5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/73

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog direktive o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja. Priznava, da so področje uporabe in opredelitve pojmov v direktivi ključni sestavni deli predloga, zato priporoča naslednje:

1.2

EESO pozdravlja premik k večji preglednosti. Vendar pa bi moral biti način zagotavljanja preglednosti jasen, da bi ga bilo v praksi lažje uporabiti kot referenco, in ne bi smel biti popolnoma prepuščen presoji turističnih agentov.

1.3

EESO sicer podpira razširjanje informacij v digitalni obliki, vendar poudarja, da številni evropski potrošniki še vedno nimajo digitalnih zmogljivosti, ker so se za to odločili ali ker imajo omejen dostop, in jih ne bi smeli diskriminirati pri zagotavljanju dostopa do informacij o njihovih potovalnih paketih ali posodabljanju teh informacij.

1.4

EESO priporoča, naj se jasneje opredelijo „razumna“ nadomestila v primeru odpovedi, in odločno poudarja, da znesek v višini 100 EUR ni zadosten, saj to zmanjšuje obstoječe pravice potrošnikov.

1.5

EESO meni, da je mogoče Direktivo 90/314/EGS spremeniti in jo prilagoditi novim tehnologijam, ne da bi bilo pri tem treba zmanjšati raven varstva potrošnikov.

2.1

Z direktivo o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja se zagotavlja dolgo pričakovana posodobitev direktive o paketnem potovanju iz leta 1990. Ta posodobljena direktiva vključuje nove digitalne medije kot sredstvo, ki potrošnikom omogoča rezervacijo njihovih počitnic, in odpravlja nekatere zastarele elemente.

2.2

Komisija je z revizijo te direktive začela leta 2007 z izvedbo ocen učinka ter organizacijo posvetovanja in posebnih srečanj z zainteresiranimi stranmi.

3.1

Bistveni element posodobljene direktive je področje uporabe direktive in opredelitve pojmov, ki jih zagotavlja. Področje uporabe zajema širok obseg potovanj in vključuje:

3.2

Področje uporabe te direktive ne zajema potovanja, ki ga potniki rezervirajo neodvisno, ali organizacije poslovnega potovanja, v členu 2 pa so opredeljena druga področja, za katera se direktiva ne uporablja. EESO v zvezi s tem poudarja, da izključitev iz področja uporabe v členu 2(2)(c) v nobenem primeru ne bi smela imeti posledic za podjetnika ali katerega od njegovih zaposlenih, ki uporabi pomoč pri organizaciji potovanja ali paketno potovanje za službene namene ali kombinacijo zasebnega in poslovnega potovanja, ki niso vključeni v okvirno pogodbo. Zato bi tovrstno potovanje moralo v vseh primerih soditi v okvir opredelitve paketnega potovanja in/ali pomoči pri organizaciji potovanja.

3.3

Ta nova opredelitev zagotavlja, da ima paketno potovanje zdaj širše področje uporabe, saj to niso več zgolj tradicionalne organizirane počitnice, ampak vključuje sodobnejše trende počitnikovanja in tako zajema dodatnih 23 % dopustnikov. Po pričakovanjih bo ta nova direktiva zajemala skoraj polovico dopustnikov (46 %) (1). Čeprav se 7 od 10 paketnih potovanj nabavi pri turističnih agentih v agencijah, pa številni potrošniki te tradicionalne pakete kupijo prek spleta; prav tako se vse pogosteje uporabi splet pri nakupu paketnih potovanj po meri (2).

3.4

EESO pozdravlja to novo širšo opredelitev paketnega potovanja, ki očitno obravnava vprašanja paketnih potovanj po meri, ki niso bila zajeta v direktivi iz leta 1990, čeprav so potrošniki na splošno imeli vtis, da so zaščiteni. Po mnenju EESO paketno potovanje ne vključuje nujno prevoza in nastanitve, ampak je kombinacija najmanj dveh različnih komponent, na primer najema avtomobila ali izletov, prevoza, nastanitve, športnih dejavnosti ali kakršnih koli drugih elementov v zvezi s počitnicami.

