18.8.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 195/66


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Predlogu odločbe Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic

COM(2006) 32 konč. — 2006/0010 (CNS)

(2006/C 195/18)

Svet je 10. februarja 2006 sklenil, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o zgoraj omenjenem dokumentu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 3. maja 2006. Poročevalec je bil g. GREIF.

Odbor je mnenje sprejel na 427. plenarnem zasedanju 17. in 18. maja 2006 (seja z dne 17. maja 2006) z 91 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Predlog odločbe Komisije

1.1

V začetku leta 2006 je Komisija Svetu predložila predlog odločbe o smernicah za politike zaposlovanja držav članic za leto 2006.

V njej predlaga, da se smernice 2005-2008, sprejete leta 2005, ne spremenijo in da se državam članicam priporoči, da svojo politiko trga dela in zaposlovanja še nadalje izvajajo v skladu s prednostnimi nalogami, navedenimi v smernicah.

1.2

S tem sklepom Komisija sledi novemu ciklusu upravljanja v teku reforme lizbonske strategije, po kateri naj bi smernice za politike zaposlovanja, sprejete v združenem paketu skupaj s širšimi smernicami gospodarske politike, odslej v celoti pregledovali v glavnem le še vsake tri leta.

1.3

Obenem so se države članice s tem za leto 2006 odpovedale možnosti, da v vmesnih letih po potrebi sprejmejo potrebne prilagoditve.

Pred tem sklepom Komisije je bila sprejeta ocena jeseni 2005 predloženih nacionalnih reformnih programov držav članic v njihovih letnih poročilih o napredku in v skupnem poročilu o zaposlovanju.

2.   Ugotovitve Odbora

2.1

EESO je že v svojem mnenju o sprejetju smernic 2005-2008 (1) izrazil zadovoljstvo s tem novim pristopom in z večletnim ciklusom, vendar je pri tem ugotovil, da

je v nekaterih točkah mogoče ugotoviti pomanjkljivo skladnost med širšimi smernicami gospodarske politike in smernicami za politike zaposlovanja;

je uspeh odvisen predvsem od tega, da države članice resno jemljejo obveznosti in da se dogovorjene prednostne naloge dejansko uresničujejo v nacionalnem okviru;

mora biti pri tem zagotovljena resnična vključenost parlamentov, socialnih partnerjev in civilne družbe v vseh fazah usklajevanja politik zaposlovanja.

2.2

Odbor je poleg tega pri pripravi smernic 2005-2008 ugotovil, da so potrebne prilagoditve zlasti pri naslednjih prednostnih nalogah:

pri političnih ukrepih za spodbujanje vključevanja mladih v trg dela, s ciljem, da se jim predvsem priskrbi prvo zaposlitev, ki ponuja tudi možnosti za prihodnost;

pri ukrepih ob prehajanju h gospodarstvu, ki temelji na znanju, še zlasti z ozirom na izboljševanje kakovosti delovnega mesta in povečevanje produktivnosti;

glede vprašanj o enaki obravnavi spolov na trgu dela in v tej zvezi tudi pri ukrepih za združljivost poklica in družine;

glede izziva, ki ga predstavlja staranje delazmožnega prebivalstva, in

glede potrebe po močnejšem boju proti diskriminaciji — na podlagi starosti, invalidnosti ali etničnega porekla — na trgu dela.

2.3

EESO se pridružuje presoji Cambridge Review Report o pregledu politike posameznih držav članic v odstavkih, ki v nacionalnih akcijskih načrtih za 2005 zadevajo politike zaposlovanja; v tej presoji, opravljeni po naročilu Komisije, se ugotavlja, da so prav pri teh — v točki 2 navedenih — „horizontalnih“ temah sicer vsakokrat navedeni posamezni ukrepi, da pa jih številne države članice v celoti niso obravnavale dovolj nujno.

Zaradi položaja na trgu dela v mnogih državah članicah, ki se skoraj ni izboljšal, in zaradi še naprej pomanjkljivega nacionalnega uresničevanja smernic na teh področjih bi bilo za EESO nujno, da se v letnih priporočilih državam članicam tem točkam namenja posebna teža in po potrebi izvedejo potrebne prilagoditve pri večletnih smernicah.

