Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o javnih podjetjih iz tretjih držav na trgih javnih naročil EU (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 218/06

Poročevalec: g. ROSSITTO

Soporočevalec: g. PAETZOLD

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. septembra 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Javna podjetja iz tretjih držav na trgih javnih naročil EU.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. aprila 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 471. plenarnem zasedanju 4. in 5. maja 2011 (seja z dne 4. maja) s 152 glasovi za, 4 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1   EESO meni, da je odprtje sistemov javnih naročil vseh držav za mednarodno konkurenco na podlagi Sporazuma o javnih naročilih (SJN) – sklenjenega v okviru Svetovne trgovinske organizacije – zmagovalna karta: zagotavlja vzajemnost ter zakonodajno in vsebinsko simetrijo sistemov javnih naročil vseh držav v mednarodni konkurenci ter kljub posebnim sporazumom s hitro razvijajočimi se državami omogoča boj proti protekcionističnim ukrepom in praksam nepoštene konkurence, v skladu s primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso Sodišča EU.

1.2   EESO meni, da mora EU povečati svojo pogajalsko moč, da bi – na podlagi svoje primarne in sekundarne zakonodaje – izboljšala dostop do trgov javnih naročil v tretjih državah, glede na to, da je EU odprla več kot 80 % svojih trgov javnih naročil, druga pomembnejša razvita gospodarstva pa so jih odprla zgolj 20 %.

1.3   EESO odločno poziva Evropski parlament, Svet in Komisijo, naj tako na notranji kot na mednarodni ravni zagotovijo učinkovitejšo in bolj strateško zaščito interesov EU na področju dostopa do javnih trgov, s čimer bodo okrepili verodostojnost EU na svetovni ravni, a tudi stanovitnost in razvoj evropskega gospodarskega in socialnega modela.

1.4   EESO meni, da je treba za vse ponudnike zagotoviti enake tržne konkurenčne pogoje na podlagi vzajemnosti pri obravnavi podjetij iz tretjih držav, ki spoštujejo ključna načela mednarodnih javnih naročil, predvsem kar zadeva prepovedano neposredno in posredno državno pomoč, metode izračunavanja cen in previdnostno upoštevanje stroškov in tveganj.

1.5   EESO zakonodajalcem EU na področju notranjega trga in mednarodnim pogajalcem EU na področju mednarodnih javnih naročil priporoča, naj bodo dosledni in naj se zavedajo morebitnih vzajemnih učinkov svojega delovanja ter spodbujajo enako obravnavo, nediskriminacijo, vzajemno priznavanje, sorazmernost, transparentnost, boj proti korupciji, upoštevanje socialnih in okoljskih standardov ter spoštovanje temeljnih pravic.

1.6   EESO meni, da je treba nujno vzpostaviti sistematičen nadzor skladnosti rezultatov pogajanj, ki jih na podlagi mandata držav članic na dvostranski in mnogostranski (multilateralni) ravni vodi Komisija, s popolnim in dejanskim izvajanjem sprejetih ukrepov v državah članicah.

1.7   EESO meni, da bi se moral večstranski (plurilateralni) sporazum SJN spremeniti v mnogostranski sporazum, h kateremu bi pristopile nove države in bi opredelil nove prehodne ukrepe na področju nadomestil, cenovnih preferenc, uvajanja organov ali gospodarskih panog in novih pragov. EESO odločno zagovarja zamisel, da bi iz sporazuma začasno izključili javna naročila, ki se financirajo iz evropskih skladov, za podjetja iz držav, kjer še vedno izvajajo nacionalne zaščitne ukrepe.

1.8   EESO poziva k hitremu sprejetju napovedane pobude o pogojih za dostop podjetij iz tretjih držav do trga javnih naročil EU (Market Access Scheme for Procurement, MASP) in k jasnim, transparentnim ter preverjenim mehanizmom za vzajemno odprtje trgov, da bi zagotovili simetričen dostop do trgov javnih naročil ter ustrezno prilagodili sveženj za javna naročila iz leta 2004.