3.5

Opredelitev paketa v členu 3(2) vključuje širok obseg vidikov paketnega potovanja. EESO je zadovoljen z opredelitvijo, vendar poudarja, da bi se morali „osebni podatki“, navedeni v točki 2(b)(v) tega člena, nanašati na kakršne koli osebne podatke stranke, ki se posredujejo in so potrebni za rezervacijo, in ne zgolj na podatke s kreditne kartice, kot je opredeljeno v obrazložitvenem memorandumu (uvodna izjava 18) te direktive. EESO zato priporoča, naj se zadnja dva stavka uvodne izjave 18 črtata. Poleg tega poudarja, da tako posredovanje osebnih podatkov ne bi smelo biti omejeno na določen čas, zato priporoča, da se besedilo v uvodni izjavi in členu 3(2)(b)(v) „najpozneje ob potrditvi rezervacije prve storitve“ v celoti črta.

3.6

EESO poudarja, da bi se morala direktiva uporabljati tudi za ponudnike občasno organiziranih turističnih paketov ter obravnavati tudi njihove odgovornosti in obveznosti. Tako bi zagotovili varstvo potrošnikov ne glede na vrsto organizatorja potovanja in s tem tudi enake konkurenčne pogoje za organizatorje paketnih potovanj. EESO tako priporoča, naj se v uvodni izjavi 19 obrazložitvenega memoranduma direktive črta izraz „občasno organizirani turistični paketi“.

3.7

V področje uporabe predloga je treba vključiti paketna potovanja in pomoč pri organizaciji potovanja, ki trajajo manj kot 24 ur. Če je trajanje omejeno, je tveganje za trgovca manjše, stranke pa lahko imajo prav toliko težav kot pri vseh drugih paketnih potovanjih. Poleg tega v nekaterih državah take omejitve ne obstajajo (3).

4.1

Namen predloga je omogočiti večjo preglednost za potrošnike in zagotoviti, da bodo potrošniki seznanjeni s tem, kakšno pogodbo sklepajo, in s svojimi pravicami. Cilj tega je preprečiti ponovitev preteklih primerov, ko so bili potrošniki zmotno prepričani, da so zaščiteni.

4.2

EESO podpira, da se potrošnike jasneje in bolje seznani s tem, kaj so sklenili. Vendar pa izvajanje preglednosti v praksi morda ne bo tako enostavno, kot se zdi, saj je način zagotavljanja preglednosti prepuščen turističnim agentom.

4.3

Odgovornost bi morali prevzeti tako organizatorji kot tudi turistični agenti in ne zgolj organizatorji. Potrošnikom pogosto ni jasno, kdo je kdo v pogodbeni verigi, in neredko na turističnega agenta gledajo kot na pogodbeno stranko. Poleg tega potrošniki ne bi smeli biti odvisni od dobre volje turističnih agentov, da posredujejo njihove pritožbe naprej, zato je ključnega pomena ustrezno izvajanje člena 13.

5.1

Obveznost ponatisa brošur, določena v direktivi iz leta 1990, je bila razveljavljena, saj je z internetom nastopila nova doba obveščanja potrošnikov. Z odpravo te obveznosti bo sektor prihranil 390 milijonov EUR na leto (4). Vendar pa se v novem predlogu še vedno zahteva, da je treba potrošnika seznaniti z vsemi informacijami že v fazi sklepanja pogodbe in ga pisno seznaniti z vsemi spremembami.

5.2

EESO pozdravlja prihranek za sektor in se močno zavzema za to, da bi bilo ta prihranek mogoče usmeriti v inovacije, zaposlovanje in rast. Vendar pa po njegovem mnenju potrošniki, ki ne uporabljajo interneta, ker tako želijo ali ker za to nimajo sredstev, ne bi smeli biti v slabšem položaju z vidika dostopa do pravih informacij.

6.1

EESO poudarja, da je treba predpogodbene informacije zagotoviti v trajni obliki, da jih lahko potrošniki kadar koli preberejo.

