15.10.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 247/41

A.

ker bodo po prispevku delovne skupine II k IPCC AR4 skoraj vse evropske regije po pričakovanjih prizadeli prihodnji vplivi podnebnih sprememb; ker bodo ti vplivi pomenili izziv za mnoge gospodarske sektorje, grožnjo evropski biotski raznovrstnosti in motnjo v družbenem razvoju,

B.

ker regionalna znanstvena opazovanja z vseh celin ter mnogih oceanov in morij dokazujejo, da je narava pod vplivom podnebnih sprememb predvsem zaradi dviga temperatur, pa tudi zaradi drugih vplivov spreminjanja podnebja; ker je ta izmerjeni dvig temperature posledica človekove dejavnosti ter vpliva na fizične in biološke sisteme,

C.

ker bi EU morala pretehtati, do kod lahko prilagajanje podnebnim spremembam utre pot novemu modelu gospodarske rasti in razvoja, ki bo varoval okolje, povečal zaposlovanje in dodal novo razsežnost socialni politiki,

D.

ker podnebne spremembe zadevajo sodobne družbe kot celoto ter imajo zato lahko (in bi tudi morale imeti) vse ravni upravljanja, od EU prek javnih organov do posameznih državljanov, pomembno vlogo pri ukrepih prilagajanja,

E.

ker je treba sprejeti prilagoditvene ukrepe za preprečitev škode, ne le kot odziv na prihodnje posledice podnebnih sprememb v Evropi in zunaj nje, ampak jih je treba oblikovati in uveljaviti že sedaj kot regionalni in lokalni odziv na posledice sedanje ravni globalnega segrevanja zaradi preteklih emisij toplogrednih plinov; ker takšni prilagoditveni ukrepi zahtevajo medsektorski pristop in vključitev družbenih, gospodarskih in okoljskih vidikov v širokem pomenu,

F.

ker obstajajo številne študije in modeli v regionalnem ali lokalnem merilu o možnih posledicah podnebnih sprememb; ker v mnogih od teh študij manjkajo ustrezna preučitev družbeno-ekonomske razsežnosti in predvidljive posledice na prizadeto prebivalstvo,

G.

ker bi na ravni EU moralo biti spremljanje podnebnih sprememb in usklajevanje ukrepov za spoprijemanje z njimi prednostna naloga za lažje izvajanje skupne strategije v zvezi s tem problemom,

H.

ker bodo javne in zasebne investicije v raziskovalne in razvojne dejavnosti na področju podnebnih sprememb najpomembnejše zagotovilo, da bodo prizadevanja za prilagajanje in blažitev karseda učinkovita pri omejevanju posledic podnebnih sprememb,

I.

ker je nacionalne raziskave podnebnih sprememb treba uskladiti z raziskavami v okviru sedmega okvirnega programa,

J.

ker je jasen poudarek na nujnosti ukrepov za omejevanje globalnega segrevanja nekoliko izrinil temo prilagajanja na podnebne spremembe iz javne razprave,

K.

ker bi omejitev globalnega segrevanja na 2 °C, ki jo je kot svoj cilj določila EU, še vedno pomenila segrevanje, ki bi vodila v skrajne regionalne podnebne spremembe in različne posledice na prizadeto prebivalstvo, lokalno in regionalno gospodarstvo ter okolje, vse to pa bi povzročilo poglabljanje obstoječih neenakosti in regionalnih razlik glede virov in sredstev,

L.

ker je treba okrepiti raziskave o pogojih za skrajne vremenske pojave, ki bodo nujni temelj prihodnjih preventivnih ukrepov, vključno z izvajanjem sistemov zgodnjega obveščanja in prihodnjimi ukrepi za preprečitev človeških žrtev ter škode za ljudi, premoženje, biotsko raznovrstnost in okolje, in ker je treba razviti orodja za ocenitev učinkovitosti takšnih ukrepov,

M.

ker pristop k mehanizmom prilagajanja izključno na osnovi analize stroškov in koristi ni primeren, saj je mogoče predvideti, da bodo tudi v Evropi najmočneje prizadeti najrevnejši, ker na splošno niso dovolj zavarovani in mobilni ter nimajo zadostnih informacij, da bi se lahko odzvali na spremenjeno okolje,