1.9   EESO meni, da je treba okrepiti pristop, ki temelji na preprečevanju in sistemu „zgodnjega opozarjanja“ za projekte in/ali nove predpise tretjih držav, ki vnašajo omejitve na področju javnih naročil, da bi tako na mednarodni ravni že od samega začetka ugotovili morebitne ovire in jih obsodili, izpopolnili podatkovno bazo Komisije o dostopu do trgov, da bi ta – še posebej majhnim in srednje velikim podjetjem v EU – zagotavljala zanesljive in hitro dostopne podatke o javnih razpisih ter formalnostih in tehničnih podrobnostih razpisnih pogojev, skupaj z bazami statističnih podatkov in kazalniki vpliva izkrivljajočih pojavov.

1.10   EESO priporoča uvedbo ukrepov za poenostavitev postopkov, ki bi jih bilo treba prilagoditi novim izzivom na ravni EU in tako zagotoviti, da bi notranji in mednarodni naročniki v celoti izkoristili gospodarske in inovacijske možnosti malih in srednje velikih podjetij, tudi z usposabljanjem ter zagotavljanjem informacij in pomoči ponudnikom in ostalim sodelujočim v mednarodnih javnih razpisih in na trgih tretjih držav, predvsem za vodstvene delavce na srednji in višji ravni.

2.   Uvod

2.1   Skupna javna naročila za blago in storitve v EU znašajo približno 17 % BDP oziroma približno 2 100 milijard EUR, od katerih približno 3 % presegajo prag Sporazuma o vladnih naročilih (Government Procurement Agreement, GPA) Svetovne trgovinske organizacije (1). Svetovni trg javnih naročil je ocenjen na okrog 10 do 20 % BDP, pri čemer pa ni nikakršnih primerljivih podatkov za države, ki niso podpisnice Sporazuma o vladnih naročilih: svetovni obseg javnih naročil torej krepko presega 10 % svetovnega BDP.

2.2   Evropska podjetja, od velikih mednarodnih družb do najbolj podjetnih malih in srednje velikih podjetij, se borijo za svoj prostor na mednarodnih trgih, vendar se pri tem srečujejo z vedno večjimi težavami na področju dostopa do trgov javnih naročil. Do tega ne prihaja toliko zaradi ovir na mejah, ampak zaradi ovir „onkraj meja“, ki so bolj zapletene in težavne s tehničnega vidika in pri katerih podjetja potrebujejo več časa, da jih prepoznajo, analizirajo in odpravijo, ter zaradi omejujočih pravil in praks, ki podjetjem iz EU lahko preprečujejo, da bi se uspešno potegovala za pridobitev javnih naročil v tretjih državah.

2.3   To mnenje na lastno pobudo se nanaša na določen vidik trgov javnih naročil, kot je navedeno v naslovu: preučiti in – v zvezi s sodelovanjem javnih podjetij iz tretjih držav pri javnih razpisih na trgu EU – ugotoviti, na kakšen način EU lahko

Druge vidike v zvezi s trgi javnih naročil bo obravnavalo mnenje EESO.

2.4   Povezava med odpiranjem zunanje trgovine in reformo notranjega trga je dvosmerna: v obeh primerih si sicer prizadevamo za zmanjšanje stroškov, ki jih povzročajo nepotrebne regulativne ovire, ki preprečujejo pretok blaga, storitev in naložb, vendar pa vedno večja medsebojna odvisnost notranjih in mednarodnih trgov zahteva, da se morajo zakonodajalci, ki urejajo notranji trg EU, in pogajalci EU na področju mednarodne trgovine in mednarodnih javnih naročil zavedati morebitnih vzajemnih učinkov svojih dejavnosti in izvajati dosledno politiko, ki mora temeljiti na spodbujanju načel primarne in sekundarne zakonodaje EU, kot sta jih potrdila Sodišče EU in Listina EU o temeljnih pravicah. Ta načela so:

2.5   Na področju standardov in predpisov, storitev, naložb in javnih naročil, pa tudi na področju pravic intelektualne lastnine in cerifikacijskih sistemov v številnih partnerskih državah na področju trgovine še naprej obstajajo obremenjujoči postopki, pomanjkanje transparentnosti in ukrepi industrijske politike, ki so namenjeni forsiranemu nadomeščanju uvoza, forsiranemu prenosu tehnologije in dodeljevanju prednostnega dostopa do surovin lokalnim proizvajalcem.

2.6   Medtem ko je na notranjem trgu, kjer si je EU v prvi vrsti prizadevala za transparentno odprtost in za vzpostavitev evropskega notranjega trga povsem brez ovir, pritisk konkurence na podjetja EU vedno močnejši, pa se sedaj jasno kaže, da je notranji trg prav zaradi svoje odprtosti povsem brez obrambe pred tržnimi akterji iz tretjih držav, ki se niso zavezali k vzpostavitvi enake odprtosti na svojih trgih.

2.7   EU ima na tem področju stroga pravila, s katerimi zagotavlja pošteno konkurenco, kjer veljajo enaki pogoji za vse, vendar pa izkušnje kažejo, da nobeno od teh pravil ne velja za javna podjetja iz tretjih držav, predvsem ko se ta potegujejo za pridobitev javnih naročil. To je v nasprotju z vsemi načeli, na katerih temelji notranji trg, in močno škodi evropski industriji ter evropskemu gospodarstvu.

2.8   EESO meni, da je treba preučiti, kako lahko EU zagotovi nemoteno delovanje notranjega trga tudi v primerih, ko je javnim podjetjem iz tretjih držav dovoljeno delovanje na njem, pri tem pa se mora – v interesu potrošnikov, podjetij in evropskih davkoplačevalcev – vztrajno boriti proti protekcionizmu in nasprotovati vsem oblikam socialnega in okoljskega dumpinga (2), pomanjkanju transparentnosti na področju stroškov, cen in državnih subvencij, ter nespoštovanju proračunskih pravil in pravil prostega trga.

2.9   Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT) je javna naročila izrecno izključil iz osnovnih obveznosti glede nacionalne obravnave in iz zavez, ki jih ureja Splošni sporazum o trgovini in storitvah (GATS); vendar je treba upoštevati, (3) da se bo 90 % svetovne gospodarske rasti do leta 2015 ustvarjalo izven Evrope, pri čemer bo samo Kitajska ustvarila tretjino. V naslednjih letih je treba zato izkoristiti priložnost, ki jo ponujajo višje stopnje rasti v tretjih državah, zlasti v vzhodni in južni Aziji.

2.10   Čeprav je naš trg že sedaj precej odprt, pa to v veliko manjši meri velja za naše najpomembnejše trgovinske partnerje, predvsem na regionalni in lokalni ravni. To jasno prikazujejo naslednji primeri z različnih celin:

2.10.1   Na KITAJSKEM so trgi še vedno veliko bolj zaprti, kot dopuščajo možnosti. Kitajska, ki je leta 2009 imela BDP 3 573,8 milijarde EUR, je istega leta v EU izvozila za 227 milijard, uvozila pa za 99,7 milijarde EUR blaga in storitev. Določbe „kupujte domače“ obstajajo že od leta 2003, kot določa člen 10 kitajskega zakona o javnih naročilih, leta 2007 pa so politiko „kupujte kitajsko“ podprli z uredbama, ki omejujeta možnosti za sklepanje pogodb s tujimi dobavitelji na primere, ko so domači izdelki „nerazumno“ dražji ali slabši. Leta 2009 se je to pravilo razlagalo v svojem najstrožjem smislu, kar je odpravilo vsakršno možnost, predvsem za visokotehnološke in inovativne proizvode, svežnja za spodbuditev domačega gospodarstva iz leta 2008 in 2009 pa sta uvedla strog nadzor nad javnimi naročili na področju gradbeništva. Novembra 2009 je Kitajska uvedla seznam akreditiranih domačih inovativnih izdelkov (Indigenous Product Accreditation List), leta 2010 pa je državni svet predlagal spremembe v zvezi s podjetji pod državnim nadzorom, s katerimi jih želi spodbuditi, da bodo delovala izključno na domačem trgu. Vendar pa je Kitajska obenem dodelila državno pomoč svoji visokotehnološki industriji, da bi ta postala bolj konkurenčna na tujih trgih (4).

2.10.1.1   Na področju naročil za gradbena dela je Kitajska opustila sistem izdaje dovoljenj za vodenje projektov, gradbeno upravljanje in druge gradbene storitve ter uvedla nov sistem za gradbena podjetja v popolnoma tuji lasti (Wholly Foreign Owned Construction Enterprise, WFOCE) in za podjetja v mešani lasti (joint ventures), v katerem so tuja podjetja dejansko izključena iz projektov, ki spadajo pod okrilje nacionalnih konkurenčnih ponudb (national competitive bidding), lahko pa sodelujejo pri redkih mednarodnih konkurenčnih ponudbah (international competitive bidding) za domače projekte: oba sistema – za podjetja v tuji in v mešani lasti – morata izpolnjevati zahteve kitajskega sistema kvalifikacij, ki zahteva, da nominalni kapital dosega vsaj petkratno vrednost projekta, da ključno osebje vključuje najmanj 300 zaposlenih, ki na Kitajskem prebivajo vsaj eno leto, predložitev referenc za predhodna dela, izvedena na Kitajskem, podjetja v mešani lasti pa morajo sodelovati s partnerjem, ki se kvalificira na najnižjo stopnjo (5).

2.10.1.2   Sedanja ponudba Kitajske v pogajanjih STO glede sporazuma o vladnih naročilih (GPA) ne vključuje velike večine gradbenih del, ki bi bila verjetno zanimiva za evropska podjetja, tako z vidika njihove dejavnosti kot tudi z vidika naročnikov.

2.10.1.3   V RUSIJI – ki ni podpisnica SJN – uredba ministrstva za gospodarski razvoj iz decembra 2008 določa omejevalne pogoje za dostop do vladnih in občinskih naročil ter daje prednost domačim izdelkom in storitvam, ki so lahko do 15 % dražji glede na njihovo vrednost, leta 2009 pa so bili sprejeti protikrizni ukrepi „kupujte rusko“.

2.10.2   V BRAZILIJI je bil zakon o javnih naročilih spremenjen julija 2010, da bi organom, ki naročajo, omogočil pridržati 25 % skupne vrednosti za izdelke in storitve, ki se v celoti ali deloma proizvajajo v Braziliji. Brazilija je imela leta 2009 BDP 1 128,5 milijarde EUR (6).

2.10.3   V ZDA je kongres okrepil zahteve glede načela „kupujte ameriško“ iz ameriškega zakona za okrevanje in ponovna vlaganja (American Recovery and Reinvestment Act, ARRA) (7). BDP ZDA je leta 2009 znašal 10 122,6 milijarde EUR. ZDA so v tem letu v EU izvozile za približno 286,8 milijarde, iz EU pa uvozile za približno 323,8 milijarde EUR blaga in storitev (8).

2.10.4   Na JAPONSKEM – sedmem največjem izvoznem trgu EU, s 36 milijardami EUR izvoza in 56,7 milijarde uvoza v letu 2009 – imajo podjetja iz EU težave pri dostopu do javnih naročil, čeprav je Japonska podpisnica SJN v okviru STO: za podjetja iz EU je bilo odprtih samo 4 % vseh naročil, v vrednosti približno 22 milijard EUR (2007) ali manj kot 0,7 % japonskega BDP, medtem ko je Japonska imela dostop do trga javnih naročil EU v vrednosti 312 milijard, kar je 2,5 % BDP EU (9).

2.10.5   V VIETNAMU je bila leta 2010 sprejeta direktiva o uporabi domačih izdelkov in materialov ter o javnih naročilih za te izdelke, ki se financirajo iz državnih sredstev. Vietnamski BDP je leta 2009 dosegel 66,8 milijarde EUR; Vietnam je v EU izvozil za 7,8 milijarde, iz EU pa uvozil za 3,8 milijarde EUR blaga in storitev.

2.10.6   V AVSTRALIJI sta leta 2009 dve zvezni državi sprejeli pravila na področju javnih naročil, ki veljajo za strateška (nad 250 milijonov avstralskih dolarjev). Za ta naročila v državi Viktoriji velja zahteva, da mora biti 40 % izdelkov domačih (avstralskih ali novozelandskih), medtem ko je zvezna država Novi Južni Wales uvedla 20-odstotno cenovno preferenco, ki ji je mogoče v posameznih primerih dodati še 2,5- do 5-odstotno preferenco. Avstralija je leta 2009 imela BDP 712,8 milijarde EUR; v EU je izvozila za 14,4 milijarde, iz EU pa uvozila za 34,1 milijarde EUR blaga in storitev.

