UREDBA (EU) št. 1215/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 12. decembra 2012

o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

(prenovitev)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 67(4) ter točk (a), (c) in (e) člena 81(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

PODROČJE UPORABE IN OPREDELITVE POJMOV

Člen 1

1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

Člen 2

Za namene te uredbe:

Člen 3

Za namene te uredbe izraz „sodišče“ vključuje naslednje organe, kolikor so pristojni za zadeve, ki spadajo v področje uporabe te uredbe:

POGLAVJE II

PRISTOJNOST

ODDELEK 1

Splošne določbe

Člen 4

1.   Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.

2.   Za osebe, ki niso državljani države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, se uporabljajo pravila o pristojnosti, ki veljajo za državljane te države članice.

Člen 5

1.   Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.

2.   Zoper osebe iz odstavka 1 se ne uporabljajo zlasti pravila o nacionalni pristojnosti, o katerih Komisijo v skladu s točko (a) člena 76(1) uradno obvestijo države članice.

Člen 6

1.   Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se pristojnost sodišč vsake države članice ob upoštevanju člena 18(1), člena 21(2), členov 24 in 25 določi po pravu te države članice.

2.   Vsaka oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko ne glede na svoje državljanstvo zoper takega toženca v tej državi članici uporabi tam veljavna pravila o pristojnosti, zlasti tista, o katerih Komisijo v skladu s točko (a) člena 76(1) uradno obvestijo države članice, na enak način kot državljani te države članice.

ODDELEK 2

Posebna pristojnost

Člen 7

Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

Člen 8

Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi:

Člen 9

Če je na podlagi te uredbe sodišče države članice pristojno v tožbah v zvezi z odgovornostjo zaradi uporabe ali obratovanja ladje, je to sodišče ali katero koli nadomestno sodišče, določeno z notranjim pravom te države članice, pristojno tudi za odločanje v sporih o omejitvi te odgovornosti.

ODDELEK 3

Pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem

Člen 10

Brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7 je pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem določena v tem oddelku.

Člen 11

1.   Zavarovalnica s sedežem v državi članici je lahko tožena:

2.   Za zavarovalnico, ki nima sedeža v državi članici, temveč ima v eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima sedež v tej državi članici.

Člen 12

Glede zavarovanja odgovornosti ali zavarovanja nepremičnin je zavarovalnica lahko tožena tudi pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Enako velja, če premičnine in nepremičnine krije ista zavarovalna polica in jih je prizadel isti dogodek.

Člen 13

1.   Glede zavarovanja odgovornosti je možno, če to dovoljuje pravo sodišča, zavarovalnico pozvati, da se udeleži postopka, ki ga je oškodovanec začel zoper zavarovanca.

2.   Členi 10, 11 in 12 se uporabljajo za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico, če so take neposredne tožbe dopustne.

3.   Če pravo, ki ureja te neposredne tožbe, določa, da se zavarovalca ali zavarovanca lahko toži z isto tožbo, je zanju pristojno isto sodišče.

Člen 14

1.   Brez poseganja v člen 13(3) lahko zavarovalnica začne postopek samo pred sodišči države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče ali sedež, ne glede na to, ali je toženec zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

2.   Določbe tega oddelka ne vplivajo na pravico do vložitve nasprotne tožbe pred sodiščem, kjer je v skladu s tem oddelkom v teku prvotni postopek.

Člen 15

Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru:

Člen 16

Točka 5 člena 15 se nanaša na naslednje zavarovalne primere:

ODDELEK 4

Pristojnost za potrošniške pogodbe

Člen 17

1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:

2.   Če potrošnik sklene pogodbo s stranko, ki nima stalnega prebivališča ali sedeža v eni od držav članic, vendar pa ima v eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja te podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima ta stranka stalno prebivališče ali sedež v tej državi članici.

3.   Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve.

Člen 18

1.   Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.

2.   Druga pogodbena stranka lahko začne postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

3.   Ta člen ne vpliva na pravico do vložitve nasprotne tožbe pri sodišču, kjer je v skladu s tem oddelkom v teku prvotni postopek.

