18.3.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 73/1

(1)

Evropska komisija („Komisija“) je 11. marca 2015 na podlagi člena 10 osnovne uredbe, začela protisubvencijsko preiskavo v zvezi z uvozom cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije (zadevna država) v Unijo. Obvestilo o začetku („obvestilo o začetku“) je objavila v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Preiskavo je začela na podlagi pritožbe, ki jo je 26. januarja 2015 vložila skupina Saint-Gobain PAM Group („pritožnik“) v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo več kot 25 % celotne proizvodnje cevi iz nodularnega litega železa v Uniji. Pritožba je vsebovala dokaze prima facie o subvencioniranju in znatni škodi, ki je zaradi tega nastala, kar je zadostovalo za začetek preiskave.

(3)

Pred začetkom postopka in v skladu s členom 10(7) osnovne uredbe je Komisija indijsko vlado obvestila, da je prejela pravilno dokumentirano pritožbo o domnevno subvencioniranem uvozu cevi iz nodularnega litega železa s poreklom iz Indije, ki povzroča znatno škodo industriji Unije. Indijska vlada je bila povabljena na posvetovanja, da bi se razjasnil položaj glede vsebine pritožbe in dosegla sporazumna rešitev. Sprejela je povabilo na posvetovanja, ki so bila nato opravljena. Na posvetovanjih sporazumna rešitev ni bila dosežena.

(4)

Nato je Komisija vse strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno izravnalno dajatev na uvoz cevi iz nodularnega litega železa s poreklom iz Indije v Unijo. Poleg tega se je javil in predložil pripombe še en indijski proizvajalec, tj. Tata Metaliks DI Pipes Limited („Tata“).

(5)

Za vse strani je bil določen rok za pošiljanje pripomb v zvezi z razkritjem.

(6)

Na zahtevo družbe Electrosteel Castings Limited je 28. januarja 2016 potekalo zaslišanje s pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih.

(7)

Komisija je 20. decembra 2014 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (3) („osnovna protidampinška uredba“), v Uradnem listu Evropske unije  (4) objavila obvestilo o začetku protidampinške preiskave v zvezi z uvozom cevi iz nodularnega litega železa s poreklom iz Indije v Unijo.

(8)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/1559 (5) je 18. septembra 2015 uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz cevi iz nodularnega litega železa s poreklom iz Indije („začasna protidampinška uredba“). Dokončne ugotovitve navedene preiskave so predmet ločene uredbe (6).

(9)

Analizi škode, vzročne zveze in interesa Unije, izvedeni v tej protisubvencijski in vzporedni protidampinški preiskavi, sta smiselno enaki, saj so opredelitev industrije Unije, reprezentativni proizvajalci Unije in obdobje preiskave enaki v obeh preiskavah.

(10)

Komisija je v obvestilu o začetku zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo, če želijo sodelovati v preiskavi. Poleg tega je o začetku preiskave posebej obvestila pritožnika, druge znane proizvajalce Unije, znane proizvajalce izvoznike in indijske organe, znane uvoznike, dobavitelje in uporabnike, trgovce ter združenja, za katera je znano, da jih to zadeva, ter jih povabila k sodelovanju.

(11)

Zainteresirane strani so imele možnost, da predložijo pripombe o začetku preiskave in zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih. Nobena zainteresirana stran ni zahtevala zaslišanja, da bi izrazila svoje pripombe o začetku preiskave.

(12)

Komisija je v obvestilu o začetku navedla, da bo morda izbrala vzorec zainteresiranih strani v skladu s členom 27 osnovne uredbe.

(13)

Vzorčenje proizvajalcev Unije ni bilo potrebno. Samo tri družbe ali skupine družb v Uniji proizvajajo zadevni izdelek in dve od njih, ki predstavljata približno 96 % celotne proizvodnje Unije, sta sodelovali v preiskavi.

(14)

Kar zadeva nepovezane uvoznike, jih je Komisija pozvala, naj predložijo informacije, določene v obvestilu o začetku, da bi se lahko odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi lahko v tem primeru izbrala vzorec. Noben nepovezan uvoznik se ni javil v rokih iz obvestila o začetku.

(15)

Da bi se Komisija lahko odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi v tem primeru lahko izbrala vzorec, je vse proizvajalce izvoznike v Indiji pozvala, naj predložijo informacije, določene v obvestilu o začetku. Poleg tega je misijo Republike Indije pri Evropski uniji pozvala, naj opredeli morebitne druge proizvajalce izvoznike, ki bi bili zainteresirani za sodelovanje v preiskavi, in/ali stopi v stik z njimi.

(16)

Trije proizvajalci izvozniki iz zadevne države so zagotovili zahtevane informacije in se strinjali z vključitvijo v vzorec. Predstavljali so 100 % izvoza iz Indije v obdobju preiskave. Zato se je Komisija odločila, da vzorčenje ni potrebno.

(17)

Vprašalniki so bili poslani trem proizvajalcem izvoznikom oziroma skupinam proizvajalcev v Indiji, trem proizvajalcem Unije in uporabnikom, ki so se javili v rokih iz obvestila o začetku.

(18)

Komisiji sta izpolnjene vprašalnike vrnila dva od treh indijskih proizvajalcev izvoznikov. Zato je Komisija menila, da je tretji proizvajalec izvoznik prekinil sodelovanje v preiskavi.

(19)

V začetni fazi so se sodelujoči proizvajalci Unije in uporabniki strinjali, da bi se v tem postopku lahko uporabile tudi informacije, zbrane v vzporedni protidampinški preiskavi. Poleg uporabnikov, ki so se javili že v vzporedni protidampinški preiskavi, je informacije predložilo več deset uporabnikov.

(20)

Komisija je zbrala in preverila vse informacije, ki sta jih predložila proizvajalca izvoznika v Indiji in so se ji zdele potrebne za začasno določitev subvencioniranja. Preveritveni obiski so bili opravljeni v naslednjih družbah:

(21)

Preiskava subvencioniranja in škode je zajemala obdobje od 1. oktobra 2013 do 30. septembra 2014 („obdobje preiskave“). Preiskava trendov, pomembnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2011 do konca obdobja preiskave („obravnavano obdobje“).

(22)

Zadevni izdelek so cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) („cevi iz nodularnega litega železa“) s poreklom iz Indije, ki se trenutno uvrščajo pod oznaki KN ex 7303 00 10 in ex 7303 00 90. Ti oznaki KN sta zgolj informativni.

(23)

Cevi iz nodularnega litega železa se uporabljajo za oskrbo s pitno vodo, odstranjevanje odplak in namakanje kmetijskih zemljišč. Prenos vode skozi cevi iz nodularnega litega železa lahko temelji na pritisku ali zgolj na težnosti. Cevi imajo premer od 60 mm do 2 000 mm, dolge pa so 5,5, 6, 7 ali 8 metrov. Običajno so obložene s cementom ali drugimi materiali, njihova zunanja površina pa je prevlečena s cinkom, barvana ali ovita s trakom. Glavni končni uporabniki so javna komunalna podjetja.

(24)

Družba Jindal in indijska vlada sta trdili, da bi bilo treba cevi iz nodularnega litega železa, ki niso prevlečene niti na notranji niti zunanji strani („gole cevi“), izključiti iz zadevnega izdelka z utemeljitvijo, da so take cevi polizdelki z drugačnimi fizikalnimi, tehničnimi in kemičnimi lastnostmi ter jih brez nadaljnje predelave ni mogoče uporabljati za prenos vode. Gole cevi prav tako niso zamenljive z zadevnim izdelkom in imajo drugačno končno uporabo.

(25)

Pritožnik je nasprotoval tej trditvi in trdil, da imajo vse cevi iz nodularnega litega železa, ne glede na to, ali so prevlečene ali ne, enake osnovne fizikalne, tehnične in kemične lastnosti ter enako končno uporabo. Trdil je tudi, da se postopki nanašanja notranje in zunanje prevleke štejejo za končne postopke, ki predstavljajo le do 20 % vseh stroškov proizvodnje cevi iz nodularnega litega železa in ne spreminjajo osnovnih lastnosti teh cevi. Nadalje je poudaril, da gole cevi kot take nimajo nobene dejanske funkcije ali uporabe na končnem trgu razen prenašanja vode in odplak ter se ne prodajajo na trgu Unije, ampak jih je treba nujno prevleči, preden se dajo na trg, da izpolnjujejo standarde EU. Poleg tega spadajo gole cevi iz nodularnega litega železa pod isto carinsko oznako kot prevlečene cevi, zato bi lahko njihova izključitev povzročila izogibanje kakršnim koli protisubvencijskim ukrepom in zmanjšala učinkovitost takih ukrepov glede na veliko zmogljivost indijskih izvoznikov za izvajanje postopkov nanosa prevleke v Uniji (približno 80 000 ton letno). V zvezi s tem je pritožnik nadalje trdil, da se je indijski uvoz golih cevi od leta 2013 znatno povečal in da je bil uvoz teh cevi leta 2015 skoraj trikrat večji kot leta 2013. Po mnenju pritožnika se bo ta trend verjetno nadaljeval.

(26)

Preiskava je pokazala, da gole cevi nimajo dejanske tržne funkcije/uporabe in se kot take na trgu Unije ne prodajajo. Te cevi je treba nujno nadalje predelati, tj. nanesti notranjo in zunanjo prevleko, preden jih je mogoče tržiti ter začnejo izpolnjevati standarde EU za prenos vode in odplak. Čeprav skladnost s standardi EU ni nujno odločilni dejavnik za določitev obsega izdelka, je dejstvo, da je treba gole cevi dodatno predelati, preden se lahko dajo v predvideno končno uporabo, dejavnik, ki se ne sme spregledati pri analiziranju, ali je gola cev končni izdelek ali samo polizdelek. Komisija zato ugotavlja, da bi bilo treba gole cevi iz nodularnega litega železa šteti za polizdelane cevi iz nodularnega litega železa.

(27)

Vendar se lahko polizdelki in končni izdelki štejejo za en izdelek, če (i) imajo enake bistvene lastnosti in (ii) dodatni stroški predelave niso visoki (7). Nesporno je, da se z nanosom notranje in zunanje prevleke golim cevem doda fizikalna lastnost, ki jim zagotavlja njihovo ključno in osnovno uporabo na trgu Unije, tj. prenos vode in odplak v skladu s standardi EU. Poleg tega je nesporno, da stroški dodajanja notranje in zunanje prevleke golim cevem običajno znašajo do 20 % celotnih stroškov proizvodnje cevi iz nodularnega litega železa. Zato je treba stroške dodatne predelave šteti za visoke.

(28)

Iz tega sledi, da se za polizdelane cevi iz nodularnega litega železa ne more šteti, da skupaj z dokončanimi (notranje in zunanje prevlečenimi) cevmi iz nodularnega litega železa predstavljajo en izdelek, zato bi jih bilo treba izključiti iz zadevnega izdelka.

(29)

Poleg tega Komisija ni ugotovila, da obstaja znatno tveganje izogibanja ukrepom, če bi bile gole cevi izključene iz obsega izdelka. Gole cevi uvaža samo ena povezana družba družbe Jindal, ki ima v nasprotju s trditvijo pritožnika v Uniji omejene zmogljivosti za nanašanje prevleke. Glede na preverjene podatke Komisije je dejanska zmogljivost približno 15 000 ton letno. Poleg tega se zdi, da čeprav uvoz golih cevi iz Indije po obdobju preiskave narašča, je njegov obseg po podatkih pritožnika še vedno majhen (manj kot 10 000 ton leta 2015). Glede na omejeno zmogljivost povezane družbe za nanašanje prevleke v Uniji in njen obstoječi poslovni načrt v zvezi z golimi cevmi za naslednja leta, tj. 15 000 – 21 000 ton do leta 2017, ni verjetno, da bi se ta proizvodni obrat lahko spremenil v vstopno točko za množični dotok golih cevi z edinim ciljem, da bi se tam nanje nanesla prevleka in bi se tako izognili dajatvam za dokončane cevi v Uniji, kar bi lahko bil predmet spora v skladu s členom 23 osnovne uredbe.

(30)

Družba Jindal je zahtevala, da se cevi iz nodularnega litega železa s prirobnico izključijo iz obsega izdelka.

(31)

V nasprotju z golimi cevmi so cevi s prirobnico cevi iz nodularnega litega železa, ki se dokončno predelajo z nanosom notranje in zunanje prevleke. Zato so primerne za prenos vode in odplak brez nadaljnje predelave. Običajno so odrezane po dolžini od celotne dolžine cevi iz nodularnega litega železa in opremljene s prirobnicami, da se spajajo s sorniki in maticami, medtem ko se druge cevi iz nodularnega litega železa spajajo z obojkami. Za rezanje po dolžini in dodajanje prirobnic se ne more šteti, da spreminjata osnovno lastnost cevi iz nodularnega litega železa, ki je prenos vode in odplak, ali da povzročata visoke stroške predelave. Čeprav izdelava cevi s prirobnicami iz cevi iz nodularnega litega železa zahteva nekaj dodatne predelave, Komisija kljub temu meni, da so cevi s prirobnicami en izdelek, zahteva za izključitev pa se zavrne.

(32)

Ob upoštevanju navedenega se zadevni izdelek dokončno opredeli kot cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) („cevi iz nodularnega litega železa“), pri čemer so izključene cevi iz nodularnega litega železa brez notranje in zunanje prevleke („gole cevi“), s poreklom iz Indije, ki se trenutno uvrščajo pod oznaki KN ex 7303 00 10 in ex 7303 00 90.

(33)

Preiskava je pokazala, da imata zadevni izdelek, kot je opredeljen zgoraj ter ki se proizvaja in prodaja v Indiji, ter izdelek, ki se proizvaja in prodaja v Uniji, enake osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti, zato sta podobna izdelka v smislu člena 2(c) osnovne uredbe.

(34)

Na podlagi informacij iz pritožbe ter odgovorov indijske vlade in proizvajalcev izvoznikov na vprašalnik Komisije so bile preiskane naslednje subvencijske prakse in posebni povezani ukrepi (sheme), ki domnevno vključujejo dodeljevanje subvencij:

(35)

Pritožnik je trdil, da je indijska vlada v preteklosti prek indijske državne banke zagotavljala jamstva za posojila proizvajalcem v jeklarskem sektorju. Dodeljena ugodnost naj bi bila razlika med zneskom, plačanim za posojilo, za katero je bilo zagotovljeno jamstvo, in zneskom, ki bi se plačal za podobno posojilo brez jamstva vlade. Subvencija naj bi vključevala razliko med zneskom obresti ali premije, ki bi ga družba plačala za posojilo, če bi bilo pridobljeno na komercialni podlagi, ob upoštevanju referenčnih vrednosti, in zneskom, ki ga je dejansko plačala, ker je jamstvo za posojilo zagotovila indijska vlada.

(36)

Indijska proizvajalca izvoznika sta prejela posojila od več bank, med drugim tudi od indijske državne banke. Vendar za ta posojila ni jamčila indijska vlada. Poleg tega so bile plačane obrestne mere skladne s tržnimi pogoji, ki so jih druge banke določile za podobna posojila.

(37)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju.

(38)

Pritožnik je trdil, da indijska vlada zagotavlja posojila za financiranje projektov raziskav in razvoja v železarskem in jeklarskem sektorju prek razvojnega sklada za jeklo. Dodeljena ugodnost naj bi bila razlika med obrestmi za posojila iz razvojnega sklada za jeklo in obrestmi, ki bi se obračunale pod tržnimi pogoji za komercialno posojilo.

(39)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista prejela posojil iz razvojnega sklada za jeklo.

(40)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju.

(41)

Pritožnik je trdil, da indijska vlada zagotavlja sredstva za spodbujanje projektov raziskav in razvoja v železarskem in jeklarskem sektorju. Ugodnost naj bi ustrezala znesku zagotovljenih sredstev (50 % stroškov za raziskave in razvoj).

(42)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista prejela sredstev v okviru te sheme.

(43)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju.

(44)

Pritožnik je trdil, da je bil en indijski proizvajalec izvoznik upravičen do te sheme. Shema vključuje poenostavitev nakupa zemljišč za projekte, za katere se predvideva naložba v višini 1 milijarde rupij ali več in če 25 % zemljišča kupi sam nosilec projekta. Ugodnost naj bi bila plačilo radžastanske vlade za preostalih 75 % vrednosti zemljišča.

(45)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista prejela sredstev v okviru te sheme.

(46)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju.

(47)

Pritožnik je trdil, da sta proizvajalca izvoznika zadevnega izdelka upravičena do te sheme in da je treba predpostavljati, da sta zaprosila za sredstva iz nje, saj izvozita večino svoje proizvodnje.

(48)

Družba, registrirana kot izvozno usmerjeni obrat, je upravičena do oprostitve in/ali povračila več dajatev in davkov. Ugodnost naj bi bila znesek prihodkov vlade, ki bi zapadli v plačilo in so opuščeni.

(49)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista bila registrirana kot izvozno usmerjena obrata.

(50)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju v obdobju preiskave.

(51)

Pritožnik je trdil, da sta proizvajalca izvoznika zadevnega izdelka upravičena do te sheme, ki zagotavlja pravico do dobropisov za dajatve, ki ustrezajo deležu vrednosti FOB izvoza v nekatere države. Dobropisi za dajatve se lahko uporabljajo za izravnavo uvoznih dajatev, dodeljena ugodnost pa je tako enaka znesku prihodkov vlade, ki bi zapadli v plačilo in so opuščeni.

(52)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista prejela dobropisov za dajatve v okviru te sheme.

(53)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju v obdobju preiskave.

(54)

Pritožnik je trdil, da sta proizvajalca izvoznika zadevnega izdelka upravičena do te sheme, ki omogoča dajatev prost uvoz surovin, goriva, nafte, virov energije in katalizatorjev, ki se uporabljajo kot surovina v proizvodnem postopku, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Ugodnost naj bi bila znesek prihodkov vlade, ki bi zapadli v plačilo in so opuščeni.

(55)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista uživala ugodnosti te sheme.

(56)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju v obdobju preiskave.

(57)

Pritožnik je trdil, da sta proizvajalca izvoznika zadevnega izdelka upravičena do te sheme, ki omogoča dajatev prost uvoz surovin za proizvodnjo posameznega izdelka ali kategorije izdelkov ali polizdelkov, ki bodo izvoženi ali za katere se domneva, da bodo izvoženi. Ugodnost naj bi bila znesek prihodkov vlade, ki bi zapadli v plačilo in so opuščeni.

(58)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista uživala ugodnosti te sheme.

(59)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju v obdobju preiskave.

(60)

Pritožnik je trdil, da sta proizvajalca izvoznika zadevnega izdelka upravičena do te sheme, ki je podobna shemi ciljnega trga in zagotavlja pravico do dobropisov za dajatve, ki ustrezajo deležu dodatne rasti, dosežene v proračunskem letu 2012 – 2013 v primerjavi s proračunskim letom 2011 – 2012. Dobropisi za dajatve se lahko uporabljajo za izravnavo uvoznih dajatev, dodeljena ugodnost pa je tako enaka znesku prihodkov vlade, ki bi zapadli v plačilo in so opuščeni.

(61)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista uživala ugodnosti te sheme.

(62)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju v obdobju preiskave.

(63)

Pritožnik je trdil, da je en proizvajalec izvoznik zadevnega izdelka (ki posluje v Gudžaratu) upravičen do te sheme in je verjetno imel ugodnosti od nje, kar omogoča oprostitev DDV pri nakupu blaga v povezavi z izvozom. Oprostitev naj bi predstavljala finančni prispevek, saj zmanjšuje prihodke vlade iz DDV. Dodeljena ugodnost ustreza znesku prihodkov vlade, ki bi zapadli v plačilo in so opuščeni.

(64)

Indijska proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave nista uživala ugodnosti te sheme za zadevni izdelek.

(65)

Zato Komisija za to shemo ni našla dokazov o subvencioniranju v obdobju preiskave.

(66)

Pritožnik je trdil, da indijska vlada zagotavlja blago proizvajalcem jekla tako, da jim zagotavlja železovo rudo in premog z dodeljevanjem rudarskih pravic za lastno uporabo (tj. pravic, ki so proizvajalcem jekla omogočale pridobivanje železove rude in premoga za njihovo notranjo uporabo).

(67)

Pritožnik se je skliceval na veljavno indijsko zakonodajo v zvezi s pridobivanjem železove rude in premoga, vključno z najnovejšim razvojem, ter navedel, da imajo nekateri indijski proizvajalci zadevnega izdelka svoje rudnike.

(68)

Menil je, da je pridobivanje železove rude za lastno uporabo dejansko specifično, saj je omejeno na nekatera podjetja, kot so proizvajalci jekla, in da je pridobivanje premoga za lastno uporabo s pravnega stališča specifično, saj se daje prednost z dodeljevanjem premogovniških blokov proizvajalcem jekla, katerih letna proizvodna zmogljivost presega en milijon ton.

(69)

Menil je tudi, da je ugodnost podeljevanja koncesij za pridobivanje premoga za lastno uporabo indijskim proizvajalcem zadevnega izdelka razlika med skupnimi stroški licenčnin, plačanih za rudarsko koncesijo, stroški izkopavanja in prečiščevanja, da se doseže zahtevana stopnja kakovosti, in referenčno ceno CIF avstralskega koksnega premoga v indijskem pristanišču.

(70)

Kar zadeva ugodnost podeljevanja koncesij za pridobivanje železove rude za lastno uporabo, je pritožnik menil, da bi jo bilo treba oceniti: bodisi (i) na podlagi pogojev, ki prevladujejo na svetovnem trgu za nakup železove rude v skladu s členom 6(d)(ii) osnovne uredbe, ali (ii) na podlagi pogojev, ki prevladujejo v Indiji, prilagojenih za upoštevanje vpliva izvozne dajatve na železovo rudo, saj je to dejavnik, ki izkrivlja normalne tržne pogoje.

(71)

Pritožnik je navedel, da je ministrstvo Združenih držav za trgovino (USDOC) preučilo program pridobivanja železove rude za lastno uporabo in program pridobivanja premoga za lastno uporabo v več preiskavah v zvezi z uvozom nekaterih ploščatih toplo valjanih izdelkov iz ogljikovega jekla iz Indije in proti njima uvedlo izravnalne ukrepe.

(72)

Indijska vlada je navedla pravno podlago, v skladu s katero se prosilcem dodeljujejo koncesije za pridobivanje mineralov.

(73)

Indijska vlada je pojasnila, da je sektor železove rude v Indiji že od nekdaj dereguliran trg in da je deregulacija sektorja premoga začela veljati januarja 2000.

(74)

Enemu od dveh indijskih proizvajalcev izvoznikov so bile dodeljene rudarske pravice za železovo rudo (za premog pa ne). Vendar se železova ruda, pridobljena v zadevnem rudniku, ne uporablja za proizvodnjo zadevnega izdelka (zaradi nizke vsebnosti železa), ampak za druge poslovne dejavnosti skupine. Zadevni proizvajalec je nabavljal železovo rudo, potrebno za proizvodnjo zadevnega izdelka, pri nepovezanih dobaviteljih v Indiji.

(75)

Drugemu indijskemu proizvajalcu izvozniku so bile dodeljene rudarske pravice za premog (za železovo rudo pa ne). Ker letna količina pridobljenega premoga ni zadoščala za zadovoljitev njegovih potreb, ga je nabavljal tudi pri nepovezanih dobaviteljih v Avstraliji.

(76)

Po sodbi indijskega vrhovnega sodišča leta 2014 je ta proizvajalec izvoznik dokazal, da so bile vse predhodno dodeljene rudarske pravice za premog umaknjene in da trenutno poteka konkurenčni postopek zbiranja ponudb za pridobitev rudarskih pravic za premog v Indiji. Zadevni proizvajalec zato ne nabavlja več premoga na podlagi rudarskih pravic za lastno uporabo. Poleg tega je ta proizvajalec izvoznik tudi dokazal, da v okviru novega postopka dodeljevanja rudarskih pravic, ki ga je uvedla indijska vlada, ne bo upravičen do pridobitve rudarskih pravic zaradi omejitev, povezanih s postopkom.

(77)

Zato Komisiji ni treba nadalje analizirati te sheme.

(78)

Podroben opis sheme FPS je v odstavku 3.15 dokumenta Zunanjetrgovinska politika (FTP) 2009 – 2014 in odstavku 3.9 Priročnika o postopkih (HOP) 2009 – 2014.

(79)

V skladu z odstavkom 3.15.2 FTP 2009 – 2014 so izvozniki prijavljenih izdelkov, navedenih v Dodatku 37D k HOP I 2009 – 2014, upravičeni do te sheme.

(80)

V okviru te sheme je uvoz izdelkov, navedenih v Dodatku 37D k HOP, upravičen do dobropisa za dajatve, ki znaša 2 % vrednosti FOB. Stopnja dobropisa za dajatve za cevi iz nodularnega litega železa je bila leta 2012 zvišana na 5 %. Cevi iz nodularnega litega železa so tako upravičene do dobropisa za dajatve.

(81)

Dobropisi za dajatve v okviru sheme FPS se lahko prosto prenašajo in veljajo 24 mesecev od datuma izdaje zadevnega certifikata o upravičenju do dobropisa. Uporabljajo se lahko za plačilo carin na poznejši uvoz katerih koli surovin ali blaga, vključno z investicijskim blagom.

(82)

Certifikat o upravičenju do dobropisa se izda iz pristanišča, iz katerega je bil opravljen izvoz, in po izvedbi izvoza ali odpremi blaga. Dokler vložnik zagotavlja organom kopije vse ustrezne izvozne dokumentacije (npr. izvoznega naloga, računov, odpremnic, bančnih potrdil o realizaciji), indijska vlada nima pravice odločati o dodeljevanju dobropisov za dajatve.

(83)

Obe družbi sta v obdobju preiskave uporabljali to shemo.

(84)

Shema FPS zagotavlja subvencije v smislu člena 3(1)(a)(ii) in člena 3(2) osnovne uredbe. Dobropis za dajatve v okviru sheme FPS je finančni prispevek indijske vlade, ker bo ta dobropis na koncu uporabljen za izravnavo uvoznih dajatev, s čimer se zmanjša prihodek indijske vlade od dajatev, ki bi sicer zapadle v plačilo. Poleg tega dobropis za dajatve v okviru sheme FPS zagotavlja ugodnost za izvoznika, ker izboljša njegovo likvidnost.

(85)

Shema FPS je tudi zakonsko pogojena z opravljenim izvozom in zato specifična, proti njej pa se lahko v skladu s prvim pododstavkom člena 4(4)(a) osnovne uredbe uvedejo izravnalni ukrepi.

(86)

Te sheme ni mogoče šteti za dovoljen sistem povračila dajatev ali sistem nadomestnega povračila v smislu člena 3(1)(a)(ii) osnovne uredbe. Ne izpolnjuje strogih pravil iz točke (i) Priloge I, Priloge II (opredelitev in pravila za povračila) in Priloge III (opredelitev in pravila za nadomestna povračila) k osnovni uredbi. Izvoznik ni nikakor zavezan dejansko porabiti blago, uvoženo brez dajatev, v proizvodnem postopku, znesek dobropisa pa ni izračunan glede na dejansko porabljene surovine. Ni sistema ali postopka, ki bi potrdil, katere surovine so porabljene v proizvodnem postopku izvoznega izdelka oziroma ali je prišlo do presežnega plačila uvoznih dajatev v smislu točke (i) Priloge I ter prilog II in III k osnovni uredbi. Izvoznik je upravičen do ugodnosti iz sheme FPS ne glede na to, ali sploh uvaža katere koli surovine. Za dodelitev ugodnosti zadošča, da izvoznik zgolj izvaža blago, ne da bi dokazal, da so bile uvožene katere koli surovine. Tako so celo izvozniki, ki vse svoje surovine nabavljajo lokalno in ne uvažajo blaga, ki se lahko uporablja kot surovina, upravičeni do ugodnosti iz sheme FPS. Poleg tega lahko izvoznik uporabi dobropise za dajatve v okviru sheme FPS za uvoz investicijskega blaga, čeprav to ni zajeto s področjem uporabe dovoljenih sistemov povračil dajatev, kakor je določeno v točki (i) Priloge I k osnovni uredbi, ker se to blago ne uporablja v proizvodnji izvoznih izdelkov.

(87)

Z novo petletno zunanjetrgovinsko politiko za obdobje 2015 – 2020 je bila uvedena nova shema, imenovana „shema za izvoz blaga iz Indije“ (Merchandise Exports from India Scheme – MEIS), ki je nadomestila številne prej obstoječe sheme, vključno s shemo FPS. Ker so merila za upravičenost za shemi FPS in MEIS v bistvu enaka, je jasno, da shema FPS ni bila ukinjena, ampak je bila zgolj preimenovana, ugodnost, ki se je dodeljevala s shemo FPS, pa se dodeljuje tudi s to novo shemo. Zato je ugodnost, dodeljeno s shemo FPS, še vedno mogoče izravnati.

(88)

Po razkritju je družba ECL trdila, da se shema MEIS ne more samodejno šteti za različico ali nadomestno shemo sheme FPS. Komisija je ta argument zavrnila, saj so merila za upravičenost ter upravičenci za shemi FPS in MEIS enaki, kar zadeva proizvajalce cevi iz nodularnega litega železa. Indijska vlada je v izpolnjenem vprašalniku priznala, da je bila shema FPS „združena v novo shemo [MEIS]“ (8). Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(89)

Vendar se shemi razlikujeta v znesku ugodnosti, dodeljene v okviru obeh shem. Stopnja dobropisa za dajatve, ki jo ponuja shema MEIS, je trenutno 2 % vrednosti FOB izvoza (v obdobju preiskave je znašala 5 % za shemo FPS).

(90)

Indijska proizvajalca sta pred in po dokončnem razkritju trdila, da bi morala biti ta nižja vrednost parameter za količinsko opredelitev zneska morebitne ugodnosti, ki ga je treba izravnati. Družba ECL se je sklicevala na „Smernice Komisije za izračun višine subvencij v preiskavah v zvezi z izravnalnimi dajatvami“ (9) in primer 1, pri katerem bi se morala spremenjena ugodnost, ki se uporablja za poznejšo fazo obdobja preiskave, uporabiti, „če je sprememba trajna“. To je trdila tudi indijska vlada po dokončnem razkritju.

(91)

Komisija je zavrnila to trditev iz naslednjega razloga. V skladu s členom 5 osnovne uredbe „[se] znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, […] izračuna glede na ugodnost za prejemnika, ki se ugotovi v obdobju preiskave o subvencioniranju“. V obdobju preiskave je bila ugodnost za proizvajalca izvoznika dobropis za dajatve v višini 5 % vrednosti FOB izvoza zadevnega izdelka.

(92)

V skladu s členom 11 osnovne uredbe „[se] [i]nformacije, ki se nanašajo na čas po preiskavi, […] ponavadi ne upoštevajo“. To pomeni, da se lahko dogodki po obdobju preiskave upoštevajo le v izjemnih okoliščinah, in sicer kadar bi bilo njihovo neupoštevanje „očitno neustrezno“ (10). Ta prag je bil na primer dosežen, ko je leta 2004 k Evropski uniji pristopilo deset novih držav članic, kar je sprožilo dolžnost Komisije, da razišče, ali so bile informacije, prejete med preiskavo, še vedno reprezentativne za razširjeno EU (11).

(93)

Vendar ta prag v tem primeru ni dosežen. Osnovna subvencijska shema se bo izvajala tudi po obdobju preiskave, izvozniki pa so uživali ugodnosti 5-odstotne stopnje v obdobju preiskave. Tudi predpostavke, da je znižana 2-odstotna stopnja po obdobju preiskave trajna, ni mogoče potrditi, saj lahko vlada stopnjo za shemo kadar koli spremeni (12). Take spremembe niso le hipotetične, kar kaže praksa iz prejšnjega sistema. Prejšnja shema FPS je bila zakonsko uvedena leta 2009, sprememba stopnje z 2 % na 5 %, ki jo je določila vlada, pa je začela veljati 31. decembra 2012 (13). Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov Komisija ugotavlja, da izravnava zneska v višini 5 % za shemo FPS v obdobju preiskave ni očitno neustrezna. Če se bo sedanja 2-odstotna stopnja izkazala za dolgotrajno, bodo lahko izvozniki zahtevali vmesni pregled za prikaz trajne spremembe okoliščin v zvezi s to subvencijsko shemo.

(94)

Znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, je bil izračunan na podlagi ugodnosti za prejemnika, ki je bila ugotovljena v obdobju preiskave, kakor jo je sodelujoči proizvajalec izvoznik knjižil po obračunskem načelu kot prihodek v fazi izvozne transakcije. V skladu s členom 7(2) in (3) osnovne uredbe se je ta znesek subvencije (števec) dodelil za prihodke od izvoza med obdobjem preiskave kot ustrezen imenovalec, saj je subvencija odvisna od opravljenega izvoza in ni bila dodeljena glede na izdelane, pridelane, izvožene ali prepeljane količine.

(95)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to shemo, v obdobju preiskave za družbo ECL in njeno podružnico Srikalahasthi Pipes Limited („skupina ECL Group“) je znašala 4,35 %, za družbo Jindal Saw India pa 3,11 %.

(96)

Podroben opis sheme EPCGS je v poglavju 5 dokumenta FTP 2009–2014 in poglavju 5 dokumenta HOP 2009–2014.

(97)

Do te sheme so upravičeni proizvajalci izvozniki, trgovci izvozniki, „vezani“ na spremljajoče proizvajalce, in ponudniki storitev.

(98)

Pod pogojem obveznosti izvoza je družbi dovoljen uvoz investicijskega blaga (novega in do 10 let starega) po znižani stopnji dajatve. Obveznost izvoza je obveznost izvoza minimalne vrednosti blaga, ki ustreza šest- ali osemkratniku zneska privarčevane dajatve, odvisno od izbrane podsheme. Indijska vlada v ta namen po vlogi in plačilu pristojbine izda dovoljenje EPCGS. Shema določa znižano stopnjo uvozne dajatve v višini 3 % za vse investicijsko blago, uvoženo v okviru te sheme. Za izpolnjevanje obveznosti izvoza se mora uvoženo investicijsko blago uporabiti za proizvodnjo določene količine izvoznega blaga v nekem obdobju. V skladu s FTP 2009–2014 se lahko investicijsko blago uvaža po ničelni stopnji dajatve v okviru sheme EPCGS, vendar je v tem primeru rok za izpolnitev obveznosti izvoza krajši.

(99)

Imetnik dovoljenja EPCGS lahko investicijsko blago nabavlja tudi na domačem trgu. V takem primeru lahko domači proizvajalec investicijskega blaga izkoristi ugodnost dajatev prostega uvoza sestavnih delov, potrebnih za proizvodnjo takega investicijskega blaga. Domači proizvajalec lahko zahteva tudi ugodnosti iz predvidenega izvoza v zvezi z dobavo investicijskega blaga imetniku dovoljenja EPCGS.

(100)

Ugotovljeno je bilo, da sta v obdobju preiskave obe družbi v okviru sheme EPCGS prejeli koncesije, ki bi lahko bile dodeljene zadevnemu izdelku.

(101)

Shema EPCGS zagotavlja subvencije v smislu člena 3(1)(a)(ii) in člena 3(2) osnovne uredbe. Znižanje dajatve pomeni finančni prispevek indijske vlade, saj ta koncesija zmanjša prihodek indijske vlade od dajatev, ki bi sicer zapadle v plačilo. Poleg tega znižanje dajatve pomeni ugodnost za izvoznika, saj ob uvozu privarčevane dajatve izboljšajo likvidnost družbe.

(102)

Shema EPCGS je poleg tega zakonsko pogojena z opravljenim izvozom, ker takih dovoljenj ni mogoče dobiti brez izpolnjenih obveznosti izvoza. Zato se šteje za specifično in se proti njej lahko uvedejo izravnalni ukrepi v skladu s prvim pododstavkom člena 4(4)(a) osnovne uredbe.

(103)

Shema EPCGS se ne more šteti za dovoljen sistem povračil dajatev ali nadomestni sistem vračil v smislu člena 3(1)(a)(ii) osnovne uredbe. Taki dovoljeni sistemi iz točke (i) Priloge I k osnovni uredbi ne zajemajo investicijskega blaga, ker se ne porabi pri proizvodnji izvoznih izdelkov.

(104)

Nova petletna zunanjetrgovinska politika za obdobje 2015 – 2020 je ohranila to shemo, čeprav zagotavlja samo ničelno stopnjo dajatve. Ker so merila za upravičenost praktično enaka, ni mogoče trditi, da je bila shema EPCGS ukinjena, zato se proti njej ne bi več smeli uvesti izravnalni ukrepi.

(105)

Znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, je bil izračunan v skladu s členom 7(3) osnovne uredbe na podlagi neplačanih carin na uvoženo investicijsko blago v obdobju, ki odraža običajno obdobje amortizacije takega investicijskega blaga v zadevni industriji. Da bi se izrazila polna vrednost denarja v času, je bil tako izračunani znesek, ki se pripiše obdobju preiskave, prilagojen tako, da so se mu za to obdobje dodale obresti. V ta namen se je za primerno štela komercialna obrestna mera v Indiji v obdobju preiskave.

(106)

V skladu s členom 7(2) in (3) osnovne uredbe se je ta znesek subvencije dodelil za ustrezne prihodke od izvoza v obdobju preiskave kot ustrezen imenovalec, ker je subvencija odvisna od opravljenega izvoza in ni bila dodeljena glede na izdelane, pridelane, izvožene ali prepeljane količine.

(107)

Družba ECL je po dokončnem razkritju trdila, da se shema EPCGS uporablja pri celotni proizvodnji cevi iz nodularnega litega železa in ne le za proizvodnjo izvoznega blaga. Zato je zahtevala, da se subvencija izračuna na podlagi skupnih prihodkov in ne na podlagi prihodkov od izvoza.

(108)

Komisija je zavrnila to trditev, ker je subvencija, kot je že navedeno zgoraj, odvisna samo od opravljenega izvoza. Ta pristop je tudi skladen s prakso Komisije glede iste sheme (14).

(109)

Isti proizvajalec izvoznik je zahteval, da se pri ugodnosti ne upoštevajo vnosi/stroji, ki so bili amortizirani že veliko pred obdobjem preiskave. Komisija je sprejela to trditev in ustrezno obvestila družbo.

(110)

Ugotovljena stopnja subvencije za to shemo je v obdobju preiskave za skupino ECL Group znašala 0,03 %, za družbo Jindal Saw India pa 0,38 %.

(111)

Shema DDS je podrobno opisana v pravilih o povračilu carin in osrednjih trošarin iz leta 1995, kakor so bila spremenjena z zaporednimi uradnimi obvestili.

(112)

Do te sheme je upravičen vsak proizvajalec izvoznik ali trgovec izvoznik.

(113)

Upravičeni izvoznik lahko zaprosi za znesek povračila, ki je izračunan kot delež vrednosti FOB izdelkov, izvoženih v okviru te sheme. Indijska vlada je določila stopnje vračil za številne izdelke, vključno z zadevnim izdelkom. Te stopnje so določene glede na povprečno količino ali vrednost materiala, uporabljenega kot surovine za proizvodnjo izdelka, in glede na povprečni znesek dajatev, plačanih za surovine. Uporabljajo se ne glede na to, ali so bile uvozne dajatve dejansko plačane ali ne. Stopnja DDS za zadevni izdelek je v obdobju preiskave znašala 1,9 % vrednosti FOB.

(114)

Za upravičenost do ugodnosti iz te sheme mora družba izvažati. V trenutku, ko se odpremni podatki vnesejo v carinski strežnik (ICEGATE), se označi, da izvoz poteka v okviru sheme DDS, znesek DDS pa se nepreklicno določi. Potem ko odpremna družba vloži splošni izvozni manifest in ko carinski urad ustrezno primerja navedeni dokument s podatki iz izvozne odpremnice, so izpolnjeni vsi pogoji za odobritev plačila zneska povračila bodisi z neposrednim plačilom na izvoznikov bančni račun bodisi z denarnim nakazilom.

(115)

Izvoznik mora poleg tega predložiti tudi dokazilo o realizaciji iztržka od izvoza, in sicer bančno potrdilo o realizaciji (BRC). Ta dokument se lahko predloži po izplačilu zneska povračila, vendar bo indijska vlada izterjala izplačani znesek, če izvoznik ne predloži BRC v določenem roku.

(116)

Znesek povračila se lahko porabi za kateri koli namen.

(117)

Dejansko se lahko v skladu z indijskimi računovodskimi standardi znesek povračila dajatev po obračunskem načelu knjiži kot prihodek na poslovnem računu, ko je izpolnjena obveznost izvoza.

(118)

Ugotovljeno je bilo tudi, da sta bili indijski družbi v obdobju preiskave deležni ugodnosti v okviru sheme DDS.

(119)

Shema DDS zagotavlja subvencije v smislu člena 3(1)(a)(i) in člena 3(2) osnovne uredbe. Tako imenovani znesek povračila dajatve je finančni prispevek indijske vlade, saj je izplačan v obliki neposrednega prenosa sredstev s strani indijske vlade. V zvezi z uporabo teh sredstev ni omejitev. Poleg tega znesek povračila dajatev pomeni ugodnost za izvoznika, saj izboljša njegovo likvidnost.

(120)

Indijska vlada določi stopnjo povračila dajatev za izvoz za vsak izdelek posebej. Čeprav se subvencija imenuje povračilo dajatev, shema nima značilnosti dovoljenega sistema povračila dajatev ali nadomestnega sistema povračil v smislu člena 3(1)(a)(ii) osnovne uredbe. Gotovinsko plačilo izvozniku ni povezano z dejanskim plačilom uvoznih dajatev za surovine, prav tako pa ni dobropis za dajatve, ki bo uporabljen za izravnavo uvoznih dajatev za pretekli ali prihodnji uvoz surovin.

(121)

Indijska vlada je po razkritju najprej trdila, da Komisija ni navedla zahtev, ki so bile po njenem mnenju nujne, da bi shema DDS predstavljala zakonit sistem povračila dajatev, in da ni navedla utemeljitve za tako ugotovitev. Drugič, po mnenju indijske vlade obstaja ustrezna povezava med stopnjami vračil, pa tudi dajatvami, plačanimi za surovine. Razlog za to je, da indijska vlada pri določanju stopnje povračila dajatev upošteva povprečno količino ali vrednost materiala, uporabljenega kot surovine za proizvodnjo izdelka, in povprečni znesek dajatev, plačanih za surovine. Družba ECL je navedla podobne argumente kot indijska vlada.

(122)

Komisija zavrača te argumente iz naslednjih razlogov. V zvezi s prvim argumentom je Komisija pri razkritju navedla razloge, zaradi katerih ni štela sheme za dovoljen sistem povračila dajatev ali sistem nadomestnega povračila. Dejansko je pojasnila, da gotovinsko plačilo izvozniku ni povezano z dejanskim plačilom uvoznih dajatev za surovine, prav tako pa ni dobropis za dajatve, ki bo uporabljen za izravnavo uvoznih dajatev za pretekli ali prihodnji uvoz surovin.

(123)

V zvezi z drugo trditvijo Komisija meni, da domnevna povezava med stopnjami povračila in dajatvami, plačanimi za surovine, ne zadostuje, da bi shema izpolnjevala pravila iz točke (i) Priloge I, Priloge II (opredelitev in pravila za povračila) in Priloge III (opredelitev in pravila za nadomestna povračila) k osnovni uredbi. Zlasti znesek kredita ni izračunan glede na dejansko uporabljene surovine. Poleg tega ne obstaja sistem ali postopek, ki bi potrdil, katere surovine so porabljene v proizvodnem postopku izvoženega izdelka in ali je prišlo do presežnega plačila uvoznih dajatev v smislu točke (i) Priloge I ter Priloge II in Priloge III k osnovni uredbi. Ta trditev je bila prav tako zavrnjena.

(124)

Zato je treba plačilo v obliki neposrednega prenosa sredstev, ki ga izplača indijska vlada po tem, ko izvozniki opravijo izvoz, šteti za nepovratna sredstva indijske vlade, ki so po zakonu odvisna od opravljanja izvoza, zato velja, da je specifično in da se proti njemu lahko uvedejo izravnalni ukrepi v skladu s prvim pododstavkom člena 4(4)(a) osnovne uredbe.

