30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/116

1.1

EESO meni, da je deset let po uvedbi enotne valute koristno napraviti pregled prednosti in koristi, ki jih je euro prinesel državljanom in podjetjem, ne toliko v ekonomskem in monetarnem smislu – temu so se in se še vedno posvečajo ekonomisti, politiki in komentatorji v medijih – kot z vidika uporabnikov. Z drugimi besedami: desetletje izkušenj je pokazalo, da je euro koristen in da je njegova uvedba Evropi omogočila, da je na svetovnem prizorišču prisotna s prestižno in trdno valuto. Kako pa na skupno valuto gledajo uporabniki?

1.2

Ta dokument izhaja iz strnjene analize prednosti uvedbe eura: celovitega pogleda, ki odraža prednosti in tudi slabosti, ki izhajajo iz svetovne konjunkture; osredotoča se na rezultate rednih raziskav, ki jih Evrobarometer izvaja med državljani, da bi ugotovil, ali in v kolikšni meri evropski državljani cenijo koristi uvedbe eura.

1.3

Rezultati so v mnogih državah pozitivni, v nekaterih drugih pa visok odstotek vprašanih še vedno trdi, da jim uporaba „nove“ valute povzroča težave, da cene še vedno preračunavajo v nekdanjo nacionalno valuto, euru pripisujejo zvišanje cen, skratka, menijo, da je uvedba enotne valute samo napol koristila gospodarski rasti. Anketa v bistvu ugotavlja, da euro ni vedno in v vseh državah doživel zadovoljivega uspeha v javnosti.

1.4

Prvi odziv na te rezultate bi bil lahko ta, da bi pod vprašaj postavili objektivnost in dejansko razumevanje pridobljenih odgovorov. Takšen pristop EESO zavrača. Namesto da bi izražali zadovoljstvo nad uspehom, moramo skušati razumeti globoke razloge za negativen odnos in se vprašati, kaj bi lahko naredili za odpravo objektivnih in subjektivnih razlogov za nezadovoljstvo.

1.5

Objektivno upravičene zaznave je mogoče odpraviti ali zmanjšati z usmerjenimi politikami in ukrepi, na primer z izboljšanjem plačilnih sistemov (enotno območje plačil v eurih – SEPA) ali z ustreznimi ukrepi za zaustavitev rasti cen, ki morajo biti v vsakem primeru skladni z načeli svobode trga in konkurence.

1.6

Težje poglavje pa so subjektivne zaznave: ukrepati je treba ob največjem možnem spoštovanju mnenj in se vprašati, kakšni so globlji razlogi za negativen odnos. Komunikacijska strategija je gotovo potrebna, vendar pa morajo načini njene izvedbe upoštevati različno nacionalno in socialno senzibilnost javnosti, kateri je strategija namenjena.

1.7

Raziskava Eurobarometra je razkrila velike razlike med odnosi v različnih državah članicah, zato je treba zavračati rešitve, ki temeljijo na standardiziranih shemah. Podrobneje so se razkrile tudi velike razlike v pogledih med družbenimi sloji in različnimi ravnmi izobrazbe. Komunikacijske strategije bodo zato morale biti usmerjene, da bi z uporabljenimi sredstvi dosegle kar najboljše rezultate.

1.8

Poudariti pa je treba tudi to, da komunikacijska strategija za euro ni dovolj za dosego optimalnih rezultatov: opravljena analiza je dovolj jasno pokazala, da se euro pogosto dojema kot simbol Evrope, zato predmet zavračanja ni sam euro, temveč ideja „Evrope“. Na podlagi tega lahko zaključimo, da je treba komunikacijsko strategijo za euro obravnavati kot del dolgoročnega in obširnega političnega projekta, ki bo zaključen, ko bodo državljani idejo „Evrope“ tako ponotranjili, da bo prevladala nad evroskepticizmom.

1.9

Koncept Evrope, ki ni zasnovana zgolj kot gospodarska, temveč tudi kot politična in socialna entiteta, je med drugim pogojen s postopno vzpostavitvijo enakih življenjskih pogojev, sodelovanja in socialnega miru: ta cilj pa je mogoče doseči le, če državljane postavimo pred konkretna dejstva. Če ti pogoji ne bodo izpolnjeni, ne bo uspela nobena komunikacijska kampanja.

1.10

Zato bi bila ekonomska in socialna politika EU, ki bi izboljšala zaposlovanje in dohodek ter nudila ustrezen sistem socialne varnosti, najboljše izhodišče za okrepitev sprejemljivosti eura. Tako bodo državljani lahko cenili evropski projekt na bolj oprijemljiv način in sprejeli tudi euro.

1.11

EESO se zaveda svoje odgovornosti in poslanstva: ker zastopa socialne partnerje, je institucija, ki je blizu državljanom, delavcem in gospodarskim subjektom. Zato meni, da mora konkretno sodelovati pri pobudah, ki bodo sprejete, po potrebi z ukrepi na kraju samem. Posebej koristni bodo stiki, ki jih ima s podobnimi organi na nacionalni ravni ter delo, ki ga lahko vsak član EESO opravi v organizacijah iz svoje kategorije, tako evropskih kot nacionalnih.