2.4

To še zlasti drži, ker na evropski ravni v veliki meri cilji politik zaposlovanja in politik trga dela niso izrecno in obvezujoče določeni.

S tem, da so pri sprejetju smernic 2005-2008 eksplicitne in tudi kvantificirane cilje oslabili v referenčne vrednosti, so se tendenčno odmaknili od pristopa, za katerega so si doslej prizadevali v Evropski strategiji zaposlovanja: da se državam članicam naloži jasen okvir z jasnimi obveznostmi.

Nasprotno naj bi si vsaka država članica po posvetovanju z nacionalnim parlamentom in socialnimi partnerji zastavljala lastne cilje za uresničevanje smernic na ravni posameznih držav v okviru nacionalnih reformnih programov, ki jih je treba pripraviti.

2.5

Odbor je že pred letom dni opozoril, da to lahko vodi do nadaljnjega slabljenja obvez pri nacionalnem uresničevanju evropsko dogovorjenih prednostnih nalog, ker ukrepov politik zaposlovanja držav članic ni več mogoče v enaki meri kot prej meriti na podlagi konkretnih in tudi kvantificiranih evropskih določitev ciljev.

Ta zaskrbljenost — zlasti glede tendenčnega zmanjšanja obvez za cilje — se leto pozneje, kot kaže prvi pregled tistega dela Nacionalnih reformnih načrtov, ki so jih predložile države članice in zadeva zaposlovanje, v veliki meri potrjuje. Kot že ugotavlja več strani, številni Nacionalni reformni načrti, predloženi Evropski komisiji, glede politike zaposlovanja, ki upošteva pravice in obveznosti delavcev, ne kažejo posebnih ambicij:

po eni strani pogosto — kot že v minulih letih — predstavljajo tekoče ukrepe, ki so bili že tako del nacionalne vladne agende

po drugi strani pa v številnih nacionalnih reformnih načrtih manjkajo konkretne informacije o tem, kdaj, kako, s kakšnimi viri in kdo naj bi jih uresničil.

Določena mera prožnosti pri uresničevanju smernic je spričo obstoječih različnih struktur politike trga dela in problemov v državah članicah načelno smiselna. Dokler obstajajo pogoji, navedeni v točki 2.4, bi se morali nujno izogibati temu, da se cilji prenovljene lizbonske strategije slabijo s premajhno stopnjo konkretizacije.

2.6

EESO se zato zavzema za sprejetje učinkovitih ukrepov, da se v prihodnosti Nacionalni programi kvalitativno izboljšajo tako, da bodo vsebovali več obvez glede časovnih določitev, odgovornosti in — če mogoče — ustrezne finančne podlage.

V nacionalnih reformnih načrtih so večinoma zgolj nacionalne ugotovitve glede nadrejenih lizbonskih ciljev zaposlovanja (celotna zaposlenost, ženske, starejši). EESO se opredeljuje za nadaljnje konkretne določitve ciljev, tako recimo v boju proti brezposelnosti mladih, pri forsiranju enakega položaja in vseživljenjskega učenja, pri spodbujanju invalidov (2) ter pri širjenju ustanov, ki skrbijo za otroke, in virov za aktivno politiko trga dela. Tu je ambiciozne predloge posredovalo le malo držav članic.

V tem okviru je treba resno okrepiti ponovno zavedanje in trdno usmeritev k evropskim ciljem v smernicah.

2.7

EESO je tudi že opozoril na to, da je bistven ključ za uspeh Nacionalnih reformnih načrtov v čim obsežnejši vključenosti vseh pomembnih socialnih akterjev — zlasti socialnih partnerjev — v vseh fazah procesa.

EESO v tej zvezi obžaluje, da pri pripravi Nacionalnih akcijskih načrtov pogosto ni prišlo do potrebnega posvetovanja s socialnimi partnerji in do resnične razprave s civilno družbo. To se je ne nazadnje dogajalo že zaradi zelo napetega rokovnega načrta pri pripravi reformnih načrtov, kot je pojasnjeno tudi v poročilu Cambridge Review Report odbora za zaposlovanje v neki analizi poročil posameznih držav.

