2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/144

Poročevalec:

José Antonio MORENO DÍAZ

1.1

EESO meni, da sta učinkovita in uspešna reforma skupnega evropskega azilnega sistema in izboljšanje zakonitih poti za vstop v EU nujna z vidika spoštovanja pravic preganjanih oseb.

1.2

V tem smislu bi bilo treba predlagati resnični skupni in obvezni sistem za vse države članice, ki bi uskladil vse nacionalne zakonodaje ali – če to ni mogoče – vsaj uvedel skupni sistem za medsebojno priznavanje odločb o azilu med vsemi državami članicami EU, kar bi omogočilo resnični skupni evropski azilni sistem.

1.3

EESO v vsakem primeru pozitivno ocenjuje predlagani cilj, da se izboljšajo in pospešijo postopki določitve in s tem poveča učinkovitost, vendar meni, da bi bilo treba pojasniti in vključiti določbe z jamstvi v zvezi s postopkovnimi vprašanji, individualno obravnavo prošenj, ohranitvijo diskrecijskih klavzul, ohranitvijo roka za prenehanje obveznosti države članice za prevzem, pravicami prosilcev in omejitvijo korektivnega mehanizma za dodeljevanje.

1.4

Treba je zagotoviti skladnost določb, predlaganih v uredbi, z veljavnimi določbami na tem področju ter povezanimi ukrepi, ki jih Komisija namerava pripraviti v okviru temeljnih sprememb skupnega evropskega azilnega sistema, ter skladnost z drugimi politikami EU.

1.5

Vse države članice morajo biti odgovorne za to, da se prosilcu zagotovijo podrobne in aktualne informacije o postopkih v okviru dublinskega sistema v skladu z zahtevami, določenimi v členu 4.

1.6

Načelo sorazmernosti je treba jamčiti, da se ohranita dejanska vzdržnost sistema v zvezi s hitrim dostopom prosilcev do azilnega postopka in sposobnost uprav držav članic za uporabo sistema.

2.1

Komisija je 6. aprila 2016 objavila sporočilo, v katerem ugotavlja pomanjkljivosti v zasnovi in uporabi skupnega evropskega azilnega sistema, zlasti dublinskih pravil, in opredeljuje pet prednostnih področij za izboljšanje.

2.2

Komisija predlaga reformo skupnega evropskega azilnega sistema, da bi postal bolj učinkovit, pravičen in vzdržen, in sicer s prenovitvijo veljavne Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

2.3

Komisija ugotavlja, da dublinski sistem ni bil zasnovan tako, da bi zagotavljal trajnostno, pravično in učinkovito delitev odgovornosti za prosilce za mednarodno zaščito po vsej EU. Tako imenovani dublinski sistem ni deloval niti primerno niti enotno: izkušnje v zadnjih letih so pokazale, da mora v primeru masovnih migracijskih tokov omejeno število držav članic obravnavati večino prošenj za mednarodno zaščito, kar včasih pomeni vse večje neizpolnjevanje pravil o azilu EU.

2.4

Komisija za odpravo teh pomanjkljivosti predlaga spremembo uredbe z naslednjimi cilji:

3.1.1

Mladoletniki: V predlogu spremembe so ohranjene dosedanje določbe, vendar le za mladoletnike brez spremstva, ki so zaprosili za mednarodno zaščito.

3.1.2

Družinski člani: Predlog razširja opredelitev družinskih članov na dva načina: razširja jo na brate in sestre in upošteva družine, ki so se oblikovale pred prihodom v državo članico, vendar ne nujno v državi izvora, kot je predvidevala uredba Dublin III. Oba vidika sta izjemno pomembna in Odbor zlasti poudarja stisko, do katere dejansko prihaja, ker se brate in sestre obravnava, kot da niso člani družine, in ki v mnogih primerih prizadene mladoletnike brez spremstva, katerih edina družinska povezava v državi članici so bratje ali sestre.

3.1.3

Dokument za prebivanje ali vizum: V predlogu je ohranjena odgovornost države članice, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito v primerih izdaje tovrstnih dokumentov, vendar uvaja določbe, s katerimi se pojasnjujejo merila odgovornosti.

3.1.4

Nedovoljeni vstop prek države članice: V predlogu se črtajo določbe, ki predvidevajo prenehanje odgovornosti po dvanajstih mesecih od nezakonitega prečkanja meje.

3.1.5

Diskrecijske klavzule: V predlogu se omejuje manevrski prostor držav članic in predvideva zgolj možnost, da država članica prevzame odgovornost za prošnjo za mednarodno zaščito, ki ni v njeni pristojnosti, na podlagi družinskih vezi, ki niso zajete v opredelitev pojma enotnosti družine.

3.1.6

V zvezi z vzdrževanimi osebami predlog ne prinaša sprememb. Kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršev, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo.

3.2.1

Cilj predloga o reformi dublinske uredbe je vzpostaviti pravičnejši in bolj trajnostni sistem s poenostavitvijo postopka in izboljšanjem učinkovitosti, vendar pa predlagane spremembe niso vselej usmerjene v doseganje teh ciljev.