6.2

Poleg tega se strinja, da je mogoče predpogodbene ali pogodbene informacije, ki se zagotovijo potnikom, spremeniti, vendar pa so podatki o nazivu in naslovu ponudnika storitev preveč pomembni, da bi jih spreminjali, in jih zato tudi ne bi smeli spreminjati.

6.3

Pogodbo bi bilo mogoče bistveno spremeniti zgolj v primeru, ko te spremembe niso neugodne za potnika. Poleg tega bi moral potrošnik spremembe izrecno potrditi in ne zgolj dati tihi pristanek, kot je predlagano v členu 9(2)(b).

6.4

Treba je črtati možnost, da organizator potovanj odpove turistični paket, če se zanj ne prijavi najmanjše zahtevano število oseb. Čeprav ta možnost že obstaja v obstoječi direktivi, je ni mogoče več upravičiti, saj tehnologija zdaj turističnim agentom omogoča, da zlahka predvidijo in obvladujejo tveganja, povezana z njihovimi ponudbami in dejavnostmi.

6.5

Pogodbe bi morale biti napisane v jeziku potrošnika.

7.1

V skladu z novimi predpisi potrošniki ne bodo imeli zgolj pravico do prenosa pogodbe na tretjo osebo, ampak tudi pravico do odstopa od pogodbe V tem primeru bodo morali plačati razumen znesek organizatorju za kritje nastalih stroškov.

7.2

EESO podpira razširitev pravic potrošnika do odstopa pred odhodom. Vendar pa se sprašuje, kakšna je dejanska višina „razumnega“ zneska v primeru, da od pogodbe odstopi potrošnik. V direktivi bi bilo treba določiti splošna načela ali pravila o načinu izračuna zneska, ki ga mora povrniti potrošnik. Zneski ne bi smeli biti nesorazmerni ali preveliki.

7.3

Poleg tega bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe v nepredvidenih primerih ali v primerih, na katere ne more vplivati, kot je bolezen ali smrt v družini, ne da bi pri tem moral plačati nadomestilo, kar je sorazmerno predlagani pravici organizatorja do odstopa od pogodbe v primeru višje sile brez nadomestila.

8.1

Po mnenju EESO nadomestilo, ki je omejeno na 100 EUR na noč in na tri noči na potnika, v nobenem primeru ni sprejemljivo. To je v nasprotju s splošno odgovornostjo organizatorja, da izvede paket, kot je bilo dogovorjeno s potrošnikom. Poleg tega je to v nasprotju z načelom „polnega nadomestila“ za škodo, kar je splošno pravno načelo v vseh državah članicah EU. Omejitev cene se nikoli ne bi smela uporabljati za osebe z omejeno mobilnostjo.

8.2

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da predlagana direktiva posebej vključuje pravice invalidov, na primer v poglavju 4.

8.3

EESO priporoča Komisiji, naj v uvodno izjavo predlagane direktive vključi omembo certificiranja dostopnosti in standardizacijo certificiranja, saj bi s tem zagotovili neprecenljive informacije za turistične agente.

8.4

EESO se strinja, da bi morali načelo, da potniki prevzamejo odgovornost, da organizatorja vsaj 48 ur pred začetkom turističnega paketa obvestijo o svojih posebnih potrebah, uporabiti tudi za invalide. Odbor pa opozarja, da potniki to pogosto želijo storiti, vendar ne vedo, kako to informacijo sporočiti organizatorju. Zato je pomembno, da so načini sporočanja takih informacij potniku jasni (to bi bilo mogoče na primer vključiti kot posebno polje v spletnem obrazcu za prijavo).

9.1

Uporaba pravnih sredstev je bistveni vidik varstva potrošnikov. Potrošniki so se do zdaj včasih znašli v položaju, ko se je breme odgovornosti prenašalo z enega ponudnika storitev na drugega, ter se tako znašli v brezizhodnem položaju. V predlogu je izpostavljeno, da je potrebna enotna kontaktna točka v primeru, ko gre kaj narobe.