N.

ker bi bil pristop od spodaj navzgor, pri katerem bi skupnosti, ki doživljajo negativne posledice podnebnih sprememb, predstavile svoje mnenje o uspešnosti metod boja proti tem posledicam, koristen pokazatelj za EU kot krovno organizacijo pri spodbujanju strategij, oblikovanju ustreznih podpornih programov in usklajevanju politike skozi znanstvene, regionalne ali lokalne mreže ali partnerstva,

O.

ker je pri odzivanju na vplive podnebnih sprememb bistveno povečati in izboljšati poklicno in javno izobraževanje v zvezi s prilagoditvenimi ukrepi,

P.

ker je očitno, da podnebne spremembe vplivajo na razvojne dosežke in ogrožajo uspešen razvoj v Evropi, vendar imajo veliko močnejši vpliv na države v razvoju, ker je treba dati oceno ukrepov prilagajanja v EU in v smislu zagotavljanja podpore državam v razvoju,

Q.

ker je treba po na načelu poenotenja vključiti ukrepe prilagajanja v proces odločanja, ki bo dal odgovore na vprašanja, kot so kako in kje vlagati; ker se morajo v dialog v okviru tega procesa odločanja vključiti lokalne in regionalne zainteresirane strani ter organi odločanja,

R.

ker Zelena knjiga o prilagajanju podnebnim spremembam ne priznava izrecno geografskih, podnebnih in razvojnih posebnosti, ki jih predstavljajo najbolj oddaljene regije EU, ki so lahko bolj ali manj ranljive kot evropska celina, ter ne preučuje natančno podnebnih razmer v urbanih območjih najbolj naseljenih delov Evrope,

S.

ker bodo podnebne spremembe verjetno prizadele tiste regije, ki so glede na svoje topografske značilnosti zlasti odvisne od dinamike narave (med drugim ledeniška območja in gorate regije), in tako izpostavile lokalno gospodarstvo, kulturo in prebivalstvo kot celoto velikim pritiskom ter stroškom prilagajanja, obenem pa morda še bolj povečale neenakosti med regijami,

T.

ker sta južna Evropa in sredozemski bazen med najranljivejšimi predeli Evrope in se že spoprijemata s pomanjkanjem vode, sušami in gozdnimi požari,

U.

ker bodo uspešne strategije prilagajanja za spoprijemanje z neizogibnimi podnebnimi spremembami zahtevale podporo izobraževanja in obveščanja z vključevanjem množičnih medijev in udeležbo državljanov pri okoljskih vprašanjih,

V.

ker Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je že 60 000 smrti na leto mogoče pripisati naravnim nesrečam, povezanim s podnebjem; ker je bil v IPCC AR4 poudarjen vpliv podnebnih sprememb na javno zdravje; ker je širjenje tropskih bolezni in njihovih prenašalcev v regije zmernega pasu zelo zaskrbljujoče; ker se bodo morale prav zaradi tega zdravstvene ustanove, usmerjene na najranljivejše dele družbe, verjetno najbolj prilagoditi podnebnim spremembam,

W.

ker bodo podnebne spremembe povzročile dodatno resno škodo že tako ranljivim in ogroženim ekosistemom ter bodo vplivale na evropsko biotsko raznovrstnost; ker bo to škodo mogoče najbolj občutiti neposredno prek degradacije ekosistemov, bistvenih za človekovo dobro počutje; ker je torej varstvo ekosistemov temelj evropske strategije prilagajanja; ker so tla največji zemeljski bazen organskega ogljika, katerega obseg se zmanjšuje zaradi neprilagojenega upravljanja tal; ker je treba obrniti ta trend ter zagotoviti, da bodo ustrezni ukrepi za ohranjanje in, kadar je to mogoče, povečanje ravni organskega ogljika v tleh del prilagoditvene strategije EU,

1.

pozdravlja Zeleno knjigo o prilagajanju podnebnim spremembam in posvetovanje z zainteresiranimi stranmi;

2.

poudarja pomembnost močne povezave med prizadevanji za prilagajanje in ublažitev ter uporabe sinergije pri omejevanju posledic podnebnih sprememb; poziva Komisijo, naj preuči, kako uravnotežiti ta prizadevanja, da bodo kar najbolj učinkovita, ter tako oblikuje jasno celostno strategijo;