2.1

EESO meni, da je šest let po uvedbi eura napočil čas za preučitev učinka nove valute na javnost v državah, ki so jo sprejele. Gre za navidez lahko nalogo, glede na to, da je o tej temi na voljo obširna literatura iz različnih virov, kot so Komisija, ECB, EP, univerze, raziskovalne ustanove, specializirani in nespecializirani mediji, strokovnjaki in socialni partnerji.

2.2

Vendar je splošni vtis, da je večina objav na to temo sad enostranskih izkušenj in pogledov ali pa izhajajo iz posrednih zaključkov, nastalih na podlagi različnih in včasih nasprotujočih si mnenj. Čeprav se pri tem pristopu upoštevajo pravila demokracije, pa bistvo vprašanj včasih ostaja obarvano z odtenki, ki jih narekujejo interesi posameznikov in, vse prepogosto, tudi notranja stališča posameznih držav članic.

2.3

EESO verjame, da je možno resnični napredek doseči samo, če stanje obravnavamo brez vnaprej ustvarjenega mnenja: glede na to, da euro na splošno velja za nedvomen uspeh, moramo razumeti, zakaj ga večji ali manjši deli javnosti še vedno kritizirajo, poiskati razloge za to in predlagati rešitve, kjer je to mogoče. EESO ne trdi, da bo pri tem odkril kar koli posebnega in še manj želi dajati vtis, da želi sprožiti novo javnomnenjsko kampanjo; cilj tega mnenja je skromnejši – spodbuditi nove razprave o dolgoletnih, dobro znanih vprašanjih.

3.1

EESO na začetku našteje prednosti eura na podlagi že dobljenih rezultatov ali najpogosteje sprejetih „uradnih“ pogledov, nato razpravlja o teh rezultatih in pogledih, ki izhajajo iz raziskav na terenu, sklene pa z lastno analizo razlogov za to, da je nova valuta predmet kritike ali ne ravno pozitivnih ocen. Kot je bilo že omenjeno, so vsi predlogi mišljeni kot podlaga za nadaljnjo razpravo.

3.2

Glavni posvetovalni dokument je bil Flash Eurobarometer št. 193: Euroobmočje, 5 let po uvedbi eurokovancev in eurobankovcev – analitično poročilo (The eurozone, 5 years after the introduction of euro coins and banknotes – Analytical report), november 2006. Raziskavo je izvedla organizacija Gallup, vodila pa jo je skupina Komisije za Eurobarometer v GD ECFIN. Anketirani so bili usposobljeni ljudje iz zadnje države, ki se je pridružila euroobmočju (Slovenija – 2007), in iz držav, ki sta se pridružili v letu 2008 (Malta in Ciper). Viri iz držav, ki niso članice euroobmočja, namenoma niso bili zajeti v raziskavo, saj je bilo ocenjeno, da so za namene raziskave pomembne samo izkušnje neposredno udeleženih.

3.3

Dodatne informacije je nudila raziskava, ki jo je Evrobarometer septembra 2007 (1) opravil v novih državah članicah: iz primerjave izkušenj in pričakovanj je mogoče razbrati nekaj koristnih ugotovitev.

4.1

Kot kaže literatura Skupnosti in po mnenju zagovornikov enotne valute je euro prinesel vrsto prednosti in koristi. Nekaj jih bomo našteli v nadaljevanju, vendar pa seznam ne vključuje razlogov zanje, ki so zdaj že dobro znani, kakor tudi ne kritičnih pripomb, ki so po potrebi podani v delu, ki govori o zaznavah državljanov.

4.2

Seznam prednosti in koristi (brez komentarjev) sestavljajo:

4.3

Poleg teh prednosti, o katerih se malo razpravlja, čeprav bi včasih lahko podvomili, ali veljajo povsod, obstajajo tudi včasih sporni vidiki, ki se nanašajo na prednosti „močne“ valute.

4.4

Zato je treba jasno izraziti, da močna valuta nekaterim prinaša koristi, drugim pa nevšečnosti, vendar je pomembno oceniti neto korist za gospodarstvo: prednost, ki je v primeru eura nesporna. Obstaja tudi želja po stabilni valuti, kar euro je, saj kljub gospodarskim šokom predstavlja stabilno, rastoče gospodarstvo. Njegova zunanja vrednost je odvisna od dogodkov, katerih učinke je mogoče zmanjšati – vendar gotovo ne odpraviti – z ustrezno ekonomsko in monetarno politiko.

5.1

Euro pri gotovinskih plačilih. Presenetljivo je, da sedem let po uvedbi eura 41 % anketirancev še vedno izjavlja, da imajo nekaj ali veliko težav pri uporabi eura; ta delež se postopoma zmanjšuje, še vedno pa je velik. V raziskavi ni podrobno navedeno, kakšne so te težave, vendar je upravičeno domnevati, da je to negativno stališče bolj čustveno kot racionalno, glede na to, da velika večina (od 93 % do 63 %, odvisno od države) poroča, da nima težav pri prepoznavanju eurokovancev in eurobankovcev. Verjetno je, da tisti, ki trdijo, da imajo težave, v večinoma niso bili veseli uvedbe enotne valute in deloma spadajo v nižje socialne sloje. V vsakem primeru je odgovore o težavah statistično težko uskladiti z odgovori o uporabi.