V členu 3 predloga je predvideno, da se preuči, ali prošnja za mednarodno zaščito izpolnjuje merila dopustnosti, preden se določi odgovorna država članica in ne da bi se preverila prisotnost družinskih članov v drugi državi članici ali upoštevale potrebe mladoletnikov.

Merila dopustnosti, ki se lahko preverjajo vnaprej, se nanašajo na pojme varna tretja država, prva država azila, varna izvorna država in nedoločen pravni pojem grožnja za varnost.

Predlog vsebuje spremembe rokov, ki so bistveno krajši, in predvideva pospešitev postopkov ponovnega sprejema.

3.2.2

V predlogu se črtajo primeri prenehanja odgovornosti iz sedanjega člena 19 (če prosilec prostovoljno zapusti ozemlje EU za več kot tri mesece ali če je bil odstranjen). To pomeni, da je ista država članica pristojna za prošnjo, ki jo je neka oseba vložila v nekem trenutku, čeprav se je ta oseba vrnila v svojo državo izvora za daljša časovna obdobja, so se v tem času spremenile njene osebne ali družinske okoliščine ali so se bistveno spremenili pogoji te države članice.

3.3.1

Pravica do obveščenosti: V členu 6(1) je okrepljena pravica do obveščenosti prosilcev za mednarodno zaščito v postopkih določanja odgovorne države in so podrobno navedene informacije, ki jih je treba zagotoviti.

3.3.2

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva: Člen 27 predloga določa, da se prosilca nemudoma pisno uradno obvesti o odločitvi o njegovi predaji v odgovorno državo članico, pri čemer odločitev vsebuje tudi informacije o možnostih izpodbijanja odločitve, člen 28 pa jamči odložilni učinek pritožb zoper odločitve o predaji prosilcev za mednarodno zaščito in določa roke, čeprav prekratke (le sedem dni za vložitev pravnega sredstva), za ponovni pregled.

3.3.3

Pravica do svobode gibanja in pridržanje prosilcev, ki so v postopkih določanja odgovorne države članice: V členu 29 je predlagana prepolovitev rokov za postopke v primeru pridržanih prosilcev. Hkrati se s šest na štiri tedne skrajšuje obdobje, v katerem je treba prosilca predati, sicer ga je treba izpustiti na prostost.

3.4.1

V predlogu so izrecno navedene obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito, ki morajo:

3.4.2

V primeru neizpolnjevanja obveznosti člen 5 določa nekatere nesorazmerne posledice v zvezi s postopki in sprejemom, ki so v nasprotju s standardi veljavnih direktiv o postopku (Direktiva 2013/32/EU) in sprejemu (Direktiva 2013/33/EU) ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah:

4.3.1

EESO se ne strinja z omejitvijo klavzule le na primere družinskih povezav, ki niso zajete v opredelitev članov družine, saj je treba nujno upoštevati, da v kateri od držav članic lahko pride do napak, in sicer ne le v kvantitativnem smislu, v zvezi s številom prosilcev za mednarodno zaščito, ampak tudi kvalitativno v zvezi z vidiki, ki so povezani z učinkovito uporabo Direktive 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v zvezi z dostopom prosilcev za mednarodno zaščito do azilnega postopka, informacijami in svetovanjem, procesnimi jamstvi in posebnimi postopki za osebe s posebnimi potrebami. Tudi prenovljena Direktiva 2013/33/EU o pogojih za sprejem vsebuje skupne standarde, ki prosilcem za mednarodno zaščito zagotavljajo primerljive življenjske pogoje v vseh državah članicah in popolno spoštovanje njihovih temeljnih pravic.

4.3.2

Lahko pride do položaja, v katerem neka država članica ni sposobna zagotavljati izpolnjevanja določb iz teh direktiv, zato je treba ohraniti besedilo uredbe Dublin III v zvezi z odločitvijo katere koli države članice, da obravnava prejeto prošnjo za mednarodno zaščito tudi, če tako obravnavanje ni njena odgovornost.

4.3.3

Prav tako je treba upoštevati, da so mnogi prosilci za mednarodno zaščito hudo bolni in/ali invalidni ter nimajo družinskih povezav v nobeni državi članici, vendar zaradi njihovih posebnih okoliščin – iz zdravstvenih razlogov – ne morejo biti predani odgovorni državi članici; iz tega izhaja razmerje odvisnosti od države članice, kjer je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Te primere je treba upoštevati v novem predlogu spremembe besedila diskrecijskih klavzul.

4.3.4

Nujno je treba ohraniti prevzem odgovornosti iz humanitarnih ali kulturnih razlogov, da se zagotovi, da so prosilci za mednarodno zaščito, ki so še v posebej ranljivem položaju, v skladu z določbami Direktive 2013/32/EU deležni pozornosti in drugačne obravnave glede na njihove posebne okoliščine.

4.4.1

Preučitev dopustnosti brez predhodnega preverjanja prisotnosti družinskih članov v drugi državi članici ali upoštevanja potreb mladoletnikov je lahko – kadar se prošnja za mednarodno zaščito zavrne – v nasprotju s pravico do družinskega življenja, ki se priznava v členu 7 Listine EU o temeljnih pravicah in členu 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah.