3.

priznava, da so mnogi sektorji močno soodvisni, čeprav so teme v Zeleni knjigi o prilagajanju podnebnim spremembam predstavljene po posameznih sektorjih; meni, da vpliv na en sektor in ukrepi za prilagajanje v njem pogosto vplivajo na druge sektorje, ter zato poziva Komisijo, naj pri izvajanju prilagoditvenih ukrepov upošteva to vzajemno delovanje;

4.

potrjuje potrebo po nadaljnjem znanstvenem modeliranju in študijah s pristopom, ki temelji na oceni tveganja, za boljše analiziranje, razumevanje in napovedovanje vplivov podnebnih sprememb na človeka in družbo v povezavi s ciljem EU o omejitvi globalnega segrevanja na 2 °C in z dimenzijo nujnega lokalnega in regionalnega prilagajanja;

5.

poziva Komisijo, naj izpelje študijo o ekonomiki prilagajanja, kar bo omogočilo oblikovanje scenarijev z bilanco stroškov in koristi prilagajanja ter spodbujanje in napovedovanje gospodarskih ukrepov; poudarja pomen sektorskega pristopa od spodaj navzgor, pri čemer se upoštevajo razlike v naravnih habitatih Evrope, kot so gorata območja ali otoške regije; poziva Komisijo, naj spremlja in kartira premike v zaposlenosti v rastočih in upadajočih sektorjih;

6.

poziva Komisijo, naj uskladi in podpre znanstveno pripravo skupne evropske podatkovne baze o ranljivosti, ki bo pomagala pri razumevanju, kakšni bodo vplivi na družbene skupine in evropsko kulturno in narodno dediščino ter kako se lahko družbe v prihodnosti odzovejo na posledice podnebnih sprememb; meni, da bi bilo treba izdelati tudi podatkovne baze, ki bodo zajele druge pomembne informacije o dejavnostih in politikah prilagajanja, npr. kazalnike, politike in ukrepe;

7.

poziva Komisijo, naj uskladi sedanja omrežja za spremljanje podatkov o okolju in jih po potrebi združi z novimi sistemi, da bi tako sestavila podatkovne baze, ki bi vsebovale homogene meritve, uporabne pri izdelavi modelov za opredeljevanje najnujnejših ukrepov na celinski, regionalni in lokalni ravni;

8.

poziva Komisijo, naj preuči, kako še naprej razvijati in podpreti vseevropsko mrežo univerz, socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe, operativnih organizacij, zlasti nacionalnih meteoroloških organizacij, ki imajo obširne vire podatkov, in lokalnih ali regionalnih organov odločanja, da se bodo spodbudila medsektorska partnerstva pri ukrepih prilagajanja za izmenjavo znanja in politik ter za razvoj orodij, s katerimi bo mogoče oceniti uspešnost sprejetih ukrepov ter obveščati javnost o znanstvenih odkritjih in scenarijih v zvezi z nujnimi ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam;

9.

meni, da bi bilo treba raziskave v okviru sedmega okvirnega programa uskladiti z raziskavami na nacionalni ravni (zlasti programov za opazovanje Zemlje iz vesolja), da bi bile raziskave o vplivu podnebnih sprememb učinkovitejše);

10.

meni, da si mora EU zelo prizadevati za povečanje tehnološkega razvoja za prilagajanje, da bi podprla svoje gospodarstvo in prenesla to tehnologijo v države v razvoju; je prepričan, da je razvoj učinkovite, varne in poceni tehnologije bistven način za prilagajanje podnebnim spremembam, ter meni, da bi se bilo treba na naslednji konferenci/srečanju pogodbenic v Poznanju (COP 14) osredotočiti nanj;

11.

poziva Komisijo, naj v pripravo ter spreminjanje obstoječe in prihodnje zakonodaje, strategij in projektov za financiranje, ki vplivajo na prostor, vključi prilagajanje, da bi omejili vpliv podnebnih sprememb; poziva Komisijo, naj opravi izčrpno analizo obstoječih evropskih finančnih instrumentov in uporabe teh instrumentov v ukrepih prilagajanja na podnebne spremembe na področjih, za katera so prvotno namenjeni, ter da nakaže, kje bi bilo potrebno dodatno financiranje;