5.1.1

Ti dvomi so še večji ob primerjavi z raziskavo, izvedeno v novih državah članicah (NDČ) septembra 2007: približno tri četrtine anketirancev je že videlo eurobankovce in eurokovance in 44 % jih je tudi že uporabljalo. Težko si je predstavljati, kako je mogoče, da na euroobmočju 41 % tistih z 10-letnimi izkušnjami z valuto trdi, da imajo težave, kar pa ne drži v NDČ, kjer jih 44 % uporablja (ali je uporabljalo) enotno valuto, ne da bi imeli kakršne koli težave.

5.1.2

Komunikacijske kampanje ne bi spremenile takšnih stališč: če so, kot kaže, težave relativno majhne ali minimalne, bi bili potrebni usmerjeni nacionalni ukrepi. Tukaj bi bilo torej večjega pomena izobraževanje kot komuniciranje. Toda če se nazadnje ugotovi, da so navedene težave samo prikrit izraz odpora do vsega evropskega, posebni ukrepi ne bodo imeli nobenega učinka. Sprememba odnosa do eura bo šla z roko v roki s postopnim sprejemanjem evropske ideje.

5.2

Euro kot merilo za izračunavanje cen in dejavnik potrošniških navad. Že na samem začetku je bilo pričakovati, do bodo nekateri (delež se od države do države razlikuje) še naprej „razmišljali“ v svoji nekdanji nacionalni valuti. Raziskava je to napoved potrdila: pri izračunavanju cen približno 40 % potrošnikov kot merilo še vedno uporablja svojo prejšnjo nacionalno valuto – včasih ali vedno – tako pri rednih kot pri izrednih nakupih.

5.2.1

Pri potrošniških navadah ostaja odstotek anketirancev, ki izjavljajo, da jih je euro odvračal od potrošnje ali pa spodbujal k njej, visok (59 %); vendar delež tistih, ki menijo, da je enotna valuta nevtralen dejavnik, postopoma narašča (z 31 % v letu 2003 na 41 % v letu 2007). Hkrati je upadel odstotek tistih, ki navajajo, da kupujejo manj, ker se bojijo, da bi porabili preveč (z 39 % na 33 %), nasprotno pa je delež tistih, ki porabijo več, ker se ne zavedajo, koliko so porabili, ostal enak (26 % v primerjavi s 25 %).

5.2.2

Upoštevana vidika – sklicevanje na prejšnje nacionalne valute in euro kot nevtralen dejavnik – nista nujno povezana, ni pa tudi nobenega razloga za prepričanje, da se oba ujemajoča deleža (okoli 40 %) nanašata na isto skupino.

5.3

Koristnost dvojnega označevanja cen in preference potrošnikov. V dveh anketah so anketirancem zastavili dve vprašanji: ali je dvojno označevanje cen koristno in ali naj se nadaljuje. Odgovori so soglasni: precejšnja večina (okoli 60 %) je menila, da po ustreznem prehodnem obdobju to ni niti koristno niti ni več potrebno. Odstotek tistih, ki so proti dvojnemu označevanju cen, je postopoma naraščal, kar je jasen znak, da enotna valuta postaja (ali je postala, če si to razlagamo bolj pozitivno) del vsakdanjega življenja ljudi.

5.3.1

Odgovori o dvojnem označevanju cen niso presenetljivi, če upoštevamo, koliko časa je preteklo od uvedbe eura. Vendar je ta vidik ključnega pomena za države, ki so se euroobmočju pridružile pred kratkim (Slovenija, Ciper, Malta) in tiste, ki se mu bodo pridružile kmalu (Baltske države in Slovaška). Raziskava Eurobarometra iz novembra 2007 kaže, da je strah pred cenovnimi skoki po uvedbi eura velik; izkušnje kažejo, da je lahko dvojno označevanje cen koristen način odvračanja, pod pogojem, da ga spremljajo preverjanja in odvračalni ukrepi, kar pa ni vedno veljalo za prvi val držav. Komisija je nedavno sprejela stališče: predpisala je, da mora dvojno označevanje cen obvezno trajati šest mesecev, ne pa več kot 1 leto.

5.4

Bankovci in kovanci. Glede zadovoljstva s sedanjimi apoeni bankovcev in kovancev, je raziskava pokazala, da pri bankovcih spremembe niso potrebne, precejšen odstotek anketirancev (od 80 % na Finskem in v Nemčiji do 33–35 % na Irskem in v Italiji) pa zagovarja zmanjšanje števila eurokovancev, zlasti ukinitev kovancev za 1 in 2 centa, kar bi bilo udobneje in bi poenostavilo plačila. Po drugi strani se večina boji, da bi odstranitev majhnih apoenov eura lahko povzročila rast cen: ta bojazen je zelo razširjena tudi v državah, kjer bi večina želela ukinitev manjših kovancev.

5.4.1

Izkušnje kažejo, da so številni primeri zvišanja maloprodajnih cen ob uvedbi eura ali po njej v veliki meri posledica zaokrožanja navzgor pri cenah, ki se pretvorijo v decimalna števila, manjša od 5. K temu je prispevalo pomanjkljivo spremljanje pristojnih organov in tistih potrošnikov, za katere je vrednost majhnih kovancev zanemarljiva; to je bilo zlasti očitno v državah, katerih prejšnja nacionalna valuta je imela nizko vrednost enote (Italija, na primer). EESO meni, da je ukinitev kovancev za 1 in 2 centa treba v vsakem primeru odsvetovati: o udobnosti, ki jo omenjajo nekateri deli trga, je treba presoditi glede na splošni interes.

