Odbor za DDV sprejme svoj poslovnik.

4.  Poleg točk, za katere se v tej direktivi zahteva posvetovanje, odbor za DDV obravnava vprašanja v zvezi z uporabo določb Skupnosti o DDV, ki mu jih postavi njegov predsednik na lastno pobudo ali na zahtevo predstavnika države članice.

POGLAVJE 3

Menjalni tečaj

Člen 399

Protivrednost zneskov v nacionalnih valutah, ki so v tej direktivi izraženi v eurih, se brez poseganja v druge posebne določbe določi po veljavnem menjalnem tečaju eura na 1. januar 1999. Države članice, ki so pristopile k Evropski uniji po tem datumu in niso uvedle eura kot enotne valute, uporabijo menjalni tečaj eura, ki velja na dan njihovega pristopa.

Člen 400

Pri preračunavanju zneskov iz člena 399 v nacionalne valute lahko države članice zaokrožijo zneske, ki jih dobijo pri preračunu, do 10 % navzgor ali navzdol.

POGLAVJE 4

Druge obremenitve, dajatve in davki

Člen 401

Brez poseganja v druge določbe prava Skupnosti ta direktiva ne preprečuje, da država članica ohrani ali uvede davke na zavarovalne pogodbe ter davke na stave in igre na srečo, trošarine, kolke in, bolj splošno, katerekoli davke, dajatve ali obremenitve, ki jih ni mogoče označiti kot prometne davke, pod pogojem, da obračunavanje teh davkov, dajatev in obremenitev v trgovini med državami članicami ne zahteva formalnosti pri prehodu meja.

NASLOV XV

KONČNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

Prehodne ureditve za obdavčevanje trgovine med državami članicami

Člen 402

1.  Ureditev za obdavčevanje trgovine med državami članicami iz te direktive je prehodna in se nadomesti z dokončno ureditvijo na podlagi načela, po katerem se dobave blaga in storitev obdavčujejo v državi članici porekla.

2.  Svet po pregledu poročila iz člena 404, v katerem ugotovi, da so pogoji za prehod na dokončno ureditev izpolnjeni, v skladu s členom 93 Pogodbe sprejme potrebne ukrepe za začetek veljavnosti in delovanja dokončne ureditve.

Člen 403

Svet v skladu s členom 93 Pogodbe sprejme ustrezne direktive za dopolnitev skupnega sistema DDV in zlasti za postopno omejitev ali razveljavitev odstopanj od tega sistema.

Člen 404

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi informacij, ki jih pridobi od držav članic, vsaka štiri leta po sprejetju te direktive predloži poročilo o delovanju skupnega sistema DDV v državah članicah in zlasti o delovanju prehodne ureditve za obdavčevanje trgovine med državami članicami. Poročilu se po potrebi priloži predloge za dokončno ureditev.

POGLAVJE 2

Prehodni ukrepi, ki se uporabljajo ob pristopu k Evropski uniji

Člen 405

Pomen izrazov, uporabljenih v tem poglavju:

Člen 406

Določbe, ki veljajo takrat, ko je bilo blago uvedeno v postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali v enega od postopkov ali transakcij iz člena 156 ali v podoben postopek ali transakcijo v eni od novih držav članic, se še naprej uporabljajo, dokler se postopek ali transakcija ne zaključi po datumu pristopa, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 407

Določbe, ki veljajo takrat, ko je bilo blago uvedeno v postopek carinskega tranzita, se še naprej uporabljajo, dokler se postopek ne zaključi po datumu pristopa, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 408

1.  Naslednji primeri se štejejo za uvoženo blago, za katerega je bilo dokazano, da je bilo v prostem prometu v eni od novih držav članic ali v Skupnosti:

2.  Poleg primera iz odstavka 1, se uporaba po datumu pristopa na ozemlju ene od držav članic s strani davčnega zavezanca ali osebe, ki ni davčni zavezanec, blaga, ki mu je bilo dobavljeno pred datumom pristopa na ozemlju Skupnosti ali ene od novih držav članic, šteje za uvoz blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 409

V primerih iz člena 408(1) se šteje, da je bil opravljen uvoz, v smislu člena 61, v državo članico, na ozemlju katere se konča postopek ali transakcija za blago, ki je bilo vneseno v ta postopek ali transakcijo pred datumom pristopa.