Člen 19

Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru:

ODDELEK 5

Pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi

Člen 20

1.   V zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi se pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6, točko 5 člena 7 in v primeru postopka zoper delodajalca točko 1 člena 8.

2.   Če delavec sklene individualno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki nima sedeža v državi članici, vendar pa ima v eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja te podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima delodajalec sedež v tej državi članici.

Člen 21

1.   Delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožen:

2.   Delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, je lahko tožen pred sodiščem države članice v skladu s točko (b) odstavka 1.

Člen 22

1.   Delodajalec lahko začne postopek samo pred sodišči države članice, kjer ima delavec stalno prebivališče.

2.   Določbe tega oddelka ne vplivajo na pravico do vložitve nasprotne tožbe pri sodišču, kjer je v skladu s tem oddelkom v teku prvotni postopek.

Člen 23

Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru:

ODDELEK 6

Izključna pristojnost

Člen 24

Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:

ODDELEK 7

Dogovor o pristojnosti

Člen 25

1.   Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti je sklenjen:

2.   Vsaka komunikacija po elektronskih medijih, ki zagotavlja trajen zapis dogovora, je enakovredna „pisni obliki“.

3.   Sodišče ali sodišča države članice, ki jim je bila podeljena pristojnost na podlagi akta o ustanovitvi trusta, imajo izključno pristojnost v vseh postopkih zoper ustanovitelja, upravitelja ali upravičenca, če gre za razmerja med temi osebami ali njihove pravice ali obveznosti v okviru trusta.

4.   Dogovori ali določbe iz akta o ustanovitvi trusta, ki podeljujejo pristojnost, nimajo pravne veljave, če so v nasprotju s členi 15, 19 ali 23 ali če izključujejo pristojnost sodišč, ki imajo v skladu s členom 24 izključno pristojnost.

5.   Dogovor o pristojnosti, ki je del pogodbe, se obravnava kot dogovor, ki je neodvisen od drugih pogodbenih pogojev.

Veljavnosti dogovora o pristojnosti ni mogoče ugovarjati zgolj na podlagi trditve, da je pogodba neveljavna.

Člen 26

1.   Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče.

2.   V zadevah iz oddelkov 3, 4 ali 5, v katerih je toženec zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, sodišče pred prevzemom pristojnosti v skladu z odstavkom 1 zagotovi, da je bil tožencu zagotovljen pravni pouk o njegovi pravici, da ugovarja pristojnosti sodišča, in o posledicah spustitve ali nespustitve v postopek.

ODDELEK 8

Preizkus pristojnosti in dopustnosti

Člen 27

Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so v skladu s členom 24 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.

Člen 28

1.   Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.

2.   Sodišče prekine postopek za toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je bilo tožencu omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravil obrambo, ali da so bili storjeni vsi potrebni koraki v tej smeri.

3.   Člen 19 Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) (15) se uporabi namesto odstavka 2 tega člena, če je treba v skladu z navedeno uredbo poslati iz ene države članice v drugo državo članico pisanje o začetku postopka ali drugo enakovredno pisanje.

4.   Če se Uredba (ES) št. 1393/2007 ne uporablja, se uporabi člen 15 Haaške konvencije z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, če je treba pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje poslati v tujino v skladu z navedeno konvencijo.

ODDELEK 9

Litispendenca in sorodne pravde

Člen 29

1.   Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, brez poseganja v člen 31(2), vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

2.   V zadevah iz odstavka 1 katero koli sodišče, pred katerim teče postopek, na zahtevo sodišča, ki je začelo postopek v sporu, nemudoma obvesti slednje, kdaj je začelo postopek v skladu s členom 32.

3.   Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.

Člen 30

1.   Če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek.

2.   Če teče pravda pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek, na prvi stopnji, se lahko vsa druga sodišča na zahtevo ene od strank izrečejo za nepristojna, če je sodišče, ki je prvo začelo postopek, pristojno za odločanje v zadevnih pravdah in če pravo tega sodišča dovoljuje njihovo združitev.