4.4.2

Samodejna uporaba pojmov varna tretja država, prva država azila, varna izvorna država in pravnega pojma grožnja za varnost lahko povzroči diskriminacijo na podlagi narodnosti ali begunskih poti. Poleg tega se v primeru varne izvorne države in grožnje za varnost v skladu s členom 3(3) uporablja pospešeni postopek. Ta pospešena obravnava ne sme zaradi krajših rokov v nobenem primeru ogroziti procesnih jamstev. Prav tako ne sme privesti do tega, da se te prošnje za mednarodno zaščito ne bi posamično preverjale, kar prepoveduje člen 10(3)(a) Direktive 2013/32/EU.

4.4.3

Člen 33 predloga ne vsebuje nikakršnih izboljšav v zvezi z izmenjavo podatkov med državami članicami o ranljivih primerih, zdravstvenem stanju in drugih posebnostih prosilcev, ki se predajajo drugi državi članici, čeprav je to ena od glavnih pomanjkljivosti, ugotovljenih pri praktičnem izvajanju dublinskega sistema.

4.4.4

Določba o prenehanju odgovornosti, kadar prosilec prostovoljno zapusti ozemlje EU za več kot tri mesece ali če je bil odstranjen, lahko povzroči situacije, v katerih se ne upoštevajo družinske povezave, ki so nastale v državi izvora po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito v EU, ali pa da se ob vložitvi druge prošnje ne zagotavljajo pogoji za sprejem in postopke v odgovorni državi članici, ki so bili izpolnjeni ob prvi vložitvi prošnje.

4.5.1

V zvezi s pravico do obveščenosti določba o zagotovitvi informacij z informativno brošuro ne upošteva, da v večini držav članic ta vsebuje le splošne informacije v jeziku, ki ga prosilci težko ali pa sploh ne razumejo. Te informacije je treba vselej zagotoviti med razgovorom.

4.5.2

V zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva EESO meni, da se ta ne sme omejiti le na tri navedene primere, saj bi se s tem omejil dostop do učinkovitega pravnega varstva:

4.5.3

V zvezi s pravico do svobode gibanja in možnostjo pridržanja prosilcev, ki so v postopkih določanja odgovorne države članice, časovna omejitev prijetja (dva tedna) ne prinaša novosti v zvezi s tem, v katerih izrednih primerih se odredi prijetje. Zaradi različne prakse, ki jo je Komisija sama ugotovila v državah članicah, je priporočljivo, da se določijo jasna in natančna merila o izjemi prijetja ter o oceni potrebe in sorazmernosti tega ukrepa.

4.6.1

Uporaba tako visokega merila – 150 % zmogljivosti države članice – lahko ogrozi pogoje za sprejem in postopke za prosilce za mednarodno zaščito, ki se že nahajajo v tej državi, preden se doseže to število. Če so se v skladu z merili določile sprejemne zmogljivosti, se zdi logično, da se ta mehanizem sproži takoj, ko se te zmogljivosti presežejo, in ne šele, ko vrednost doseže 150 %. Za učinkovitost mehanizma bi poleg tega dodeljevanje moralo veljati za vse, ki so upravičeni do vložitve prošnje za azil, ne glede na državo izvora.

4.6.2

Ta mehanizem se uporabi pred določitvijo odgovorne države članice, ki jo naknadno izvede država članica, kateri so bili prosilci dodeljeni. To pomeni, da je prosilec za mednarodno zaščito po predaji iz upravičene države članice v državo članico dodelitve lahko znova predan tretji državi članici, kjer se nahajajo njegovi družinski člani, posledica pa je neučinkovitost sistema in velika zakasnitev pri dostopu do postopka za ugotavljanje statusa mednarodne zaščite.

4.6.3

Poleg tega se mehanizem sproži samodejno, zato se ne upoštevajo individualne okoliščine prosilcev za mednarodno zaščito niti posebne potrebe (npr. oseb v ranljivem položaju), zaradi katerih predaja v državo članico dodelitve morda ni priporočljiva.

4.6.4

Korektivni mehanizem ne upošteva prosilcev za mednarodno zaščito, ki so prispeli pred začetkom veljavnosti te reforme, prav tako dodelitev ne zajema prosilcev, zavrnjenih pred začetkom uporabe meril za določitev odgovorne države članice v skladu s členom 3, in prosilcev, ki so prispeli v državo članico, preden so bile njene sprejemne zmogljivosti presežene za več kot 150 %. Vse to utegne biti v nasprotju s končnim ciljem tega mehanizma in omejiti učinke pri delitvi odgovornosti za obravnavo prošenj in sprejem.

4.6.5

Možnost, da se države članice lahko odločijo, da pri mehanizmu ne bodo sodelovale, in v ta namen plačajo določen znesek za vsakega prosilca za mednarodno zaščito, ki se ji ne dodeli, lahko povzroči diskriminacijo, saj bodo države članice lahko na podlagi veroizpovedi, etnične pripadnosti ali narodnosti izbirale, katere prosilce za mednarodno zaščito bodo sprejele na svoje ozemlje in katere ne.