Takšna vključenost vseh pomembnih socialnih akterjev je po mnenju EESO pogoj za to, da se, recimo, prek politike trga dela usklajujeta prožnost na trgu dela in v veliki meri zagotavljanje zaposlitvenih razmer.

Za EESO je nezadostna vključenost civilne družbe tudi eden od razlogov, zakaj so si v večini držav članic premalo prizadevali za vključitev stebra socialne varnosti.

2.8

V tej zvezi je treba ugotoviti tudi, da večina reformnih načrtov le nezadostno upošteva potrebo, da se poleg strukturnih reform na trgu dela sprejmejo tudi k povpraševanju usmerjeni ukrepi za pospeševanje rasti in zaposlovanja. EESO je s tem v zvezi v zadnjem času večkrat opozoril, da je za to potreben zdrav makroekonomski kontekst na evropski in nacionalni ravni.

Občutno izboljšanje položaja na področju politike zaposlovanja je v številnih državah mogoče doseči le s trajnim konjunkturnim vzponom. Za izrabo potenciala za rast in polno zaposlenost je treba ustvariti ustrezne okvirne pogoje, ki pospešujejo tako zunanje kot notranje pospeševanje. Le malo držav članic v svojih reformnih programih v tem smislu namenja zadosten poudarek gospodarskim spodbudam.

2.9

EESO je poleg tega že večkrat ugotovil, da prizadevanja na področju politik zaposlovanja brez ustreznih finančnih sredstev na nacionalni in evropski ravni ne morejo biti uspešna. Zato je treba ustrezne prednostne naloge upoštevati v načrtovanjih proračunov. Tudi tu Cambridge Review Report pri večini držav članic ugotavlja razhajanje med predlogi za pobude na področju politike trga dela in pomanjkljivim proračunskim pokritjem.

Tako je treba npr. povečati proračunski manevrski prostor za ustrezne infrastrukturne naložbe v državah članicah. Nacionalni reformni načrti bi morali biti po možnosti zasnovani tako, da izkazujejo v celotni EU usklajen program za oživljanje konjunkture. Pomembna točka pristopa so pri tem tudi javne naložbe. V tej zvezi je treba umakniti in prerazporediti v prihodnjem proračunu EU predvideno veliko krčenje sredstev, predvidenih za projekte TEN.

EESO zahteva, da se te in druge omejitve, ki zavirajo rast in zaposlovanje, upoštevajo pri konkretnem oblikovanju finančnih perspektiv 2007-2013.

3.   Spremljanje izvajanja

3.1

EESO poziva, da se načelu participativne demokracije namenja ustrezno mesto v okviru uresničevanja Nacionalnih reformnih načrtov v državah članicah, a tudi pri obravnavi smernic politik zaposlovanja v prihodnjih letih. Od tega bo še kako odvisen nujno potrebni napredek v okviru stebra politik zaposlovanja v lizbonskem procesu.

3.2

EESO v tej zvezi ponavlja svojo pripravljenost, da skupaj z nacionalnimi ekonomskimi in socialnimi sveti ter primerljivimi organi v prihodnosti lahko igra aktivno vlogo predvsem glede opazovanja učinkovite uporabe smernic v državah članicah.

3.3

Glede potrebnih prilagoditev smernic v prihodnjih letih Odbor razmišlja o tem, da bi zavzel stališče v ločeni pobudi.

V Bruslju, 17. maja 2006

Predsednica

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Anne-Marie SIGMUND


(1)  Mnenje EESO z dne 31.5.2005 o Predlogu Sveta za smernice politike zaposlovanja držav članic (v skladu s členom 128 Pogodbe o ES) (poročevalec: g. Malosse). (UL C 286 z dne 17.11.2005).

(2)  Mnenje EESO z dne 20.04.2006 o Sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Položaj invalidov v razširjeni Evropski uniji: evropski akcijski načrt 2006-2007 (poročevalka: ga. Greif)


  翻译: