2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/61

A.

ker v Uniji obstaja notranji trg za bančne storitve, in ne skupka med seboj neodvisnih storitev, notranji trg pa je odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

B.

ker je sedanja mednarodna ureditev za obvladovanje krize v bančnem sektorju nezadostna,

C.

ker se je izkazalo, da so obstoječi nadzorni mehanizmi EU in mednarodni nadzorni mehanizmi za finančni sektor neučinkoviti pri preprečevanju ali zadostnem omejevanju širjenja negativnih vplivov,

D.

ker so stroški obvladovanja krize preveč obremenili davkoplačevalce, rast in delovna mesta,

E.

ker je za minimalizacijo stroškov za davkoplačevalce, ki nastanejo pri vsaki krizi finančnih trgov in institucij, nujno sodelovanje pri delitvi bremena, najprej delničarjev in nato upnikov,

F.

ker so bili zaradi neobstoja ali neustreznosti predpisov Unije in nadzora sprejeti neusklajeni ukrepi nacionalnih organov, kar je povečalo tveganje protekcionizma in izkrivljanja konkurence, med drugim z državno pomočjo, ogrožena pa je tudi gradnja notranjega trga finančnih storitev,

G.

ker bi bil enoten pristop k preprečevanju propada bančnih skupin bolj v skladu s konceptom notranjega trga,

H.

ker je močan notranji trg finančnih storitev odločilnega pomena za svetovno konkurenčnost Unije,

I.

ker morajo bančni akterji nujno prevzeti odgovornost in tako prispevati k uresničitvi osnovnega cilja obnove finančnih trgov, ki stremi k dolgoročnemu financiranju gospodarstva,

J.

ker morajo institucije EU zaradi krize in v skladu s pričakovanji državljanov v dialogu z G-2O in drugimi mednarodnimi forumi takoj oblikovati primeren okvir za ohranjanje finančne stabilnosti, minimalizacijo stroškov za davkoplačevalce, ohranjanje osnovnih bančnih storitev in zaščito imetnikov vlog v primeru krize,

K.

ker finančna stabilnost in povezani finančni trgi zahtevajo čezmejni nadzor čezmejnih in sistemskih finančnih institucij,

L.

ker je namen okvira EU za čezmejno obvladovanje krize pooblastiti ustrezne organe za sprejemanje ukrepov, kar vključuje poseg v upravljanje bančnih skupin, če je to potrebno (zlasti, vendar ne izključno, v depozitnih bankah, kjer je možnost sistemskega tveganja),

M.

ker je namen zakonodajnega okvira EU za čezmejno obvladovanje krize prav tako ureditev čezmejnih bančnih skupin in posameznih bank, ki čezmejno poslujejo samo prek podružnic; ker bi morala za čezmejne bančne skupine veljati enotna ureditev,

N.

ker odločen odziv na krizo zahteva skladen in celovit pristop, ki vključuje boljši nadzor (izvajanje nove nadzorne strukture EU), boljše predpise (potekajoče pobude, kot so tiste v z zvezi z Direktivo 2006/48/ES, Direktivo 2006/49/ES, Direktivo 94/19/ES, nagrajevanjem vodstvenih delavcev itd.) in učinkovit okvir EU za obvladovanje krize za finančne institucije,

O.

ker bi bilo treba zaradi uničujočih posledic propadov za več držav in sektorjev ter gospodarstvo nasploh načelo „onesnaževalec plača“ razširiti na finančni sektor,

P.

ker bi bilo treba zgodnje posredovanje v bančnih krizah in njihovo reševanje sprožiti na podlagi jasno določenih meril, vključno s podkapitaliziranostjo, zmanjšano likvidnostjo ter znižanjem kakovosti in vrednosti sredstev; ker bi moralo biti posredovanje tesno vezano na sisteme zajamčenih vlog;

Q.

ker so potrebni strog kodeks ravnanja EU za poslovodstva in mehanizmi za preprečevanje neprimernega obnašanja, razviti pa bi jih bilo treba v skladu z mednarodnimi pobudami,

R.

ker je pomembno, da Komisija opravi celovito oceno učinka pri obravnavanju vprašanja, ali bi bile primerne nove smernice za upravljanje podjetij,

S.

ker bi morala Komisija po treh letih delovanja Evropskega bančnega organa (EBA), ureditve EU za reševanje bank, sklada EU za finančno stabilnost in enote za reševanje preučiti, ali bi bilo okvir za obvladovanje kriz ustrezno razširiti še na druge, nebančne finančne ustanove, vključno z zavarovalnicami ter upravljavci premoženja in skladov, vendar ne omejeno nanje; prav tako bi morala preučiti, ali bi bilo izvedljivo in primerno ustanoviti omrežje nacionalnih skladov za stabilnost za vse ustanove, ki ne sodelujejo v skladu EU za finančno stabilnost, kot je predlagano v priporočilu 3 v prilogi,

T.