5.5

Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti vprašanju uporabe eura pri potovanjih zunaj euroobmočja. V povprečju je več kot 50 % tistih, ki so potovali zunaj euroobmočja, izjavilo, da so v večji ali manjši meri uporabljali euro, vendar se odstotki od države do države močno razlikujejo, od 72 % pri Grkih do 38 % pri Fincih. Veseli smo lahko, da je euro zaradi prestiža in števila uporabnikov dobrodošel v številnih turističnih državah.

5.5.1

Vendar bi bilo iz previdnosti dobro pretehtati prednost tega, da med potovanjem v tujini ni treba pridobiti tuje valute, in strošek uporabe eurov: podrobnejši pregled kaže, da je v večini primerov menjalni tečaj eura, ki ga zaračunavajo podjetja v tretjih državah z „močno“ valuto, pogosto veliko višji od uradnega menjalnega tečaja. Ta vidik v raziskavi ni bil poudarjen in tudi anketiranci ga niso omenili, kar je jasen znak, da je strošek menjave denarja drugotnega pomena ali pa se ga sploh ne upošteva.

5.6

Poglavje o tekoči uporabi enotne valute se sklene s ključnim vprašanjem: Kako javnost na splošno doživlja euro? Ali prinaša več prednosti ali več pomanjkljivosti? Analiza odgovorov na to vprašanje ni samo ključnega pomena za prihodnje komunikacijske strategije, ampak zahteva tudi razmislek o politiki EU glede eura ter o odnosih med nacionalnimi vladami in njihovimi državljani.

5.6.1

Po najnovejši raziskavi 48 % državljanov meni, da uvedba eura prinaša koristi, kar pomeni precejšen upad v primerjavi z raziskavo iz septembra 2002 (59 %), vendar je še pomembnejši – in bolj zaskrbljujoč – enakomeren trend upadanja. Čeprav majhen ustaljen odstotek ne zaznava nobenih sprememb od uvedbe eura (7–8 %), se število tistih, ki menijo nasprotno, enakomerno veča (z 29 na 38 %).

5.6.2

Pri razčlenitvi pozitivnega doživljanja po posameznih državah najdemo najvišje odstotke na Irskem (75 %), Finskem (65 %) in v Luksemburgu (64 %), tj. v državah, ki imajo precejšnjo gospodarsko rast; negativno doživljanje prevladuje v Italiji (48 %), Grčiji (46 %) in Nemčiji (44 %), Francija pa je tik nad povprečjem (51 %). Pri neposrednem povezovanju pozitivnega doživljanja eura in gospodarske rasti moramo biti previdni: čeprav drži, da so med bolj pozitivno naravnanimi državami tiste z večjo rastjo in obratno (Italija in Grčija), pa tudi drži, da sta za dve največji državi euroobmočja, Nemčijo in Francijo, značilni večja rast in razmeroma negativno doživljanje eura.

5.6.2.1

EESO meni, da je to vprašanje srž celotne raziskave: kot je bilo že omenjeno v točki 5.1.1, je treba raziskati, ali – in v kakšnem obsegu – obstaja povezava med zadovoljstvom z eurom kot valuto in sprejemanjem EU; morda obstaja tudi povezava z gospodarskimi razmerami, ki se jih morda poenostavljeno enači z eurom. Drugače povedano, možno je, da obstaja čustveni ali ideološki element, ki vpliva na to, kako ljudje doživljajo euro kot valuto, ki nima ničesar opraviti z valuto kot takšno.

5.6.3

Za skromno gospodarsko rast obstajajo številni vzroki, ki se pogosto prekrivajo ali pa so med seboj povezani. Poleg tistih, povezanih z valuto (inflacija, menjalni tečaji, obrestne mere), mednje sodijo tudi produktivnost, konkurenčnost, plačne stopnje, poraba, plačilna bilanca, industrijski odnosi in javni primanjkljaj. To je zapleteno vprašanje, predmet razprave med politiki, ekonomisti in socialnimi partnerji, toda povprečen človek je nagnjen k poenostavljanju, pri čemer se osredotoča na oprijemljiv element, ki je ključnega pomena za njegovo vsakdanje življenje, tj. na denar.

5.6.4

Strokovnjaki se nagibajo k temu, da za šibko gospodarsko rast krivijo monetarno politiko, ki je po mnenju nekaterih raziskovalcev in političnih strank kriva za neuspešno upiranje naraščajočim menjalnim tečajem in neustrezno podporo rasti in zaposlovanju s skrbnim uravnavanjem obrestnih mer. Ni primerno, da bi se na tem mestu lotili razprave, vendar javno mnenje tudi tukaj euro zaznava kot vir težav.

5.6.5

Kritika eura, ki je zlasti očitna v državah z nizko rastjo, je v določeni meri značilna tudi za države z višjimi stopnjami gospodarske rasti, vendar je tam nasprotovanje večje zato, ker se že pred uvedbo eura nekateri deli javnosti niso želeli odpovedati lastni močni in prestižni valuti – zanje je bila simbol prestiža in njihove nacionalne identitete. Poleg tega te razloge še vedno navajajo v državah, ki se niso odločile za uvedbo eura.