2.11   Obstajajo pa tudi primeri, kot je TURČIJA: ta je sistem javnih naročil izboljšala s sprejetjem zakona št. 5812 iz leta 2008, ki je nacionalne predpise uskladil z zakonodajo EU. Razpisi za naročila blaga, del in storitev temeljijo na odprtih mehanizmih konkurence, čeprav je treba izboljšati prenos direktiv EU glede sistemov pravnih sredstev (10). Naročil nad pragovi EU je bilo v letu 2008 za 7 303 000 EUR za gradbena dela, 8 459 000 EUR za storitve in 8 042 000 EUR za blago.

3.   Sedanji zakonodajni okvir

3.1   Sedanji zakonodajni okvir, ki ureja trg javnih naročil za evropska podjetja, sestavljajo naslednji elementi:

4.   Ugotovitve

EESO meni, da je odpiranje sistemov javnih naročil vseh držav za mednarodno konkurenco na podlagi sporazuma o javnih naročilih (SJN) – sklenjenega v okviru Svetovne trgovinske organizacije – zmagovalna karta, ker zagotavlja vzajemnost ter zakonodajno in vsebinsko simetrijo in omogoča boj proti protekcionističnim ukrepom in praksam nepoštene konkurence, kljub posebnim sporazumom s hitro razvijajočimi se državami.

4.1   EESO opozarja na podatke, ki jih razkrivajo nedavne navedbe Komisije, in sicer da bo „do leta 2015 […] 90 % svetovne rasti ustvarjene zunaj Evrope, samo na Kitajskem pa tretjina“ (12).

4.2   EESO se strinja z načelom, da mora EU, če želi nadgraditi svojo konkurenčno prednost, „zagotoviti bolj učinkovito in bolj strateško zaščito svojih interesov“, da bi tako okrepila „svojo verodostojnost v svetu, a tudi stanovitnost in razvoj evropskega gospodarskega in socialnega modela“ […] „Da bi Evropa okrepila svojo verodostojnost, mora povečati svojo pogajalsko moč za izboljšanje dostopa do trgov javnih naročil v tretjih državah,“ glede na to, da je „EU odprla več kot 80 % svojih trgov javnih naročil, druga pomembna razvita gospodarstva pa so jih odprla zgolj 20 %“ (13). EESO odločno poziva Evropski parlament, Svet in Komisijo, naj tako na notranji kot na mednarodni ravni zagotovijo učinkovitejšo in bolj strateško zaščito interesov EU na področju dostopa do javnih trgov, s čimer bodo okrepili verodostojnost EU na svetovni ravni, a tudi dolgoživost in razvoj evropskega gospodarskega in socialnega modela.

4.3   EESO meni, da je trenutni zakonodajni okvir Skupnosti na področju javnih naročil načeloma ustrezen in zadosten za urejanje evropskega trga z gospodarskih, družbenih in okoljskih vidikov. Žal pa nekatere države članice ne izkoriščajo v polni meri vseh možnosti, ki jih ponuja ta zakonodajni okvir za zagotavljanje poštene konkurence, in tvegajo, da odprtje njihovih trgov za državna podjetja iz tretjih držav, ki ne spoštujejo ključnih načel mednarodnih javnih naročil, ne bo temeljilo na vzajemnosti; kljub temu je treba ta pravila strogo spoštovati, upoštevati pa je treba tudi temeljna načela Pogodbe in Listine EU o temeljnih pravicah.

4.4   EESO meni, da javno-javno sodelovanje ne sme ustvariti vzporednih trgov, ki bi se izmikali pravilom javnega naročanja in izključili zasebne gospodarske subjekte.