12.

odločno poziva Svet, naj brez nadaljnjega odlašanja sprejme sklep o predlogu uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije in upošteva, da je Parlament sprejel svoje stališče že 18. maja 2006 (6); meni, da bo predlagana uredba, ki med drugimi ukrepi zmanjšuje prag za aktiviranje Solidarnostnega sklada EU, omogočila učinkovitejše, prožnejše in hitrejše odpravljanje škode zaradi naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek; vztraja, da je tak finančni instrument zelo pomemben, zlasti zato, ker bo naravnih nesreč tudi zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti predvidoma vedno več;

13.

poziva Komisijo, da upošteva vključitev finančnih ukrepov prilagajanja v naslednji dolgoročni finančni okvir za regionalne politike in strukturne sklade ter predlaga, da se namenijo dodatna sredstva za iskanje inovativnih rešitev pri soočanju s podnebnimi spremembami;

14.

opozarja, da je v strateških smernicah za kohezijsko politiko EU izrecno navedeno, da je treba okrepiti sinergijo med okoljem in rastjo; izjavlja, da programi regionalne politike vsebujejo naložbe v infrastrukturo na področju vode, odpadkov in zraka, biotske raznovrstnosti, spodbujanja načrtovanja rabe prostora in javnega prevoza; poudarja, da prispevajo k izpolnjevanju prevzetih obveznosti v zvezi s podnebjem in k pospeševanju ukrepov za preprečevanje tveganja z inovativnimi politikami javnega upravljanja, vključno s preventivnim spremljanjem; poudarja tudi, da morajo Komisija in države članice okrepiti potrebno usklajevanje organizacij civilne zaščite in načrtovanje ukrepov v izrednih razmerah; v zvezi s tem poudarja delo mednarodne strategije za program Združenih narodov za zmanjševanje naravnih nesreč;

15.

poudarja, da morajo države članice s sredstvi iz skladov za razvoj podeželja krepiti prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu in gozdarstvu; poudarja vlogo, ki jo imajo organske snovi v tleh za rodovitnost, za zadrževanje vode in kot ponor ogljika, ter poziva Komisijo, naj kot učinkovit način prilagajanja vedno višjim temperaturam ter spremembam padavinskih vzorcev sprejme in podpre ustrezne prakse upravljanja tal, s katerimi bi ohranili raven organskih snovi v tleh po vsej Evropi; poudarja tudi, da so potrebni ustrezni ukrepi za preprečevanje kriz in obvladovanje tveganja na ravni Skupnosti ter na nacionalni in regionalni ravni, saj se bo število kriz v prihodnje očitno povečalo, zlasti pa omenja prizadevanje za sistematično upravljanje zemljišč, ki zagotavlja daljša obdobja zadrževanja vode ter manjšo požarno obremenitev za gozdove; meni, da bi moralo postati obvladovanje tveganja sestavni in nedvoumen del kohezijske politike EU;

16.

poziva Komisijo, naj predlaga vseevropski okvir za načrtovanje prilagajanja in pripravljenosti; poudarja, da je treba upoštevati načelo subsidiarnosti pri soočanju s posledicami podnebnih sprememb skozi konkretne ukrepe prilagajanja, saj se bodo regije in lokalni organi v Evropi lažje odzivali s političnimi odgovori na lastne izkušnje, vendar poudarja tudi potrebo po medsebojni povezanosti in uskladitvi prilagoditvenih načrtov na ravni EU;

17.

poudarja, da imajo lokalne skupnosti ključno vlogo pri spopadanju s podnebnimi spremembami in zato poziva k realizaciji celostnih in trajnostnih razvojnih strategij za urbana območja, podeželje in regije, ki bodo v celoti upoštevale ukrepe za ublažitev in prilagajanje, ter poziva k izvedbi znanstvenih študij za analizo vprašanja, kakšna infrastruktura lahko pomaga pri soočanju s podnebnimi spremembami;

18.