5.7

Analiza pozitivnega doživljanja eura jasno dokazuje veljavnost predpostavk iz točk 5.6.3 in 5.6.4. (2) Najbolj naklonjene kategorije so tiste, ki po vseh sociodemografskih analizah veljajo za najbolj obveščene: moški bolj kot ženske, samozaposleni in uslužbenci bolj kot fizični delavci in brezposelni, mladi bolj kot starejši, mestni prebivalci bolj kot podeželski, tisti z višjo ali visoko izobrazbo bolj kot tisti z nižjo. Več informacij pomeni večjo zrelost in kritično presojo.

5.7.1

Preveč preprosto bi bilo misliti, da lahko komunikacija sama po sebi premaga odpor do eura, vendar je treba vsako odločitev oceniti glede na razmere v posamezni državi. V nekaterih državah so informacije še preveč učinkovite, vendar pogosto kritično usmerjene: prevladujoč vpliv na javno mnenje imajo politične stranke in včasih vlade. Ne gre za dezinformacije, ampak za komunikacijo, ki temelji na prepričanjih, ki jih je z demokratičnega vidika treba upoštevati. Toda po drugi strani obstaja jasen vtis, da bi morala „naklonjena“ večina odločno, trdno in jasneje braniti euro.

5.7.2

Vendar bi kampanja v podporo euru, ki bi v prvi vrsti temeljila na političnih, ekonomskih ali monetarnih dejavnikih, verjetno le malo učinkovala na javno mnenje: večje soglasje bi bilo možno doseči z upoštevanjem in poudarjanjem praktičnih vidikov, ki so bližje potrebam ljudi. Takšna vrsta komunikacije je gotovo najustreznejša, da jo javnost sprejme: nanaša se na vsakdanje življenje, ne da bi se sklicevala na abstraktna načela. Drugače povedano, potrebujemo preprost – vendar ne preveč poenostavljen – pristop. Uradni organi so najmanj primerni za takšno vrsto komunikacijske kampanje, zato je veliko bolje o tem vprašanju obvestiti gospodarske subjekte in socialne partnerje, ki so bližje javnosti in bi bili gotovo bolj prepričljivi, ter jim zaupati to nalogo.

5.7.3

Med praktičnimi prednostmi, ki so bile navedene, je najpomembnejša turizem: preprostejša in cenejša potovanja v tujino (zlasti na euroobmočju, pa tudi v državah zunaj njega); poleg tega pa je tu še možnost lažje primerjave cen. (3) Predvsem to prednost, zlasti dejstvo, da ni stroškov z menjavo denarja in da so cene zajamčene, lahko poudarjajo turistične organizacije, nepremičninske agencije, turistična industrija na splošno in izdajatelji kreditnih kartic. Tukaj ima ključno vlogo finančni sektor: zaradi najnovejšega razvoja na področju prenosa sredstev (SEPA) so plačila na euroobmočju prav tako varna, hitra in brezplačna kot domači prenosi. Vendar bodo morali biti nadzorni organi izredno pozorni, da bodo v finančnem sektorju zagotovili strogo spoštovanje pravil.

5.7.4

Na prvi pogled je tretji razlog (po pomembnosti), ki ga navajajo podporniki eura, tj. okrepljen status Evrope, manj očiten; ta bolj splošen in teoretičen argument mora biti del širšega in splošnejšega ukrepa.

5.8

Preučitev kritik eura je še zanimivejša. Velika večina (81 % v letu 2006, delež pa se enakomerno povečuje) meni, da je euro kriv za višanje cen. Ta odnos izvira še iz časov pred uvedbo eura, ko so že obstajale bojazni, da bodo dobavitelji blaga in storitev – ter zlasti trgovine – izkoristili pretvorbo svoje nacionalne valute in cene zaokrožili navzgor ali pa jih nezakonito zvišali. Komisija je ljudi pomirila, da se to ne bo zgodilo, vlade so prispevale svoj delež s spodbujanjem sporazumov s podjetji, potrošniške organizacije pa so svetovale skrbno spremljanje.

5.8.1

Kar se je nato zgodilo v praksi, je del novejše zgodovine: v nekaterih državah so dogovore spoštovali (EESO meni, da bi morali Avstrijo navesti kot zgled), v drugih manj, v nekaterih pa skoraj ne. To ni niti ustrezen trenutek niti mesto za iskanje krivcev. Zadošča, če rečemo, da je v številnih državah povišanje cen natančno sovpadlo z uvedbo eura. Od tod izvira občutek javnosti, da je euro povzročil zvišanje cen, občutek, ki še ni izginil in je čedalje bolj zakoreninjen, ker ni nobenih komunikacijskih prizadevanj, da bi pošteno predstavili to vprašanje: tj. da so nekateri sicer izkoristili priložnost in se okoristili z uvedbo eura, vendar ostaja ta sam po sebi nevtralno sredstvo. V tej smeri ni bilo nobenega komunikacijskega prizadevanja, če pa je že bilo, je bilo dokaj mlačno.