3.   Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.

Člen 31

1.   Če je za odločanje izključno pristojnih več sodišč, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist prvega sodišča.

2.   Če postopek začne sodišče države članice, ki mu je izključna pristojnost podeljena z dogovorom iz člena 25, sodišča druge države članice ne glede na člen 26 prekinejo postopek, dokler sodišče, ki je začelo postopek na podlagi dogovora, ne izjavi, da ni pristojno na podlagi dogovora.

3.   Če se je sodišče, določeno v dogovoru, spoznalo za pristojno v skladu z dogovorom, se vsa sodišča druge države članice izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.

4.   Odstavka 2 in 3 se ne uporabljata za zadeve iz oddelkov 3, 4 ali 5, če je tožnik zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec in če dogovor ni veljaven na podlagi določb iz teh oddelkov.

Člen 32

1.   Za namene tega oddelka se šteje, da je sodišče začelo postopek:

Organ, pristojen za vročitev, iz točke (b) je prvi organ, ki prejme pisanja, ki jih je treba vročiti.

2.   Sodišče ali organ, ki je pristojen za vročitev iz odstavka 1, zabeleži datum vložitve pisanja o začetku postopka oziroma enakovredno pisanje ali datum prejema pisanj, ki jih je treba vročiti.

Člen 33

1.   Kadar pristojnost temelji na členu 4 ali na členih 7, 8 ali 9 in pred sodiščem tretje države teče postopek, ko je pred sodiščem države članice vložena tožba v zvezi z istim zahtevkom med istima strankama kot v postopku pred sodiščem v tretji državi, lahko sodišče države članice prekine postopek, če:

2.   Sodišče države članice lahko kadar koli nadaljuje postopek, če:

3.   Sodišče države članice ustavi postopek, če se je postopek pred sodiščem tretje države končal in je bila v njem izdana sodna odločba, ki jo je mogoče priznati in po potrebi izvršiti v navedeni državi članici.

4.   Sodišče države članice uporablja ta člen na zahtevo ene od strank ali, kadar je to mogoče po nacionalnem pravu, po uradni dolžnosti.

Člen 34

1.   Kadar pristojnost temelji na členu 4 ali na členih 7, 8 ali 9 in pred sodiščem tretje države teče postopek, ko je pred sodiščem države članice vložena tožba, ki je povezana s tožbo pred sodiščem v tretji državi, lahko sodišče države članice prekine postopek, če:

2.   Sodišče države članice lahko kadar koli nadaljuje postopek, če:

3.   Sodišče države članice lahko ustavi postopek, če se je postopek pred sodiščem tretje države končal in je bila v njem izdana sodna odločba, ki jo je mogoče priznati in po potrebi izvršiti v navedeni državi članici sodišča.

4.   Sodišče države članice uporablja ta člen na zahtevo ene od strank ali, kadar je to mogoče po nacionalnem pravu, po uradni dolžnosti.

ODDELEK 10

Začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja

Člen 35

Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.

POGLAVJE III

PRIZNANJE IN IZVRŠITEV

ODDELEK 1

Priznanje

Člen 36

1.   Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.

2.   Vsaka zainteresirana stranka lahko v skladu s postopkom iz pododdelka 2 oddelka 3 zahteva odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja iz člena 45.

3.   Če je izid postopka pred sodiščem države članice odvisen od odločitve o zavrnitvi priznanja kot o predhodnem vprašanju, je za to vprašanje pristojno to sodišče.

Člen 37

1.   Stranka, ki želi v državi članici uveljaviti sodno odločbo, izdano v drugi državi članici, predloži:

2.   Po potrebi lahko sodišče ali organ, pred katerim se uveljavlja sodna odločba, izdana v drugi državi članici, od stranke, ki uveljavlja sodno odločbo, zahteva, da v skladu s členom 57 predloži prevod ali transliteracijo vsebine potrdila iz točke (b) odstavka 1. Sodišče ali organ lahko namesto prevoda vsebine potrdila zahteva prevod sodne odločbe, če ne more nadaljevati dela brez prevoda sodne odločbe.