(125)

Na podlagi navedenega se sklene, da se proti shemi DDS lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(126)

V skladu s členom 3(2) in členom 5 osnovne uredbe je Komisija znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izračunala glede na ugodnost za prejemnika, ki je bila ugotovljena v obdobju preiskave v zvezi s pregledom. Komisija je ob upoštevanju navedenega ugotovila, da je ugodnost dodeljena prejemniku takrat, ko se izvede izvozna transakcija v okviru te sheme. Takrat mora indijska vlada izplačati znesek povračila, kar pomeni finančni prispevek v smislu člena 3(1)(a)(i) osnovne uredbe. Ko carinski organi izdajo izvozno odpremnico, ki med drugim navaja znesek povračila, dodeljenega za navedeno izvozno transakcijo, indijska vlada nima pravice odločati o tem, ali se subvencija dodeli. Glede na navedeno je Komisija štela za ustrezno, da se ugodnosti v okviru sheme DDS izračunajo kot vsota zneskov povračil, prejetih za vse izvozne transakcije v okviru te sheme v obdobju preiskave v zvezi s pregledom.

(127)

V skladu s členom 7(2) osnovne uredbe je Komisija te zneske subvencij dodelila za skupni promet od izvoza zadevnega izdelka v obdobju preiskave v zvezi s pregledom kot ustrezen imenovalec, ker je subvencija pogojena z opravljenim izvozom in ni bila dodeljena glede na izdelane, proizvedene, izvožene ali prepeljane količine.

(128)

Ena od dveh družb je izračunala delež surovin, ki jih je uporabila pri proizvodnji zadevnega izdelka in so bile uvožene ter je zanje plačala dajatve. Ta družba je pozneje, tako pred dokončnim razkritjem kot po njem, trdila, da če bi Komisija hotela izravnati ugodnost, dodeljeno v okviru sheme DDS, ne bi smela izravnati celotnega zneska, prejetega v okviru sheme DDS, temveč samo znesek, ki presega znesek dajatev, ki so bile dejansko plačane na uvoz surovin, uporabljenih pri proizvodnji zadevnega izdelka. Trditev družbe je v svojih pripombah glede dokončnega razkritja podprla tudi indijska vlada.

(129)

Komisija je zavrnila to trditev, ker ta shema, kot je pojasnjeno v oddelku (d) „Sklep o shemi DDS“, ne glede na ime „povračilo dajatev“ v bistvu pomeni neposredni prenos sredstev in ne izpada prihodkov. Gotovinsko plačilo izvozniku ni povezano z dejanskim plačilom uvoznih dajatev za surovine, prav tako pa ni dobropis za dajatve, ki bo uporabljen za izravnavo uvoznih dajatev za pretekli ali prihodnji uvoz surovin. Zato ni gotovo, da bo dežel surovin, ki se uvažajo in uporabljajo pri proizvodnji cevi iz nodularnega litega železa, ostal nespremenjen.

(130)

Ugotovljena stopnja subvencije za to shemo je v obdobju preiskave za skupino ECL Group znašala 1,66 %, za družbo Jindal Saw India pa 1,37 %.

(131)

Pritožnik je trdil, da so cene železove rude (glavne surovine za zadevni izdelke) v Indiji izkrivljene zaradi uvedbe izvozne dajatve na železovo rudo in politike dvojne prevoznine za železniški prevoz z namenom in učinkom subvencioniranja indijskih proizvajalcev zadevnega izdelka. Taka posredovanja naj bi znižala stroške te surovine v Indiji v primerjavi z drugimi trgi, na katere posredovanja indijske vlade ne vplivajo.

(132)

Pritožnik je dodal, da indijska vlada s posredovanjem na trgu železove rude ne zagotavlja neposredno železove rude za plačilo, ki je nižje od primernega, ampak družbam, ki pridobivajo železovo rudo, zaupa to nalogo ali jim ukaže, naj to storijo.

(133)

Po mnenju pritožnika vlada vsem družbam v zasebni lasti in lasti države, ki pridobivajo železovo rudo, v Indiji zaupa naloge zagotavljanja železove rude za plačilo, ki je nižje od primernega, ali jim to ukaže v okviru strategije za pomoč železarski in jeklarski industriji.

(134)

Za ugotovitev obstoja subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, morajo biti prisotni trije elementi: (a) finančni prispevek, (b) ugodnost in (c) specifičnost (člen 3 osnovne uredbe).

(135)

V drugi alinei člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe je navedeno, da finančni prispevek obstaja, če vlada: „zaupa ali ukaže zasebnemu organu, da opravi eno ali več vrst funkcij, opredeljenih v točkah (i), (ii) in (iii), ki so običajno zaupane vladi, in se ta praksa dejansko ne razlikuje od običajnih praks vlad“. Vrsta funkcij, opisanih v členu 3(1)(a)(iii), se pojavi, „kadar vlada dobavi blago ali storitve, ki niso splošna infrastruktura, ali kupi blago“. Te določbe temeljijo na členu 1.1(a)(1)(iv) in (iii) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter bi jih bilo treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju ustrezne sodne prakse STO.

(136)

V zadevi STO v zvezi z omejitvami izvoza je EU kot tretja stran ponudila posebni skupini svojo prvotno razlago teh določb, ki do takrat niso bile razložene (15). Po razkritju se je več strani sklicevalo na te predloge.

(137)

Posebna skupina je odločila, da morajo zaradi običajnega pomena besed „zaupati“ in „ukazati“ iz člena 1.1(a)(1)(iv) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ukrepi vlade vključevati pojem delegiranje (v primeru pooblastitve) ali ukaz (v primeru usmerjanja) (16). Zavrnila je „argument vzroka in posledice“ ZDA ter prosila za izrecno in pritrdilno delegiranje ali ukaz (17).

(138)

Vendar je pritožbeni organ v poznejši zadevi menil, da je zamenjava besed „zaupati“ in „ukazati“ z „delegiranjem“ in „ukazom“ kot standard preveč toga (18). Po mnenju pritožbenega organa se „pooblastitev“ pojavi, ko vlada zasebnemu organu naloži odgovornost, „usmerjanje“ pa se nanaša na primere, ko vlada nad zasebnim organom izvaja pooblastila (19). Vlada v obeh primerih uporablja zasebni organ kot posrednika za izvršitev finančnega prispevka in „v večini primerov bi se pričakovalo, da pooblastitev ali usmerjanje zasebnega organa vključuje neko obliko grožnje ali prisile“ (20). Hkrati članice v skladu z odstavkom (iv) ne smejo uvesti izravnalnih ukrepov za izdelke, „kadar vlada zgolj izvaja svoje splošne regulativne pristojnosti“ (21) ali kadar ima posredovanje vlade „lahko ali pa tudi ne določen učinek zgolj na podlagi navedenih dejanskih okoliščin in uveljavljanja proste izbire akterjev na zadevnem trgu“ (22). Pooblastitev in usmerjanje pomenita „aktivnejšo vlogo vlade in ne zgolj spodbude“ (23).

(139)

Iz navedenega sledi, da dokazni standard, ki ga je določil pritožbeni organ, zlasti njegova ugotovitev, da „bi se v večini primerov pričakovalo, da pooblastitev ali usmerjanje zasebnega organa vključuje neko obliko grožnje ali prisile“, ni tako strog kot prvotno stališče EU, izraženo v zadevi ZDA – Omejitve izvoza. Enako velja za mnenje EU, da bi zasebni organ opravljal naloge, ki bi bile običajno v pristojnosti vlade, samo če nima nobene izbire, kadar mu jih vlada zaupa ali mu ukaže, naj jih opravlja, na primer, kadar vlada določi cene, po katerih mora zasebni organ prodajati.

(140)

Zato je EU prilagodila svojo razlago smernicam, ki ji je v zvezi s temi zadevami prejela od pritožbenega organa.

(141)

V skladu z navedenimi odločitvami STO ne pomenijo vsi ukrepi vlade, ki lahko zagotovijo ugodnosti, finančnega prispevka na podlagi člena 3 osnovne uredbe in člena 1.1(a) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih. Obstajati morajo dokazi o politiki ali programu vlade za spodbujanje industrije v preiskavi (v zadevnem primeru industrije cevi iz nodularnega litega železa) z izvajanjem pooblastil nad javnimi ali zasebnimi organi ali dodelitvijo odgovornosti tem organom (v tem primeru: družbam, ki pridobivajo železovo rudo) za zagotavljanje železove rude industriji cevi iz nodularnega litega železa za plačilo, ki je nižje od primernega.

(142)

Zato je Komisija v skladu s petstopenjskim preskusom STO (24) zelo natančno preučila značilnosti posredovanja vlade (ali vključuje pooblastitev ali usmerjanje družb za pridobivanje železove rude?), značilnosti organov, ki so jim zaupane naloge (ali so rudarske družbe zasebni organi v smislu člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe?) in delovanje organov na podlagi zaupanja ali ukaza (ali so družbe, ki pridobivajo železovo rudo, na podlagi zaupanja ali ukaza zagotavljale železovo rudo industriji cevi iz nodularnega litega železa za plačilo, ki je nižje od primernega, in s tem delovale kot posrednik vlade?). Poleg tega je Komisija preverila, ali bi bila opravljena naloga običajno v pristojnosti vlade (ali je zagotavljanje železove rude družbam proizvajalkam v Indiji za plačilo, ki je nižje od primernega, običajna dejavnost vlade?) in ali se taka naloga res ne razlikuje od praks, ki jih vlade običajno uporabljajo (ali se dejansko zagotavljanje železove rude s strani rudarskih družb res razlikuje od tistega, kar bi vlada storila sama?).

(143)

Komisija je ob upoštevanju navedenih sklepov pritožbenega organa najprej analizirala, ali je podpora indijske vlade industriji cevi iz nodularnega litega železa dejansko cilj vladne politike in ne zgolj „stranski učinek“ izvajanja splošnih regulativnih pristojnosti. V preiskavi je bilo zlasti preučeno, ali so bila ugotovljena izkrivljanja cen del ciljev vlade ali pa so bile nižje cene železove rude „nenameren“ stranski produkt splošnih vladnih predpisov.

(144)

Številni dokumenti kažejo, da si je indijska vlada izrecno prizadevala za podporo industriji cevi iz nodularnega litega železa kot cilj politike.

(145)

Leta 2005 je strokovna skupina, ki jo je ministrstvo za jeklarstvo ustanovilo za oblikovanje smernic za prednostno dodelitev rudniškega zakupa, objavila poročilo („Dangovo poročilo“) s številnimi pomembnimi ugotovitvami in priporočili. Že takrat je bilo ugotovljeno: „Očitno je ena od glavnih konkurenčnih prednosti indijskega jekla, poleg človeških virov, zagotovljen dostop do ponudbe domače železove rude po nižji ceni glede na svetovne cene. To prednost je treba ohraniti, spodbujati in v celoti izkoristiti“ (25) (poudarek je dodan).

(146)

Po razkritju sta indijska vlada in družba ECL trdili, da je Komisija kot pravno podlago uporabljala samo Dangovo poročilo. Citirali sta poročilo posebne skupine, v katerem je posebna skupina sklenila naslednje: „Nismo prepričani, da zgolj sklicevanje na Dangovo poročilo v zvezi s [p]olitiko rudniškega zakupa za lastno uporabo zagotavlja podporo za določitev obstoja programa pridobivanja železove rude za lastno uporabo.“ (26) Družba ECL je tudi navedla, da je Dangovo poročilo pripravil neodvisni strokovnjak, ki nima pravne veljave in ne more določati ciljev politike za Indijo.

(147)

Komisija najprej ugotavlja, da cilji politike vlade niso nujno vsebovani v pravno zavezujočih besedilih. Lahko bi bili vključeni v celo vrsto vladnih dokumentov in političnih izjav, kot so poročila, govori in stališča, predložena parlamentu, izjave itd.

(148)

Drugič, trditve strani so dejansko napačne. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 153 do 169, je Komisija poleg Dangovega poročila upoštevala številne druge dokumente in pravne akte, na podlagi katerih je sklenila, da je indijska vlada zasledovala cilj politike glede podpiranja industrije cevi iz nodularnega litega železa.

(149)

Tretjič, v zvezi z njihovo trditvijo na podlagi poročila posebne skupine je ustrezno citirati celoten zadevni odstavek 7.211 poročila posebne skupine:

(150)

Iz tega citata je očitno, da posebna skupina ni izpodbijala dejstva, da Dangovo poročilo opisuje indijsko industrijo železove rude in politike, ki se nanašajo na zadevno industrijo. Dejansko so bili člani strokovne skupine (28) med drugim vlada in predstavniki industrije, zato je razumno sklepati, da so dobro obveščeni o obstoječih politikah vlade in položaju industrije. Poleg tega je poročilo, v nasprotju z rudarstvom za lastno uporabo, izrecno v zvezi s ciljem politike zagotavljanja ugodnosti indijskim proizvajalcem jekla („zagotovljen dostop do ponudbe domače železove rude po znižanih svetovnih cenah“) ter glede tega, da je treba to prednost ohraniti in spodbujati.

(151)

Ob upoštevanju navedenega je Komisija zavrnila te trditve.

(152)

Indijska vlada je izvedla naslednja ukrepa za uresničitev navedenega posebnega cilja politike (odvračanje od izvoza železove rude).

(153)

Prvi ukrep je odločitev, sprejeta 1. marca 2007, o uvedbi izvoznih dajatev na železovo rudo, ki so na začetku znašale 300 INR na tono (29), pozneje pa so se občasno spreminjale. Tako se je marca 2011 stopnja zvišala na 20 % (30), decembra 2011 pa na 30 % (31); aprila 2015 se je izvozna dajatev na železovo rudo z majhno vsebnostjo železa (manj kot 58-odstotno) znižala na 10 % (32). Opozoriti bi bilo treba, da se železova ruda z majhno vsebnostjo železa v Indiji malo uporablja, zato ni potrebe po ohranjanju njene razpoložljivosti za indijske uporabnike železove rude.

(154)

Na splošno je lahko podpora panogam na koncu proizvodne verige velika spodbuda za uvedbo omejitev izvoza in zlasti izvoznih dajatev. Dejstvo, da sta glavna politična cilja omejitev uvoza (in visokih izvoznih dajatev) zaščititi in spodbujati industrije na koncu proizvodne verige z zagotavljanjem poceni surovin in vhodnih materialov domačim industrijam na koncu proizvodne verige, je navedeno tudi v poročilu OECD „The Economic Impact of Export Restrictions on Raw Materials“ („Gospodarski vpliv omejitev uvoza na surovine“) (33) („poročilo OECD“).

(155)

Drugi ukrep je uvedba politike dvojne prevoznine, ki jo je ministrstvo za železnice uvedlo 22. maja 2008 (34). Z njo je nastala razlika pri tovornini med prevozom železove rude za domačo potrošnjo in izvoz. Povprečna razlika je trikratna (35). Železniški prevoz predstavlja zelo velik del celotnih stroškov železove rude (36).

(156)

Družba ECL je pred razkritjem in po njem trdila, da je bila politika dvojne prevoznine ukinjena leta 2009. Vendar je Komisija na podlagi informacij, ki sta jih predložila indijska vlada in proizvajalec izvoznik, ugotovila, da indijska vlada s številnimi okrožnicami o cenah, ki jih izda, v obdobju preiskave in po njem, še naprej uporablja različne prevoznine za prevoz železove rude za domačo potrošnjo in za izvoz v korist domače potrošnje (37). Zlasti se pristojbina glede na prevoženo razdaljo uporablja za izvoz, medtem ko je domača potrošnja pod določenimi pogoji oproščena te pristojbine. Komisija je zato zavrnila trditev.

(157)

Ta dva ukrepa skupaj predstavljata ciljno omejitev uvoza, ki je bila v osnovi vzpostavljena leta 2007/2008 ter dodatno razširjena marca in decembra 2011 s povišanji stopnje izvozne dajatve na železovo rudo. Naslednji dokumenti politike kažejo po eni strani obstoj cilja politike glede podpore industriji cevi iz nodularnega litega železa, po drugi strani pa zadovoljstvo indijske vlade, da je za zdaj dosegla svoje cilje:

(158)

V poročilu delovne skupine za jeklarsko industrijo za dvanajsti petletni načrt, objavljenem novembra 2011 (38), je izrecno navedeno, da:

(159)

V dvanajstem petletnem načrtu (39) (2012–2017) so potrjene politične izjave iz poročila delovne skupine za jeklarsko industrijo:

(160)

Po razkritju je družba ECL izpodbijala navedeno napotilo Komisije na dokumente. Prvič, trdila je, da poročilo delovne skupine za jeklarsko industrijo ni imelo pravne veljave, saj je bilo le mnenje ali ocena nekaterih posameznikov in ne dokument, ki bi ga odobrila vlada. Drugič, navedla je, da je bil dvanajsti petletni načrt napačno citiran, saj je na primer vseboval priporočilo, da „velik obseg izvoza železove rude povzroča resno zaskrbljenost glede prihodnje razpoložljivosti. […] nujno je treba obravnavati težave, povezane s slabšanjem stanja okolja, razseljenim prebivalstvom, ozkimi grli na področju prevoza itd.“

(161)

Glede prvega argumenta Komisija meni, da čeprav poročila delovne skupine za jeklarsko industrijo ni izdala vlada, opisuje položaj indijske industrije železove rude in politiko vlade, ki se nanaša nanjo. Dejansko so bili člani delovne skupine med drugim vlada in predstavniki industrije (40), zato je razumno sklepati, da so dobro obveščeni o obstoječih politikah vlade in položaju industrije.

(162)

V zvezi z drugim argumentom ni Komisija nikoli trdila, da je bil ta petletni načrt omejen na cilje in priporočila politike, ki jih je navedla v zvezi z železovo rudo. Priporočila, na katere se sklicuje proizvajalec izvoznik, so povezana z domnevnim nezakonitim rudarjenjem in okoljskimi kršitvami, ki so ob izdaji poročila predstavljali pomembno težavo. Ta težava je bila obravnavana v številnih sodnih odločbah o zaprtju rudnikov, na primer v zveznih državah Karnataka, Odiša in Goa. Dejstvo, da politika zasleduje dodatne okoljske cilje, ne izniči primarnega gospodarskega cilja, temveč je povsem sprejemljivo, da politika vlade zasleduje dva cilja hkrati. Zato je Komisija zavrnila te trditve.

(163)

Družba ECL je tudi navedla, da je bila indijska komisija za načrtovanje, ki je obstajala od leta 1950 in je pripravila petletne načrte, razpuščena 1. januarja 2015 ter da ne bo več petletnih načrtov.

(164)

Glede na navedeno spletno stran (41) se zdi, da je bila komisija za načrtovanje dejansko razpuščena (42). Vendar morebitni iztek petletnega načrta po letu 2017 ne vpliva na ugotovitev, da se bo načrt do takrat še vedno uporabljal.

(165)

Na koncu je družba ECL citirala še en del poročila delovne skupine za jeklarsko industrijo, v katerem je bilo navedeno, da „vlada ne posreduje“ pri cenah železove rude in da cene „določajo […] tržne sile“; poleg tega se „domače cene železove rude na splošno gibljejo skupaj z mednarodnimi cenami“ (43).

(166)

Ciljne omejitve izvoza ne odstranijo tržnih sil na indijskem domačem trgu v celoti, ampak imajo velik vpliv, kar zadeva zmanjšanje izvoza in prepričevanje subjektov na trgu, da prodajajo svoje blago po nižji ceni, kot bi jo dosegli v odsotnosti te politike. Ta ugotovitev ne nasprotuje trditvi iz poročila, da so se domače cene železove rude na splošno gibale skupaj z mednarodnimi cenami. Dejansko indijski izvoz in uvoz nista bila prepovedana v celoti. Zato se ni mogoče izogniti določenemu vplivu mednarodnih cen na indijske domače cene. Vendar to ne pomeni, da so domače cene na isti ali višji ravni kot mednarodne cene. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(167)

Indijska vlada z uvedbo takih ciljnih omejitev izvoza (zlasti z izvoznimi dajatvami in politiko dvojne prevoznine) postavlja indijske družbe za pridobivanje železove rude v ekonomsko nerazumen položaj, ki jih sili v prodajo blaga po nižji ceni, kot bi jo lahko dosegle brez te politike.

(168)

Indijska vlada je prevzela „dejavnejšo vlogo od zgolj spodbujanja“, kot je zahteval pritožbeni organ (44). Ukrepi, ki jih je sprejela indijska vlada, omejujejo svobodo delovanja družb za pridobivanje železove rude, saj v praksi omejujejo njihovo poslovno odločanje glede tega, kje naj prodajajo svoje izdelke in po kakšni ceni. Družbe ne morejo maksimirati prihodka, saj so zadevni ukrepi močno zmanjšali njihove prilive.

(169)

Tudi izjava o politiki v Dangovem poročilu iz leta 2005, da „je treba zagotovljen dostop do domače ponudbe železove rude po nižjih cenah v primerjavi s cenami na svetovnem trgu ohraniti, spodbujati in v celoti izkoristiti“ (glej uvodno izjavo 145), poznejša ugotovitev v dvanajstem petletnem načrtu, da „[nam] [d]omača razpoložljivost nekaterih od teh surovin […] zagotavlja konkurenčno prednost“ (45), kažeta, da indijska vlada pričakuje, da družbe za pridobivanje železove rude ne bodo drastično zmanjšale domače proizvodnje, ampak bodo ohranjale stabilno zalogo domače železove rude. Ta pričakovanja so bila izpolnjena, kot je indijska vlada sama navedla v poročilu za dvanajsti petletni načrt, navedenem v četrti alinei uvodne izjave 158, in kot izhaja iz izjav ministrstva za jeklarstvo, navedenih v uvodnih izjavah 174 do 176. Poleg tega razpoložljivi podatki ne podpirajo domneve, da je indijska vlada dovolila proizvajalcem železove rude, da prosto prilagodijo svojo proizvodnjo povpraševanju, na katero so vplivale ciljne omejitve izvoza indijske vlade. Ravno nasprotno, dobro je znano, da je glede na to, da družbe za pridobivanje železove rude delujejo v svobodnem tržnem sistemu, razumno predvidevati, da te družbe ne bi onemogočile znatnih začetnih naložb in visokih stalnih stroškov z zmanjšanjem proizvodnje zgolj zato, da bi se izognile prevelikim zalogam in posledičnemu pritisku na znižanje domačih cen v skladu z ukrepi indijske vlade. Indijska vlada torej spodbuja proizvajalce železove rude, da ohranijo proizvodnjo za oskrbovanje domačega trga, četudi bi razumni dobavitelj v primeru odvračanja od izvoza prilagodil svojo proizvodnjo.

(170)

Zato indijska vlada z navedenimi ukrepi spodbuja družbe za pridobivanje železove rude, da zadržijo železovo rudo v Indiji, ker ne morejo prodajati po višjih cenah, ki bi v Indiji brez teh ukrepov prevladale.