5.8.2

Povišanja cen, do katerih je prišlo od tedaj, nimajo ničesar z eurom: ko je bila valuta dokončno uvedena in se je začela redno uporabljati, je prej odražala kot pa povzročala tržne trende. Vsako omenjanje inflacije, menjalnih tečajev ali špekuliranja je tukaj nepomembno: vse to bi vseeno vplivalo na vse posamezne nacionalne valute, morda celo v večji meri, kot se je to zgodilo z eurom. To dejstvo – in tisto iz prejšnje točke – je treba enkrat za vselej pojasniti. O tem argumentu, ključnem za premagovanje skepticizma in negativnosti, ki še vedno obdajata euro, je treba razpravljati in postati mora vodilo komunikacijskih prizadevanj, pri katerih bodo sodelovali socialni partnerji, vlade in Komisija.

5.8.3

Nadaljnji argument, ki je nekoliko povezan s prejšnjim, je argument cenovne konvergence, tj. domneva, da je euro prispeval k oprijemljivi cenovni konvergenci na celotnem euroobmočju kot posledica konkurence, ki je nastala med državami z eurom, ter pritiska potrošnikov, ki lahko končno primerjajo cene. To vprašanje je bilo del kampanje pred uvedbo eura in je bilo ena njenih najmočnejših točk. V vsakem primeru je bilo verjetno, da bo kampanja povzročila nerealna pričakovanja: dejansko ni omenjala omejitev konvergence. Ni bilo poudarjeno, da konvergenca ne bo vplivala na blago in storitve, ki se proizvajajo in porabljajo lokalno: z drugimi besedami – na prav tisti del porabe, ki ga potrošniki najbolj neposredno opazijo.

5.8.4

Kaže, da raziskava to potrjuje: 68 % vprašanih meni, da euro ni prispeval k cenovni konvergenci (45 %; 23 % „ne vem“). 32 % jih trdi nasprotno. Vendar v tem delu raziskave manjkajo bistvene informacije: nikjer ni navedeno, ali so odgovori intuitivni, čustveni, ali pa temeljijo na neposrednih izkušnjah (potovanje v tujino, nakupi čez mejo). V komunikacijski akciji bo treba zmanjšati pričakovanja, vezana na cenovno konvergenco, in pojasniti, zakaj je njen obseg omejen. Prav tako bi bilo koristno poudariti, da je neobstoječa ali šibka konvergenca v drugih sektorjih, razen v sektorju „lokalnega“ blaga in storitev, rezultat dejavnikov, ki v nobenem primeru niso povezani z enotno valuto, kot so zakon ponudbe in povpraševanja, stroški prevoza ali obdavčenje. Skratka, euro je prispeval k cenovni konvergenci povsod, kjer je mogoče, vendar cenovne razlike še vedno obstajajo, enako kot v Združenih državah Amerike, državi, ki je vedno imela enotno valuto.

6.1

Velika večina anketirancev (75 %) meni, da ima euro pomembno vlogo kot mednarodna valuta, vendar se veliko manjši odstotek zanima za menjalni tečaj, čeprav na splošno nekaj vedo o vedno močnejšem euru v primerjavi z dolarjem. Po drugi strani jih skoraj enak ali malo višji odstotek (78 %) meni, da euro ni vplival (niti pozitivno niti negativno) na njihov večji ali manjši občutek, da so Evropejci. Analiza odgovorov po državah nam daje misliti in vzbuja občutek določene zmedenosti: države, kjer se euro zaznava kot pomemben za evropsko identiteto, so Irska (56 %), ki ji s precejšnjo razliko sledita Italija (28 %) in Luksemburg (19 %); najnižji odstotki so na Nizozemskem, v Grčiji, v Nemčiji in Avstriji (10–14 %).

6.1.1

Možna razlaga, čeprav veljavna samo za nekaj držav, je v tem, da je med tistimi državami, kjer zaznavajo, da ima euro bolj pozitiven vpliv na evropsko identiteto, Italija, kjer je prejšnja nacionalna valuta doživljala velika nihanja, medtem ko je med tistimi z manj naklonjenim mnenjem Nemčija, ki je ponosna na svojo dolgoletno in stabilno valuto. V drugih državah je mogoče upoštevati različne razloge in poglede: neobveščenost, brezbrižnost in manj podpore ideji Evrope kot izdajateljice prestižne valute. Kaže, da ta vidik potrjuje dokaj presenetljivo dejstvo: v vseh državah, vključno s tistimi, kjer so naklonjeni euru, velika večina anketiranih izjavlja, da euro v nobeni državi, tudi v tistih ne, kjer so naklonjeni euru, ni vplival na njihovo doživljanje evropske identitete.

6.1.2

Leta po njegovi uvedbi moramo to dejstvo priznati in kljub temu, da je euro na mednarodni ravni dokazal svojo vrednost, se zdi, da ni dosegel večjega napredka pri uresničevanju svoje vloge dejavnika in simbola evropske identitete. Ker to zajema občutke, ki temeljijo na številnih osebnih zaznavah, o tem ni mogoče predvideti posebnih kampanj, ki bi bile usmerjene na spreminjanje javnega mnenja: sprememba se bo morala zgoditi postopno z odpravljanjem osnovnih vzrokov za takšne občutke. Z drugimi besedami, euro bo postal simbol evropske identitete šele takrat, ko se bodo ljudje zares zavedli, da so Evropejci.