4.5   EU je poklicana, da je odprto gospodarstvo, ki spodbuja prosto trgovino, pri čemer omogoča pravno varen in nediskriminatoren dostop do velikega števila javnih naročil; obenem je treba zagotoviti zaupnost in transparentnost za spodbujanje inovativnosti in vzdržen trg javnih naročil, ki

4.6   EESO meni, da je treba zagotoviti enake pogoje tržne konkurence za vse ponudnike: v tem okviru EESO izraža dvome glede pogojev za sodelovanje tako imenovanih „državnih podjetij“ iz tretjih držav, predvsem kar zadeva prepovedano neposredno ali posredno državno pomoč, metode izračunavanja cen ter previdnostno upoštevanje stroškov in tveganj. Evropski trg namreč zagotavlja dostop brez primernih jamstev zoper nepošteno konkurenco, zaradi česar se pojavljajo velika tveganja, da bo prišlo do socialnega in okoljskega dumpinga in da ta državna „podjetja“ ne bodo delovala v skladu z etičnimi pravili Pogodb in Listine EU o temeljnih pravicah.

4.7   EESO meni, da je treba:

(1)  Vir: ocene Evropske komisije v sporočilu COM(2010) 612 konč.

(2)  COM(2010) 612/1.

(3)  COM(2010) 612/4.

(4)  Eden glavnih problemov v zvezi z javnimi naročili in intelektualno lastnino je politika „domače inovativnosti“, namenjena podpori kitajskim podjetjem, ki se vzpenjajo po verigi ustvarjanja vrednosti. Sistem domače inovativnosti, ki je bil prvič napovedan v novembru 2009, močno ovira dostop do kitajskega trga javnih naročil na številnih inovativnih sektorjih, od okolju prijazne tehnologije do telekomunikacij. Glej SEC(2011) 298 konč.

(5)  Sporočilo Evropske komisije, dokument STO št. S/C/W/286, odstavki 15-19; poleg tega se v primeru, ko tuje podjetje prevzame kitajsko podjetje, kvalifikacija kitajskega podjetja razveljavi, podjetje pa mora ponovno začeti z ničle.

(6)  Spremembe brazilskega zakona o javnih naročilih 2010/7 so „začasno“ uvedle določbo „kupujte brazilsko“.

(7)  Zakonodaja vključuje dve novi določbi „kupujte ameriško“: prva prepoveduje, da bi se sredstva, zagotovljena v okviru tega zakona, uporabljala za projekte gradnje, prenove, vzdrževanja ali obnove javnih stavb ali javnih del, razen če so železo, jeklo in izdelki, uporabljeni v projektu, izdelani v ZDA; druga določba prepoveduje, da bi se sredstva, zagotovljena v okviru tega zakona, uporabljala za javna naročila Ministrstva za domovinsko varnost na področju podrobnega seznama tekstilnih izdelkov, razen če so bili izdelani in predelani v ZDA.

(8)  Še en primer je prepoved, da bi ameriška vlada kupovala od tako imenovanih „spreobrnjenih“ podjetij: prvotno ameriških družb, ki so se iz davčnih razlogov preselila v davčni sistem druge države. Ta prepoved vzbuja resne pomisleke glede njene skladnosti s sporazumom o vladnih naročilih, sklenjenim v okviru STO. Posledica tega je, da podjetje iz EU s sedežem v EU ne more prodajati vladi ZDA, čeprav bi ga moral ščititi sporazum o vladnih naročilih.

(9)  SEC 2011/298.

(10)  Ocena javnih naročil v Turčiji za leto 2009 – SIGMA ( Support for Improvement in Governance and Management – Podpora za izboljšanje vodenja in upravljanja), skupna pobuda EU in OECD.

(11)  Dokument služb Komisije SEC(2008) 2193.

(12)  COM(2010) 612, zvezek I.

(13)  Skupna deklaracija Francije, Nemčije, Španije, Portugalske, Italije in Poljske 9. februarja 2011 o spodbujanju večje vzajemnosti med EU in njenimi trgovinskimi partnerji.

(14)  Mnenje EESO o mednarodnih javnih naročilih, UL C 224, 30.8.2008, str. 32.

(15)  COM(2009) 592

(16)  COM(2010) 612 in COM(2010) 623, zvezek I, točka 36.

(17)  Člen 45 – Osebni položaj kandidata ali ponudnika.

(18)  Člen 54 – Merila za ugotavljanje sposobnosti.

(19)  Svet za konkurenčnost, 10.12.2010 – Sklepi Sveta o celostni industrijski politiki za dobo globalizacije: konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti, točka 15.

  翻译：

查看mercari原页面

收藏该商品

立即下单