(171)

V tem smislu vlada proizvajalcem surovin „zaupa“, da dobavljajo blago domačim uporabnikom železove rude, tj. proizvajalcem jekla, vključno s proizvajalci cevi iz nodularnega litega železa, za plačilo, ki je nižje od primernega. Družbe za pridobivanje železove rude so odgovorne za ustvarjanje umetnega, razdrobljenega, nizkocenovnega domačega trga v Indiji.

(172)

Drugače rečeno, indijska vlada pri uporabi ciljnih omejitev izvoza ve, kako se bodo proizvajalci železove rude odzvali na ukrepe in kakšne bodo posledice teh ukrepov. Čeprav lahko ti proizvajalci nekoliko zmanjšajo domačo proizvodnjo kot odziv na omejitev izvoza, je ne bi ustavili ali prilagodili na zelo majhen obseg. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 169, bo namesto tega rudarski sektor še naprej malo prilagajal svojo proizvodnjo, posledica česar bodo nižje domače cene. V tem smislu se učinki določijo predhodno, ne naknadno, in zato niso „nenamerni“. Obstaja jasna „dokazljiva povezava“ med politiko ter ravnanjem vključenih zasebnih organov, ki delujejo kot posredniki vlade in izvajajo njeno politiko zagotavljanja železove rude industriji cevi iz nodularnega litega železa za plačilo, ki je nižje od primernega.

(173)

Indijska vlada sama priznava uspeh svoje politike ciljnih omejitev izvoza. Leta 2013 je stalni odbor za premog in jeklo v okviru ministrstva za jeklarstvo objavil 38. poročilo o „pregledu politike izvoza železove rude“ (46).

(174)

Ministrstvo za jeklarstvo je v odgovor na vprašanje odbora sporočilo, da „čeprav je od let 2004 – 2005 opazno povečanje domače potrošnje železove rude v domači industriji, je proizvodnja železove rude že od nekdaj veliko večja od domače potrošnje, ker proizvodnjo železove rude v državi usmerja izvoz“. Vendar so bili za izboljšanje razpoložljivosti železove rude za domačo železarsko in jeklarsko industrijo ter za ohranitev železove rude za prihodnje dolgoročne domače potrebe sprejeti fiskalni ukrepi za odvračanje od izvoza železove rude, poleg tega pa se zaračunava izvozna dajatev po stopnji 30 % ad valorem na vse vrste železove rude (razen peletov), zaradi česar se je izvoz v letu 2011 – 2012 in tekočem letu močno zmanjšal (točka 2.7 na strani 14).

(175)

Ministrstvo za jeklarstvo je predložilo glavne poudarke zunanjetrgovinske politike v zvezi z izvozom železove rude (točka 4.13 na strani 23), vključno z naslednjima:

(176)

Ministrstvo za jeklarstvo je tudi poročalo odboru, da „[se je] [z] zvišanjem izvozne dajatve na 20 % ad valorem z začetkom veljavnosti 1. marca 2011 […] izvoz železove rude v letu 2011 – 2012 zmanjšal za približno 37 % na 61,74 milijona ton v primerjavi s 97,66 milijona ton v letu 2010 – 2011. Z dodatnim zvišanjem izvozne dajatve na železovo rudo na 30 % ad valorem od 30. decembra 2011 se je izvoz še dodatno zmanjšal. V prvi polovici leta 2012 – 2013 se je izvoz zmanjšal za več kot 50 % na 14,4 milijona ton v primerjavi s 30,75 milijona ton v enakem obdobju leta pred tem. Ministrstvo za jeklarstvo redno razpravlja o zadevi z ministrstvom za finance, da bi uvedlo ustrezno izvozno dajatev na železovo rudo za učinkovito odvračanje od izvoza in izboljšanje razpoložljivosti železove rude za domačo železarsko in jeklarsko industrijo po dostopni ceni“ (točka 4.19 na strani 26).

(177)

Komisija je torej ugotovila, da je vlada zaupala rudarskim družbam izvajanje njene politike za oblikovanje razdrobljenega domačega trga ter zagotavljanje železove rude domači železarski in jeklarski industriji za plačilo, ki je nižje od primernega.

(178)

Nato je Komisija preučila, ali je indijska vlada indijskim družbam za pridobivanje železove rude zaupala v smislu člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe.

(179)

Oba indijska proizvajalca izvoznika sta veliko večino železove rude nabavila pri zasebnih podjetjih, le majhno količino pa sta nabavila pri nacionalnem podjetju za razvoj mineralov (NMDC), ki je eden od glavnih akterjev na trgu in je v lasti indijske vlade.

(180)

Komisija je brez poseganja v vprašanje, ali indijska vlada izvaja smiseln nadzor nad NMDC v smislu člena 2(b) osnovne uredbe, ki ni pomembno za namen te preiskave, menila, da so vse družbe za pridobivanje železove rude, ne glede na to, ali so v javni lasti ali ne, zasebni organi, ki jim je indijska vlada zaupala v smislu člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe, da zagotavljajo železovo rudo za plačilo, ki je nižje od primernega.

(181)

V naslednjem koraku je Komisija preverila, ali so družbe za pridobivanje železove rude dejansko izvajale navedeno vladno politiko glede zagotavljanja železove rude za plačilo, ki je nižje od primernega. To je zahtevalo podrobno analizo razvoja trga v Indiji glede na ustrezno referenčno vrednost.

(182)

Indijska vlada je s ciljnimi omejitvami izvoza in drugimi povezanimi ukrepi silila rudarske družbe, da prodajajo lokalno po nižjih cenah, kot bi sicer (tj. brez zadevnih ukrepov bi rudarske družbe izvažale železovo rudo po višjih cenah). Vendar rudarske družbe tega niso storile, ker politika indijske vlade daje prednost industriji na koncu proizvodne verige, vključno z industrijo cevi iz nodularnega litega železa.

(183)

Podatki v zvezi s proizvodnjo, potrošnjo, uvozom in izvozom železove rude v zadnjih letih (47):

(184)

Trendi so prikazani na spodnjem diagramu:

(185)

Podatki kažejo vpliv omejitve izvoza na domači trg železove rude v Indiji.

(186)

Najočitnejši vpliv politike je izrazito zmanjšanje obsega izvoza železove rude po uvedbi ciljnih omejitev izvoza leta 2007 in nato znova po njihovi razširitvi leta 2011. Tako je bil s ciljnimi omejitvami izvoza dosežen cilj indijske vlade glede odvračanja od izvoza in ohranjanja razpoložljivosti železove rude za domačo industrijo na koncu proizvodne verige po nižjih cenah.

(187)

Trendi proizvodnje železove rude kažejo, da je bila domača proizvodnja precej stabilna do leta 2011, ko se je začela zmanjševati. Ne zdi se, da bi bilo zmanjšanje posledica kakršne koli prilagoditve proizvodnje družb za pridobivanje železove rude omejitvam izvoza, temveč je večinoma pojasnjeno s številnimi sodnimi odločbami o zaprtju rudnikov zaradi obtožb o nezakonitem rudarjenju in okoljskih kršitvah, na primer v zveznih državah Karnataka, Odiša in Goa.

(188)

Po razkritju je družba ECL trdila, da če je bil cilj indijske vlade zagotoviti presežno ponudbo železove rude, da bi bila železova ruda domačim uporabnikom na voljo po nizkih cenah, se zdi paradoksalno, da so vrhovno sodišče in lokalna zvezna sodišča prepovedala rudarjenje v navedenih zveznih državah. Indijska vlada bi lahko nasprotovala zaprtju različnih rudnikov.

(189)

Komisija ugotavlja, da je indijski pravosodni sistem neodvisen od indijske vlade in da ga zavezuje samo pravo. Hkrati je iz informacij, ki so na voljo Komisiji, razvidno, da so bila zaprtja posledica kršitev domače okoljske zakonodaje in zakonodaje na področju rudarskih pravic. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 162, se zdi, da je vladna politika na področju železove rude hkrati zasledovala gospodarske in okoljske cilje. Iz tega sledi, da neizpodbijanje sodnih odločb v zvezi z okoljskim stebrom te politike ne pomeni, da je vlada zanemarila gospodarski steber politike. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(190)

Ne glede na zmanjšanje proizvodnje železove rude je na indijskem trgu opazna stalna in neracionalna presežna zmogljivost glede na vsoto domače potrošnje in izvoza, od katere se odšteje uvoz. To je privedlo do presežne ponudbe železove rude na domačem trgu, kot je priznala in za kar si je prizadevala indijska vlada.

(191)

Po razkritju je družba ECL s sklicevanjem na preglednico iz uvodne izjave 183 trdila, da Komisija ni analizirala dejstva, da je bil obseg izvoza železove rude iz Indije velik in se je nadaljeval tudi po zvišanju izvozne dajatve na železovo rudo na 30 % decembra 2011.

(192)

Komisija je poudarila, da cilj izvozne dajatve na železovo rudo ni bil v celoti ustaviti izvoz, ampak ga zmanjšati ob hkratnem povečanju razpoložljivosti na domačem trgu. Zato ni razumno pričakovati, da bo izvoz po uvedbi izvozne dajatve izginil. Vendar pa je Komisija ugotovila, da je izvozna dajatev pomembno vplivala na izvoz kmalu po njeni uvedbi. Dejansko se je izvoz leta 2012–2013 zmanjšal za več kot 60 % v primerjavi z letom 2011–2012 in se še naprej znatno zmanjševal, pri čemer se je leta 2014–2015 zmanjšal za 84 % v primerjavi z letom 2011–2012. Hkrati se je proizvodnja med letoma 2011–2012 in 2014–2015 povečala samo za 24 %, in sicer iz razlogov, pojasnjenih v uvodni izjavi 187. Tako je razpoložljivost železove rude za domačo prodajo v istem obdobju ostala nespremenjena. To jasno kaže, da so bili z izvozno dajatvijo doseženi njeni cilji glede povečanja izvoza železove rude.

(193)

Po razkritju je družba ECL trdila, da bi morala Komisija primerjati tudi proizvodnjo železove rude v Indiji za lastno in nelastno uporabo. Po navedbah družbe je bila lastna uporaba že od nekdaj pomembna, medtem ko se je proizvodnja za nelastno uporabo med letoma 2009–2010 in 2013–2014 zmanjšala za 41 %, kar je delno pojasnilo tudi zmanjšanje izvoza proizvajalcev, ki ne proizvajajo za lastno uporabo, leta 2009–2010.

(194)

Ta trditev ni pravilna, kot prikazuje naslednja preglednica (48):

(195)

Proizvodnja za nelastno uporabo se je od leta 2011–2012 zmanjšala. Kot je pojasnjeno, je bilo zmanjšanje večinoma posledica zaprtja rudnikov v zadevnem obdobju. Vendar zmanjšanja proizvodnje za nelastno uporabo ni mogoče sprejeti kot razlog za zmanjšanje izvoza. Kot je razvidno iz preglednice iz uvodne izjave 183, se je izvoz med letoma 2012–2013 (ko so se začeli kazati učinki 30-odstotnega zvišanja stopnje izvozne dajatve) in 2014–2015 zmanjšal za 59 %, medtem ko se je v istem obdobju proizvodnja za nelastno uporabo zmanjšala le za 8 %. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(196)

Družba ECL je tudi trdila, da bi morala Komisija upoštevati tudi razlike v razvoju različnih kategorij železove rude. Zlasti za kategorije železove rude, ki jih proizvajalci cevi iz nodularega litega železa najpogosteje uporabljajo, se je proizvodnja drobnozrnate železove rude med letoma 2010–2011 in 2013–2014 od 60 % do 62 % zmanjšala za 44 %, med letoma 2009–2010 in 2013–2014 pa se je proizvodnja drobnozrnate železove rude z vsebnostjo železa od 62 % do 65 % zmanjšala za 30 %.

(197)

Razvoj proizvodnje železove rude z visoko vsebnostjo železa je v skladu s splošnimi trendi, ugotovljenimi v zvezi s proizvodnjo železove rude. Komisija je zato ugotovila, da ne spreminja sklepov iz uvodnih izjav 183 do 187.

(198)

Količina in vrednost uvoza železove rude v Indijo sta bili vedno zanemarljivi. Uvoz se je v davčnem letu 2012–2013 rahlo povečal in se nato naslednje leto znova zmanjšal. Leta 2014–2015 se je uvoz znova povečal na rekordno raven, vendar je še vedno predstavljal manj kot 10 % indijske domače proizvodnje.

(199)

Ta razvoj po obdobju preiskave je posledica trenutno izjemno nizkih mednarodnih cen zaradi povečanja ponudbe železove rude (proizvodnja se je povečala v vseh glavnih državah proizvajalkah, tj. Avstraliji, Braziliji in Južni Afriki) ter zmanjšanja povpraševanja po železovi rudi zaradi upočasnitve kitajske rasti in svetovnih gospodarskih razmer.

(200)

Poleg tega je Komisija analizirala morebiten vpliv presežne ponudbe železove rude zaradi omejitev izvoza indijske vlade na domačo ceno železove rude v Indiji.

(201)

Izračunala je povprečno domačo ceno železove rude v Indiji na podlagi podatkov, ki jih je mesečno na ravni države in po zveznih državah objavljal indijski urad za rudarstvo (IBM) ločeno glede na kategorijo (v kosih ali drobnozrnata) in vsebnost železa (49).

(202)

Navedene cene temeljijo na podatkih, ki so jih IBM predložile rudarske družbe v skladu z indijskimi predpisi za razvoj in ohranjanje mineralov (MCDR), ter se zato štejejo za bolj reprezentativne kot cene, objavljene v strokovnih medijih v zvezi z določeno družbo (kot je nacionalno podjetje za razvoj mineralov – NMDC) ali določenim območjem v Indiji.

(203)

Od vseh kategorij je Komisija analizirala trend povprečne cene drobnozrnate železove rude z vsebnostjo železa med 60 % in 65 %, saj proizvajalci zadevnega izdelka v Indiji večinoma uporabljajo železovo rudo te kakovosti. Vendar je bila taka podrobna razčlenitev podatkov po kategorijah na voljo le od sredine leta 2009. Zato je Komisija za leta pred tem uporabila podatke o indijskih povprečnih domačih cenah za vse kategorije in vrste železove rude (vključno s povprečno licenčnino v višini 14 %, davki v višini 2 % in prevoznino v višini 900 INR na tono), pri čemer ni razlikovala med vrstami (v kosih ali drobnozrnata) in vsebnostjo železa. Povprečni stroški prevoza so temeljili na stroških, ki sta jih sporočila proizvajalca izvoznika. Komisija je prištela še 25 INR za vključitev manipulativnih stroškov in stroškov natovarjanja med rudniškim stolpom in vlakom/tovornjakom na podlagi preverjenih podatkov o stroških, ki jih je predložil eden od proizvajalcev izvoznikov. Metoda za izračun licenčnine in davkov je temeljila na podatkih, ki jih je predložila indijska vlada in so bili pozneje razkriti proizvajalcema izvoznikoma.

(204)

Povprečna domača cena drobnozrnate železove rude z vsebnostjo železa med 60 % in 65 % se je primerjala s povprečno ceno drobnozrnate železove rude z 62-odstotno vsebnostjo železa (50), uvožene na Kitajsko (CFR pristanišče Tjandžin), kot jo je objavil Mednarodni denarni sklad (51). Ker je Kitajska največja uvoznica železove rude, se uvozna cena na Kitajskem šteje za referenčno ceno te surovine.

(205)

Za izločitev stroškov mednarodnega prevoza tovora se je povprečna domača cena primerjala tudi s ceno FOB za izvoz železove rude iz Avstralije. Ker je Avstralija največja proizvajalka železove rude, je njena izvozna cena FOB reprezentativna tudi za mednarodne cene. Podobno kot indijske domače cene so tudi razpoložljivi podatki iz Avstralije združeni za železovo rudo v kosih in drobnozrnato železovo rudo (52). Poleg tega so avstralske izvozne cene FOB na voljo tudi iz drugega vira, vendar le za drobnozrnato rudo (53).

(206)

Po razkritju je družba ECL zahtevala, da se avstralske cene FOB in kitajske cene CFR prilagodijo navzdol zaradi odsotnosti vlage (2 % za rudo v kosih in 8 % za drobnozrnato rudo) in izgube zaradi ravnanja z rudo (2 %), ki je domnevno večja za izvoz kot v primeru domačih cen. Proizvajalec izvoznik je zahteval tudi dodatno prilagoditev avstralskih cen FOB zaradi stroškov prekladanja (54), saj so ti nujno zajeti v avstralske cene FOB, medtem ko jih ni v primeru, če se železova ruda prodaja v Indij.

(207)

Komisija je sprejela zahtevo za prilagoditev avstralske cene FOB navzdol zaradi odsotnosti vlage, saj indijski statistični podatki temeljijo na železovi rudi, ki vsebuje vlago. Poleg tega bi se lahko razlike v vsebnosti vlage pri drobnozrnati železovi rudi in železovi rudi v kosih preverile na podlagi podatkov pritožnika. Avstralske cene FOB so na voljo na združeni ravni in temeljijo na razdelitvi med železovo rudo v kosih in drobnozrnato železovo rudo, kot so jo sporočili avstralski organi (avstralsko ministrstvo za industrijo, inovacije in znanost), prilagoditev pa je bila izvedena na podlagi tehtanega povprečja za celotno „košarico drobnozrnate železove rude in železove rude v kosih“ (– 6,75 %).

(208)

Komisija se je tudi odločila, da bo od avstralskih cen FOB odštela stroške prekladanja. Dejansko je večina storitev, vključenih v prekladanje v pristanišču, povezana z ravnanjem z železovo rudo v pristanišču in njenim poznejšim natovarjanjem na ladjo. Taki stroški ne nastanejo po raztovarjanju železove rude s tovornjaka v indijsko tovarno, zaradi česar so bili odšteti od avstralske cene FOB. Tako je bila opravljena poštena primerjava med indijskimi domačimi cenami železove rude, pripeljane iz indijskega rudnika v tovarno v Indiji (vendar na raztovorjene v tovarni), in avstralskimi domačimi cenami železove rude, pripeljane iz rudnika v pristanišče (vendar ne raztovorjene v pristanišču).

(209)

Vendar je Komisija zavrnila zahtevo po prilagoditvi zaradi izgube zaradi ravnanja z železovo rudo, saj na podlagi različnih virov ni mogla z gotovostjo trditi, da cene FOB vključujejo izgubo zaradi ravnanja z železovo rudo in da je navedena izguba 2 % večja od izgube zaradi ravnanja z železovo rudo, ki bi nastala, če bi se železova ruda prodajala na domačem trgu.

(210)

Poleg tega je družba ECL trdila, da avstralska izvozna cena vključuje 22,5-odstotni davek na dobiček od rudarjenja in da avstralske cene zato niso primerljive z indijskimi cenami železove rude. Vendar je iz spletne strani, na katero se je skliceval proizvajalec izvoznik, razvidno, da ta davek nadomešča licenčnine, ki jih plačujejo rudarske družbe, in da bodo odštete vse licenčnine, ki so bile plačane pred njegovo uvedbo (55). Ker, kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi, indijske cene vsebujejo licenčnine, je smiselno, da je ta davek še naprej vsebovan v avstralski ceni, da se zagotovi pravična primerjava.

(211)

Na tej podlagi je Komisija izračunala prilagojeno avstralsko ceno FOB kot najboljši možni približek neizkrivljeni indijski domači ceni. Primerjava med različnimi sklopi podatkov je prikazana v preglednici in na diagramu, ki ji sledi:

(212)

Primerjava kaže, da so posredovanja indijske vlade v zvezi z železovo rudo, ki so privedla do močnega zmanjšanja izvoza železove rude in presežne ponudbe v Indiji, vplivala tudi na domače cene železove rude. Prvič, od leta 2008 so domače cene železove rude v Indiji stalno nižje od mednarodnih cen. Drugič, čeprav mednarodne cene kažejo precejšnje zvišanje v obdobju 2008–2011, ki ustreza dvema časovnima točkama, ko so bile uvedene (2007/2008) in okrepljene (2011) omejitve uvoza, so domače cene železove rude v Indiji dokaj nespremenjene, kot da bi bil ta trg ločen od razmer v drugih delih sveta in da te razmere nanj ne bi vplivale.

(213)

Tako so ciljne omejitve izvoza indijske vlade dosegle cilj glede zagotavljanja razpoložljivosti železove rude domači industriji po nižjih cenah z ohranjanjem stabilnih domačih cen v Indiji, čeprav so se cene železove rude na svetovnem trgu bistveno povišale. Poleg ciljnih omejitev izvoza in drugih povezanih ukrepov, ki jih je uvedla indijska vlada, ni drugega razloga, zakaj indijske cene ne bi sledile trendom mednarodnih cen. Brez ciljnih omejitev izvoza bi indijski proizvajalci železove rude uživali ugodnosti bolj dobičkonosne prodaje po višjih mednarodnih cenah. Tako pa so bili prisiljeni nadaljevati proizvodnjo in lokalno zagotavljati železovo rudo po nižjih cenah.

(214)

Po razkritju je družba ECL trdila, da znatno povečanje uvoza v Indijo v letih 2014–2015 kaže, da indijska domača cena ni bila v celoti ločena od mednarodnih cen. Če bi indijska vlada resnično želela zagotavljati železovo rudo za plačilo, ki je nižje od primernega, bi zaupala in ukazala proizvajalcem železove rude, da še dodatno znižajo cene. Poleg tega so indijski proizvajalci železove rude, kot sta NMDC in Rundta, domnevno ohranjali cene železove rude, ki so bile precej višje od mednarodnih cen, kot je navedeno v pritožbi.

(215)

Komisija je ugotovila, da so indijske domače cene v celotnem obdobju obstoja uvozne dajatve ostale nižje od mednarodnih cen in so bile od leta 2013 skoraj nespremenjene v primerjavi z vzporednim znatnim znižanjem mednarodnih cen. Poleg tega nič v spisu ne podpira trditve, da sta NMDC in Rundta ohranjala cene železove rude, ki so bile višje od mednarodnih cen. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(216)

Po razkritju je družba Jindal tudi izpodbijala ugotovitev Komisije glede pooblastitve, saj bi se proizvajalci železove rude lahko odločili, kot so domnevno tudi se, da zmanjšajo proizvodnjo, in cena na drugih trgih bi se lahko znižala, kar se je domnevno tudi zgodilo.

(217)

Glede trditve, da so se proizvajalci železove rude domnevno odločili zmanjšati proizvodnjo, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 187, je Komisija ugotovila, da je bilo zmanjšanje proizvodnje v preteklosti večinoma posledica zaprtja domnevno nezakonitih rudnikov. Drugič, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 169, rudarske družbe ne bi zmanjšale proizvodnje glede na njihovo znatno začetno naložbo v proizvodnjo. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(218)

Glede znižanja cen na drugih trgih je Komisija zavrnila to trditev iz enakih razlogov, kot so navedeni v uvodni izjavi 269.

(219)

Ob upoštevanju navedenega je Komisija ugotovila, da je bilo družbam za pridobivanje železove rude v Indiji zaupano, da zagotavljajo železovo rudo domači industriji cevi iz nodularnega litega železa za plačilo, ki je nižje od primernega.

(220)

Po dokončnem razkritju je družba ECL trdila, da je Komisija ocenila samo prvo od petih pomembnih meril (pooblastitev in usmerjanje), ne pa tudi preostalih štirih. Komisija je zavrnila ta argument, saj je o naravi rudarskih družb (uvodne izjave 178 do 180) in njihovi nalogi (uvodne izjave 181 do 219) podrobno razpravljala že v navedeni fazi. Nato je dodala kratke premisleke o četrtem in petem merilu.

(221)

V zvezi z merilom „običajne pristojnosti“, ki ga posebna skupina še ni dodatno pojasnila (61), je Komisija menila, da je zagotavljanje surovin, ki so v državi, nacionalnim družbam naloga, ki je običajno v pristojnosti vlade. Po splošnem mednarodnem pravu imajo države suverenost nad svojimi naravni viri. Čeprav imajo veliko diskrecijsko pravico glede organizacije izkoriščanja svojih naravnih virov, se njihova suverenost običajno spremeni v regulativno vladno pristojnost za opravljanje te naloge. V zvezi s tem ni pomembno, ali bi vlada običajno opravljala to nalogo ali ne (62). Komisija je zato ugotovila, da je zagotavljanje železove rude, ki je na indijskem ozemlju, indijski jeklarski industriji naloga, ki je običajno v pristojnosti vlade.

(222)

Kar zadeva merilo „se ne razlikuje bistveno“, je Komisija ugotovila, da to besedilo izhaja iz poročila posebne skupine iz leta 1960 o pregledu v skladu s členom XVI.5, v katerem je bilo uporabljeno podobno besedilo v zvezi z dajatvami, ki jih financira proizvajalec, za katere se je štelo, da se ne razlikujejo bistveno od vladnih praks obdavčitve in subvencioniranja (63). Ob upoštevanju navedenega to merilo zahteva pozitivno ugotovitev, da se zagotavljanje blaga s strani zasebnih organov, ki jim je zaupana ta naloga, ne razlikuje bistveno od hipoteze, da je tako blago zagotavljala vlada sama.

(223)

Družba ECL je trdila, da bi bil razlog za razliko v praksi med indijsko vlado in indijskimi rudarskimi družbami pri zagotavljanju železove rude lahko raven določanja cene. Medtem ko bi se vlada lahko odločila za določitev nižje cene za zagotavljanje železove rude domačim jeklarskim družbam, rudarske družbe nimajo take pravice.

(224)

Vendar hipoteza, da bi vlada lahko tudi posredovala na trgu z določanjem cen, v resnici ne ustvarja nobene bistvene razlike. V zadevnem primeru se je vlada odločila, da bo zasebnim družbam zaupala, da zagotavljajo železovo rudo za plačilo, ki je nižje od primernega in katerega višina se s časom spreminja. To se ne razlikuje od prakse, pri kateri bi vlada zagotavljala železovo rudo neposredno indijskim proizvajalcem jekla po spremenljivih cenah, ki bi jih lahko določala dnevno ali mesečno, ob upoštevanju nekaterih kazalnikov, povezanih s stanjem domačega indijskega povpraševanja in ponudbe. Iz tega sledi, da ni nobene bistvene razlike med neposrednim posredovanjem na trgu z zagotavljanjem železove rude v okviru sistema stalno spreminjajočih se vladnih cen in naložitvijo odgovornosti za zagotavljanje železove rude rudarskim družbam za plačilo, ki je manjše od primernega. Komisija je zato zavrnila trditev, da bi „predhodno določeni pogoji s strani vlade“ pomenili bistveno razliko med neposrednim in posrednim zagotavljanjem železove rude indijski industriji cevi iz nodularnega litega železa.

(225)

Na koncu je Komisija ugotovila, da prakso posrednega posredovanja na trgu z omejitvami izvoza izvajajo številne vlade po svetu. Samo v Indiji obstaja ogromno različnih izvoznih dajatev. Zato je bilo za Komisijo samoumevno, da ima opravka tudi s prakso „ki jo običajno izvajajo vlade“.

(226)

Indijska vlada je s ciljnimi omejitvami izvoza (glej uvodno izjavo 157) prisilila domače družbe za pridobivanje železove rude, da so lokalno prodajale železovo rudo, ter jim „zaupala“, da v Indiji zagotavljajo to surovino za plačilo, ki je nižje od primernega. Z zadevnimi ukrepi je bil dosežen želeni učinek izkrivljanja domačega trga železove rude v Indiji in znižanja cene na umetno nizko raven v korist industrije na koncu proizvodne verige. Naloga zagotavljanja železove rude za plačilo, ki je manjše od primernega, bi bila običajno v pristojnosti vlade, in praksa rudarskih družb, da opravljajo to nalogo, se ne razlikuje bistveno od praks, ki jih običajno izvajajo vlade. Komisija je zato sklenila, da je indijska vlada zagotovila neposreden finančni prispevek v smislu člena 3(1)(a)(iv) in (iii) osnovne uredbe, kot se razlaga in uporablja v skladu z ustreznim standardom STO iz člena 1.1(a)(iv) in (iii) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

(227)

Po dokončnem razkritju so indijska vlada in proizvajalca izvoznika izpodbijali trditev Komisije, da se ugotovljene ciljne omejitve izvoza lahko opredelijo kot finančni prispevek vlade. Zlasti so trdili, da je Komisija analizirala odziv na uvedeni ukrep (oziroma njegove učinke), namesto da bi preučila pozitivne ukrepe vlade ali značilnosti uvedenega ukrepa za določitev finančnega prispevka. Poleg tega je družba ECL ugotovila, da Komisija ni dokazala obstoja zakona, ki bi nalagal odgovornost proizvajalcem železove rude ali jih avtoritativno usmerjal. Poleg tega so iste strani oporekale zanašanju Komisije na sklice v posameznih poročilih, pri čemer so trdile, da se ne morejo šteti za zadostne dokaze ali podporo za določitev finančnega prispevka indijske vlade.

(228)

Komisija se ni strinjala z njihovim stališčem, da je analizirala samo učinke uvedenih ciljnih omejitev izvoza. Kot je pojasnjeno v tem oddelku, je analiza Komisije vključevala več korakov. Prvič, ugotovljeno je bilo, kateri zasledovani cilji politike odvračajo od izvoza železove rude. Drugič, na podlagi izvozne dajatve za železovo rudo in politike dvojne prevoznine je Komisija ugotovila obstoj pravnih aktov, ki silijo proizvajalce železove rude, da prodajajo na indijskem domačem trgu po nižjih cenah, kot bi sicer prodajali. Nato je ugotovila, da je vlada dejansko silila družbe za pridobivanje železove rude v Indiji, da zagotavljajo železovo rudo domači industriji cevi iz nodularnega litega železa za plačilo, ki je nižje od primernega. Poleg tega je naloga zagotavljanja železove rude za plačilo, ki je nižje od primernega, običajno v pristojnosti vlade, in praksa rudarskih družb, da opravljajo to nalogo, se ne razlikuje bistveno od praks, ki jih običajno izvajajo vlade.

(229)

Komisija se zato ni opirala na več poročil in političnih izjav ali samo na učinke opredeljenih ukrepov, temveč je analizirala vse potrebne elemente, da bi ugotovila obstoj posrednega finančnega prispevka v skladu s členom 3(1)(a)(iv) in (iii) osnovne uredbe.

(230)

V skladu s členom 3(2) in členom 5 osnovne uredbe je Komisija znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izračunala glede na ugodnost za prejemnika, ki je bila ugotovljena v obdobju preiskave v zvezi s pregledom.

(231)

Najprej je izračunala tehtano povprečno nabavno ceno drobnozrnate železove rude obeh indijskih proizvajalcev v obdobju preiskave. Tehtano povprečje je bilo izračunano po posameznih mesecih in za dobavo iz rudnika v tovarno v Indiji.

(232)

Povprečna nabavna cena je temeljila na cenah, brez DDV, in količinah, navedenih na seznamu računov za posamezne transakcije, ki sta ga predložili družbi in je bil preverjen med preveritvenimi obiski. Če vsebnost železa v železovi rudi ni bila 62-odstotna, je bila nabavna cena prilagojena, da se je upoštevala razlika v kakovosti (in ceni).

(233)

To povprečno ceno je bilo treba primerjati z ustrezno referenčno vrednostjo. V skladu s členom 6(d) osnovne uredbe se primernost plačila določi glede na prevladujoče tržne pogoje za zadevni izdelek v državi, kjer se dobava opravi. To temelji na členu 14(d) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter bi se moralo razlagati in uporabljati ob upoštevanju tega člena.

(234)

Komisija je ugotovila, da vladne ciljne omejitve uvoza vplivajo na vse prevladujoče tržne pogoje v Indiji. Pri nobeni transakciji, povezani z železovo rudo v Indiji, se ni mogoče izogniti dejstvu, da je celoten indijski trg razdrobljen in da so cene na njem nizke. Zato za indijskega proizvajalca cevi iz nodularnega litega železa ali drugje na indijskem trgu ni bilo mogoče določiti neizkrivljenih stroškov železove rude. Posledično v Indiji ni bilo domačih cen, ki bi se lahko uporabile kot ustrezna referenčna vrednost.

(235)

Komisija je v skladu z drugim pododstavkom člena 6(d)(i) osnovne uredbe nato poskusila prilagoditi pogoje, ki so prevladovali v Indiji, na podlagi dejanskih stroškov, cen in drugih razpoložljivih dejavnikov v državi. Drugače rečeno, Komisija je preučila, kakšna bi bila cena železove rude v Indiji, če ne bi bilo vladnih ciljnih omejitev izvoza. S to metodologijo bi bilo mogoče določiti naravno primerjalno prednost, ki jo je Indija lahko imela pri zagotavljanju železove rude domačim proizvajalcem, pri čemer bi se izločila neupravičena dodatna prednost, pridobljena z ukrepi, ki jih je sprejela indijska vlada.

(236)

Vendar tudi s to metodologijo ustrezna referenčna vrednost ni bila določena. Zlasti ni bilo mogoče izračunati, kakšni bi bili „normalni“ stroški za nakup železa v Indiji brez sistema omejitev izvoza, saj take stroške določa vrsta drugih dejavnikov, ki Komisiji niso znani. Medtem ko je Komisija razpolagala z dejstvi o razvoju proizvodnje in povpraševanja v okviru ciljnih omejitev izvoza, ki veljajo od leta 2007/2008, pa nima zanesljivih virov za oblikovanje modela razvoja ponudbe in povpraševanja po železovi rudi na indijskem trgu v zadevnem letu brez teh ukrepov. Upoštevanje stroškov železove rude v katerem koli letu pred vzpostavitvijo ciljnih omejitev izvoza (tj. v katerem koli letu pred letom 2007) bi vodilo do samovoljnih in nezanesljivih odločitev. Upoštevanje indijskih stroškov od leta 2004 ali 2005 kot približka stroškov v obdobju preiskave se ni štelo za ustrezno, saj so lahko stroški v 10-letnem obdobju zelo različni. Posledično tudi ni bilo mogoče izračunati, kakšni bi bili hipotetični stroški za proizvajalca cevi iz nodularnega litega železa v Indiji, če ne bi bilo izkrivljanja. Zato se kot ustrezna referenčna vrednost niso mogli uporabiti niti prilagojeni pogoji v Indiji.

(237)

Po razkritju je družba ECL oporekala zavrnitvi uporabe indijskih domačih cen kot referenčne vrednosti s strani Komisije, pri čemer je trdila, da Komisija ni analizirala dobaviteljev na trgu, ki dobavljajo za lastno uporabo, in pomena trgovcev ali uvoza železove rude s strani posameznih proizvajalcev, kot je družba ECL. Poleg tega bi morala Komisija navesti pozitivne dokaze, da so zasebne cene izkrivljene.

(238)

Komisija ni mogla ugotoviti, kako bi dobavitelji ali trgovci ravnali, če ne bi bilo izvozne dajatve in politike dvojne prevoznine. Poleg tega je Komisija, kot je navedeno v oddelku o zagotavljanju blaga za plačilo, ki je nižje ob primernega, predstavila številne elemente, ki dokazujejo, da so vse domače cene v Indiji izkrivljene zaradi izvozne dajatve.

(239)

Družba ECL je nadalje navedla, da bi morala Komisija prilagoditi prevladujoče cene v Indiji na podlagi indijskih izvoznih cen FOB. Kot je bilo že navedeno, indijskih izvoznih cen ni mogoče šteti za ustrezno referenčno vrednost, saj morajo indijski izvozniki v cene, ki jih zaračunavajo svojim mednarodnim strankam, vključiti dodatne stroške za prevoz v Indiji, pa tudi izvozno dajatev, ki se zaračuna na indijski meji. S tem se zadevni primer znatno razlikuje od prejšnjih primerov, na katere se je sklicevala družba ECL in v katerih je Komisija kot referenčno vrednost uporabila izvozno ceno surovine (večinoma plina) iz iste države izvoza (64). Na zaslišanju 28. januarja 2016 (glej uvodno izjavo 6) je pooblaščenec za zaslišanje tudi menil, da izvozna dajatev v Indiji verjetno izkrivlja indijske izvozne cene FOB, ki se zato ne morejo zanesljivo uporabljati kot ustrezna referenčna vrednost. Ta trditev je bila prav tako zavrnjena.

(240)

Tako je Komisija na koncu v skladu z drugim pododstavkom člena 6(d)(ii) osnovne uredbe uporabila pogoje, ki so prevladovali na trgu druge države in so na voljo prejemniku.

(241)

Komisija je poskusila določiti neizkrivljeno ceno železove rude, proizvedene v rudniku reprezentativne druge države, in simulirati, da se je tak rudnik dejansko nahajal v Indiji. V zadevnem primeru se zdi, da se večina železove rude v svetu izvozi iz Avstralije na Kitajsko. Zato je bila sprejeta odločitev o preučitvi cen franko rudnik v Avstraliji. Vendar take cene v Avstraliji Komisiji niso bile na voljo. Poleg tega se je glede na to, da indijska cena vključuje stroške prevoza od rudnika do tovarne, zdelo primerno vključiti tudi stroške prevoza od avstralskega rudnika do avstralskega kupca železove rude, tako da se primerjava izvede na enaki ravni trgovanja. Ker tudi taki podatki niso na voljo, je Komisija namesto tega uporabila stroške prevoza od avstralskega rudnika do katerega koli avstralskega pristanišča.

(242)

Stroške prevoza od avstralskega rudnika do pristanišča je izenačila s stroški prevoza od avstralskega rudnika do avstralskega kupca železove rude iz naslednjega razloga. Medtem ko je lahko en rudnik v Avstraliji bližje nekemu kupcu kot najbližjemu pristanišču, je lahko drug rudnik bližje najbližjemu pristanišču kot nekemu kupcu. Zato je na nacionalni ravni razumno predvidevati, da stroški prevoza od avstralskega rudnika do pristanišča v Avstraliji prikazujejo ustrezne stroške dobave kupcu.

(243)

Komisija je upoštevala tudi odločitev pritožbenega organa, da morajo prilagoditve za stroške dobave izražati splošno veljavne stroške dobave za zadevno blago v državi, kjer se dobava opravi (65). Ob upoštevanju dejstva, da je Indija pretežno samozadostna glede oskrbe z železovo rudo in da ni bilo pomembnejšega uvoza železove rude v Indijo, saj ga indijski proizvajalci ne potrebujejo zaradi presežne zmogljivosti v Indiji in nizkih cen, ni bilo ustrezno prišteti mednarodnih stroškov prevoza avstralski izvozni ceni (na ravni FOB). Prištetje mednarodnih stroškov dobave tako ne bi bilo reprezentativno za splošno veljavne stroške dobave železove rude v Indiji.

(244)

Tako je Komisija kot referenčno vrednost uporabila približek cene FOB v Avstraliji, ki upošteva pogoje, ki bi veljali za indijske uporabnike železove rude, če bi se železova ruda dobavljala iz rudnika v Indiji v tovarno brez ciljnih omejitev izvoza.

(245)

Natančneje, Komisija je uporabila avstralsko ceno FOB, objavljeno v publikaciji China Resources Quarterly Southern winter ~ Northern summer 2015 (66), za železovo rudo z 62-odstotno vsebnostjo železa (podatki iz preglednice iz uvodne izjave 211).

(246)

Po razkritju je družba ECL oporekala uporabi avstralskih cen FOB s strani Komisije in zahtevala, da namesto teh cen uporabi brazilske cene FOB, saj so bile v povprečju za 10–15 % nižje od avstralskih cen FOB.

(247)

Komisija je menila, da so avstralske cene FOB primernejša referenčna vrednost, saj Avstralija predstavlja približno 50 % svetovnega izvoza železove rude, medtem ko delež Brazilije v mednarodnem izvozu znaša samo 26 %. Zato je to trditev zavrnila.

(248)

Komisija je nato ceno, ki so jo indijski proizvajalci plačali za nabavo železove rude (vključno s stroški prevoza v Indiji), primerjala s to ceno FOB v Avstraliji (ki vključuje stroške prevoza v Avstraliji).

(249)

Po razkritju je družba ECL zahtevala, da se avstralske cene FOB primerjajo s prilagojenimi indijskimi domačimi cenami na ravni FOB. Če Komisija primerja avstralske cene FOB z domačimi indijskimi cenami, bi morala indijski ceni od rudnika do pristanišča in v pristanišču prišteti manipulativne stroške in stroške natovarjanja, pa tudi stroške prekladanja v pristanišču. Poleg tega bi morale biti avstralske cene FOB prilagojene navzdol zaradi odsotnosti vlage (2 % za rudo v kosih in 8 % za drobnozrnato rudo) in izgube zaradi ravnanja z rudo (2 %), ki je večja za izvoz kot v primeru domačih cen.

(250)

Komisija je v skladu s svojo oceno iz uvodnih izjav 205 do 210 priznala, da so bile tudi za izračun ugodnosti potrebne nekatere dodatne prilagoditve, da bi se za indijske domače cene in tudi avstralske cene FOB uporabljale iste vrste stroškov dobave.

(251)

Dejansko je večina storitev, vključenih v prekladanje v pristanišču, povezana z ravnanjem z železovo rudo v pristanišču in njenim poznejšim natovarjanjem na ladjo. Taki stroški ne nastanejo po raztovarjanju železove rude s tovornjaka v indijsko tovarno, zaradi česar so bili odšteti od avstralske cene FOB. Ker pa stroški prekladanja najprej vključujejo tudi stroške raztovarjanja železove rude v pristanišču, se je Komisija odločila, da bo iz indijske cene železove rude izločila tudi take manipulativne stroške. Tako je opravila pošteno primerjavo med indijskimi domačimi cenami železove rude, pripeljane iz indijskega rudnika v tovarno v Indiji (vendar na raztovorjene v tovarni), in avstralskimi domačimi cenami železove rude, pripeljane iz rudnika v pristanišče (vendar ne raztovorjene v pristanišču).

(252)

Posledično je bila avstralska cena FOB prilagojena navzdol zaradi odsotnosti vlage. Komisija je kot podlago za celotno „košarico drobnozrnate železove rude in železove rude v kosih“ uporabila tehtano povprečje, ki ga je izračunala ločeno za vsakega od obeh proizvajalcev izvoznikov (in ne na podlagi tehtanega povprečja kot v primeru iz uvodne izjave 207).

(253)

Iz istega razloga, kot je naveden v uvodnih izjavah 208 do 209, je Komisija od avstralskih cen FOB odštela tudi stroške prekladanja, vendar ni izvedla prilagoditve zaradi izgube zaradi ravnanja z rudo.

(254)

Kar zadeva indijsko domačo ceno, je Komisija zavrnila zahtevo za prilagoditev indijskih domačih cen na raven FOB, saj to pomeni, da železova ruda ne bo dostavljena do vrat tovarne proizvajalcev izvoznikov. Da bi Komisija določila ceno železove rude, dostavljene do vrat tovarne, je tako poleg povprečnih stroškov prevoza prištela tudi znesek za pokritje manipulativnih stroškov in stroškov natovarjanja med rudniškim stolpom in vlakom/tovornjakom na podlagi preverjenih navedenih podatkov o stroških, ki jih je predložil eden od proizvajalcev izvoznikov.

(255)

Na tej podlagi je Komisija opravila pošteno primerjavo med indijskimi domačimi cenami železove rude, pripeljane iz indijskega rudnika v tovarno v Indiji (vendar na raztovorjene v tovarni), in avstralskimi domačimi cenami železove rude, pripeljane iz rudnika v pristanišče (vendar ne raztovorjene v pristanišču).

(256)

Po razkritju je družba Jindal trdila, da Komisija ne bi smela uporabiti povprečnih indijskih stroškov prevoza od rudnika do obrata, ki jih je sporočil eden od proizvajalcev izvoznikov, ampak dejanske stroške, ki jih je sporočila družba Jindal.

(257)

Vendar je Komisija menila, da bi morala uporabiti tehtane povprečne stroške prevoza od rudnika do obrata, da bi nepristransko in nediskriminatorno izračunala ugodnost za oba proizvajalca izvoznika. V okviru primerjave z referenčno ceno zunaj Indije bi kakršna koli druga metoda povzročila umetno prednost ali slabši položaj družb, odvisno od dejanskih logističnih stroškov ter geografske razdalje med proizvajalcem izvoznikom in rudniki, od katerih nabavlja.

(258)

Komisija je nato razliko med povprečnima cenama dodatno pomnožila s količinami železove rude, ki so jih indijski proizvajalci v obdobju preiskave dejansko nabavili.

(259)

Po razkritju je družba ECL trdila, da Komisija ne bi smela uporabiti vseh količin železove rude, ki so bile dejansko nabavljene, temveč samo tisti del, ki je bil v obdobju preiskave porabljen za proizvodnjo cevi iz nodularnega litega železa. Poleg tega bi bilo treba uporabiti nabavljene količine tako drobnozrnate železove rude kot tudi železove rude v kosih in ne samo količin drobnozrnate železove rude. Komisija je sprejela zahtevo in obvestila proizvajalca izvoznika o izvedenih spremembah.