6.2

Vprašanje, ali pričakujejo razširitev euroobmočja, tako da bo zajemalo nove države članice, obstaja podlaga za optimizem: približno 80 % jih je menilo, da je to gotovo ali verjetno, z večino po vseh državah. EESO vidi ta odgovor kot znamenje zaupanja v moč privlačnosti eura. Takšne privlačnosti ne bi bilo, če bi res menili, da je euro politično šibek in da prinaša negativne posledice.

7.1

Ta vprašanja, ki so v jedru razprave in so bolj abstraktne narave, bi bilo treba obravnavati ločeno. EESO je tej temi posvetil številna mnenja in se lahko v bližnji prihodnosti vrne k njej. Za zdaj zadošča poudariti, da se je približno polovica anketirancev zavedala, da se ekonomske politike usklajujejo na ravni Skupnosti, vendar jih večina meni, da se usklajevanju ne posveča dovolj pozornosti. Analiza po državah kaže, da obstajajo precejšnje razlike med državami tako glede ravni poznavanja kot iz tega izhajajočih mnenj. Anketiranci so pokazali presenetljivo objektivnost pri svoji oceni ekonomije svoje države: ljudje iz držav, katerih ekonomija je uspešna, se tega zavedajo, ljudje iz držav z več ekonomskimi težavami pa to kar hitro priznajo.

7.2

Kar zadeva pakt o stabilnosti, kaže, da ravni poznavanja in nacionalne razlike bolj ali manj odražajo te, ki se nanašajo na poznavanje ekonomske politike; vendar se tri četrtine anketirancev strinja, da pakt o stabilnosti ne zagotavlja močnega in stabilnega eura. Značilno je, da najvišji odstotki tistih, ki se ne strinjajo, prihajajo iz držav, ki se najbolj zavedajo zvišanja cen, kar posredno pripisujejo euru.

7.3

Raziskava torej kaže na zelo razširjen občutek, ki temelji na posameznem nacionalnem vidiku, da je mogoče ekonomske razmere in cenovne trende neke države (ki so včasih pozitivni) pripisati euru. Treba je poudariti, da skupna ekonomija euroobmočja ščiti valuto pred šoki, ki bi na posamezne države vplivali v večji meri; vsak bi se moral vprašati, kje bi bila njegova država, če enotna valuta ne bi nikoli obstajala. Katero nacionalno gospodarstvo bi se lahko samo uprlo zunanjim dogajanjem v zadnjih nekaj letih, ki pa lahko znova prizadenejo svetovno gospodarstvo?

8.1

V enem dokumentu ni mogoče zajeti vseh točk analize v zvezi z državami eura in 11 NDČ. NDČ zajemajo države, ki so se EU pridružile pred kratkim, in tiste, ki se ji bodo verjetno pridružile v prihodnosti. Vendar lahko proučitev odgovorov na nekatera „ključna“ vprašanja raziskave iz septembra 2007 priskrbi nekaj koristne snovi za razmislek o prihodnjih politikah za sprejemanje enotne valute.

8.2

Vprašanje o posledicah uvedbe eura na nacionalni ravni je pokazalo, da 53 % državljanov meni, da so pozitivne, 33 %, da so negativne, 15 % pa jih je odgovorilo z „ne vem“. (4) Pri vprašanju o sprejetju eura na splošno je bil rezultat približno enak. V obeh primerih se je odstotek tistih „za“ in tistih „proti“ močno razlikoval od države do države, in sicer od 55 % „proti“ v Latviji do 18 % v Romuniji; negativno stališče je na splošno bolj opazno v državah z manjšim številom prebivalcev.

8.2.1

Primerjava teh podatkov s tistimi, ki se nanašajo na države eura (glej točko 5.6), kaže, da imajo slednje nižjo stopnjo „pozitivnih“ odgovorov. EESO ne ve, kako naj si razlaga to dejstvo, ki bi ga – če drži – bilo verjetno treba prej pripisati skupnemu nezadovoljstvu z EU kot specifičnemu odporu do enotne valute (glej točko 5.6.2).

8.3

Po mnenju potrošnikov je najpomembnejša neznanka učinek uvedbe eura na cene: tri četrtine vprašanih je izrazilo bojazen, da se bodo cene zvišale, 11 % jih je menilo, da bo učinek eura nevtralen, 6 % pa jih je pričakovalo, da se bodo cene znižale. To bi bilo treba primerjati s podatki za države euroobmočja (glej točko 5.1), kjer jih več kot 80 % za zvišanje cen krivi enotno valuto; lahko bi tudi zaključili, da izkušnje potrjujejo bojazni tistih, ki še niso uvedli eura. Vendar bi bil to preveč poenostavljen in zavajajoč argument: cene so se zvišale – in se še zvišujejo – v vseh evropskih državah in po vsem svetu. Zanimivo bi bilo opraviti raziskavo v drugih državah, da bi videli, kakšni razlogi se navajajo za zvišanje cen tam, kjer nimajo eura.

8.4

Odgovori na vprašanje o pozitivnih učinkih uvedbe eura kažejo, da velika večina vprašanih pričakuje, da bo enotna valuta omogočila udoben način plačevanja pri potovanjih v tujini, da bo lažje nakupovati v drugih državah, da bo lažje primerjati cene in da ne bo več stroškov pri menjavi valute; majhen odstotek jih meni, da bo euro njihovo državo zaščitil pred mednarodno krizo. Vsa ta pričakovanja se ujemajo s prednostmi, ki so jih zaznali tisti, ki so že sprejeli euro, kar tudi najhujšim kritikom dokazuje, da ni bilo razočaranj glede pričakovanj.