poziva k tesnejšemu sodelovanju in izmenjavi najboljše prakse med evropskimi institucijami ter regionalnimi in lokalnimi organi in med njimi samimi pri razvijanju struktur, infrastrukture in storitev, ki težijo k dosegu nevtralnosti z vidika emisij ogljikovega dioksida na svojem področju, na primer okrožni sistemi gretja, izboljšanje storitve recikliranja, integriran javni prevoz, energetsko in vodno učinkovite stavbe, povečanje proizvodnje in uporabe alternativne energije in zagotavljanje več javnih informacij o porabi energije;

19.

poudarja, da je kmetijski sektor med najobčutljivejšimi za podnebne spremembe, hkrati pa je tarča obtožb zaradi povzročanja okoljske škode; meni, da morajo biti ukrepi prilagajanja v tem sektorju usmerjeni v zmanjševanje ranljivosti in povečanje trajnosti tako z okoljskega kot gospodarskega vidika;

20.

poudarja, da je treba postopno prilagoditev kmetijskega sektorja novim potrebam, ki se pojavljajo zaradi podnebnih sprememb, preučiti kot del„zdravstvenega pregleda“;

21.

poudarja, da se kmetijski sektor lahko prilagodi podnebnim spremembam in ublaži njihove učinke z izvajanjem zakonodaje, ki utrjuje trajnost ter spodbuja nove načine za uporabo in upravljanje vode in drugih naravnih virov;

22.

poudarja, kako pomembno je, da države članice in Komisija ugotovijo, katera prometna infrastruktura bi lahko bila najbolj prizadeta ob spremenjenih podnebnih razmerah ter kje so potrebna dodatna prizadevanja in investicije za zagotovitev nemotenega in varnega delovanja;

23.

navdušeno pozdravlja pomemben izid konference MOP 3 na Baliju za začetek delovanja Sklada za prilagoditev, ki združuje konkretne projekte prilagajanja s sredstvi prek obdavčenja projektov mehanizma čistega razvoja v državah v razvoju, ki so pogodbenice Kjotskega protokola; poudarja, da je bila ta prelomna odločitev o financiranju prilagajanja v državah v razvoju neodvisno od donatorjev sprejeta pred akcijskim načrtom z Balija;

24.

poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo kot del ocene okoljskega vpliva vsa gradbena dovoljenja in urbanistični načrti upoštevali različne scenarije prilagajanja, da bi se preprečile naložbe v nezdružljivo infrastrukturo; poudarja, da bi bilo v mnogih primerih ustrezneje, da se ranljiva območja ne bi razvijala ali da bi se že razvita območja renaturirala, kot da se pripravljamo na negativne podnebne vplive z gradnjo obrambnih mehanizmov;

25.

meni, da je nujno potrebno sodelovanje pri podpori revnejšim delom Evrope in državam v razvoju, saj bodo ta območja verjetno najhuje prizadele podnebne spremembe in so najslabše pripravljena za odpravljanje njihovih posledic; obžaluje, da Zelena knjiga o prilagajanju podnebnim spremembam ni v zadostni meri obravnavala potrebe po sodelovanju med EU in državami v razvoju pri prilagajanju; poudarja zlasti, da je treba prenesti tehnologijo in vzpostaviti zmogljivosti; v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije, da ustvari svetovno zavezništvo o podnebnih spremembah, poudarja pa, da ima to sedaj bistveno premalo sredstev;

26.

priznava, da obstaja vzročna povezava med razvojnimi cilji in ukrepi za ublažitev in prilagajanje podnebnim spremembam; poudarja, da mora biti tematika podnebnih sprememb vključena v vse razvojno sodelovanje EU, vključno s sedanjimi partnerskimi programi, kakršna sta dialog Euromeda ali energetsko partnerstvo med EU in Afriko; poudarja tudi velik pomen krepitve partnerstva z državami v razvoju za povečanje prizadevanj, da bi preprečili krčenje gozdov in tako zagotovili koristi blažitve in prilagajanja;

27.

poziva, da je treba v okviru politik EU razviti pomembne in predvidljive finančne instrumente, kot je sistem za trgovanje z emisijami, s katerimi bi državam v razvoju pomagali pri prilagajanju na vpliv podnebnih sprememb ter zagotovili sredstva za politike prilagajanja v državah članicah;