(260)

Poleg tega je družba ECL trdila, da so bile v izračun ugodnosti za nekatere družbe v skupini vključene samo nabavljene količine drobnozrnate železove rude. Komisija je popravila to napako za oba proizvajalca izvoznika. Vključila je vse nabavljene količine železove rude (drobnozrnate in v kosih). Če vsebnost železa v železovi rudi ni bila 62-odstotna, je nabavno ceno ustrezno prilagodila po načelu sorazmernosti. Proizvajalca izvoznika sta bila obveščena o izvedenih popravkih.

(261)

Skupni znesek razlike predstavlja „prihranke“ indijskih proizvajalcev, ki nabavljajo železovo rudo na izkrivljenem indijskem trgu, v primerjavi s ceno, ki bi jo morali plačati, če izkrivljanj ne bi bilo. Ta skupni znesek ne nazadnje predstavlja ugodnost, ki jo je indijska vlada v obdobju preiskave zagotavljala indijskim proizvajalcem.

(262)

V skladu s členom 7(2) osnovne uredbe je Komisija te zneske subvencij dodelila za skupne prihodke od zadevnega izdelka v obdobju preiskave v zvezi s pregledom kot ustrezni imenovalec, ker je subvencija zagotavljala ugodnost za celotno proizvodnjo zadevnega izdelka in ne zgolj za proizvodnjo, namenjeno izvozu.

(263)

Po razkritju je družba Jindal trdila, da je Komisija za nekatere mesece obdobja preiskave izračunala negativno ugodnost. Posledično se železova ruda družbi ni zagotavljala za plačilo, ki je nižje od primernega. Trdila je tudi, da po obdobju preiskave ni prejela nobene subvencije, saj je železovo rudo uvažala in zato subvencija ni subvencija, proti kateri se lahko izvedejo izravnalni ukrepi v zvezi z družbo.

(264)

Podobno je družba ECL trdila, da indijske domače cene za obdobje 2014–2015 niso več nižje od avstralskih cen FOB. Zato Komisija ne more zanikati tega dejstva, saj mora upoštevati stanje v času uvedbe ukrepov.

(265)

Komisija je priznala, da je bila izračunana ugodnost nekaj mesecev obdobja preiskave negativna. Vendar se je to izravnalo s pozitivno ugodnostjo, zagotovljeno v preostalem obdobju preiskave, tako da je bil skupni rezultat določitev pozitivne subvencijske stopnje za zadevno družbo.

(266)

Drugi pododstavek člena 15(1) osnovne uredbe določa, da Komisija ne sme izvesti izravnalnih ukrepov v naslednjih primerih: (i) „če se subvencija ali subvencije ukinejo“ ali (ii) „če je dokazano, da subvencije ne zagotavljajo več nobenih ugodnosti zadevnim izvoznikom“.

(267)

Komisija je ob upoštevanju prvega pogoja ugotovila, da sistem omejitev izvoza ni bil odpravljen ali ukinjen. Zato ta pogoj ni bil izpolnjen.

(268)

V zvezi z drugim pogojem je treba opozoriti, da je glavni cilj uporaba enkratnih, neponavljajočih se subvencij, dodeljenih v določenem obdobju, ki v prihodnosti nobenemu od proizvajalcev izvoznikov ne bi več zagotavljale ugodnosti (67). V zadevnem primeru to ne velja iz naslednjih razlogov.

(269)

Po obdobju preiskave so referenčne avstralske cene FOB, kot so bile prilagojene zaradi stroškov prekladanja in odsotnosti vlage, podobne indijskim domačim cenam. Vendar je Komisija v uvodni izjavi 212 ugotovila, da je trend indijskih domačih cen železove rude dokaj enakomeren in ne sledi nihanjem cen drugod po svetu. Hkrati ni izključeno, da se bodo mednarodne cene, vključno z avstralskimi cenami FOB, v bližnji prihodnosti znova zvišale kot odziv na nihanja v mednarodnem povpraševanju po železovi rudi in njeni ponudbi. Zato ni mogoče skleniti, da je sistem omejitev izvoza enkratna, neponavljajoča se subvencija, saj bo v prihodnosti verjetno zagotavljal ugodnosti. Vendar če bi mednarodne cene v prihodnosti ostale stalno nižje od indijskih domačih cen, lahko vsak proizvajalec izvoznik zahteva povračilo pobranih dajatev, če se izkaže, da je bil znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izločen ali znižan v skladu s členom 21 osnovne uredbe.

(270)

Ob upoštevanju navedenega pogoji iz drugega pododstavka člena 15(1) osnovne uredbe zaradi nesprejetja izravnalnih ukrepov niso izpolnjeni.

(271)

Ugotovljena stopnja subvencije za to shemo je v obdobju preiskave za skupino ECL Group znašala 3,01 %, za družbo Jindal Saw India pa 3,91 %.

(272)

Omejitve izvoza s strani indijske vlade zagotavljajo ugodnosti le železarski in jeklarski industriji. Zato so specifične v skladu s členom 4(2)(a) osnovne uredbe. Čeprav zagotavljajo ugodnosti za druge izdelke na koncu proizvodne verige, ne le za cevi iz nodularnega litega železa, je ugodnost na voljo le za nekatere industrije v Indiji. Posebne značilnosti železove rude omejujejo možno uporabo subvencije na neko industrijo, vendar to ne pomeni, da je treba subvencijo dodatno omejiti na podskupino te industrije, da bi bila specifična (68).

(273)

Po razkritju sta družbi ECL in Jindal oporekali oceni Komisije glede specifičnosti, pri čemer sta trdili, da je neustrezna in pravno pomanjkljiva. Družba ECL je zlasti navedla poročilo pritožbenega organa, v katerem je slednji menil, da „[j]e mogoče, da v zvezi z zagotavljanjem blaga obstaja večja verjetnost ugotovitve specifičnosti v primerih, kjer surovino uporablja le določena skupina subjektov in/ali industrij. Hkrati nismo prepričani, da vsako zagotavljanje blaga z omejitvami, ki so povezane z značilnostmi blaga, nujno vodi do ugotovitve specifičnosti.“ (69)

(274)

Komisija je navedla, da se proizvajalec izvoznik ni skliceval na opombo na koncu odstavka, v katerem se je pritožbeni organ skliceval na poročilo posebne skupine v zvezi z zadevo (70), v katerem je bilo navedeno poročilo posebne skupine o zadevi ZDA – Les iglavcev. V navedenem poročilu je posebna skupina menila naslednje:

„Menimo, da to ne bi pomenilo, da bi bilo kakršno koli zagotavljanje blaga v obliki naravnega vira samodejno specifično, ravno zato, ker lahko zagotovljeno blago (na primer nafta, plin, voda itd.) v nekaterih primerih uporablja nedoločeno število industrij. Te okoliščine v zadevnem primeru niso prisotne. Kot priznava Kanada, posebne značilnosti zagotovljenega blaga, tj. neposekanega lesa, omejujejo njegovo možno uporabo na ‚samo nekatera podjetja‘“ (71).

(275)

Podobno je Komisija menila, da čeprav je železova ruda z visoko vsebnostjo železa naravni vir, je za razliko od nafte, plina in vode in podobno kot neposekan les ne sme uporabljati nedoločeno število industrij. Njen obseg uporabe je tudi manjši kot pri železovi rudi z nizko vsebnostjo železa. Potrošnja železove rude z visoko vsebnostjo železa je dejansko strogo omejena na določeno skupino subjektov ali industrij, kot so nekateri izdelki jeklarske industrije in zlasti proizvodnja cevi iz nodularnega litega železa. Na podlagi tega je Komisija ugotovila obstoj omejitve, ki izrecno in nedvoumno omejuje razpoložljivost subvencije na „nekatera podjetja“, zaradi česar subvencija ni „dovolj široko razpoložljiva v celotnem gospodarstvu“ (72). Komisija je zato zavrnila argumente družbe ECL.

(276)

Družba ECL je tudi trdila, da Komisija ni vzpostavila podlage, na kateri bi utemeljila, da je subvencija s pravnega vidika specifična. V zvezi s tem je Komisija menila, da so zadevne subvencije s pravnega vidika specifične, saj so omejene na železovo rudo, in sicer po eni strani s pravnimi akti o uvedbi izvozne dajatve na železovo rudo (73), po drugi strani pa s pravnimi akti o vzpostavitvi politike dvojne prevoznine za prevoz železove rude (74).

(277)

Ob upoštevanju navedenega Komisija meni, da so posredovanja indijske vlade specifična za proizvajalce cevi iz nodularnega litega železa v smislu člena 4(2)(a) osnovne uredbe.

(278)

Indijska vlada je z uvedbo sistema omejitev izvoza zaupala družbam za pridobivanje železove rude, da zagotavljajo železovo rudo za plačilo, ki je nižje od primernega. To zagotavljanje blaga pomeni finančne koristi za prejemnika in je specifično, zato se lahko proti njemu uvedejo izravnalni ukrepi.

(279)

Ugotovljeni zneski subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi:

(280)

Podobni izdelek so v obdobju preiskave izdelovali trije proizvajalci Unije. Ti predstavljajo „industrijo Unije“ v smislu člena 9(1) osnovne uredbe.

(281)

Ker so v Uniji samo trije proizvajalci in ker je skupina SG PAM Group predložila podatke za svoje podružnice in ocene za edinega nesodelujočega proizvajalca Unije, tj. Tiroler Rohre GmbH („TRM“), so vsi podatki navedeni v obliki indeksov ali razponov, da se zaščiti zaupnost drugega proizvajalca Unije, ki je sodeloval v preiskavi.

(282)

Celotna proizvodnja Unije je bila v obdobju preiskave določena na 590 000–610 000 ton. Komisija je celotno proizvodnjo Unije določila na podlagi vseh razpoložljivih informacij o industriji Unije, kot so informacije iz pritožbe za nesodelujočega proizvajalca in podatki, ki sta jih sodelujoča proizvajalca Unije zagotovila med preiskavo. V Uniji so samo trije proizvajalci, sodelujoči družbi pa predstavljata približno 96 % celotne proizvodnje Unije.

(283)

Komisija je potrošnjo Unije določila na podlagi obsega celotne prodaje industrije Unije v Uniji, ki mu je prištela uvoz iz tretjih držav v Unijo. Celotno prodajo industrije Unije je določila na podlagi podatkov, ki jih je prejela od sodelujočih proizvajalcev Unije, in informacij iz pritožbe za nesodelujočega proizvajalca. Podatki o obsegu uvoza so temeljili na podatkih Eurostata.

(284)

Komisija je na podlagi pripomb glede razkritja ugotovila, da je določen delež izvoza industrije Unije pripisala prodaji Unije. Na podlagi popravljenih podatkov o prodaji so bili izvedene manjše spremembe/popravki nekaterih razponov in/ali indeksov, povezanih z nekaterimi drugimi kazalniki škode, in sicer celotna potrošnja Unije, tržni delež proizvajalcev izvoznikov, tržni delež industrije Unije in prodajna cena Unije. Vendar so ti popravki le v manjši meri vplivali na te kazalnike škode ter niso vplivali na trende in spremembo sklepa o obstoju znatne škode.

(285)

Potrošnja Unije se je gibala, kot sledi:

Potrošnja Unije (v 1 000 tonah)

(286)

Potrošnja Unije se je v obravnavanem obdobju zmanjšala za 7 %. Krivulja potrošnje Unije je imela obliko črke U, saj se je v obdobju 2011–2012 močno zmanjšala (za več kot 13 %), se leta 2013 še dodatno zmanjšala, v obdobju preiskave pa povečala. Ta vzorec je mogoče delno pojasniti z dejstvom, da so končni uporabniki cevi iz nodularnega litega železa družbe za oskrbo z vodo, kanalizacijo ali namakanje. Te družbe so najpogosteje javni subjekti, odvisni od vladnega financiranja. Gospodarska kriza se je leta 2011 in 2012 spremenila v resnično krizo javnega dolga. To je vlade Unije spodbudilo k močnemu zmanjšanju javnih naložb in odhodkov, kar pojasnjuje bistveno zmanjšanje povpraševanja po ceveh iz nodularnega litega železa, zlasti v državah, kot so Španija, Portugalska in Italija.

(287)

Komisija je obseg uvoza določila na podlagi podatkov Eurostata. Ti podatki so bili v skladu s podatki, ki sta jih predložila proizvajalca izvoznika iz Indije. Tržni delež uvoza je bil določen na isti podlagi.

(288)

Uvoz iz zadevne države v Unijo se je gibal na naslednji način:

Obseg uvoza in tržni delež

(289)

Obseg uvoza iz Indije se je v obravnavanem obdobju kljub krčenju trga povečal za več kot 10 %. Tržni delež indijskih proizvajalcev izvoznikov se je povečal za skoraj 18 %. Opazno je, da se je indijski uvoz v obdobju 2012–2013, ko je potrošnja Unije ostala nespremenjena in na nizki ravni, precej povečal, in sicer za skoraj 10 %, zaradi česar se je njegov tržni delež povečal za skoraj 17 %. Uvoz iz Indije se je v obdobju preiskave še naprej močno povečeval, pri čemer se je med letom 2013 in obdobjem preiskave dodatno povečal tudi njegov tržni delež.

(290)

Komisija je cene uvoza določila na podlagi podatkov Eurostata, da bi analizirala trende razvoja cen. Po izključitvi golih cevi je iz izračuna povprečne cene izločila vrednost in količino golih cevi, uvoženih iz Indije, za leta, ko so se te cevi uvažale, tj. za leto 2013 in obdobje preiskave.

(291)

Povprečna cena uvoza iz Indije v Unijo se je gibala na naslednji način:

Uvozne cene (EUR/tono)

(292)

V obravnavanem obdobju so indijske cene ostale nespremenjene.

(293)

Komisija je nelojalno nižanje prodajnih cen v obdobju preiskave določila na podlagi podatkov, ki so jih predložili proizvajalca izvoznika in industrija Unije, pri čemer je primerjala:

(294)

Oba proizvajalca izvoznika sta trdila, da so velike razlike med izdelki, ki jih prodaja pritožnik, in tistimi, ki jih prodajata sama, kar bi vplivalo na pošteno primerljivost cen. Zlasti sta trdila, da ne proizvajata cevi, opremljenih z zadrževalnim priključkom z dvema prekatoma, ki ga skupina SG PAM prodaja pod blagovno znamko Universal joint. Prav tako ne proizvajata avtomatskih priključkov za cevi z majhnim premerom, primernih za povezovanje s plastičnimi cevmi, ki se uporabljajo v asortimentu izdelkov Blutop skupine SG PAM. Poleg tega sta trdila, da ne proizvajata cevi, ki so notranje obložene s termoplastiko ter jih skupina SG PAM trži pod blagovno znamko Ductan in uporablja v svojem asortimentu izdelkov Blutop. Uporabniki cevi iz nodularnega litega železa v Uniji so potrdili te trditve in tudi, da nobeden od sodelujočih indijskih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dobavljati teh opredeljenih izdelkov. Zato je Komisija izključila cevi skupine SG PAM, opremljene s priključkom Universal joint, ter njen asortiment izdelkov Blutop iz izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje škode. Ta izključitev je po obsegu vplivala na manj kot 10 % transakcij. Poleg tega so bile zaradi majhnega obsega prodaje na trgu Unije iz izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen izključene tudi cevi s prirobnico.

(295)

Po razkritju je pritožnik trdil, da izključitev zadrževalnega priključka Universal joint ni bila utemeljena, saj imata oba proizvajalca izvoznika tehnično rešitev, ki lahko nadomesti to vrsto priključka. Komisija je opozorila, da so številni uporabniki potrdili, da proizvajalca izvoznika ne moreta dobavljati zadrževalnega priključka z dvema prekatoma. V vsakem primeru v tej preiskavi vrsta priključka ni bila opredeljena kot ključni element za razlikovanje med različnimi vrstami izdelka za primerjavo cen. Zato ni bilo mogoče izvesti poštene primerjave cen med posameznimi vrstami. Ob upoštevanju dejstva, da je količina izdelkov, opremljenih s tem priključkom, majhna, težav pri izvedbi poštene primerjave cen in dejstva, da je bila velika večina vrst izdelka vključena v izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje škode, je Komisija trdila, da je bilo primerno izključiti zadrževalne priključke z dvema prekatoma iz izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(296)

Družba Jindal je tudi trdila, da so druge fizikalne razlike, med drugim v zvezi z zunanjo prevleko in notranjo oblogo, vplivale na primerljivost cen ter bi jih bilo treba zato prav tako prilagoditi/izključiti. Vendar so bile te trditve zavrnjene. Industrija Unije in indijska proizvajalca izvoznika so poročali o prodaji vrst izdelkov s primerljivimi fizikalnimi lastnostmi v Uniji, zato je bila opravljena poštena primerjava glede na te druge domnevne razlike.

(297)

Po razkritju je družba Jindal trdila, da sta prilagoditvi izvozne cene, ki ju je izvedla Komisija, in sicer prilagoditev PSA-stroškov in prilagoditev dobička, v nasprotju z zakonodajo STO. Isti proizvajalec izvoznik je trdil, da take prilagojene izvozne cene (ki so včasih enake 0 ali celo negativne) ne morejo biti podlaga za oceno, ali subvencionirani uvoz povzroča škodo industriji Unije. Komisija se s tem ni strinjala. V skladu z običajno prakso Komisije so bile cene proizvajalcev Unije prilagojene tudi na raven cen franko tovarna, in sicer tako, da so se med drugim odšteli stroški, povezani s prevozom. Zato primerjava cene uvoznika pri nadaljnji prodaji s ceno franko tovarna Unije ne bi bila poštena. Poleg tega je bil edini primer cene proizvajalca izvoznika, ki je bila nižja od 0, izključen iz izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen po razkritju, kar ni znatno vplivalo na izračunane stopnje.

(298)

Po razkritju je družba Jindal poudarila, da Komisija ni zagotovila informacij v zvezi z ujemanjem med izdelki Unije in izdelki proizvajalcev izvoznikov za vsako posamezno vrsto izdelka (PCN) ter da se proizvajalec zato ni mi mogel prepričati, ali je Komisija analizirala pomembnost nelojalnega nižanja prodajnih cen glede na delež vrst izdelka, za katere ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen.

(299)

Ujemanje izdelkov pri izračunih nelojalnega nižanja prodajnih cen je bilo pri proizvajalcih izvoznikih 99- oziroma 95-odstotno, nelojalno nižanje prodajnih cen pa je bilo ugotovljeno za 98 % oziroma 91 % različnih vrst izdelkov, ki se prodajajo na trgu Unije. Ob upoštevanju zelo velikega deleža vrst izdelka, katerih cene so bile nelojalno znižane, je Komisija zavrnila trditev, da ni bila izvedena ustrezna analiza vpliva nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(300)

Po razkritju je družba Tata trdila, da nelojalno nižanje prodajnih cen, ki je temeljilo na proizvodnih stroških industrije Unije, ni bilo ustrezen kazalnik za preučitev škode, saj so bili stroški proizvodnje zvišani zaradi visokih stalnih stroškov in presežne zmogljivosti. Kot je navedeno v nadaljevanju, gre pri nelojalnem nižanju prodajnih cen za primerjavo cen. V vsakem primeru je nelojalno nižanje prodajnih cen le eden od več kazalnikov, ki se preučijo za ugotovitev, ali je industrija Unije utrpela znatno škodo.

(301)

Primerjava cen je bila izvedena za vsako vrsto izdelka posebej za transakcije na isti ravni trgovanja, in sicer po morebitnih potrebnih prilagoditvah ter odbitku rabatov in popustov. Rezultat primerjave je bil izražen kot delež prihodkov od prodaje proizvajalcev Unije v obdobju preiskave. Za sodelujoča proizvajalca izvoznika je pokazal 30,9- oziroma 31,7-odstotno tehtano povprečno stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(302)

V skladu s členom 8(4) osnovne uredbe je preučitev vpliva subvencioniranega uvoza na industrijo Unije vključevala oceno vseh gospodarskih kazalnikov, ki so vplivali na položaj industrije Unije v obravnavanem obdobju.

(303)

Komisija je za določitev škode razlikovala med makro- in mikroekonomskimi kazalniki škode. Makroekonomske kazalnike je ocenila na podlagi podatkov iz izpolnjenih vprašalnikov sodelujočih proizvajalcev Unije in ocen iz pritožbe za nesodelujočega proizvajalca. Mikroekonomske kazalnike pa je ocenila na podlagi podatkov iz izpolnjenih vprašalnikov sodelujočih proizvajalcev Unije. Za oba sklopa podatkov je bilo ugotovljeno, da sta reprezentativna za gospodarski položaj industrije Unije.

(304)

Makroekonomski kazalniki so proizvodnja, proizvodna zmogljivost, izkoriščenost zmogljivosti, obseg prodaje, tržni delež, rast, zaposlenost, produktivnost, višina subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in okrevanje od preteklega subvencioniranja.

(305)

Mikroekonomski kazalniki so: povprečne cene na enoto, stroški na enoto, stroški dela, zaloge, dobičkonosnost, denarni tok, naložbe, donosnost naložb in zmožnost zbiranja kapitala.

(306)

Celotna proizvodnja Unije, proizvodna zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti so se v obravnavanem obdobju gibale na naslednji način:

Proizvodnja (v 1 000 tonah), proizvodna zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti v Uniji

(307)

Celotna proizvodnja industrije Unije je bila v obdobju preiskave kljub veliko manjši prodaji v Uniji nekoliko večja kot leta 2011. Proizvodnja se je leta 2013 in v obdobju preiskave povečala zaradi povečanja izvoza.

(308)

Proizvodna zmogljivost je v obravnavanem obdobju ostala nespremenjena. Izkoriščenost zmogljivosti se je nekoliko povečala v skladu s povečanjem proizvodnje v obravnavanem obdobju. Kljub temu je ostala na razmeroma nizki ravni, in sicer [53–58 %]. Proizvodnja cevi iz nodularnega litega železa je panoga z razmeroma visokimi stalnimi stroški. Slaba izkoriščenost zmogljivosti zmanjša sposobnost kritja stalnih stroškov, kar lahko vpliva na dobičkonosnost industrije Unije.

(309)

Obseg prodaje in tržni delež industrije Unije sta se v obravnavanem obdobju gibala na naslednji način:

Obseg prodaje (v 1 000 tonah) in tržni delež industrije Unije

(310)

Prodaja industrije Unije se je v obravnavanem obdobju zmanjšala za 11 % na 380–420 kt v obdobju preiskave. Obseg prodaje industrije Unije se je zmanjšal veliko bolj kot potrošnja in posledično se je tudi njen tržni delež v obravnavanem obdobju zmanjšal za 4 %.