Člen 38

Sodišče ali drug organ, pred katerim se uveljavlja sodna odločba, izdana v drugi državi članici, lahko v celoti ali delno začasno prekine postopek, če:

ODDELEK 2

Izvršitev

Člen 39

Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo.

Člen 40

Izvršljiva sodna odločba po samem zakonu vključuje pooblastilo za ukrepe zavarovanja, ki so predpisani z zakonodajo zaprošene države članice.

Člen 41

1.   Ob upoštevanju določb tega oddelka postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja pravo zaprošene države članice. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v zaprošeni državi članici, se tam izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v zaprošeni državi članici.

2.   Ne glede na odstavek 1 se razlogi za zavrnitev ali začasno prekinitev izvršitve po pravu zaprošene države članice uporabljajo, če niso neskladni z razlogi iz člena 45.

3.   Stranki, ki zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v zaprošeni državi članici ni treba imeti poštnega naslova. Tej stranki v zaprošeni državi članici prav tako ni treba imeti pooblaščenca, razen če je tak pooblaščenec obvezen ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče strank.

Člen 42

1.   Za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

2.   Za namene izvršitve sodne odločbe o začasnih ukrepih, vključno z ukrepi zavarovanja, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

3.   Organ, pristojen za izvršitev, lahko po potrebi zahteva, da vlagatelj v skladu s členom 57 predloži prevod ali transliteracijo vsebine potrdila.

4.   Organ, pristojen za izvršitev, lahko od vlagatelja zahteva, da predloži prevod sodne odločbe le, če ne more nadaljevati dela brez takega prevoda.

Člen 43

1.   Če se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, se potrdilo, izdano v skladu s členom 53, osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, vroči pred prvim izvršilnim ukrepom. Potrdilu je priložena sodna odločba, če mu še ni bila vročena.

2.   Če oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, nima stalnega prebivališča v državi članici izvora, temveč v drugi državi članici, lahko zahteva prevod sodne odločbe, da bi izpodbijala izvršitev sodne odločbe, če ni bila napisana v enem izmed naslednjih jezikov ali če ji ni priložen prevod v enem iz naslednjih jezikov:

Če se prevod sodne odločbe zahteva v skladu s prvim pododstavkom, se ne smejo sprejeti nobeni izvršilni ukrepi razen ukrepov zavarovanja, dokler oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, ni prejela prevoda.

Ta odstavek se ne uporablja, če je bila osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, že vročena sodna odločba v enem od jezikov iz prvega pododstavka, ali ji je bil priložen prevod v enem od teh jezikov.

3.   Ta člen se ne uporablja za izvršitev sodne odločbe, ki vsebuje ukrep zavarovanja, ali če oseba, ki zahteva izvršitev, uveljavlja ukrepe zavarovanja v skladu s členom 40.

Člen 44

1.   V primeru zahteve za zavrnitev izvršitve sodne odločbe v skladu s pododdelkom 2 oddelka 3, lahko sodišče v zaprošeni državi članici na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev:

2.   Pristojni organ v zaprošeni državi članici na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, začasno prekine postopke izvršitve, če se izvršljivost sodne odločbe začasno prekine v državi članici izvora.

ODDELEK 3

Zavrnitev priznanja in izvršitve

Pododdelek 1

Zavrnitev priznanja

Člen 45

1.   Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:

2.   Pri preverjanju podlage pristojnosti iz točke (e) odstavka 1 je sodišče, kateremu je predložena zahteva, vezano na ugotovitve dejstev, na katerih je sodišče izvora utemeljilo svojo pristojnost.

3.   Brez poseganja v točko (e) odstavka 1 pristojnosti sodišča izvora ni dovoljeno preverjati. Preizkusa javnega reda iz točke (a) odstavka 1 ni dovoljeno uporabiti za pravila o pristojnosti.