9.2

EESO podpira poenostavitev uporabe pravnih sredstev za potrošnike z vzpostavitvijo ene same kontaktne točke, ko gre kaj narobe pri paketnem potovanju po meri. Že od samega začetka dogovarjanja o pogodbi za organizirane počitnice mora biti jasno, da taka enotna kontaktna točka obstaja.

9.3

Potrošniki bi morali imeti dovolj časa za vložitev pritožbe in ne biti primorani, da to storijo takoj; tako jim ne bo odvzeta pravica do uporabe pravnih sredstev po koncu potovanja.

10.1

EESO priznava, da ima novi predlog znaten učinek tako na potrošnike kot tudi podjetja. Obe strani bosta imeli od tega številne koristi, kot je izpostavljeno v sporočilih Komisije za javnost na to temo.

10.2

Revidirani predlog bo pomenil večje varstvo potrošnikov na nekaterih področjih in prihranek za industrijo. Kljub temu EESO izraža zaskrbljenost glede ustreznega zagotavljanja informacij, ki se posredujejo potrošnikom, in jasnih odgovornosti industrije.

10.3

Čeprav ta direktiva ne zajema zasebne organizacije potovanj, to ne bi smelo pomeniti manjše ravni varstva potrošnikov v teh primerih.

11.1

EESO ugotavlja, da problem predstavlja pravna razdrobljenost glede pravic na področju potovanja in počitnic ter da je potreben bolj usklajen pristop. Potovanja in počitnice po sprejetju direktive o varstvu potrošnikov 2011/83 niso vključeni v zakonodajo o splošnih pravicah potrošnikov. To povzroča razdrobljenost in slabo varstvo evropskih potrošnikov na potovanjih. Čeprav so potovanja posameznikov v različnih oblikah obravnavana v drugih direktivah, v katerih so za ta potovanja predvidene posebne pavice, pa raznolikost in obseg teh pravic v različnih direktivah ustvarja dodatno zmedo za potnike.

12.1

Varstvo potrošnikov v primeru insolventnosti, predvideno v predlogu, je treba pozdraviti, saj bo tako mogoče preprečiti primere, ko se nemočni potrošniki skušajo spopasti s primeri insolventnosti med svojimi počitnicami. Vendar pa bi bilo treba zagotoviti upravno sodelovanje, kontaktne točke pa morajo začeti delovati čim prej.

13.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da namerava Komisija Svetu in Parlamentu po 5 letih predložiti poročilo o izvajanju tega predloga in tudi pripraviti zakonodajne predloge. EESO poudarja, da je treba začeti ta pregled izvajati takoj, ko bo začela veljati direktiva. Tako bo na voljo jasna slika izvajanja v začetnih fazah in se za sprejetje zakonodajnih predlogov ne bo porabilo preveč časa.

14.1

Popolna uskladitev, ki jo je predlagala Komisija, ne bi smela povzročiti zmanjšanja trenutne ravni varstva potrošnikov. Države članice bi morale imeti proste roke, da dopolnijo določbe te direktive in ohranijo obstoječe predpise na nacionalni ravni.

14.2

EESO poudarja, da sistem posebnih pravnih sredstev v primeru neizpolnitve ali slabe izvedbe s strani turističnega agenta vpliva na splošno pogodbeno pravo v državah članicah, zato je treba pojasniti povezavo med predlogom in splošnim pogodbenim pravom.

15.1

Nejasne izraze v predlogu Komisije, kot so „pomemben del“ (člen 2(2)(d)), „utemeljen rok“ (člen 9(2)(b)) in „nesorazmerno“ (člen 11(2)), bi bilo treba jasneje opredeliti.

15.2

Točki 2(b)(i) in 5(a) člena 3 sta protislovni, zato ju je treba pojasniti.

15.3

Komisija bi morala poleg nadomestil in rokov, omenjenih v členu 10(1), in izjemnih okoliščin, omenjenih v členu 12(3)(iii), predvideti neizčrpen okviren seznam drugih turističnih storitev (člen 3(1)(d)).