(311)

Družba ECL je trdila, da pri zmanjšanju obsega prodaje na podlagi metričnih ton ni upoštevano, da je pritožnik v obravnavanem obdobju uvedel ter prodajal večinoma lažje cevi in da je zato zmanjšanje pretirano. Ta trditev ni bila podprta z nobenim dokazom, zato je bila zavrnjena. Kljub temu je Komisija iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 294, iz izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje škode izključila asortiment lažjih cevi – Blutop.

(312)

Celotna potrošnja zadevnega izdelka v Uniji se je v obravnavanem obdobju zmanjšala za 7 %. Potrošnja se je leta 2012 močno zmanjšala, in sicer za več kot 13 %, leta 2013 je ostala na nizki ravni, v obdobju preiskave pa se je začela povečevati. Prodaja industrije Unije, uvoz iz tretjih držav in uvoz iz Indije so bili na začetku obravnavanega obdobja v skladu s potrošnjo. Ob koncu obravnavanega obdobja, ko se je potrošnja Unije začela povečevati, industrija Unije tega okrevanja ni mogla v celoti izkoristiti, ker sta se njen obseg prodaje in tržni delež zmanjšala, medtem ko je indijski uvoz pridobil tržne deleže.

(313)

Zaposlenost in produktivnost sta se v obravnavanem obdobju gibali na naslednji način:

Število zaposlenih in produktivnost

(314)

Zaposlenost in produktivnost sta bili v obdobju preiskave na podobni ravni kot leta 2011. Vendar je dejstvo, da se zaposlenost ni zmanjšala, predvsem posledica bistvenega povečanja prodaje zunaj Unije.

(315)

Vse subvencijske stopnje so bile nad stopnjo de minimis. Višina zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, je glede na obseg in cene uvoza iz zadevne države precej vplivala na industrijo Unije.

(316)

To je prva protisubvencijska preiskava v zvezi z zadevnim izdelkom. Zato ni bilo na voljo nobenih podatkov za oceno učinkov morebitnega preteklega subvencioniranja ali dampinga.

(317)

Povprečne prodajne cene na enoto pri prodaji sodelujočih proizvajalcev Unije nepovezanim strankam v Uniji so se v obravnavanem obdobju gibale na naslednji način:

Prodajne cene v Uniji

(318)

Povprečna prodajna cena na enoto se je v letih 2012 in 2013 zvišala, nato pa se v obdobju preiskave znižala za 3 % in se vrnila na raven, podobno tisti na začetku obravnavanega obdobja Stroški proizvodnje so se leta 2012 zvišali ter leta 2013 in v obdobju preiskave znižali, predvsem zaradi znižanja cene glavne surovine, tj. železove rude in odpadnih kovin.

(319)

Družba Jindal je trdila, da manjša dobičkonosnost industrije Unije ni skladna z dejstvom, da se je razpon med prodajno ceno industrije Unije na enoto in stroški proizvodnje v obdobju preiskave povečal. Komisija se s tem argumentom ni strinjala. Stroški proizvodnje, navedeni v zgornji preglednici, niso bili uporabljeni pri izračunu dobičkonosnosti. Stroški proizvodnje so bili določeni na podlagi stroškov proizvodnje zadevnega izdelka ter prodajnih, splošnih in administrativnih (PSA) stroškov za štiri sodelujoče proizvodne družbe v Uniji. Po drugi strani je bila dobičkonosnost izračunana na podlagi neto dobička pred obdavčitvijo pri prodaji podobnega izdelka nepovezanim strankam v Uniji kot delež prihodkov od navedene prodaje, ki je vključeval stroške prodanega blaga, PSA-stroške, stroške raziskav in razvoja ter nekatere druge stroške za vse sodelujoče proizvodne družbe v Uniji in prodajne podružnice. Zato se lahko dobičkonosnost razvija drugače kot prodajne cene na enoto in stroški proizvodnje.

(320)

Povprečni stroški dela sodelujočih proizvajalcev Unije so se v obravnavanem obdobju gibali na naslednji način:

Povprečni stroški dela na zaposlenega (v tisoč EUR/zaposlenega/leto)

(321)

Povprečni stroški dela na zaposlenega so se v obravnavanem obdobju povišali za 4 %. To povišanje je bilo manjše od splošnega povišanja plač v Uniji glede na poročanje Eurostata.

(322)

Družba Jindal je poudarila, da Komisija Eurostatu ni predložila podatkov, na katerih je temeljila njena izjava, da je bilo povišanje stroškov dela za industrijo Unije manjše kot za celotni industrijski sektor v Uniji. Komisija je pojasnila, da je bila letna rast stroškov dela v celotnem industrijskem sektorju v Evropski uniji, kot je o njej poročal Eurostat (75), v obdobju 2011–2014 6,9-odstotna, v obdobju 2011–2013 pa skoraj 5-odstotna.

(323)

Ravni zalog sodelujočih proizvajalcev Unije so se v obravnavanem obdobju gibale na naslednji način:

Zaloge (v 1 000 tonah)

(324)

Raven končnih zalog se je v obravnavanem obdobju znižala. Znižanje ravni zalog je predvsem posledica strožjih zahtev glede obratnih sredstev, ki jih je uvedlo vodstvo industrije Unije.

(325)

Dobičkonosnost, denarni tok, naložbe in donosnost naložb sodelujočih proizvajalcev Unije so se v obravnavanem obdobju gibali na naslednji način:

Dobičkonosnost, denarni tok (v milijonih EUR), naložbe (v milijonih EUR) in donosnost naložb

(326)

Komisija je dobičkonosnost sodelujočih proizvajalcev Unije določila tako, da je neto dobiček pred obdavčitvijo pri prodaji podobnega izdelka nepovezanim strankam v Uniji izrazila kot delež prihodkov od navedene prodaje. Dobičkonosnost industrije Unije se je zmanjšala z 2,5–3,0 % leta 2011 na 1,5–2,0 % v obdobju preiskave, v letih 2012 in 2013 pa je bila negativna. Večina prodaje zadevnega izdelka v EU je bila opravljena prek prodajnih podružnic sodelujočih proizvajalcev EU, zato so se upoštevali njihovi stroški in dobičkonosnost.

(327)

Pritožnik je trdil, da je industrija pričakovala, da bo dobičkonosnost več kot 12-odstotna, kar je bilo običajno v letih 2007–2009. Vendar je bil obseg prodaje v navedenih letih še posebno velik zaradi gospodarskega razcveta v obdobju 2007–2008 in fiskalnih spodbud v okviru javne porabe vlad Unije za preprečevanje učinkov gospodarske krize leta 2009. Zato navedenih let ni mogoče šteti kot reprezentativnih. Pritožnik je tudi trdil, da je dvomestna dobičkonosnost utemeljena z visoko stopnjo porabe za raziskave in razvoj. Preiskava je pokazala le malo dokazov o intenzivni dejavnosti na področju raziskav in razvoja, saj so odhodki za raziskave in razvoj v primeru proizvajalca Unije, ki je imel najvišje odhodke za raziskave in razvoj, leta 2011 predstavljali manj kot 1,8 % prihodkov od prodaje, v obdobju preiskave pa 1,6 %. Na podlagi dobičkonosnosti, dosežene v podobnih industrijah, kot je industrija brezšivnih cevi iz nerjavnega jekla, se šteje, da je 5-odstotna stopnja dobičkonosnosti razumna tudi za tovrstno industrijo.

(328)

Neto denarni tok je sposobnost sodelujočih proizvajalcev Unije, da sami financirajo svoje dejavnosti. Denarni tok je bil v obdobju preiskave na podobni ravni kot leta 2011.

(329)

Raven naložb je bila v obdobju preiskave višja kot leta 2011. Vendar je bila v letih 2012 in 2013 precej nižja, zvišanje v obdobju preiskave pa ni izravnalo znižanja v letih pred tem. Povečanje naložb v obdobju preiskave je mogoče pojasniti predvsem z večjo naložbo sodelujočega proizvajalca Unije za zamenjavo ključnega dela opreme, ki se je pokvaril. Donosnost naložb je dobiček v deležu neto knjigovodske vrednosti naložb. V obdobju preiskave je bila bistveno nižja kot leta 2011.

(330)

Industrija Unije je na nazadujočem trgu izgubila 4 % tržnega deleža, njena prodaja na trgu Unije pa se je zmanjšala za več kot 11 %. Izkoriščenost zmogljivosti je ostala majhna v celotnem obravnavanem obdobju, čeprav se je v primerjavi z začetkom obravnavanega obdobja rahlo povečala, predvsem zaradi znatnega povečanja izvoza industrije Unije. Čeprav si je industrija Unije nekoliko opomogla od negativnih rezultatov v letih 2012 in 2013, se je njena dobičkonosnost v obravnavanem obdobju na splošno zmanjšala ter je ob koncu obdobja preiskave znašala samo 1,5–2,0 %, kar je precej pod ciljnim dobičkom, ki je bil določen na 5 % (glej uvodno izjavo 327).

(331)

Dejstvo, da so nekateri drugi kazalniki škode, kot so proizvodnja, izkoriščenost zmogljivosti, produktivnost, denarni tok, naložbe ali donosnost naložb, ostali razmeroma nespremenjeni ali so se celo izboljšali, ne more spremeniti sklepa, da je industrija Unije utrpela znatno škodo, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 334.

(332)

Proizvajalca izvoznika in družba Tata so trdili, da dejstvo, da več kazalnikov kaže pozitiven/stabilen trend, pomeni, da industrija Unije ni v slabem položaju. Komisija je zavrnila to trditev. Prvič, člen 8(4) osnovne uredbe navaja, da preučitev industrije Unije vključuje oceno vseh ustreznih gospodarskih dejavnikov in kazalcev, ki vplivajo na položaj Unije, in da „eden ali več navedenih dejavnikov [nima nujno] odločilnega pomena“. Drugič, za ugotovitev obstoja znatne škode ni nujno, da vsi zadevni gospodarski dejavniki in kazalci kažejo negativen trend. Poleg tega obstoj stabilnih ali celo pozitivnih trendov pri nekaterih kazalnikih škode ne izključuje obstoja znatne škode. Taka ugotovitev mora temeljiti na splošni oceni vseh kazalnikov, ki so bili v celoti potrjeni z evropsko sodno prakso (76).

(333)

Zaradi nizke dobičkonosnosti ter nenehnega zmanjševanja prodaje in tržnega deleža v Uniji se je industrija Unije znašla v težkem gospodarskem položaju.

(334)

Na podlagi splošne analize vseh ustreznih kazalnikov škode ter glede na težak gospodarski in finančni položaj industrije Unije se sklene, da je industrija Unije utrpela znatno škodo v smislu člena 8(4) osnovne uredbe.

(335)

Komisija je v skladu s členom 8(5) osnovne uredbe preučila, ali je subvencioniran uvoz iz zadevne države povzročil znatno škodo industriji Unije. V skladu s členom 8(6) osnovne uredbe je preučila tudi druge znane dejavnike, ki bi lahko hkrati povzročili škodo industriji Unije. Ti dejavniki so gospodarska kriza in manjše povpraševanje, uvoz iz tretjih držav, izvoz industrije Unije in konkurenca nadomestnih izdelkov, kot so plastične cevi.

(336)

Obseg prodaje indijskih proizvajalcev izvoznikov v Uniji je bil že na začetku obravnavanega obdobja skoraj dvakrat večji [75–85 kt] od celotnega obsega vsega ostalega uvoza (45,8 kt). Prodaja indijskih proizvajalcev se je leta 2012 zmanjšala v skladu s potrošnjo, vendar je ohranila svoj tržni delež. Vendar je indijskim proizvajalcem leta 2013, ko je bila potrošnja še vedno na nizki ravni, dobičkonosnost industrije Unije pa negativna, uspelo bistveno povečati prodajo in tržni delež. Tako uspešno povečanje prodaje indijskih proizvajalcev na nazadujočem trgu je bilo mogoče zaradi agresivnih subvencioniranih cen in prodaje zadevnega izdelka po cenah, ki so bile znatno nižje od cen, ki so jih zaračunavali proizvajalci Unije. Agresivno določanje cen se je nadaljevalo v obdobju preiskave. Obseg prodaje indijskih proizvajalcev izvoznikov je v obdobju preiskave dosegel [85–95 kt], njihov tržni delež pa [17–19 %]. Ugotovljeni stopnji nelojalnega nižanja prodajnih cen sta znašali 30,9 % in 31,7 %. Medtem ko sta se prodaja in tržni delež indijskih proizvajalcev izvoznikov znatno povečala, se je obseg prodaje industrije Unije zmanjšal veliko bolj kot potrošnja, prodaja industrije Unije se je zmanjšala za 11 %, njen tržni delež pa za 4 %.

(337)

Po začasnem razkritju so oba proizvajalca izvoznika iz Indije in družba Tata trdili, da ni časovnega sovpadanja položaja industrije Unije in uvoza iz Indije ter da slab položaj industrije Unije ni posledica uvoza iz Indije. Zlasti so trdili, da je industrija Unije v obdobju preiskave znova postala dobičkonosna in je povečala obseg prodaje, čeprav je bil uvoz iz Indije velik. Trdili so tudi, da Komisiji ni uspelo ustrezno oceniti drugih dejavnikov, zlasti finančne krize in presežne zmogljivosti industrije Unije kot glavnega vzroka za škodo.

(338)

Pri analiziranju, ali je subvencioniran uvoz povzročil škodo v skladu s členom 8(6) osnovne uredbe, je treba posebno pozornost nameniti vprašanju, ali je subvencionirani uvoz znatno nelojalno nižal prodajne cene. To vključuje primerjavo s ceno podobnega izdelka industrije Unije. Komisija je analizirala, ali so učinki takega uvoza znatno znižali cene ali preprečili zvišanje cen, do katerega bi sicer prišlo. Opozorila je, da lahko stalni pritisk, ki se izvaja s subvencioniranim uvozom po nizkih cenah, ki ne omogoča industriji Unije, da bi prilagodila svoje prodajne cene, pomeni vzročnost v smislu osnovne uredbe (77).

(339)

Znatno zmanjšanje potrošnje Unije v letih 2011 in 2012 je bilo posledica svetovne finančne krize in zmanjšanja javnih izdatkov, to zmanjšanje potrošnje pa je prispevalo k položaju industrije Unije na začetku obravnavanega obdobja. Vendar se je od leta 2013, ko je bila potrošnja Unije še vedno na nizki ravni, do konca obdobja preiskave indijski subvencionirani uvoz v Unijo precej povečal, in sicer za 16 % v primerjavi s skupnim 10-odstotnim povečanjem v celotnem obravnavanem obdobju. Hkrati se je tržni delež indijskega uvoza v obravnavanem obdobju povečal za skoraj 18 %, od leta 2013 do konca obdobja preiskave pa za 6 %. To je bilo mogoče zaradi prodaje zadevnega izdelka po cenah, ki so bile znatno nižje od cen, ki jih je zaračunavala industrija Unije. Dejansko je bilo s preiskavo ugotovljeno, da so indijske izvozne cene subvencioniranega izvoza v obdobju preiskave nelojalno znižale cene Unije za več kot 30 %.

(340)

Zato industrija Unije kljub okrevanju svetovnega gospodarstva po finančni krizi in povečanju potrošnje Unije od leta 2013 tega ni mogla v celoti izkoristiti. Čeprav je industrija Unije med letom 2013 in koncem obdobja preiskave povečala obseg prodaje, se je v obravnavanem obdobju skupno zmanjšal za 10 % v primerjavi z indijskim uvozom, ki se je v istem obdobju povečal za 10 %. Dotok subvencioniranega uvoza iz Indije, ki je močno nelojalno znižal cene industrije Unije, je slednji preprečeval, da bi povečala obseg prodaje na trgu Unije na ravni, ki bi lahko zagotovile vzdržne stopnje dobička. Da bi industrija Unije ohranila obseg proizvodnje, je povečala obseg izvoza. Tako sta subvencionirani uvoz po cenah, ki so znatno nelojalno znižale cene industrije Unije (za približno 30 %), zaradi česar so se cene na trgu Unije znatno znižale, kar je preprečevalo zvišanje cen, do katerega bi sicer prišlo, in znatna škoda, ki jo je industrija Unije utrpela v obdobju preiskave, časovno sovpadala.

(341)

Glede na časovno sovpadanje znatnega znižanja cen proizvajalcev Unije zaradi subvencioniranega indijskega uvoza ter zmanjšanja prodaje in tržnega deleža industrije Unije, kar je privedlo do zelo majhne dobičkonosnosti, se sklene, da je bil slab položaj industrije Unije posledica subvencioniranega izvoza.

(342)

Potrošnja zadevnega izdelka v Uniji se je zmanjšala za 7 %. Upad potrošnje (za 13 % v obdobju 2011–2012) je bil posledica gospodarske krize in zmanjšanja javnih izdatkov. Videti je, da je zmanjšanje potrošnje prispevalo k škodi na začetku obravnavanega obdobja in morda tudi leta 2013. Vendar je bil subvencionirani uvoz iz Indije leta 2013 in zlasti v obdobju preiskave glavni dejavnik škode, ki je zmanjševal prodajo industrije Unije v Uniji in preprečeval ponovno vzpostavitev vzdržne dobičkonosnosti.

(343)

Obseg uvoza iz drugih tretjih držav se je v obravnavanem obdobju gibal na naslednji način:

Obseg uvoza iz tretjih držav (v metričnih tonah)

(344)

Uvoz iz Indije je predstavljal večino celotnega uvoza v Unijo v obdobju preiskave. V obravnavanem obdobju se je bistveno povečal, uvoz iz drugih držav pa se je v istem obdobju zmanjšal za več kot 20 %. Medtem ko je uvoz iz Indije pridobil tržni delež, se je tržni delež uvoza iz drugih držav zmanjšal. Glede na majhen obseg uvoza iz tretjih držav in dejstvo, da sta se obseg in tržni delež tega uvoza zmanjšala, nič ne kaže na to, da je ta uvoz povzročil škodo industriji Unije.

(345)

Proizvajalca izvoznika sta trdila, da je eden od proizvajalcev Unije zadevni izdelek uvažal iz svojih proizvodnih obratov na Kitajskem in si s tem sam povzročal škodo. Ta trditev ni bila podprta z dokazi. Preverjeni dokazi so pokazali, da je bil obseg uvoza v Unijo iz kitajskih obratov, povezanih s proizvajalcem Unije, zelo majhen. Poleg tega se je celotni izvoz s Kitajske glede na poročanje Eurostata v obravnavanem obdobju precej zmanjšal. Celotni uvoz s Kitajske je izgubil več kot 2 odstotni točki tržnega deleža, kar kaže, da ni povzročil škode.

(346)

Obseg izvoza sodelujočih proizvajalcev Unije se je v obravnavanem obdobju gibal na naslednji način:

Izvoz sodelujočih proizvajalcev Unije

(347)

Prodaja industrije Unije zunaj Unije se je v obravnavanem obdobju močno povečala, in sicer za 30 %, povprečna prodajna cena pa je ostala razmeroma nespremenjena. Zato je prodaja zunaj Unije v bistvu dejavnik, ki je ublažil škodo. Če se prodaja zunaj Unije ne bi povečala, bi bil položaj industrije Unije še slabši.

(348)

Družba Jindal je poudarila, da so bile izvozne prodajne cene industrije Unije nižje od prodajnih cen Unije in zato niso mogle ublažiti škode. Večja prodaja zunaj Unije je omogočila industriji Unije večji obseg proizvodnje, vzdrževanje stopnje zaposlenosti in večjo izkoriščenost zmogljivosti, kar pomeni lažje pokrivanje stalnih stroškov. Dejstvo, da so bile povprečne izvozne cene na enoto nekoliko nižje (v razponu 5 %) od prodajnih cen Unije, je lahko posledica veliko različnih dejavnikov, kot so prodaja manj izpopolnjenih vrst izdelkov, večji premeri, večje število prodajnih transakcij itd., zaradi česar so bile cene zunaj Unije lahko nižje od stroškov prodaje v EU.

(349)

Proizvajalca izvoznika sta tudi trdila, da je bila škoda samopovzročena, ker se je pritožnik vedno bolj osredotočal na kitajsko proizvodno dejavnost v LRK in večino njegove prodaje v države zunaj EU predstavljajo kitajski izdelki, kar med drugim povzroča majhno izkoriščenost zmogljivosti. Komisija ni sprejela tega argumenta. Kot je bilo že navedeno, se je izvoz industrije Unije znatno povečal, in sicer za 30 %, kar je preprečilo zmanjšanje proizvodnje in poslabšanje več drugih dejavnikov škode.

(350)

Zainteresirane strani so trdile, da je škoda posledica močne konkurence nadomestnih izdelkov, zlasti plastičnih cevi (polietilen (PE), polivinil klorid (PVC) in polipropilen (PP)). Cene plastičnih cevi z manjšimi premeri na enoto so sprva bistveno nižje. Če pa se upoštevajo stroški vzdrževanja in življenjska doba izdelka, ima zadevni izdelek dolgoročne stroškovne prednosti. Plastične cevi izvajajo določen konkurenčni pritisk na zadevni izdelek, zlasti cevi z manjšimi premeri. Vendar cevi iz nodularnega litega železa v obravnavanem obdobju tržnega deleža niso izgubile zaradi plastičnih cevi, v nekaterih primerih pa so cevi iz nodularnega litega železa v istem obdobju celo ponovno pridobile določen tržni delež v škodo plastičnih cevi. Zato konkurenca plastičnih nadomestnih izdelkov najverjetneje ni povzročila znatne škode v obravnavanem obdobju.

(351)

Proizvajalca izvoznika in družba Tata so trdili, da je škoda posledica strukturne presežne zmogljivosti. Vendar dejstvo, da je bila zmogljivost industrije Unije v obravnavanem obdobju slabo izkoriščena, ne pomeni nujno, da trpi zaradi take strukturne presežne zmogljivosti in/ali neučinkovitosti, da bi to upravičevalo prilagoditev neškodljive cene navzdol. Opozoriti je treba, da je imela industrija Unije kljub nizki stopnji izkoriščenosti zmogljivosti leta 2011, ki je bila še nižja od stopnje, ugotovljene v obdobju preiskave, visoko dobičkonosnost. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(352)

Družba Jindal je trdila, da so se PSA-stroški industrije Unije v obravnavanem obdobju podvojili in da je bil to dejavnik, ki je povzročil škodo, ki je prekinila vzročno zvezo. Ker pa je bilo ugotovljeno, da so se PSA-stroški v obravnavanem obdobju le rahlo povišali, je bil ta argument zavrnjen.