28.

poudarja, da bi podnebne spremembe lahko pospešile zmanjševanje dostopa do naravnih virov; poziva Komisijo, naj pretehta nadaljnje ukrepe za prilagajanje novim izzivom pri zagotavljanju varnosti hrane in energetske oskrbe;

29.

poziva Komisijo, naj na evropski ravni in v mednarodnem kontekstu preuči, kako vključiti nujne odzive v zvezi s prilagajanjem na podnebne spremembe v razvojne načrte in pogajanja o financiranju; poziva Komisijo, naj preuči tudi, kako uporabiti takšne ukrepe v sektorskih politikah, da bo možno usmerjati javno in zasebno financiranje in investicije; poudarja, da mora takšna vključitev zajemati področja znanosti, poenotenje, ozaveščanje, informacije in sodelovanje ter da je potreben reden nadzor nad izpolnjevanjem meril, kar je pogoj za zagotavljanje nadaljnje podpore, o izpolnjevanju meril pa naj se obveščata Parlament in Svet;

30.

poudarja pomen vse večje potrebe po razumni uporabi vode prek „upravljanja povpraševanja po vodi“, saj voda postaja omejen vir; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo celovite ukrepe za zagotovitev razpoložljivosti, dostopnosti, uporabe in ohranjanja vode, ter naj spodbujajo inovativno tehnologijo in prakso, vključno s pilotskimi projekti, ki bodo pomagali zmanjšati škodo zaradi suše in nevarnost poplav; v zvezi s tem priznava, kako pomembno je zavzeti ekosistemski pristop pri preprečevanju in omilitvi vpliva erozije tal, poplav, širjenja puščave, dviganja gladine morja, invazivnih tujih vrst in povečanju odpornosti proti gozdnim požarom;

31.

priznava, da podnebne spremembe prispevajo k svetovnemu bremenu bolezni in prezgodnjih smrti, saj prizadenejo zlasti najranljivejše skupine prebivalstva; poziva države članice, naj preučijo ukrepe za povečanje zmogljivosti zdravstvenih sistemov pri prilagajanju negativnemu vplivu podnebnih sprememb; poziva Komisijo, naj izdela vseevropski sistem za spremljanje in nadzorovanje vpliva podnebnih sprememb na zdravje; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo nevarnost, ki jo prinašajo podnebne spremembe za človekovo zdravje, v središču politike EU za prilagajanje in blažitev;

32.

poudarja, da je potreben diferenciran pristop do podnebnih in razvojnih vprašanj za območja in regije, posebej občutljive na podnebne spremembe, kot so gorata ali obalna območja, otoki ali na primer sedem najbolj oddaljenih regij v EU, ki so zaradi svojih topografskih značilnosti in strukturne prikrajšanosti še posebej odvisne od dinamike naravnih dogodkov; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razširi seznam najobčutljivejših območij in sodeluje z obstoječimi regionalnimi pobudami, kot sta alpska in karpatska konvencija, da bi kar najbolje izkoristila znanje, že pridobljeno prek takih pobud;

33.

poziva Komisijo, naj preuči bistveno vlogo, ki jo lahko imajo zdravi ekosistemi pri politiki prilagajanja; poudarja dejstvo, da obstoječa zakonodaja EU (direktiva o pticah (7), direktiva o habitatih (8), Natura 2000 in okvirna direktiva o vodah (9)) lahko pomaga pri spoprijemanju s to težavo v Evropi; poziva Komisijo in države članice, naj dajo največjo prednost izvajanju te politike, da se zagotovi hitro in učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam;

34.

pozdravlja pobudo Komisije, da ustanovi evropsko svetovalno skupino za prilagajanje podnebnim spremembam, in poudarja, da mora ta strokovna skupina zagotoviti zmogljivosti za izvajanje usklajenih medsektorskih strategij na ravni EU in za okvire politik, ki bi lahko zagotovile pobude za vlaganja v dejavnosti prilagajanja podnebnim spremembam in njihove blažitve;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji kot prispevek Parlamenta k posvetovanju zainteresiranih strani o zeleni knjigi, ki ga je sprožila Komisija.