8.5

Pri vprašanjih o manj neposrednem učinku je odstotek pozitivnih odgovorov nižji, višji pa je delež odgovorov „ne vem“: to je jasen znak, da so državljani previdnejši pri vprašanjih o manj neposrednem učinku ali da nanje sploh ne odgovarjajo. Glede na to so rezultati zelo pozitivni: 66 % jih meni, da bo euro okrepil položaj Evrope v svetu, približno polovica pa, da bo prinesel stabilnost cen, spodbudil rast in zaposlovanje ter zagotovil zdrave javne finance. Nasprotno so bili odgovori na vprašanje o nižjih obrestnih merah manj enotni: samo tretjina je odgovorila pozitivno, preostali dve tretjini pa sta bili enakomerno porazdeljeni med negativne in neodločene.

8.6

Ključno vprašanje „politične“ vrednosti se nanaša na doživljanje eura kot dejavnika ustvarjanja evropske zavesti. 53 % vprašanih je odgovorilo pozitivno in 35 % negativno: to je že samo po sebi pomirjujoče, v še večji meri pa, če upoštevamo, da je bilo leta 2004 samo 47 % odgovorov pozitivnih in 45 % negativnih. Primerjava teh podatkov z rezultati raziskave v državah euroobmočja (glej točko 6.1) sproža vprašanja: več kot tri četrtine slednjih je navedlo, da euro ni vplival na doživljanje njihove evropske identitete.

9.1

Vrednost raziskav Eurobarometra je v tem, da merijo odnos državljanov do eura in kažejo, kako se sčasoma spreminja: ocene posameznih vidikov se lahko od časa do časa spreminjajo, vendar bi se enkratni ukrepi za popravljanje nekaterih trendov lahko izkazali kot neustrezni – če ne celo neproduktivni – če se prezre skupna politična vrednost dejavnosti, ki jo vpliven politik jasnovidno imenuje „eurodiplomacija“.

9.2

Precejšnji del javnega mnenja – tako v državah eura kot v NDČ – nedvomno goji močne zadržke do enotne valute, vendar splošni ton odgovorov na posamezna vprašanja daje vtis, da negativni odgovori zelo pogosto prikrivajo odpor do evropske ideje. Drugače povedano, euro sam po sebi ni vprašljiv, bolj vprašljivo je to, kar predstavlja v očeh javnosti: politično stvaritev, ki ni bila zares sprejeta, da ne rečemo zavrnjena, in predstavlja valuto, ki je bila vsiljena „od zgoraj“.

9.3

Razlogov za občutke nenaklonjenosti evropski ideji – in euru kot praktičnemu izrazu evropskega ideala – je več: mednje sodi tudi dejstvo, da so kljub uradnim vladnim stališčem v vsaki državi politična gibanja in mediji, ki evropskemu projektu nasprotujejo. Ne zgodi se redko, da celo vlade branijo neizogibno nepriljubljene ukrepe s tem, da iščejo krivca v enotni valuti ali njenih osnovnih pravilih. Težko je izmeriti, v kolikšni meri so takšna stališča resnična posledica negativnih občutkov ali preprosto stvar oportunizma, vendar je rezultat ta, da ni mogoče izvajati nobene „evropske“ politike, če je ne ponotranjijo tisti, ki imajo moč: vlade, politične stranke in mediji.

9.4

Organizirana civilna družba ima ključno vlogo v tej strategiji: je povezovalni element, ki ima to prednost, da je v neposrednem stiku z državljani. Izvaja lahko pritisk od spodaj navzgor na središča moči in od zgoraj navzdol na državljane: idealen, vendar zelo odgovoren položaj, ki lahko obrodi sadove samo, če se doseže enotnost namena, ki presega politične položaje ali nacionalno lojalnost. EESO je edina institucija EU, ki ima te lastnosti in je v celoti zavezana prepričljivo izpolniti svojo vlogo, v sodelovanju s Komisijo in socialnimi partnerji v državah članicah.

9.5

Argumentov, ki jih je mogoče uporabiti v kampanji za približanje eura in z njim evropske ideje državljanom, ne manjka: gospodarska moč euroobmočja, naložbe v enotni valuti po vsem svetu in njeno postopno sprejemanje za valuto rezerv, zaščita pred finančnimi turbulencami, stabilnost cen in njegov prispevek k ohranjanju kupne moči. Na morebitna nasprotovanja je moč odgovoriti z vprašanjem: vsak bi se moral vprašati, kaj bi se zgodilo v njegovi državi, če bi se morala nacionalna valuta sama soočiti s preteklimi, sedanjimi in verjetnimi prihodnjimi krizami.

9.6

Najboljše izhodišče za okrepitev sprejemljivosti eura bi bila na vsak način ekonomska in socialna politika EU, ki bi izboljšala zaposlovanje in dohodke ter nudila ustrezen sistem socialne varnosti. Tako bodo državljani lahko cenili evropski projekt na bolj oprijemljiv način in sprejeli tudi euro.