(353)

Proizvajalca izvoznika in družba Tata so trdili, da povečanje naložb jasno kaže boljši položaj in da povečevanje indijskega uvoza ne povzroča škode. Komisija se s tem ni strinjala. Prvič, večji obseg naložb 22–24 milijonov EUR je bil razmeroma majhen v primerjavi s celotno prodajo industrije Unije, ki je presegala 400 milijonov EUR. Poleg tega se je pri enem proizvajalcu Unije pokvaril mešalnik za tekoče železo. Zamenjava mešalnika je zahtevala velike izdatke pri osnovnih sredstvih v obdobju preiskave. Družba ECL je trdila, da je manjša dobičkonosnost industrije Unije posledica navedene okvare. Opozoriti je treba, da je bilo opravljenih več izračunov za izločitev vpliva okvare mešalnika na dobičkonosnost, zato se ta trditev zavrne.

(354)

Družba Jindal je tudi trdila, da večji razpon med prodajno ceno na enoto in stroški proizvodnje v obdobju preiskave kaže na pomanjkanje vzročne zveze med subvencioniranim izvozom in škodo. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 319, prodajna cena na enoto in stroški proizvodnje na enoto niso določeni na isti podlagi, zato med tema kazalnikoma ni neposredne povezave. V vsakem primeru zvišanje cen nad stroške proizvodnje v obdobju preiskave ni zadostovalo za ponovno vzpostavitev ciljne dobičkonosnosti industrije Unije.

(355)

Isti proizvajalec izvoznik je menil, da se glede na to, da so bile uvozne cene leta 2011 in v obdobju preiskave na podobni ravni (na podlagi podatkov iz podatkovne zbirke COMEXT), lahko sklene, da nelojalno nižanje prodajnih cen/precej nižje cene in uspešnost industrije Unije leta 2011 časovno sovpadajo. Ta hipoteza temelji na predpostavki, s katero se Komisija ne strinja. Položaj industrije Unije leta 2011 ni bil dober, saj tudi njena dobičkonosnost ni dosegala ciljnih 5 %.

(356)

Ugotovljena je bila vzročna zveza med škodo, ki so jo utrpeli proizvajalci Unije, in subvencioniranim uvozom iz zadevne države. Nelojalno nižanje prodajnih cen industrije Unije zaradi subvencioniranega uvoza je sovpadalo z zmanjšanjem prodaje industrije Unije v EU in njenega tržnega deleža v EU. Subvencionirani uvoz iz Indije je v obdobju preiskave nelojalno znižal prodajne cene industrije Unije za 30,9 % in 31,7 %. To je močno zmanjšalo dobičkonosnost industrije EU.

(357)

Komisija je opredelila učinke vseh znanih dejavnikov na položaj industrije Unije in jih ločila od škodljivih učinkov subvencioniranega uvoza. Gospodarska kriza in zmanjšanje povpraševanja sta prispevala k škodi na začetku obravnavanega obdobja. Vendar se položaj industrije Unije ne bi tako močno poslabšal, če ne bi bilo znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen industrije Unije zaradi subvencioniranega uvoza. Zlasti prodaja se ne bi toliko zmanjšala, zmogljivost bi bila bolje izkoriščena, dobičkonosnost pa bi bila bolj vzdržna. Zato je bilo ugotovljeno, da zmanjšanje potrošnje ne prekine vzročne zveze med subvencioniranim uvozom in znatno škodo.

(358)

Ugotovljeno je bilo, da drugi opredeljeni dejavniki, kot so uvoz iz tretjih držav, izvoz industrije Unije in konkurenca nadomestnih izdelkov, ne prekinejo navedene vzročne zveze, tudi če se upošteva njihov morebitni skupni učinek.

(359)

Na podlagi navedenega je Komisija sklenila, da je znatna škoda, ki jo je utrpela industrija Unije, posledica subvencioniranega uvoza iz Indije in da drugi posamično ali skupaj upoštevani dejavniki niso prekinili vzročne zveze. Škoda se je večinoma kazala v zmanjšanju prodaje v Uniji, izgubi tržnega deleža, slabi izkoriščenosti zmogljivosti in slabi dobičkonosnosti industrije Unije.

(360)

Komisija je v skladu s členom 31 osnovne uredbe preučila, ali bi bila uvedba izravnalnih ukrepov v nasprotju z interesom Unije. Posebno pozornost je namenila potrebi po odpravi učinkov škodljivega subvencioniranja, ki izkrivljajo trgovino, in ponovni vzpostavitvi učinkovite konkurence. Določitev interesa Unije je temeljila na oceni vseh različnih zadevnih interesov, vključno z interesi industrije Unije, distributerjev in končnih uporabnikov, kot so družbe za oskrbo z vodo, kanalizacijo in namakanje.

(361)

Proizvodni obrati industrije Unije so v Franciji, Nemčiji, Španiji in Avstriji. Industrija Unije je neposredno zaposlovala več kot 2 400 oseb v proizvodnji in prodaji zadevnega izdelka. V preiskavi sta sodelovala dva od treh proizvajalcev. Nesodelujoči proizvajalec ni nasprotoval začetku preiskave. Kot je bilo prikazano, sta sodelujoči družbi utrpeli znatno škodo, saj je subvencionirani uvoz negativno vplival nanju.

(362)

Pričakuje se, da bo uvedba izravnalnih dajatev ponovno vzpostavila poštene tržne pogoje na trgu Unije ter proizvajalcem Unije omogočila, da povečajo svojo prodajo in izboljšajo slabo izkoriščenost zmogljivosti. Tako bi se dobičkonosnost industrije Unije izboljšala in približala ravnem, ki se štejejo kot potrebne za to kapitalsko intenzivno industrijo, preprečila pa bi se tudi izguba delovnih mest. Zelo verjetno je, da se bo brez ukrepov gospodarski položaj industrije Unije še poslabšal.

(363)

Zato se sklene, da bi bila uvedba izravnalnih dajatev v interesu industrije Unije.

(364)

Noben nepovezan uvoznik se ni javil v rokih iz obvestila o začetku. Javilo pa se je veliko distributerjev, ki so izrazili svoje mnenje.

(365)

Oba proizvajalca izvoznika sta trdila, da uvedba izravnalnih ukrepov proti Indiji glede na prevladujoči položaj pritožnika na trgu Unije ni v interesu Unije, pri čemer se upošteva tudi, da pritožnik proizvaja zadevni izdelek na Kitajskem in bi ga v primeru uvedbe ukrepov proti Indiji lahko brez težav uvažal v Unijo, s čimer bi še utrdil svoj prevladujoči položaj.

(366)

Preiskava je pokazala, da je bil v obdobju preiskave obseg uvoza iz kitajskih obratov, povezanih s pritožnikom, v Unijo neznaten. Prav tako nič ne kaže na to, da bi pritožnik v primeru uvedbe ukrepov v prihodnosti zadevne kitajske proizvodne obrate uporabil za nadomestitev indijskega uvoza.

(367)

Kot je navedeno v uredbi o uvedbi začasnih protidampinških dajatev, je Komisija poslala zahtevo za dodatne informacije, da bi podrobneje analizirala vpliv ukrepov na uporabnike Unije. Prejela je približno 50 odgovorov, večinoma od distributerjev zadevnega izdelka, gradbenih podjetij in več družb za oskrbo z vodo iz EU, katerih identiteta je navedena v odprti dokumentaciji.

(368)

Skoraj vsi uporabniki, ki so odgovorili na zahtevo po dodatnih informacijah, so bili zaskrbljeni zaradi zelo velikega tržnega deleža pritožnika in zaradi tega, da bodo njegovi glavni konkurenti, tj. indijske družbe, po uvedbi dajatev morda prisiljeni izstopiti s trga Unije, s čimer bi pritožnik postal prevladujoči akter. Nekateri distributerji so tudi trdili, da skupina SG PAM ni hotela trgovati z njimi ali jim je ponudila manj ugodne pogoje, ker so začeli sodelovati s proizvajalcema izvoznikoma. En uporabnik je predložil dve cenovni ponudbi, ki po njegovem mnenju dokazujeta, da je skupina SG PAM decembra 2015 zvišala svoje cene za približno 25 %. Nekateri uporabniki so tudi trdili, da je skupina SG PAM izkoriščala svoj močan položaj za prirejanje razpisov v korist svojih izdelkov.

(369)

Čeprav drži, da pravila EU o konkurenci uvajajo strožja merila ravnanja za družbo, ki ima velik tržni delež, končno odločitev o tem, ali gre za prevladujoči položaj in ali se ta položaj zlorablja, sprejmejo organi, pristojni za konkurenco. Slednji najprej preučijo upoštevni proizvodni in geografski trg. V zadevi v zvezi s cevmi HDPE in MDPE za odplake na primer ni bilo izključeno, da so konkurirale s cevmi iz nodularnega litega železa in jeklenimi cevmi, čeprav je opredelitev proizvodnega trga ostala odprta (78). Ker v obravnavanem primeru Komisija ni prejela nobene pritožbe v zvezi s konkurenco, ni mogla določiti upoštevnega proizvodnega in geografskega trga.

(370)

Sporazumi o izključni distribuciji, ki ponujajo ugodnejše pogoje ali celo strožje vertikalne omejitve pri distribuciji blaga, sami po sebi niso nezakoniti (79), pri čemer je organ, pristojen za konkurenco, tisti, ki oceni, ali so take omejitve protikonkurenčne ali celo pomenijo zlorabo. Kar zadeva cenovne ponudbe, ki naj bi kazale zvišanja cen s strani skupine SG PAM, jih je Komisija težko primerjala brez kakršne koli bolj poglobljene preiskave o natančnih ponudbah in vključenih okoliščinah. Poleg trga je Komisija prejela samo en dokaz o domnevnih zvišanjih cen, ki sam po sebi ne more dokazati, da so bila taka zvišanja široko razširjena.

(371)

Komisija v protisubvencijskem postopku preuči pomisleke glede konkurence, da ugotovi, ali bi bila uvedba izravnalnih ukrepov na splošno nedvomno v nasprotju z interesom Unije. Taka analiza ne more vključevati ocene konkurence v strogem pravnem smislu, ki jo lahko opravi samo organ, pristojen za konkurenco. V nobenem primeru niso bili predloženi trdni dokazi, ki bi nakazovali, da bi pritožnik sodeloval pri protikonkurenčnem ravnanju, če bi bili uvedeni izravnalni ukrepi, razen dejstva, da že ima močan položaj na trgu. Organ, pristojen za konkurenco, ni predložil nobenega sklepa glede ugotovljenega sodelovanja pritožnika pri protikonkurenčnem ravnanju v zvezi z zadevnim izdelkom. Prav tako pritožnik ni predložil nobene sodbe sodišča glede ugotovljenega prirejanja razpisov.

(372)

Opozoriti je treba, da je namen uvedbe izravnalnih ukrepov znova vzpostaviti enake konkurenčne pogoje, da si proizvajalci Unije in proizvajalci iz tretjih držav enakopravno konkurirajo ter proizvajalcev izvoznikov ne izrivajo s trga. Tako bi bile dajatve v skladu s pravili Unije določene na ravni, ki bi indijskim izvoznikom še vedno omogočala, da še naprej konkurirajo proizvajalcem Unije, vendar po poštenih cenah. Dejansko so združeni protidampinški in izravnalni ukrepi določeni na ravni dampinga in subvencioniranja, ki sta pod ravnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(373)

Poleg tega je v tretjih državah (Kitajska, Turčija, Rusija in Švica) več proizvajalcev, ki že prodajajo na trg Unije. Njihov obseg prodaje je bil v obravnavanem obdobju majhen in se je zmanjševal. Vendar je videti, da je bil eden od razlogov za tako zmanjšanje prodaje drugih uvoznikov agresivna konkurenca indijskih proizvajalcev. Indijske subvencionirane cene so bile precej nižje od cen vseh drugih glavnih držav uvoznic (razen Rusije). Uporabniki so potrdili, da če bi industrija Unije enostransko zvišala cene, bi se lahko uvoz iz drugih držav srednjeročno povečal, potem ko bi taki izvozniki iz tretjih držav prejeli dodatna potrdila, ki jih zahtevajo države članice. Potrdili so tudi, da švicarska družba, čeprav je prisotna na trgu Unije, proizvaja bolj izpopolnjene cevi z visoko dodano vrednostjo, ki jih ni mogoče zlahka nadomestiti z indijskimi izdelki.

Povprečna uvozna cena v EUR

(374)

Komisija je z zadovoljstvom ugotovila, da mora imeti pri tehtanju in usklajevanju interesov zaščita industrije Unije pred škodljivim subvencioniranjem prednost pred interesi uporabnikov, da se preprečijo morebitni negativni vplivi na konkurenco na trgu Unije. Čeprav obstaja zaskrbljenost, da bi izravnalne dajatve okrepile že tako močan položaj vodilnega proizvajalca v Uniji, številni olajševalni dejavniki, kot je stalna konkurenca indijskih in drugih izvoznikov ter nadomestnih izdelkov, zagotavljajo, da se ohranja zadosten konkurenčni pritisk na industrijo Unije, da se preprečijo morebitni negativni vplivi na konkurenco na trgu Unije. Komisija je pripravljena spremljati vpliv ukrepov na konkurenco na trgu Unije.

(375)

Na podlagi sklepov Komisije o subvencioniranju, škodi, vzročni zvezi in interesu Unije ter v skladu s členom 15(1) osnovne uredbe bi bilo treba uvesti dokončno izravnalno dajatev na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije.

(376)

Za določitev ravni teh ukrepov so bile upoštevane ugotovljene subvencijske stopnje in znesek dajatve, potreben za odpravo škode, ki jo je utrpela industrija Unije.

(377)

Pri izračunu zneska dajatve, potrebnega za odpravo učinkov škodljivega subvencioniranja, se je upoštevalo, da bi moral vsak morebiten ukrep omogočiti industriji Unije, da pokrije svoje proizvodne stroške in ustvari dobiček pred obdavčitvijo, ki bi ga tovrstna industrija v tem sektorju od prodaje podobnega izdelka v Uniji lahko ustvarila v običajnih konkurenčnih razmerah, tj. brez subvencioniranega uvoza.

(378)

Zato je bila stopnja odprave škode izračunana na podlagi primerjave tehtane povprečne cene subvencioniranega uvoza, kakor je bila določena za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen iz uvodne izjave 301, in neškodljive cene industrije Unije za podobni izdelek. Neškodljiva cena je bila določena tako, da se je proizvodnim stroškom prištela razumna stopnja dobička. Ciljna stopnja dobička je bila določena na 5 %, kot je navedeno v uvodni izjavi 327.

(379)

Vse razlike, ki so bile posledica te primerjave, so bile nato izražene v deležu povprečne celotne uvozne cene CIF.

(380)

Po razkritju je družba Jindal trdila, da bi bilo treba za določitev neškodljive cene za industrijo Unije namesto prištetja PSA-stroškov in dobička proizvodnim stroškom prilagoditi neškodljivo ceno navzdol zaradi strukturne presežne zmogljivosti in neučinkovitosti industrije Unije. Komisija je menila, da ni bilo strukturna presežna zmogljivost, kot je navedeno v uvodni izjavi 351, zato je to trditev zavrnila.

(381)

Po razkritju sta oba proizvajalca izvoznika trdila, da je bila metodologija, uporabljena za izračun stopnje odprave škode, pomanjkljiva, saj primerjava s prodajnimi cenami Unije ne temelji na dejanski ceni, ki se je zaračunavala prvi neodvisni stranki v Uniji, ampak na konstruirani izvozni ceni, ki je bila umetno nizka. Stopnje škode so zato umetno visoke.

(382)

Z izračunom stopnje škode se ugotovi, ali bi uporaba stopnje dajatve, ki bi bila nižja od tiste, določene na podlagi subvencijske stopnje, za izvozno ceno subvencioniranega uvoza zadostovala za odpravo škode, ki jo povzroči subvencionirani uvoz. Ta ocena temelji na izvozni ceni na ravni meja Unije, tj. ravni, ki se šteje za primerljivo s ceno franko tovarna industrije Unije. V primeru izvoza prek povezanih uvoznikov je izvozna cena po analogiji s pristopom, uporabljenim pri izračunih stopnje dampinga, konstruirana na podlagi cene pri nadaljnji prodaji prvi neodvisni stranki. Sicer bi obstajala dva različna rezultata pri ocenjevanju iste stopnje škode v okviru obeh instrumentov. Zato je Komisija menila, da uporabljena metodologija zagotavlja natančno osnovo za primerjavo cen in s tem določitev stopnje odprave škode. Ta trditev se zato zavrne, metodologija za določitev stopnje odprave škode pa se potrdi.

(383)

Glede na zgornje ugotovitve bi bilo treba dokončno izravnalno dajatev uvesti na ravni, ki omogoča odpravo škode, povzročene s subvencioniranim uvozom, ne da bi se presegla ugotovljena subvencijska stopnja.

(384)

Po razkritju je industrija Unije zahtevala uvedbo ukrepov v obliki posebnih dajatev in ne dajatev ad valorem. Opozoriti je treba, da so bile protidampinške dajatve ad valorem uvedene v začasni fazi. Dejansko so dajatve ad valorem običajna prednostna oblika ukrepov, saj zagotavljajo večjo učinkovitost ukrepov v primeru nihanj izvoznih cen. Industrija Unije je zahtevala uvedbo ukrepov v obliki posebnih dajatev iz treh glavnih razlogov:

(385)

Kar zadeva prvi in drugi navedeni razlog industrije, ki sta nekoliko povezana, ni nujno, da je kakršno koli znižanje indijskih izvoznih cen po obdobju preiskave povzročilo povečanje subvencioniranja. Obseg, v katerem dajatev ad valorem ne bi bila učinkovita pri preprečevanju ravni subvencioniranja po obdobju preiskave, bi moral biti, če je ustrezno, predmet zahteve industrije Unije po vmesnem pregledu v skladu s členom 19 osnovne uredbe. Kar zadeva tretjo točko, je industrija sama priznala, da so se cene glavne surovine za proizvodnjo cevi iz nodularnega litega železa, tj. železove rude, od leta 2014 znižale. Dejansko je znižanje cen železove rude verjetno dejavnik, ki je vplival na nižanje cen cevi iz nodularnega litega železa od konca obdobja preiskave. Vendar tako znižanje cen ne vodi samodejno do povišanja ravni subvencioniranja. Dejstvo, da lahko cene cevi iz nodularnega litega železa nihajo v skladu z nihanji cen surovin, ni razlog za uvedbo fiksne dajatve namesto dajatve ad valorem.

(386)

Zaradi vseh navedenih razlogov se šteje, da fiksna dajatev, ki bi bila pretirano obremenjujoča za uvoznike, če bi se izvozne cene zniževale v skladu s cenami surovin, ni upravičena. Poleg tega so fiksne dajatve primernejše za homogene izdelke kot za izdelke, kot je obravnavani izdelek, ki jih je več vrst.

(387)

Družba ECL je med zaslišanjem s pooblaščencem za zaslišanje (glej uvodno izjavo 5) in pozneje pisno predlagala zavezo, da bi se zanjo uporabljala nižja stopnja v okviru sheme FPS, tj. 2 %, vendar da bi samodejno sprejela višjo dajatev brez pregleda, če bi bila znova uvedena 5-odstotna stopnja. V skladu s členom 13 osnovne uredbe ponudba zaveze vključuje bodisi zavezo države porekla, da bo odpravila subvencijo ali sprejela druge ukrepe v zvezi z njenimi učinki, bodisi zavezo izvoznika, da bo spremenil svoje cene. Pripomba izvoznika ni vsebovala nobene zaveze glede cen. V vsakem primeru je zaveza enakovredna oblika ukrepov, kot je določeno na podlagi ugotovitev preiskave. Zato je Komisija zavrnila ponudbo za zavezo.

(388)

Poleg tega lahko uvozniki zahtevajo tudi povračilo natančno takega zneska, kot je bil dodeljen v okviru te sheme.

(389)

Zato so bile stopnje izravnalnih dajatev določene na podlagi primerjave med stopnjami škode in subvencijskimi stopnjami. V skladu s tem so predlagane stopnje izravnalnih dajatev naslednje:

(390)

Stopnje izravnalnih dajatev za posamezne družbe, navedene v tej uredbi, so bile določene na podlagi ugotovitev sedanje preiskave. Zato izražajo položaj teh družb med preiskavo. Te stopnje dajatev (v nasprotju z dajatvijo na ravni države, ki se uporablja za „vse druge družbe“) veljajo izključno za uvoz izdelkov s poreklom iz Indije, ki jih proizvajajo navedeni specifični pravni subjekti. Za uvožene izdelke, ki jih proizvaja katera koli druga družba, ki ni izrecno navedena v izvedbenem delu te uredbe, vključno s subjekti, povezanimi s tistimi, ki so izrecno navedeni, se te stopnje ne morejo uporabiti in zanje velja stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(391)

Vsak zahtevek za uporabo stopenj izravnalnih dajatev za posamezne družbe (npr. zaradi spremembe imena subjekta ali zaradi ustanovitve novih proizvodnih ali prodajnih obratov) bi bilo treba nemudoma nasloviti na Komisijo (80) skupaj z vsemi ustreznimi informacijami, zlasti o vsaki spremembi dejavnosti družbe na področju proizvodnje ter domače prodaje in izvoza, povezanimi na primer z navedeno spremembo imena ali spremembo proizvodnih in prodajnih obratov. Ta uredba bo nato po potrebi ustrezno spremenjena s posodobitvijo seznama družb, upravičenih do individualnih stopenj dajatve.

(392)

Da bi se zmanjšalo tveganje izogibanja, se šteje, da so v tem primeru potrebni posebni ukrepi za zagotovitev pravilne uporabe izravnalnih ukrepov. Ti posebni ukrepi vključujejo predložitev veljavnega trgovinskega računa carinskim organom držav članic, ki je skladen z zahtevami iz člena 1(3) te uredbe. Za uvoz, ki ga ne spremlja tak račun, velja stopnja dajatve, ki se uporablja za vse druge družbe.

(393)

Za zagotovitev ustreznega uveljavljanja protisubvencijske dajatve bi bilo treba stopnjo preostale dajatve uporabljati ne le za nesodelujoče proizvajalce izvoznike, ampak tudi za tiste proizvajalce, ki v obdobju preiskave niso izvažali v Unijo.

(394)

Odbor, ustanovljen na podlagi člena 15(1) Uredbe (ES) št. 1225/2009, ni podal mnenja –