4.   Zavrnitev priznanja se zahteva v skladu s postopki iz pododdelka 2, če je ustrezno, pa tudi oddelka 4.

Pododdelek 2

Zavrnitev izvršitve

Člen 46

Na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, se izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45.

Člen 47

1.   Zahteva za zavrnitev izvršitve se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (a) člena 75 kot sodišče, pri katerem se zahteva vloži.

2.   Za postopek zavrnitve izvršitve, kolikor ga ne določa ta uredba, se uporablja pravo zaprošene države članice.

3.   Vlagatelj zahteve sodišču predloži izvod sodne odločbe in po potrebi njen prevod ali transliteracijo.

Sodišče lahko vlagatelja oprosti predložitve dokumentov iz prvega pododstavka, če jih že ima ali če se mu zdi, da zahteva za njihovo predložitev ni razumna. V slednjem primeru lahko sodišče zahteva, da navedene dokumente predloži druga stranka.

4.   Stranki, ki zahteva zavrnitev izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v zaprošeni državi članici ni treba imeti poštnega naslova. Tej stranki v zaprošeni državi članici prav tako ni treba imeti pooblaščenca, razen če je tak pooblaščenec obvezen ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče strank.

Člen 48

Sodišče nemudoma odloči o zahtevi za zavrnitev izvršitve.

Člen 49

1.   Obe stranki lahko o zahtevi za zavrnitev izvršitve vložita pravno sredstvo.

2.   Pravno sredstvo se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (b) člena 75 kot sodišče, pri katerem se taka zahteva vloži.

Člen 50

Odločitev, izdana v zvezi s pravnim sredstvom, se lahko izpodbija samo s pravnim sredstvom, v kolikor so bila sodišča, pri katerih se lahko vloži nadaljnje pravno sredstvo, sporočena Komisiji s strani države članice v skladu s točko (c) člena 75.

Člen 51

1.   Sodišče, pri katerem je vložena zahteva za zavrnitev izvršitve, ali sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo v skladu s členom 49 ali 50, lahko prekine postopek, če je bilo zoper sodno odločbo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora ali če se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel. V slednjem primeru lahko sodišče določi rok, v katerem mora biti to pravno sredstvo vloženo.

2.   Če je bila sodna odločba izdana na Cipru, Irskem ali v Združenem kraljestvu, se vsako pravno sredstvo, ki je na voljo v državi članici izvora, za namene odstavka 1 šteje za redno pravno sredstvo.

ODDELEK 4

Skupne določbe

Člen 52

Pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici.

Člen 53

Sodišče izvora na zahtevo katere koli zainteresirane stranke izda potrdilo na obrazcu iz Priloge I.

Člen 54

1.   Če sodna odločba vsebuje ukrep ali odredbo, ki je pravo zaprošene države članice ne pozna, se ta ukrep ali odredba, kolikor je najbolj mogoče, prilagodi ukrepu ali odredbi, ki obstaja v pravu zadevne države članice in ima enakovredne učinke ter je namenjena izpolnjevanju podobnih ciljev in interesov.

Taka prilagoditev ne sme imeti učinkov, ki bi presegali učinke, določene v pravu države članice izvora.

2.   Vsaka od strank lahko pred sodiščem izpodbija prilagoditev zadevnega ukrepa ali odredbe.

3.   Od stranke, ki zahteva priznanje sodne odločbe ali njeno izvršitev, se po potrebi lahko zahteva, da zagotovi prevod ali transliteracijo sodne odločbe.

Člen 55

Sodna odločba, izdana v državi članici, ki nalaga plačilo denarne kazni, je izvršljiva v zaprošeni državi članici samo, če je znesek kazni dokončno določilo sodišče izvora.

Člen 56

Od stranke, ki v eni od držav članic vloži zahtevo za izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ni dovoljeno zahtevati nobene oblike varščine ali depozita, ker je ta stranka tuj državljan ali ker nima stalnega prebivališča ali ker ne prebiva v zaprošeni državi članici.

Člen 57

1.   Če se po tej uredbi zahteva prevod ali transliteracija, se besedilo transliterira ali prevede v uradni jezik zadevne države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov sodnega postopka v kraju, v katerem se uveljavlja sodna odločba, izdana v drugi državi članici, ali se vlaga zahteva, in sicer po pravu te države članice.

2.   V obrazcih iz členov 53 in 60 se lahko besedilo transliterira ali prevede tudi v kateri koli drug uradni jezik ali uradne jezike institucij Unije, za katere je ta država članica navedla, da so sprejemljivi.

3.   Vsak prevod po tej uredbi mora opraviti oseba, ki je za to pooblaščena v eni od držav članic.

POGLAVJE IV

JAVNE LISTINE IN SODNE PORAVNAVE

Člen 58

1.   Javna listina, ki je izvršljiva v državi članici izvora, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da se zahteva razglasitev izvršljivosti. Izvršitev javnih listin se lahko zavrne le, če je očitno v nasprotju z javnim redom zaprošene države članice.

Po potrebi se za javne listine uporabi oddelek 2, pododdelek 2 oddelka 3 oziroma oddelek 4 poglavja III.

2.   Predložena javna listina mora izpolnjevati pogoje, ki se zahtevajo za ugotovitev njene verodostojnosti v državi članici izvora.

Člen 59

Sodna poravnava, ki je izvršljiva v državi članici izvora, se v drugih državah članicah izvrši pod enakimi pogoji kot javne listine.

Člen 60

Pristojni organ ali sodišče države članice izvora izda na zahtevo katere koli zainteresirane stranke potrdilo na obrazcu iz Priloge II, ki vsebuje povzetek izvršljive obveznosti, navedene v javni listini, ali povzetek dogovora med strankama, navedenega v sodni poravnavi.

POGLAVJE V

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 61

Za dokumente, izdane v državi članici v okviru te uredbe, se ne zahteva nikakršna uradna potrditev ali podobna formalnost.

Člen 62

1.   Pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, sodišče uporabi svoje notranje pravo.

2.   Če stranka nima stalnega prebivališča v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v drugi državi članici, sodišče uporabi pravo te države članice.

Člen 63

1.   V tej uredbi ima gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb stalno prebivališče v kraju, kjer ima:

2.   V zvezi z Irsko, Ciprom in Združenim kraljestvom „statutarni sedež“ označuje „registered office“ ali, če tega sedeža ni, „place of incorporation“ (kraj inkorporacije, tj. kraj pridobitve pravne osebnosti) ali, če tudi tega kraja ni, kraj, po pravu katerega je prišlo do ustanovitve.

3.   Za določitev, ali ima trust svoj sedež v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, sodišče uporabi svoja pravila mednarodnega zasebnega prava.

Člen 64

Brez poseganja v bolj ugodne določbe nacionalnega prava lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, ki so za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno z naklepom, sodno preganjane pred kazenskimi sodišči države članice, katere državljani niso, v njihovi nenavzočnosti na sodišču zastopajo v ta namen pooblaščene osebe. Vendar lahko sodišče, ki vodi postopek, odredi njihovo osebno navzočnost. Če zadevna oseba kljub temu ne nastopi pred sodiščem, sodne odločbe, izdane v navzočnosti zadevne osebe, ki ji ni bila dana možnost pripraviti svoje obrambe, v delu, ki zadeva civilnopravno razmerje, v drugih državah članicah ni treba priznati ali izvršiti.

Člen 65

1.   Pristojnosti iz točke 2 člena 8 in člena 13 v tožbah glede garancij ali jamstev ali v drugih intervencijskih tožbah je mogoče uveljavljati v državah članicah s seznama, ki ga je pripravila Komisija v skladu s točko (b) člena 76(1) in členom 76(2) le, kolikor to dovoljuje nacionalno pravo. Osebe s stalnim prebivališčem v drugi državi članici so lahko pozvane v postopke pred sodišči teh držav članic na podlagi pravil o obvestilu drugega o pravdi z navedenega seznama.

2.   Sodne odločbe, izdane v državi članici na podlagi točke 2 člena 8 ali člena 13, se priznajo in izvršijo v vseh drugih državah članicah v skladu s poglavjem III. Vsi učinki, ki jih imajo sodne odločbe, izdane v državah članicah s seznama iz odstavka 1, zoper tretje osebe v skladu s pravom teh držav, se ob uporabi odstavka 1 priznajo v vseh državah članicah.

3.   Države članice s seznama iz odstavka 1 v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (16) (v nadaljnjem besedilu: Evropska pravosodna mreža), zagotavljajo informacije o tem, kako se po njihovem nacionalnem pravu določajo učinki sodnih odločb iz drugega stavka odstavka 2.

POGLAVJE VI

PREHODNE DOLOČBE

Člen 66

1.   Ta uredba se uporablja samo za sodne postopke, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene na dan 10. januarja 2015 ali po tem.

2.   Ne glede na člen 80 se Uredba (ES) št. 44/2001 še naprej uporablja za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene pred 10. januarjem 2015, ki sodijo na področje uporabe navedene uredbe.

POGLAVJE VII

RAZMERJE DO DRUGIH PRAVNIH AKTOV

Člen 67

Ta uredba ne vpliva na uporabo določb, ki urejajo pristojnost in priznanje ter izvršitev sodnih odločb na posebnih pravnih področjih, zajetih v predpisih Unije ali v nacionalni zakonodaji, ki je bila sprejeta zaradi uskladitve s temi predpisi.

Člen 68

1.   Ta uredba med državami članicami nadomešča Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, razen za ozemlja držav članic, ki sodijo na ozemeljsko področje uporabe navedene konvencije in ki so v skladu s členom 355 PDEU izključena iz te uredbe.

2.   V obsegu, v katerem ta uredba med državami članicami nadomešča določbe Bruseljske konvencije iz leta 1968, se vsako sklicevanje na navedeno konvencijo razume kot sklicevanje na to uredbo.

Člen 69

Ob upoštevanju členov 70 in 71 so s to uredbo med državami članicami nadomeščene konvencije, ki urejajo ista področja kot ta uredba. Zlasti so nadomeščene konvencije s seznama, ki ga je pripravila Komisija v skladu s točko (c) člena 76(1) in členom 76(2).

Člen 70

1.   Konvencije iz člena 69 bodo še naprej učinkovale v zvezi z zadevami, za katere se ne uporablja ta uredba.

2.   Še naprej bodo učinkovale v zvezi s sodnimi odločbami, ki so bile izdane, javnimi listinami, ki so bile formalno sestavljene ali registrirane, in sodnimi poravnavami, ki so bile potrjene ali sklenjene pred dnevom začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 44/2001.

Člen 71

1.   Ta uredba ne vpliva na nobeno konvencijo, pogodbenice katere so države članice in ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb.

2.   Da bi se zagotovila njena enotna razlaga, se odstavek 1 uporablja na naslednji način:

Če sta tako država članica izvora kot zaprošena država članica pogodbenici konvencije na posebnem pravem področju, ki določa pogoje za priznanje ali izvršitev sodnih odločb, se uporabljajo ti pogoji. V vsakem primeru se lahko uporabijo določbe te uredbe o priznanju in izvršitvi sodnih odločb.

Člen 72

Ta uredba ne vpliva na sporazume, s katerimi so se države članice še pred začetkom veljavnosti Uredbe (ES) št. 44/2001 v skladu s členom 59 Bruseljske konvencije iz leta 1968 zavezale, da ne bodo priznavale sodnih odločb, izdanih zlasti v drugih državah pogodbenicah navedene konvencije, zoper tožence s stalnim prebivališčem ali običajnim prebivališčem v tretji državi, če bi v primerih iz člena 4 navedene konvencije sodna odločba temeljila samo na pristojnosti, določeni v drugem odstavku člena 3 navedene konvencije.