Člen 410

1.  Z odstopanjem od člena 71 je uvoz blaga v smislu člena 408 opravljen, ne da bi nastal obdavčljivi dogodek, če je izpolnjen eden on naslednjih pogojev:

2.  Pogoj iz odstavka 1(c) se šteje za izpolnjen v naslednjih primerih:

POGLAVJE 3

Prenos in začetek veljavnosti

Člen 411

1.  Direktiva 67/227/EGS in Direktiva 77/388/EGS se razveljavita brez vpliva na obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos teh direktiv v domače pravo in njuno izvajanje, določenimi v delu B Priloge XI.

2.  Sklicevanja na razveljavljeni direktivi pomenijo sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s primerjalno tabelo v Prilogi XII.

Člen 412

1.  Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 2(3), členom 44, členom 59(1), členom 399 ter točko (18) Priloge III z učinkom na dan 1. januarja 2008. Države članice Komisiji nemudoma sporočijo besedila teh predpisov ter korelacijsko tabelo med temi predpisi in to direktivo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji posredujejo besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 413

Ta direktiva začne veljati 1. januarja 2007.

Člen 414

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

PRILOGA I

SEZNAM DEJAVNOSTI IZ TRETJEGA PODODSTAVKA ČLENA 13(1)

PRILOGA II

▼M3

OKVIRNI SEZNAM ELEKTRONSKO OPRAVLJANIH STORITEV IZ ČLENA 58 IN TOČKE (K) PRVEGA ODSTAVKA ČLENA 59

▼B

PRILOGA III

SEZNAM DOBAV BLAGA IN STORITEV, ZA KATERE SE LAHKO UPORABLJAJO NIŽJE STOPNJE IZ ČLENA 98

▼M5

▼B

▼M5

▼B

▼M5

▼B

▼M5

▼M5 —————

▼B

PRILOGA V

VRSTE BLAGA, KI JE LAHKO SKLADIŠČENO DRUGJE KOT V CARINSKIH SKLADIŠČIH V SKLADU S ČLENOM 160(2)

PRILOGA VI

SEZNAM DOBAV BLAGA IN OPRAVLJANJA STORITEV IZ TOČKE (D) ČLENA 199(1)

PRILOGA VII

SEZNAM DEJAVNOSTI KMETIJSKE PROIZVODNJE IZ TOČKE (4) ČLENA 295(1)

PRILOGA VIII

OKVIRNI SEZNAM KMETIJSKIH STORITEV IZ TOČKE (5) ČLENA 295(1)

PRILOGA IX

UMETNIŠKI PREDMETI, ZBIRKE IN STARINE IZ TOČK (2), (3) IN (4) ČLENA 311(1)

DEL A

Umetniški predmeti

DEL B

Zbirke

DEL C

Starine

Predmeti, razen umetniških predmetov ali zbirk, stari več kot 100 let (oznaka KN 9706 00 00).

PRILOGA X

▼M7

SEZNAM TRANSAKCIJ, ZA KATERE VELJAJO ODSTOPANJA IZ ČLENOV 370 IN 371 TER ČLENOV 375 DO 390b

▼B

DEL A

Transakcije, ki jih države članice lahko še naprej obdavčujejo

DEL B

Transakcije, ki jih države članice lahko še naprej oproščajo davka

PRILOGA XI

DEL A

Razveljavljene direktive z zaporednimi spremembami

DEL B

Roki za prenos v nacionalno pravo

(iz člena 411)

PRILOGA XII

PRIMERJALNA TABELA