ker bi se bilo treba izogniti moralnemu tveganju, da se prepreči prevzemanje prevelikih tveganj, potreben pa je tudi okvir, ki bo varoval sistem, in ne posameznih „prestopnikov“ v njem, zlasti pa se reševalnih skladov ne bi smelo uporabljati za reševanje delničarjev bank ali izplačevanje nagrad upravi za njen neuspeh;ker bi se morale institucije, ki uporabljajo ureditev EU za reševanje bank v tem kontekstu, spoprijeti s posledicami, kot so upravni in reševalni ukrepi; ker bi morala postati odprava „moralnega tveganja“ vodilno načelo pri prihodnjem finančnem nadzoru,

U.

ker je zaradi sedanjih gospodarskih, finančnih in socialnih težav, pa tudi številnih novih zakonskih zahtev za banke potreben postopen in razumen pristop, ne smejo pa postati ovira za ambiciozen in nujen program,

V.

ker prenos sredstev znotraj bančne skupine v nobenem primeru ne bi smel ogroziti finančne in likvidnostne stabilnosti prenosnika sredstev in bi ga bilo treba opraviti po pošteni tržni oceni oziroma ceni; ker bi bilo treba oblikovati jasna načela za ovrednotenje oslabljenih sredstev in za obravnavo podrejenih družb in podružnic s sedežem v gostiteljskih državah,

W.

ker bi morala Unija oblikovati skupno stališče, kdo naj ukrepa v primeru krize v finančnih institucijah, kaj naj bi naredil ter kdaj in kako,

X.

ker bi morali ukrepi za bančni sektor spodbujati realno gospodarstvo ter njegove potrebe po kratko- in dolgoročnem financiranju in naložbah,

Y.

ker bi bilo treba globoke vrzeli med nacionalnimi regulativnimi ureditvami in mehanizmi v primeru insolventnosti premostiti z usklajenim okvirom ter okrepljenim dialogom med nacionalnimi nadzorniki in organi v skupinah za čezmejno stabilnost,

Z.

ker je vse večja velikost, kompleksnost in medsebojna povezanost tako na regionalni kot na svetovni ravni pokazala, da ima lahko propad institucij, ne glede na njihovo velikost, stranske učinke za celoten finančni sistem, zato bi bilo treba postopoma in v več fazah vzpostaviti učinkovit okvir za reševanje kriznih razmer za vse banke, pri tem pa v začetku usmeriti pozornost v ustanove z najvišjo koncentracijo tveganja; ker bi moral takšen okvir za reševanje kriznih razmer čim bolj upoštevati podobna prizadevanja mednarodnih forumov,

AA.

ker omejeno število bank (čezmejne sistemske banke) zaradi svoje velikosti, kompleksnosti in medsebojne povezanosti v Evropi pomeni izredno visoko stopnjo sistemskega tveganja, kar zahteva nujno in ciljno usmerjeno posebno ureditev, medtem ko so za druge čezmejne finančne institucije potrebne bolj splošno pravične ureditve za reševanje,

AB.

ker okvir EU za obvladovanje kriz za to, da bo učinkovito omogočal posredovanje, zahteva skupen sklop pravil, ustrezna strokovna znanja in finančna sredstva, kar bi moral biti tudi osnovni temelj predlagane prednostne ureditve za čezmejne sistemske banke,

AC.

ker bi bilo treba nadzor, pristojnosti za zgodnje posredovanje in ukrepe, povezane z reševanjem, obravnavati kot tri medsebojno povezane korake k skupnemu okviru,

AD.

ker bi se morala pospešena posebna ureditev za sistemske banke srednje- ali dolgoročno razviti v splošno ureditev, ki bo zajemala vse čezmejne finančne institucije v Uniji, to pa bi moralo vključevati usklajeno ureditev EU za primer insolventnosti,

AE.

ker bi moral biti vsak sklad stabilnosti, ki se razvije za celotno Unijo, omejen samo na reševanje prihodnjih kriz in se ne bi smel uporabljati za poplačilo že opravljenih intervencij ali težave, ki izhajajo iz finančne krize v letih 2007 in 2008,

1.

zahteva od Komisije, naj Parlamentu do 31. decembra 2010 na podlagi členov 50 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije predloži enega ali več zakonodajnih predlogov o okviru EU za obvladovanje krize, skladu EU za finančno stabilnost in o enoti za reševanje, ki bodo upoštevali podrobna priporočila, navedena v prilogi, in pobude, ki so jih sprejeli mednarodni organi, kot sta skupina G-20 in Mednarodni denarni sklad, s ciljem zagotoviti enake konkurenčne pogoje za ves svet in na podlagi natančne analize vseh možnosti, vključno s presojo vplivov;

2.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.

je mnenja, da bi bilo treba finančne posledice zahtevanega predloga pokriti z ustreznimi proračunskimi sredstvi (razen prispevkov v sklad EU za finančno stabilnost, za katere morajo biti odgovorne sodelujoče banke);

4.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.