Člen 73

1.   Ta uredba ne vpliva na uporabo Luganske konvencije iz leta 2007.

2.   Ta uredba ne vpliva na uporabo Newyorške konvencije iz leta 1958.

3.   Ta uredba ne vpliva na uporabo dvostranskih konvencij in sporazumov, ki so bili med tretjo državo in državo članico sklenjeni pred datumom začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 44/2001, ki se nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

POGLAVJE VIII

KONČNE DOLOČBE

Člen 74

Države članice v okviru Evropske pravosodne mreže in z namenom, da bi bile informacije dostopne javnosti, predložijo opis nacionalnih predpisov in postopkov na področju izvršitve sodnih odločb, vključno z organi, pristojnimi za izvršitve, in informacijami o vsakršnih omejitvah izvrševanja, zlasti predpisih o varstvu dolžnika, ter o prekluzivnih in zastaralnih rokih.

Države članice te podatke stalno posodabljajo.

Člen 75

Države članice Komisiji do 10. januarja 2014 sporočijo:

Komisija prek ustreznih sredstev, zlasti prek Evropske pravosodne mreže, omogoči, da so vse informacije dostopne javnosti.

Člen 76

1.   Države članice Komisijo uradno obvestijo o:

2.   Komisija na podlagi uradnih obvestil držav članic iz odstavka 1 pripravi ustrezne sezname.

3.   Države članice uradno obvestijo Komisijo o morebitnih naknadnih spremembah, ki jih je treba vnesti v te sezname. Komisija te sezname ustrezno spremeni.

4.   Komisija sezname in njihove morebitne naknadne spremembe objavi v Uradnem listu Evropske unije.

5.   Komisija tudi na vsak drug ustrezen način, zlasti prek Evropske pravosodne mreže, omogoči, da so vsi podatki, uradno sporočeni v skladu z odstavkoma 1 in 3, na voljo javnosti.

Člen 77

Komisija je v zvezi s spremembami prilog I in II pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 78.

Člen 78

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 77 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 9. januarja 2013.

3.   Pooblastilo iz člena 77 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 77, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 79

Komisija do 11. januarja 2022 predloži poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi te uredbe. V to poročilo vključi oceno, ali je pravila o pristojnosti treba razširiti na tožence, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici, pri tem pa upošteva praktično uporabo te uredbe in morebiten razvoj dogodkov na mednarodni ravni. Kadar je to primerno, poročilo vsebuje predlog za spremembo te uredbe.

Člen 80

Ta uredba razveljavlja Uredbo (ES) št. 44/2001. Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

Člen 81

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 10. januarja 2015, z izjemo členov 75 in 76, ki se uporabljata od 10. januarja 2014.

(1)  UL C 218, 23.7.2011, str. 78.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 20. novembra 2012 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 6. decembra 2012.

(3)  UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

(4)  UL C 115, 4.5.2010, str. 1.

(5)  UL L 299, 31.12.1972, str. 32, UL L 304, 30.10.1978, str. 1, UL L 388, 31.12.1982, str. 1, UL L 285, 3.10.1989, str. 1, UL C 15, 15.1.1997, str. 1. Za prečiščeno različico glej UL C 27, 26.1.1998, str. 1.

(6)  UL L 319, 25.11.1988, str. 9.

(7)  UL L 120, 5.5.2006, str. 22.

(8)  UL L 147, 10.6.2009, str. 5.

(9)  UL L 7, 10.1.2009, str. 1.

(10)  UL L 74, 27.3.1993, str. 74.

(11)  UL L 157, 30.4.2004, str. 45.

(12)  UL L 174, 27.6.2001, str. 1.

(13)  UL L 299, 16.11.2005, str. 62.

(14)  UL L 335, 17.12.2009, str. 1.

(15)  UL L 324, 10.12.2007, str. 79.

(16)  UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

  翻译：

查看mercari原页面

收藏该商品

立即下单